Thomas Mann: Doktor Faustus

(594 strani)

Knjigo sem izbrala, da bi se znebila neprijetnega okusa, ki mi ga je pustila knjiga Arnolda Stadlerja Smrt in jaz, midva in da ne bi izgubila zaupanja v nemško književnost. Thomas Mann je namreč eden mojih najljubših pisateljev in njegova Čarobna gora je moja (verjetno) najljubša knjiga vseh časov.

Roman Doktor Faustus ima vse značilnosti Mannovega pisanja in je zato izjemna knjiga. Vendar pa sem tokrat naletela na nekaj težav, zaradi katerih pri branju nisem tako zelo uživala kot vedno znova uživam v Čarobni gori. A to je moja pomanjkljivost in ne pomanjkljivost knjige.

Kot že naslov pove, se zgodba suče okrog stare nemške legende o Faustu, ki sklene pogodbo s hudičem - v zameno za svojo dušo uspešni genij, ki pa je nezadovoljen s svojim življenjem, od hudiča pridobi vse znanje sveta in vse možne življenjske užitke. Te teme so se v svojih delih lotili že mnogi različni umetniki pred Thomasom Mannom, a tako "nemško nemška" kot je knjiga Doktor Faustus ni nobeno drugo delo na to temo.

Umetnik, ki v tej knjigi sklene pakt s hudičem, je nadarjen mlad nemški skladatelj Adrian Leverkühn. Hudičeva ponudba je tukaj malo drugačna kot v drugih delih o Faustu. Hudič Adriana zapelje z obljubo, da njegovo življenje naslednjih 24 let (do 48. leta starosti) ne bo mlačno, brezizrazno in povprečno - nekaj česar si noben umetnik ne želi, pač pa bo v naslednjih letih življenja doživljal mogočne občutke zadovoljstva, ki mu jih bo nudila briljantna ustvarjalnost (kar sicer ne bo nujno povezano z zunanjo slavo), ki pa bodo prekinjeni tudi z obdobji globokih padcev, hudih izgub in telesnih bolezni. A v čem je sploh razlika - bolečina ali užitek - občutja so enaka, meni hudič.

Opis prvih 24 let Adrianovega življenja mi je delal preglavice. Zorenje mladega človeka v glasbenika, njegova vzgoja in izobraževanje, vsi dogodki, ki so vplivali  na njegovo odločitev, da je postal skladatelj, se me niso preveč dotaknili oz. so me skoraj dolgočasili. Na glasbo, skladanje, vrste glasbenih del se namreč popolnoma nič ne spoznam. Tako sem imela velike težave, ko se je bilo potrebno vživeti v muke komponiranja in se prebiti preko obsežnih poglavij, kjer se razpravlja npr. o tem, zakaj ni Beethoven h klavirski sonati opus 111 napisal še tretjega stavka. Prepričana pa sem, da bi glasbeno izobražen bralec v teh poglavjih zelo užival. Precej bližje bi mi bilo, če bi Mann za osrednjega junaka svojega dela izbral kakšnega drugega umetnika, npr. pisatelja ali pa vsaj slikarja. A kot je omenjeno nekje v romanu je biti glasbenik "redkejše in zanimivejše. Slikarjev je toliko kot marjetic"  in literarnih junakov predanih tej umetnosti prav toliko ;)

Pogovor s hudičem je svojevrsten višek romana. Grozljivost dogodka je mojstrsko prikazana. Adrian ni takoj za to, da bi sklenil dogovor, a hudič ga zvito pregovori. Ves pogovor je mogoče razumeti tudi kot privid, ki je posledica Adrianove sveže okužbe s sifilisom in s tem povezane prizadetosti centralnega živčevja. To se mi je dopadlo. Knjiga tako obdrži svoje realistične značilnosti.

Thomas Mann 1875-1955

Po pogodbi s hudičem knjiga steče  in uživanje v Mannovi genialnosti razkrivanja človeškega sveta se lahko začne:) V zgodbo se vključijo še druge osebe, vsaka s svojo pripovedjo in usodo. Subtilno se razpravlja o homoseksualnosti. Izredno občuteno je pisano o prijateljstvu. Mann uspe prijateljevo izdajo, ki se nam zdi vsega prezira vredna, omiliti in razložiti, kar je zelo težka naloga.
Eden najlepših odlomkov knjige je del, ki govori o Adrianovem nečaku. Adrian je dečka zelo vzljubil, a tragičnost zgodbe zaslutimo dokaj hitro, saj je bila ena od Adrianovih zaobljub hudiču tudi ta, da v življenju nikoli ne bo nikogar resnično ljubil.

A vendar vse te odlične stvari niso tisto, kar me je v knjigi najbolj navdušilo. Tisto, kar mi je bilo najbolj všeč, je bila predstavitev nemštva ali nemške duše, kot to označi pisatelj. To omogoča sijajna okvirna zgodba. Adrianovo življenje namreč opisuje njegov vdani mladostni prijatelj okrog 15 let po skladateljevi smrti, v času proti koncu druge svetovne vojne, ko se je že vedelo, da bodo Nemci vojno izgubili. Pisanje prijateljevega življenepisa pripovedovalcu predstavlja uteho in beg iz krutega časa, v katerem živi.

Z okvirno zgodbo je zelo lepo predstavljena razlika med Nemčijo pred prvo svetovno vojno, ko so "pravica in zakoni, svoboda in človeško dostojanstvo v deželi uživali še dovolj ugleda" in Nemčijo v času nacizma, ko so tudi Nemci kot narod na nek način s tem, da so omogočili ustoličenje Hitlerja prodali svojo dušo hudiču. Možna pa je, kot omeni pripovedovalec, še primerjava s tretjo Nemčijo - Nemčijo, ki jo doživlja bralec, se pravi v mojem primeru sodobno Nemčijo. In res, tudi današnja Nemčija kaže vse lastnosti t.i. nemštva in velike tendence Nemčije, da prodre izven svojih meja - tokrat ne z orožjem, ampak s svojo veliko gospodarsko močjo in napredkom.

Pripovedovalec okvirne zgodbe je precej bolj prijetna osebnost kot Adrian - človekoljuben, prijazen, sočuten, ljubezniv, predvsem pa velik nasprotnik nacizma. Je odličen opazovalec sveta okrog sebe in pogosto zaupnik drugim ljudem - Adrianu še najmanj.
Adrian pa je v nasprotju s tem - in kar pri genijih pogosto najdemo - dokaj nadut in nečimeren, sebičen, ravnodušen do ostalih in brezčuten. Šele na koncu, ob prijateljevanju z nečakom, se izkaže, da je zmožen tudi ljubiti in zaradi tega mogoče njegova duša na koncu kljub pogodbi s hudičem ne bo pogubljena.

Knjigo sem prebrala v nemškem mestu Würzburg, ki je odlična prispodoba tiste "tretje nemške zgodbe" - zgodbe bralca, ki bere Doktor Fausta v času Nemčije prihodnosti. Mesto je v knjigi omenjeno v enem samem stavku in sicer blizu zaključka, ko se pripovedovalcu zdi, da je vsega konec - konec je z Würzburgom in konec je z Nemčijo. Ob tem zapisu je imel Mann v mislih dogodke, ki so se zgodili 16.marca 1945, ko je bilo srednjeveško mesto Würzburg, ki sicer ni imelo prav nobenega vojaško-strateškega pomena, v borih 20-ih minutah popolnoma uničeno. Po bombardiranju je bilo porušenih 90% stavb v mestu in ubitih 5000 ljudi. Američani, ki so čez nekaj tednov prišli v mesto, so menili, da je mesto nemogoče obnoviti in predlagali, da vse ostane tako kot je -  v ruševinah, ki naj postanejo simbol nesmiselnosti vojne in svarilo prihodnjim rodovom.
Pa se Würzburžani s tem niso strinjali in v naslednjih letih potrdili, da Nemčija in nemštvo kljub uničujoči izkušnji z nacizmom in pogodbi s hudičem še nista mrtva. Obračunali so s svojo preteklostjo ter natančno in z velikimi napori, predvsem pa z občudovanja vredno voljo mesto obnovili, da so danes glavni zgodovinski spomeniki v mestu takšni kot so bili pred bombardiranjem. Mesto je ohranilo svojo dušo. Nemčija je tudi zaradi tega postala zgodba o uspehu in na to bil bil ponosen tudi Thomas Mann.

    

foto: hermiona

Katedrala Sv. Kilijana v Würzburgu aprila 1945 in septembra 2013