Heinrich Heine: Lorelaj

William Turner: Loreley

Najprej je bil tam William Turner. Na svojem dvodnevnem pohodu se je 25. avgusta1817 ustavil v St.Goaru in se preko Rena ozrl na pečine, ki se strmo dvigajo iznad reke. Pogled nanje ga je tako prevzel, da je naredil skice za sedem akvarelov, ki jih je izdelal pozneje, ko se je vrnil v Anglijo. Ni se povsem držal resničnosti. Pečino je naslikal precej bolj visoko in strmo nad Renom, kot je ta v resnici. Nič hudega, saj smo v času romantike in za dosego nujno potrebne dramatičnosti ni treba, da je slikar strogo realističen. 

To je bilo njegovo prvo potovanje v Zgornjo srednjo dolino Rena. Vrnil se je še večkrat, slikal in slavo doline prenesel v Veliko Britanijo. Angleški mladeniči, ki so bili na svojih študijskih potovanjih v Italijo, so se predvsem zaradi njegovih akvarelov vedno ustavili še v dolini Porenja in se predajali svojim romantičnim občutjem.

strma pečina levo se imenuje Loreley
(fotografirano s "Turnerjevega mesta")

Pečina, ki je tako očarala Turnerja, se imenuje Loreley. Reka Ren na tem mestu naredi oster ovinek in se zoži. Njeni tokovi postanejo močni in nevarni. Da ga čolnarji in kapitani s svojimi ladjami zvozijo, je potrebna precejšnja spretnost - še danes, v preteklosti pa še toliko bolj. Nič čudnega torej ni, da so se na tem mestu pogosto pripetile nesreče in se je mnogo ladij ter čolnov razbilo na rečnih čereh. 

Ko je William Turner risal na obrežju Rena, je bil Loreley le ime za pečino. Imenu je svetovno slavo prinesel šele Heinrich Heine, ki je leta 1824 napisal naslednjo pesem, v prevodu Mile Klopčiča.

LORELAJ

Ne vem, kaj me žalost ne mine,

ki muči mi srce;

a pravljica iz davnine

iz misli več mi ne gre.

Hladnó je in že mrači se

in tiho teče Ren;

v večerni zarji blešči se

kamniti gorski greben.

Na njem sedi lepotica,

dragulji v zarji se iskré;

vsa v zlatu je kakor kraljica,

in češe si zlate lase.

Z glavnikom jih češe zlatim,

iz grla ji pesem drhti

z napevom mameče sladkim,

da ledeni ti kri.

Čolnarja v čolnu prevzame

otožnost s strašno močjo;

le v goro strmeti jame,

čeri mu ne vidi oko.

Verjetno na dno potegnilo

čolnarja je s čolnom tedaj;

to s pesmijo svojo milo

storila je Lorelaj.

Rodil se je mit o prelepem svetlolasem dekletu z imenom Lorelaj, ki je sedela na strmi pečini nad Renom in si česala svoje lase. Ob tem si je prepevala in s svojim petjem in lepoto zvabila v smrt marsikaterega od čolnarjev, ki so pluli mimo nevarne pečine.

Tako zelo romantično. Ali bolje rečeno, tako zelo značilno za romantiko.

na pečini Loreley
(tukaj naj bi sedela sirena Lorelaj
 in s svojim petjem zapeljevala čolnarje)

Zakaj je ravno ta pesem dosegla tako velik uspeh in svetovno prepoznavnost si ne znam razložiti. Dolino zgornjega srednjega Rena namreč zaradi njegove slikovitosti spremljajo najrazličnejši miti in legende, a daleč najbolj znan je ta o Lorelaj. Pa čeprav Heinejeva pesem niti ni bila prva na temo lepe in zapeljive ženske s tem imenom. 

Že dvajset let pred tem je eden najpomembnejših nemških romantičnih pesnikov Clemens Brentano pisal o čarovnici, tokrat z imenom Lore Lay, ki je bila tako lepa, da je v trenutku očarala vsakega moškega, ki ji je prišel na pot, razen, seveda, tistega, ki ga je ljubila. Zaradi nesrečne ljubezni in tudi tega, da bi se znebila svojih nevarnih čarovniških sposobnosti, ki so ogrožale moške, se je po nasvetu škofa - ki ga je, mimogrede, tudi očarala, odločila, da gre v samostan. Na poti tja je morala preplezati nevarno pečino in ko se je želela še enkrat ozreti na svojega ljubega, ki je po reki vodil svoj čoln, je zdrsnila s pečine in utonila v vodah Rena. 

Balada Clemensa Brentana je daljša in bolj zapletena kot Heinejeva. Sproža več razlogov za premišljevanje. Mogoče je to vzrok, da ni tako zelo znana. Ljudje imamo namreč raje nezapleteno jasnost in konkretnost. Ali pa je vseeno preveč klišejska? Feministično naravnan pogled na obe pesmi pa bom raje pustila ob strani, ker lahko zaidem v nevarne vode. Le to: Imamo raje žensko, ki z jasnim namenom zvablja v smrt ali pa nesrečno zaljubljeno nedolžno dekle? Loreley ali Lore Lay? Heinovo ali Brentanovo pesem?

Pesniki in slikarji  romantike so imeli bujno domišljijo, ki so jo radi vpletali v naravo, v pokrajino. Pečine so naselili z gorskimi duhovi, vilami in škrati, obrežja rek s sirenami. Ob naraščajoči industrializaciji so se vračali nazaj k naravi in k preteklosti. Hrepeneli so po starodavnih junakih, ki so živeli po gradovih in utrdbah. Dolina zgornjega srednjega Rena se je za takšna razmišljanja in občutenja izkazala kot idealna. Rodila se je Renska romantika.

Približno 60 km dolga dolina, ki se razteza od Bingena do Koblenza, je tako na gosto posajena z gradovi, utrdbami, baročnimi palačami in ruševinami kot ni nikjer drugje na svetu. Večinoma stojijo na slikovitih pečinah levo in desno nad reko, pod njimi na ozkem področju obale Rena pa se stiskajo slikovita majhna naselja. Večina prvotnih grajskih stavb je nastala v času od 12. do 14. stoletja. Najprej so služile kot utrdbe, ki so branile posestvo svojih lastnikov pred nasprotniki, pozneje so se spremenile v carinarnice, ki so pobirale pristojbine za plovbo po Renu ali njegovo prečkanje. Z izumitvijo strelnega orožja so takšne utrdbe izgubile svoj namen in začele propadati. Ob Tridesetletni vojni so jih dodatno poškodovali roparski pohodi Švedov, prav vsi pa so bili uničeni v času vojaških pohodov francoskega kralja Ludvika XIV preko Rena. V duhu romantike so v 19. stoletju nekatere od njih obnovili ali na novo zgradili; pogosto pa so ruševine le zaščitili.

spomenik Niederwald

Ren je bil v zgodovini pogosto mejna reka. V antiki je predstavljal ločnico med civiliziranimi Rimljani in barbarskimi Germani, pozneje so ob njem vedno znova potekali boji med Francozi in Nemci. Tako se ni čuditi, da sta Ren in pokrajina ob njem postala pomemben nemški simbol. To se najbolje občuti ob vznožju megalomanskega spomenika na pobočju ob Renu nedaleč od kraja Rüdesheim, na samem začetku Zgornje srednje renske doline. Spomenik v Niederwaldu slavi zmago v nemško-francoski vojni in nastanek nemškega cesarstva v letih 1870-71. Z marsičem namiguje na nemško moč in utrjuje narodno zavest, zato se današnji Nemci ob njem čutijo malce nelagodno. 

A to nelagodje lahko preženejo že s pogledom preko Rena. Ravno nasproti Niederwaldskemu spomeniku, na levem bregu Rena, namreč leži mesto Bingen, ki je dalo ime eni najpomembnejših žensk srednjega veka, ki so jo poslušali in prosili za nasvete širom celotne Evrope. To je bila Hildegard von Bingen (1098-1179), teologinja, medicinka, znanstvenica, pesnica, skladateljica in še mnogo več.

Vse to - Ren, pokrajina, miti in zgodovina - privlačijo ljudi, da vedno znova obiskujejo dolino. Masovni turizem, ki je uničil romantiko in mite spremenil v kič, se je začel že v 19. stoletju in traja še dandanes. Pred 200 leti so turiste šteli v več tisočih letno, v današnjem času v milijonih - v obeh primerih so to velikanske številke. V času Renske romantike, v 19. stoletju, je vsak želel imeti razglednico s podobo ruševin na pobočju Rena, zdaj turisti kupujejo plastične spominke z upodobitvijo sirene Lorelaj. Med njimi je veliko ameriških turistov, ki so še posebno dovzetni za njen mit. Konec koncev je Loreley dokaj pogosto ime v Združenih državah Amerike in tudi Merilyn Monroe se je v filmu Moški imajo radi plavolaske imenovala Lorelei Lee.

Doživeti Zgornjo srednjo dolino Rena brez turistične gneče in kiča - nekako tako, kot sta to doživljala Heinrich Heine in William Turner, si je bilo še lansko leto v tem času nemogoče zamisliti. Pa je korona naredila svoje.

Ob "Lockdown light"-u - kakor v Nemčiji imenujejo ukrepe, s katerimi bomo poskusili premagati drugi val epidemije, lahko potujemo in delamo izlete, a ne moremo nikjer prenočiti in obedovati, kajti hoteli in restavracije so zaprti. 

Si predstavljate izlet v najlepšo dolino Rena s sendvičem v nahrbtniku in kavo v termovki, a tudi z masko čez nos in usta ter nenehnim spraševanjem, le kje bo naslednje stranišče? No, jaz sem takšen izlet doživela. 

To je bil obisk pečine, na kateri je sedela Lorelaj, si česala lase in pela, kjer je bilo samo še pet drugih turistov in vsak je lahko zrl na Ren s svoje razgledne točke in to kolikor dolgo je želel. Ko so po Renu pod pečino plule samo tovorne ladje, o križarkah in drugih turističnih plovilih pa ni bilo sledu. Ko ob hoji po stopnicah s pečine Loreley do nasipa na Renu, kjer stoji kip Loreley nisva srečala niti enega človeka in nihče ni prišel tudi potem, ko sva že več kot pol ure sedela ob njenem vznožju, čisto na koncu nasipa in čakala, da se bo megla nad Renom razkadila in se bo razkril razgled na gradova Katz in Maus na sosednjih pečinah. Ko so tišino prekinili le mimovozeči vlaki in kakšen avtomobil. Ko so jesensko rumeni vinogradi zažareli v popoldanskem soncu. Ko je bilo nemogoče kupiti spominček z upodobitvijo Lorelaj ali steklenico Renskega rizlinga.

To je romantika v pravem pomenu besede.

Loreley
kot jo je ustvarila
Nataša Aleksandrova
princesa Jusopov