petek, 01. junij 2018

France Prešeren: Krst pri Savici

Krst pri Savici je - kakor ga je France Prešeren sam podnaslovil - povest v verzih. Pesnitev pripoveduje o pokristjanjevanju Karantancev v 8. stoletju na področju današnje Gorenjske. Glavni junak je poganski Črtomir, čigar vojska mora po junaškem boju priznati poraz krščanskim zavojevalcem pod poveljstvom Valjhuna. Povest se konča s Črtomirovim krstom pri Slapu Savica, kjer po vztrajanju njegove ljubljene Bogomile, sprejme krščansko vero in pozneje postane celo misijonar. Takšna je poenostavljena vsebina pesnitve.

V Uvodu so opisani usodni boji med Črtomirovo in Valjhunovo vojsko. Boji potekajo v Bohinjskem kotu. Celih šest mesecev je Valjhun oblegal Ajdovski gradec, kamor se je po prvih bojih zatekel Črtomir s svojo vojsko.
Mesto, kjer naj bi stal Črtomirov dvorec, si lahko ogledate še danes. Če v Bohinjski Bistrici zavijete mimo cerkve in pokopališča ter sledite kažipotom, po približno tričetrt ure prispete na vrh griča, kjer naj bi stala trdnjava zidana na skalo sivo...v nji gledaš Črtomirovo lastnino. Veliko ni videti - le ostanke temeljev bivališč in obzidja - a občutki ob zavedanju, da so prav na tem mestu dolgo dolgo nazaj živeli ljudje, ki so nam bili zelo podobni, ki so čustvovali in čutili tako kot mi in ki so uživali v enakem razgledu, natanko tako kot mi danes, veličastni.

Ajdovski gradec
Krst pri Savici ne sledi stvarnim zgodovinskim dejstvom. France Prešeren niti ni imel želje za kaj takega. V času romantike zgodovinska točnost ni bila tako zelo pomembna. Leta 722, ko so bili na področju današnje Slovenije zatrti zadnji upori poganskih Karantancev, na griču v okolici današnje Bohinjske Bistrice ni bilo nobenega gradu. Tam so bili le ostanki precej starejšega selišča iz poznorimskega obdobja. A to za pravo razpoloženje v pesnitvi nima velikega pomena.

Pomenljivo pa je drugo, mogoče ne tako zelo znano dejstvo, da sta bila oba, tako Črtomir kot Valjhun Karantanca, tako rekoč brata, a sta se kljub temu na smrt borila drug proti drugemu. Valjhun je bil namreč pregnani pokristjanjeni karantanski knez, ki je zdaj sledil ukazom svojega zaščitnika in podpornika, a v prvi vrsti nadrejenega oblastnika, bavarskega vojvoda Tassila.

Kanjon reke Kokre v Kranju,
al preveliko trumo je čez Dravo,
po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil.

Ker smo pokristjanjena dežela, je jasno, kakšen je bil izid boja med Črtomirom in Valjhunom. Prešeren je dramatičnost boja odlično prikazal s pravo izbiro verza in rime - s trivrstičnico iz jambskega enajsterca. Uvod h Krstu pri Savici je pisan v trivrstičnih kiticah, vsak verz pa je sestavljen iz natančnega zaporedja nepoudarjenega in poudarjenega zloga (U-U-U-U-U-U), kar je idealno sredstvo za prikaz stiske in strahu, a tudi zavzetosti in poguma, ki so jih občutili Črtomir in njegovi vojaki ob neenakovrednem boju s sovražnikom.
Strogo zaporedje zlogov se prekine le na enem mestu in sicer pri vrstici:
okrog vrat straža na pomoč zapije, kjer si eden za drugim sledijo kar štirje zaporedni poudarjeni zlogi ( - - - - U-U-U-U).
Nekateri so menili, da Prešeren pri tem verzu pač ni bil tako natančen in spreten ter se je tako pri jambskem enajstercu uštel. A to zelo verjetno ne drži. Da dobimo dokaz za to, je dovolj že to, da se malce poglobimo v vsebino verza. Ta namreč opisuje ključni trenutek v bitki, ko je postalo dokončno jasno, da bo Črtomirova vojska izgubila. Ta prelomni in usodni trenutek je z zaporedjem samih poudarjenih zlogov tako še dodatno podkrepljen in jasno izstopa iz ostalega besedila Uvoda.
France Prešeren je mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para, prvič.

V osrednjem delu pesnitve - v Krstu samem, je France Prešeren potem uporabil drugačno pesniško obliko kot v Uvodu. Odločil se je za osemvrstično stanco, ki s svojo podaljšano dolžino poskrbi za drugačen tok pripovedi - počasnejši, z dovolj časa za razmislek, kar je povsem v skladu z vsebino pripovedi. Zdaj se več tako zelo ne mudi, kot se je mudilo v bitki. Namesto zunanjih bojev nastopijo notranji boji, ki pa so ravno tako usodni.

Črtomir je bil ob koncu bitke pri Ajdovskem gradcu edini preživeli poganski bojevnik. Obupan je. Sveta, v katerem je živel in za katerega se je boril, ni bilo več.

strašne mu misli rojijo po glavi,
življenje misli vzet si v slepi veri;

Od samomora ga odvrne le misel na Bogomilo. Z mladim dekletom, ki je bila svečenica boginje Žive na Blejskem otoku, ga je vezala globoka ljubezen. Preden bi umrl, je želel izvedeti le še to, kakšna usoda je doletela njegovo ljubo.

Enkrat videt želi podobo milo,
pozdravit prejšnjega veselja mesto:
al srečno je prestala časov silo,
al njeno mu srce še bije zvesto,
al morebit pod hladno spi gomilo,
al premagavec mu je vzel nevesto,
al živa, al mrtva je, zvedet more,
ločiti pred se iz sveta ne more.

Ribiča, ki mu je pomagal, da se je skril pred kristjani, je poslal poizvedovat, kako je z Bogomilo; sam pa se je zatekel k Slapu Savica. A drugi dan se k njemu ne vrne samo ribič, pač pa skupaj z njim prideta še ljubljena Bogomila in krščanski duhovnik.

Le kaj to pomeni?
Črtomir je ob pogledu na Bogomilo v spremstvu duhovna zmeden in razdvojen. Težko se premaga, da ne bi prijel svojega meča in ubil duhovna, a posluša, kaj mu želi povedati Bogomila. Izve, da je zapustila pogansko vero in da je zdaj kristjanka. In da želi, da enako stori tudi on.
Po porazu, ki ga je Črtomir doživel v bitki z Valjhunom, je to nov hud udarec za pogumnega poganskega upornika. A ljubezen do Bogomile je globoka in močna; Črtomir ob tej novici in Bogomilinini želji ne obupa. Pripravljen je prevzeti krščansko vero, če je to vera miru in sprave, kakršno zagovarja duhoven, ki je prišel skupaj z Bogomilo in to ni vera meča in krvi, pod praporom katere je zavojeval Valjhun. Črtomir je pripravljen na razvalinah neuspeha, ki ga je doživel ob boju za svojo domovino, iskati in graditi osebno srečo - skupno življenje z Bogomilo, ki bo njegovemu življenju prineslo nov smisel.

A našega junaka čaka nov udarec. Tudi zakonsko življenje z Bogomilo za Črtomira ni mogoče. Bogomila mu namreč pove tudi to, da je med obleganjem Ajdovskega dvorca trepetala za njegovo življenje, molila zanj in se za njegovo rešitev zaobljubila Bogu. Poleg tega je življenje na zemlji v primerjavi z večnostjo, ki nas čaka v onostranstvu, tako kratko, da zakonska veza med njo in Črtomirom nima pomena. Ha! Kakšen razlog.
Razočaranemu Črtomiru ne preostane veliko izbire. Odloči se za najbolj racionalno možnost; prilagoditev obstoječim razmeram, edino možnost, da dostojno preživi. Spreobrne se v krščansko vero. Nato odpotuje v Oglej, kjer postane duhovnik, pozneje pa celo širi krščansko vero med svojimi rojaki.
Kaj pa Bogomila?
Domu je Bogomila šla k očeti,
nič več se nista vidla na sveti.


Vau, kakšna zgodba! In kakšen konec - hladen, skoraj krut; v vsakem primeru pa brez kakršnegakoli upanja za Črtomira in Bogomilo.
France Prešeren je mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para - drugič.

A ljubezenska zgodba v za slovenski narod prelomnem in usodnem zgodovinskem obdobju, ni bilo tisto, kar se me je ob tokratnem branju Krsta pri Savici, najbolj dotaknilo.
Precej dalj kot ob ljubezni med Črtomirjem in Bogomilo, so se moje misli mudile ob čudenju, kako je vendar mogoče, da je tako zaveden in ponosen junak kot je bil Črtomir, tako zelo hitro in brez velikega upiranja sprejel krščansko vero. Ne, ni bilo samo zaradi ljubezni do Bogomile. Ker pesnitev ob prebiranju budi takšne dvome, je France Prešeren mojster, ki mu v slovenskem pesništvu še vedno ni para - tretjič.

Kajti če Krst pri Savici ne beremo na tistem osnovnem, najlažje razložljivem nivoju, pač pa se napotimo v globino, ugotovimo, da njegovo spreobrnjenje še zdaleč ni bilo tako hitro in gladko, kot se zdi. Vedno znova se je zatikalo. Črtomir je presojal in vsako svojo potezo natančno premislil. V bolečem procesu metamorfoze iz poganskega upornika v krščanskega misijonarja, so prišle do izraza številne Črtomirove stiske in razklanosti, bolečine. Jasno je postalo tudi to, da ni bil tako goreč in brezpogojni vernik kot je bila Bogomila. Črtomir je premišljeval in dvomil, ob tem trpel in se nato odločil tako, kot je bilo v tistem trenutku najbolje.

Krst pri Savici ima uvodni sonet, v katerem France Prešeren svojo pesnitev posveča prijatelju Matiju Čopu, ki je preminil samo nekaj mesecev prej. Matija Čop se je prizadeval za razvoj slovenskega pesniškega jezika in spodbujal Franceta Prešerna, da razvije pesniške tehnike in oblike, ki bodo enakovredne dosežkom drugih kulturno razvitih narodov in njihovih jezikov. S Krstom pri Savici, pri pesnjenju katerega je uporabljal isto pesniško obliko kot Dante Alighieri v Božanski komediji, mu je to prav gotovo uspelo. Ne čudi torej, da je France Prešeren ravno svojo povest v verzih posvetil svojemu dragemu umrlemu prijatelju.

France Prešeren se je v času pisanja Krsta pri Savici spopadal s podobno osebno tragedijo kot Črtomir. O tem jasno piše v tem uvodnem sonetu. Tudi njemu so se tako kot Črtomiru razblinili upi na osebno srečo, saj je bilo leta 1836, ko je Krst pri Savici nastal, že jasno, da je Primičeva Julija zanj izgubljena. Poleg tega je bil zaradi smrti prijatelja Matija Čopa močno prizadet. To ga je postavljalo v podoben položaj kot Črtomira, ko je kljub vsej tragiki - prijateljevi smrti in izgubi Julije - moral nekako preživeti, razumsko gledati na položaj in se prilagoditi. In ob tem trpeti. Kajti tudi on - prav tako kot Črtomir, ni imel te prikladne zmožnosti, ki jo ima Bogomila in njej podobni, da bi up sreče unstran groba v prsih hranil.

Slap Savica
(maj 2018)


Slap drugo jutro mu grmi v ušesa;
junak premišlja, kak bolj spodej lena
voda razgraja, kak bregove stresa,
in kak pred njo se gore ziblje stena,
kak skale pokopuje in drevesa,
kak do nebes leti nje jeze pena!-
Tak se zažene, se pozneje ustavi
mladenič, Črtomir pri sebi pravi.

Krst pri Savici je čudovita pesnitev velikega pesnika, ki je bila vredna vsake minute in vsega truda, ki sem ga vložila v ta zapis, da sem na svoj laični način - ki pa je poln spoštovanja in občudovanja do pesnika - dodala, upam, majhen kamenček v bogat mozaik najrazličnejših premišljevanj o tem za Slovenijo in Slovence tako zelo pomembnem literarnem delu, ki tudi zdaj, po več kot sto petdesetih letih od nastanka, ni izgubilo svojega sijaja.

★★★★★

Poezije doktorja Franceta Prešerna
Ljubljana, Prešernova knjižnica, 1952, VI. letnik
uredil, uvod in razlago napisal dr. Anton Slodnjak

Prešeren, France
Krst pri Savici in Balade in romance
Ljubljana, Delo, Intelego
Študentska založba, 2006
spremna beseda: Boris Paternu

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)