Arne Ahlert: Moonatics

Leto 2019 je bilo leto pomembnih obletnic. Pred pol tisočletja je umrl eden največjih genijev vseh časov Leonardo de Vinci. Dva pisatelja bi v letu 2019, če bi še živela, praznovala dvestoti rojstni dan: Walt Whitman in Teodore Fontane. Prvi je poleg čudovitih pesmi napisal tudi zabavno pripoved Life and Adventures of Jack Engle; drugi pa roman, ki spada v kanon svetovne klasike, Effi Briest. Pred dvesto leti se je rodil tudi Herman Melville, ki je znan po Mobyju Dicku. Ker je ta roman krepko precenjen, se lahko pri naštevanju obletnic kar hitro premaknimo dalje.

Povejmo, da je letos minilo tudi dvesto let od rojstva kraljice Viktorije in njenega moža princa Alberta. Ker je tole, kar berete, literarni blog, naj napišem, da sta bila oba velika ljubitelja in zbiralca knjig ter ne samo britanska monarha. Kakor je bil velik ljubitelj in poznavalec literature tudi Napoleon Bonaparte (po Egiptu je korakal z Mladim Werhterjem na prsih), rojen pa pred 250 leti. 

A vendar vse obletnice zbledijo ob tisti, ki smo jo praznovali poleti. Vsi so pisali in poročali o njej. Ogledali smo si lahko množico dokumentarnih in igranih filmov na njeno temo. Ni se ji bilo mogoče izogniti. 

In prav je tako:) Človeški pristanek na Luni je bil nekaj posebnega - dokaz, da smo ljudje s svojo inteligenco in tehnologijo, ki smo jo razvili, sposobni segati po zvezdah.

Iskala in iskala sem primerno leposlovno knjigo, z branjem katere bi lahko proslavila 50-letnico pristanka na Luni. Ena izmed možnosti je bila prebrati drugo knjigo Andyja Weira, ki je sicer bolj znan po svoji uspešnici Marsovec. Naslov njegove nove knjige je Artemis in se dogaja na Luni. Pa mi je potem povsem po naključju - kot bargain knjiga za par evrov, prišel v roke prvenec nemškega pisatelja Arneja Ahlerta, Moonatics. Tudi tukaj je dogajanje postavljeno na Luno in sicer v našo bližnjo prihodnost.

Leta 2044 so turistični obiski Lune za ljudi, ki imajo dovolj denarja, nekaj povsem običajnega. V hotelih na obrobju kraterjev lahko uživajo ob pogledu na modro Zemljo na črnem, z množico zvezd posutem nebu. V skafandrih se lahko sprehajajo po Luninem površju, se vozijo z mooverji in igrajo golf. Mesto pristanka Apolla 11 je skrbno varovan spomenik. Obraz Buzza Aldrina - enega izmed astronavtov posadke Apolla 11, služi za obraz robotu, ki dela kot natakar ali pa kot delavec na prostem, ki rahlja in gladi peščena tla, da le-ta niso za vse večne čase zaznamovana s številnimi stopinjami turistov.
Večino Luninega površja nadzorujejo Kitajci, Američani pa upravljajo le z enim samim vesoljskim pristajališčem. Vodo skoraj stoprocentno reciklirajo, hrano pa pridelujejo v ICB ali Inovation Center for Bioengineering.

A začnimo raje na Zemlji in to z glavnim junakom romana, Darianonom Curtisom. Darian je predstavnik Generacije Zalivski tok. Rojen je bil 11.09.2001:-) Glede na čas rojstva bi ga morali šteti med Generacijo K - po junakinji Katnnis, iz The Hunger Games, pa ni tako. Zalivski tok je bil namreč tisti, ki je najbolj zaznamoval njega in njegove sovrstnike. Ko je bil Darian star 21 let, se je namreč zaradi našega neodgovornega ravnanja z naravo, Zalivski tok ustavil. Prva posledica tega je bila ta, da je Evropa zaledenela. V Rimu je sredi poletja lahko snežilo in na Themsi v Londonu so ljudje drsali. Darian je takoj dojel, kakšno katastrofo prinaša izginotje Zalivskega toka. Pustil je študij in se napotil v kraje, ki jih kmalu ne bo več ali pa bodo natrpani s klimatskimi begunci. Na pot mu je uspelo oditi še preden so začeli z evakuacijo Skandinavije in preden so južne države neprepustno zaprle svoje meje. 21 let je tako potoval po svetu, posedal po plažah, ki bodo zdaj zdaj izginile, priložnostno delal za preživetje, obenem pa poslušal svetovne novice, ki so jasno kazale, da gre z Zemljo proti koncu - med odmevnimi novicami je bila tudi ta, da je Evropska skupnost razpadla in da je zdaj na njenem področju več kot sto novih držav.

Nato pa od očeta - ki ga sploh ni poznal in za katerega sploh ni vedel, da je živ - nepričakovano dobi veliko vsoto denarja. In Darian ta denar nameni za tritedenski dopust na Luni.

Branje romana me je neverjetno zabavalo. Všeč so mi bila distopična predvidevanja v zvezi s klimatsko katastrofo na Zemlji. Uživala sem v namigovanju na kultna znanstveno-fantastična dela: Zakaj vendar je Darian dobil možnost za potovanje na Luno ravno takrat, ko je bil star 42 let? 42 je vendar odgovor na vsa vprašanja:)
Najbolj pa se mi je knjiga dopadla zato, ker ima kar nekaj vzporednic z meni tako ljubo Čarobno goro. Tako Hans Castorp kot Darian Curtis sta prišla na mesto svojega dopustovanja za tri tedne, a sta potem tam ostala mnogo dlje. Oba sta med svojim dopustovanjem srečavala najrazličnejše - tudi sila čudaške ljudi; Darian bogataše, ki so živeli v svojih razkošnih vilah na obrobju Luninega kraterja (t.i. Beverly Hills) pa tudi hipije, ki so jim pravili Moonatics in so na Luni gradili Garden Eden, ki naj bi človeštvu po katastrofi na Zemlji omogočil nov začetek.
Tudi Darian podobno kot Hans posluša filozofske pogovore - tokrat med posameznimi prebivalci Lune; tema pa je aktualna. Ljudje namreč razpravljajo o tem, kako smo lahko dopustili, da se je na Zemlji zgodila podnebna katastrofa, in ali ne bi bilo mogoče bolje, da bi se nekoč v preteklosti odrekli napredku ter tako v sožitju z Zemljo živeli veliko bolj srečno in zadovoljno.
In še ena podobnost: Hans Castorp pride na svoj obisk v sanatorij Berghof; na Luni pa pri rojstvu prvih otrok, ki so rojeni izven Zemlje, pomaga dr. Berghoff.

In to je potem to - na žalost vse, kar je vredno napisati o znastveno-fantasičnem romanu Moonatics. Ko bralec prebere prvo tretjino več kot 550 strani dolge knjige in izve že vse zgoraj zapisano, se začne spraševati, kaj nadaljevanje knjige sploh lahko še prinese. In ne prinese ničesar več. V romanu namreč ni nobene prave zgodbe; če pa jo je že kaj, je kar preveč predvidljiva. Osebe so neverodostojne in prisiljene. Pred neupoštevanjem znanstvenih dejstev glede kolonizacije Lune sem pa tako ali tako morala ves čas zatiskati oči - pa bi to pomanjkljivost zlahka spregledala, če bi roman pokazal kake druge kakovostne lastnosti. Pa jih ni. Vse nadaljnje dogajanje se skrči na obiskovanje zabav, ene za drugo, kjer se pije instantni Gin-Tonic - edina alkoholna pijača, ki se toči na Luni.
Mnogo stvari ostane odprtih in nerazjasnjenih ali pa prisiljeno in umetno zaključenih - kot da tudi pisatelj sam ne bi vedel, kaj naj z njimi in kako naj jih konča. 

Proti koncu mi je bilo kar malo žal, da sem knjigo sploh začela brati.

Pa bom že preživela:) Konec koncev je to vendarle roman, ki slavi Luno - ter posredno tudi čudovit in za človeštvo tako prelomni dogodek, kot je bil pristanek Apolla 11.
Poleg tega odpira pomembna vprašanja o človekovem ravnanju z Zemljo in tudi tista o človeški prihodnosti. Ponuja tudi odgovore nanje, ki pa jih ni vzeti za čisto zlato.

No, tako na splošno gledano, je roman Moonatics, Arneja Ahlerta, čisto zabavno branje:)

★★★☆☆

Ahlert, Arne

Moonatics

Wilhelm Heyne Verlag, München, 2016

573 strani

ISBN 978 3 453 31814 4

Dve od dragocenosti naše knjižnice:

• spominski časopis, ki je bil izdan ob pristanku človeka na Luni in sicer ob sodelovanju časopisov in revij Delo, TT, Tovariš, Stop, NR in Zvitorepec; julija 1969, le nekaj dni po uspešnem pristanku na Luni in še preden se je posadka Apolla 11 vrnila na Zemljo (nabavil oče)
• knjiga Johna Barbourja, Stopinje na Luni, z natančnim opisom in vsemi dodatnimi informacijami o misiji Apollo 11; v slovenskem jeziku izdana že avgusta 1969 (nabavil stric)

Da se ve, kakšna evforija je vladala tisto poletje pred 50-imi leti...

Simone Lappert: Der Sprung

Pravzaprav ni bil skok.

Pravzaprav ni skočila, ampak je naredila korak v prazno, postavila nogo v zrak in pustila, da je padla, z odprtimi očmi; na poti navzdol je hotela vse videti in slišati in občutiti in vonjati, kajti samo enkrat bo takole padala...

Tako nekako se začne (v mojem prevodu) roman Simone Lappert, Der Sprung (ali Skok): z natančnim opisom občutkov, ki se sprožijo v človeškem telesu, ko prosto pada. Vsekakor je to eden najboljših in najpretresljivejših začetkov knjig, ki sem jih kadarkoli prebrala. Brez opozorila in ostro se je zarezal v moje možgane in ni dovolil, da bi ga pozabila vse do konca knjige. In še naprej.

V enem izmed majhnih švicarskih mest neko majsko dopoldne na strehi ene izmed večstanovanjskih hiš opazijo mlado žensko. Hodi čisto po robu in zdi se, da bo zdaj zdaj skočila. Ne more biti drugega kot to, da namerava narediti samomor.

Dogodek ima na mesto in njegove prebivalce neverjeten učinek. Vsak od opazovalcev nenavadnega pripetljaja reagira na poseben način. Policija poskuša rešiti položaj po svojih najboljših močeh. Zijala posedajo po tleh pred hišo in čakajo, da se nekaj zgodi. Majhna prodajalna, ki se zaradi skromnega prometa sicer komaj še drži nad gladino vode, v tem dnevu posluje z velikim dobičkom, saj zijala na trgu potrebujejo pijačo, prigrizke in cigarete, da preživijo vroč dan. 

A dogodek se vendarle ne odvija po želji večine opazovalcev. Ženska na strehi namreč noče in noče skočiti. Noče pa tudi kako drugače zapustiti strehe. Jezna je in na množico ljudi ob vznožju hiše kriči in meče strešnike, češ naj jo pustijo pri miru in gredo stran. 

Mlada ženska na strehi povzroči, da se pri prebivalcih malega mesta odprejo stare rane, ki so jih nekoč v preteklosti že nekako in s težavo zakrpali. Poleg tega se razkrijejo skrivnosti, ki so jih do sedaj skrbno varovali. Nekatere so takšne, da so nažirale in uničevale ter človeku preprečevale, da bi normalno živel. Nekatere nastopajoče osebe ob prebiranju romana zasovražimo - recimo tiste, ki ženski na strehi kličejo, naj vendar že skoči, saj vendar nimajo časa, da bi v nedogled čakali; ali pa tiste, ki pravijo, da bi potencialno samomorilko morali kar ustreliti, saj si vendar želi končati svoje življenje - a se zgodi, da smo potem, ko zvemo osebno zgodbo teh groznih ljudi do njih precej prizanesljivejši in celo razumemo njihovo neprimerno vedenje.

Spoznamo cel kalejdoskop najrazličnejših ljudi in njihovih zgodb. Policista, ki je na zunaj samozavesten in močan, a je pravzaprav le majhen in nebogljen deček, ki ga spremlja občutek krivde zaradi nečesa, kar se je zgodilo v otroštvu. Imamo nekdanjega izdelovalca klobukov, ki je zaradi tega, ker ljudje v današnjem času kupujejo samo stvari, ki jih ne potrebujejo, moral zapreti svojo delavnico in zdaj dela ob tekočem traku v klavnici. Tukaj je mlad fant - kurir, ki s kolesom prevaža različne pošiljke z enega na drugi konec mesta, in ima veliko željo, da bi se s kolesom odpeljal proti Istanbulu ali v Nepal in še dalje v New York.

Roman Der Sprung je knjiga današnjega časa, zato v zgodbah oseb najdemo tudi bolezensko nagnjenje k zdravemu načinu življenja, ortoreksijo. Imamo vapanje z elektronskimi cigaretami, pubertetnike, ki maltretirajo drug drugega in na internetu objavljajo kočljive fotografije svojih vrstnikov. In imamo žensko, ki verjame, da se rastline med seboj pogovarjajo s koreninami in jih zato rešuje iz loncev in zabojev, v katerih so izolirane od ostalih in se počutijo tako, kot bi bile v zaporu. In še in še. 

Zgodbe so najraznovrstnejše - žalostne ali pa polne humorja. Govorijo o zvestobi in ljubezni; a tudi o varanju in brezbrižnosti; preračunljivosti in slavohlepju; prijateljstvu in opori. Kako dobro je pisateljici uspelo vse te različne vidike človeškega življenja prikazati v enem samem romanu, je nekaj enkratnega. Mojstrsko narejenega.

Pri vseh zgodbah se prej ali slej pokaže, da so nekako povezane in odvisne druga od druge. Kako jih je pisateljica nanizala eno zraven druge in jih medsebojno povezala, je spet nekaj občudovanja vrednega. Toliko različnih ljudi s tako različnimi pripetljaji pripeljati v en roman in to na tako čudovit in verodostojen način, je nekaj izrednega in težko ponovljivega. 

Zgodba, ki povezuje vse ostale osebe in njihove zgodbe, je zgodba ženske, ki je na strehi. Z njo je pisateljici uspelo zgraditi napetost in vzdrževati bralčevo radovednost ter pozornost vse do zadnje strani. Zakaj je ženska sploh na strehi? Ali bo res skočila v smrt? Čeprav vemo, da bo - saj smo vendar prebrali prvo poglavje romana, vendarle dvomimo in se sprašujemo, zakaj bi nekaj takega sploh storila?

Knjiga je sestavljena iz poglavij, ki so pisana z vidika posameznih prebivalcev mesta. Za katerega od njih gre, zvemo iz naslova poglavja. Niso pisana v prvi osebi - se pravi, oseba sama ne pripoveduje svoje zgodbe, pač pa to počne tretjeosebni pripovedovalec, kar je sila posrečena izbira načina pisanja. Pisateljici tako ni bilo potrebno iskati posebnega stila pisanja za vsakega od nastopajočih (od vsakega bi se namreč pričakovalo, da bi razmišljal po svoje in imel svoj način izražanja - pomislite, najmanj 10 različnih stilov pisanja bi bilo potrebnih, da bi osebe verodostojno zaživele pred bralcem!), tako pa je lahko pisala na način, ki ji je najbližji - na njen lastni način, in tako iz romana naredila najboljše, kar je lahko, obenem pa zaradi različne perspektive pisanja ustvarila raznolikost in razkošno bogato pripoved.

Od vseh oseb, ki nastopajo v romanu, bi omenila samo še eno. Nima svojih poglavij, ki bi bila naslovljena z njenim imenom, a vendar zaživi v skoraj vsakem od ostalih poglavij. Ne, to ni ženska, ki je na strehi, pač pa Roswita - lastnica lokala, v katerega vsi radi zahajajo in v katerem se vsi dobro počutijo. Zna poskrbeti za svoje goste - tako s hrano in pijačo kot tudi s pravo besedo; razume jih in ve, kako jih potolažiti ali jim vliti pogum. Tudi zaradi nje roman, ki je v svojem jedru vendarle globoko tragičen, vliva optimizem in budi upanje, da se vse skupaj lahko obrne na dobro.

Konec romana je zelo realističen. Čeprav prebivalcem mesta na koncu nekako uspe, da se naravnajo na pravo pot življenja, konci njihovih zgodb praviloma niso (čisto) srečni. Ostanejo dvom, strah in neiskrenost. Mnogo stvari je še naprej neizrečenih in nerazčiščenih. Točno tako kot to v življenju ponavadi tudi je.

Krasna knjiga, torej. Obstaja samo nekaj malega, kar me je pri prebiranju knjige motilo. Osebe so mogoče kljub vsemu malce preveč klišejsko orisane. Kot bi jih že poznala in že nekje srečala. Kdo namreč še ni slišal za zoprno taščo ali pa v kakšnem od kriminalnih romanov bral o policistu, ki dobro zgleda in se bori z neko travmo iz preteklosti?

Švicarski Dogodek v mestu Gogi - roman Der Sprung, je druga knjiga mlade pisateljice Simone Lappert (*1985). Letos je bila med ožjimi favoriti za švicarsko knjižno nagrado. Roman v knjižni svet pošilja pozitivno znamenje, da v poplavi komaj povprečnih - ali pa še to ne - dandanes izdanih knjig, nastajajo tudi kakovostna in več kot čudovita dela, ki odsevajo duh današnjega časa ter današnjo družbo raziskujejo in raziščejo v vsej njeni globini in pestrosti.

Knjiga bi si zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆

Simone Lappert
(vir: Wikipedia)

Lappert, Simone
Der Sprung
Diogenes, 2019
336 strani
ISBN 978 3257070743

Thomas Mann: Smrt v Benetkah

Če smo načelni, lahko novelo Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, odločno zavrnemo še preden jo sploh začnemo brati. Kajti pedofilije ne podpiramo in zgodbe o starem pedofilu ne bomo brali.

A stvar ni tako preprosta... Prvič: nisem prepričana, da imamo v knjigi sploh opraviti s pedofilijo, saj ni nobenega nadlegovanja, kaj šele spolnih želja in perverznosti. In drugič: pred nami je umetniški izdelek, katerega veličina je tako obsežna, da jo le težko dojamemo.

Gustav von Aschenbach se sprehaja po Münchnu in ob pogledu na moškega z nahrbtnikom na ramah in pohodno palico v rokah, naenkrat spozna, kaj mu v tistem trenutku življenja manjka. Potovanje.

Aschenbach je slaven in priznan nemški pisatelj. Odlomki njegovih del so v gimnazijskih učbenikih. Zaradi izjemnega literarnega ustvarjanja je dobil plemiški naziv. Vsaka njegova knjiga sproži ugodne kritike in odobravanje, čeprav se sam dobro zaveda, da ne piše več tako dobro.
Star je nekaj čez petdeset let in že dolgo vdovec.

Potovanje, torej. Usede se na nočni vlak in odpelje v Trst. Tam se vkrca na ladjo in odpluje proti Pulju. Dopustovati začne na enem od tamkajšnjih otokov (na Brionih?), a mu kraj in družba nista preveč pri srcu. Zaradi čeri na obali ni mogel najti tistega spokojno iskrenega odnosa do morja in malosvetna, zaključeno avstrijska hotelska družba ni bila po njegovih željah. Iz Pulja zato že kmalu odpluje - Pa saj je bilo na dlani. - v Benetke.

Že na krovu ladje pa začuti, da njegovo potovanje ne bo nekaj običajnega. Močno ga vznemiri, ko med družbo, ki potuje z njim, opazi ostarelega moškega, ki se vede in oblači (tudi liči), kot bi bil mladenič.
Potem, ko prispe v Benetke, ga preseneti pošastno odločen in zelo samosvoj gondoljer. Tudi vreme ni ugodno. Pihalo je s kopnega. Pod bledo zakritim nebom je ležalo morje v topem miru, kakor zakrnelo. Čutil je gnilobni duh lagune. 

Gustava von Aschenbacha je vse opominjalo na to, da ga bo potovanje v Benetke za vedno zaznamovalo.

Ja, in potem nastopi tisto kočljivo:) V hotelu na otoku Lido, kjer je nastanjen, dopustuje tudi poljska družina - mati s svojimi tremi hčerkami in sinom. Deček je tisti, ki vzburi Aschenbachovo radovednost in občudovanje. 14-letni Tadzio je namreč božansko lep - lepota pa je tisto, kar umetnike že od nekdaj zanima in vznemirja. Tako Aschenbach dečka opazuje, kot bi opazoval lepo sliko; spremlja poteze njegovega obraza, kretnje rok, obleko, ki jo nosi; ocenjuje pa tudi njegov značaj in vedenje. A kot pravi Sokrat mlademu prijatelju Phaidrosu: Kajti vedeti moraš, da pesniki ne moremo stopati po poti lepote, ne da bi se nam pridružil Eros in se vsilil kot vodič;  pride do neizogibnega in Gustav von Aschenbach se v dečka zaljubi - globoko in do ušes. V začetku je prepaden nad to ugotovitvijo, a njegova pot je že začrtana. Življenja brez Tadzia si ne more več predstavljati. Cilj svojega občudovanja in ljubezni zasleduje na vsakem koraku; njegova občutja pa se še okrepijo, ko Tadzio to opazi in ob tem ni ravnodušen. Nekako mu prija dvorjenje in sem ter tja ostarelemu občudovalcu nakloni nasmeh ali pa vsaj pogled, kar Aschenbachovo zgodbo dodatno zaplete. Pisateljeva zaljubljenost se razvije do te mere, da se tudi sam začne lišpati, da bi zgledal lepši in mlajši - točno tako kot ostareli gizdalin na ladji iz Pulja proti Benetkam, ki ga je Aschenbach še pred nekaj tedni tako globoko zaničeval. Vse skupaj se, seveda, ne more dobro končati...

Kako je Thomas Mann opisal Aschenbachove občutke, kako je razvijal njegovo zgodbo, o čem vse je ostareli pisatelj razmišljal, je na tem mestu težko opisati. Tako enkratno je. Mojstrsko. Čudovito. 

Zanimivo pa je opisan tudi način življenja dobro situiranih meščanskih družin z začetka 20. stoletja; poleg tega pa zvemo tudi to, kako so v tistem času potovali in dopustovali. Meni je bilo sila zanimivo:)

V noveli je veliko avtobiografskega. Družina Mann je leta 1911 tako kot Gustav von Aschenbach dopustovala v Benetkah. Thomas Mann je takrat menda opazil mladega poljskega barona, 11-letnega Władisłava Moesa, ki naj bi bil navdih za Tadzia.

Ko je novela Smrt v Benetkah izšla, je bila Mannova žena Katja izredno prizadeta. Moževa homoseksualna nagnjenja so jo presenetila in kar nekaj let je potrebovala, da je vse to nekako predelala. Na zdravljenje v Davos - kjer jo je leta 1912 obiskal mož in tam našel navdih za roman Čarobna gora - naj ne bi odšla zaradi tuberkuloze, ampak zaradi psihičnih težav, ki so bile posledice ugotovitve, da je poročena z gejem (in pedofilom).

A vsa ta dejstva noveli Smrt v Benetkah ne morejo odvzeti njene veličine. Saj vem, da preveč citiram in prepisujem iz knjige, a tukaj je še en odlomek - razmišljanje Gustava von Aschenbacha o samoti - da boste vedeli, kako zna Thomas Mann zadeti žebljico na glavico:

Če je človek sam in nem, so njegova opazovanja in srečavanja hkrati bolj zabrisana in bolj prodorna, kot če je v družbi; njegove misli so težje, bolj čudaške in nikoli brez nadiha žalosti. Podobe in doznave, ki bi jih zlahka odpravil s pogledom, s smehom, z izmenjavo misli, ga čez mero zaposlujejo, se v molku poglobe, postanejo pomembne, postanejo doživetje, prigoda in čustvo. Samota rodi izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, rodi pesem. Samota pa rodi tudi nasprotje tega: nesomernost, absurd in pregreho.

Ste že kdaj občutili kaj podobnega? Jaz sem že.

Novela Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, je obvezno branje za vse, ki uživajo v visoki literaturi in se ne pustijo zmesti zaradi predsodkov. Takšnih ali drugačnih.

★★★★★ 

Mann, Thomas

Smrt v Benetkah

iz nemščine prevedel: Herbert Grün

Založba Karantanija, Ljubljana, 1993

71 strani

Takis Würger: Stella

Čas je, da spet preberem kakšno od knjig Daniela Kehlmanna - enega najbolj znanih sodobnih, v nemščini pišočih avtorjev. V slovenščino imamo prevedene tri od njegovih romanov: Jaz in Kaminski, Izmera sveta in Slava. Dva od njih sem pred leti prebrala in pustila sta mi čisto prijetne občutke - nič posebnega sicer, a vendar povsem v redu. Ko sem romana prebrala, sem bila zadovoljna, a vendar tudi ne tako zelo navdušena, da bi segla še po kakšnem od njegovih del - mogoče po najnovejšem, večkrat nagrajenem romanu Tyll. 

A zdaj kaže, da je spet napočil čas za tega avstrijskega pisatelja. Kajti, če imata dva - pisatelj in bralka - tako zelo podobno mnenje o nekem drugem romanu nekega drugega pisatelja, je to že pomenljivo in premisleka vredno. Če namreč sledimo logičnim potem razmišljanja, je zelo verjetno, da bodo tej bralki všeč tudi romani, ki jih je pisatelj sam napisal, ne pa samo tisti, ki sta jih oba tako enako ocenila:)

Daniel Kehlmann je namreč o romanu Stella, mladega nemškega pisatelja Takisa Würgerja, napisal naslednje:

"Takis Würger hat sich etwas Aberwitziges vorgenommen: Das Unzählbare zu erzählen. Man beginnt dieses Buch mit Skepsis, man liest es mit Spannung und Erschrecken, man beendet es mit Bewunderung."

Če njegove besede prevedem, potem gre takole: 

"Takis Würger si je zadal nekaj norega: pripovedovati o tem, kar je nemogoče pripovedovati. Bralec začne brati knjigo z dvomom, nato napeto in s strahom, konča pa z občudovanjem."

Daniel Kehlmann mojega mnenja o knjigi ne bi mogel zaobjeti bolj točno... 

Roman Stella ima dve pripovedni plati: ena je ljubezenska zgodba, druga je nacionalsocializem.

Auschwitz-Birkenau
Spomenik žrtvam nacizma 
v  vseh jezikih, ki so jih govorili jetniki Auschwitza -
- tudi v slovenskem

Zgodba se dogaja od januarja do decembra 1942 v Berlinu. Sin bogatih staršev, 20-letni Švicar z imenom Friedrich, pride v Berlin, da bi študiral umetnost. Njegov prihod je sila nenavaden, kajti v tistem času so ljudje potovali ravno v obratni smeri kot on - iz nacistične Nemčije so bežali v tujino, vsaj nekateri, če so le lahko, tudi v Švico. Kot pove glavni junak v knjigi, je prišel v Nemčijo zato, ker si je želel, da bi nekaj pregovorne "nemške moči" preskočilo tudi nanj. Namesto želenega je dobil vse kaj drugega. Kot obstranski opazovalec, ki se ga stvari, ki so se dogajale, niso preveč tikale, je lahko opazoval potek vojne v samem centru nemškega nacionalsocializma - z vso bedo, ki jo je le-ta prinesel, pa čeprav je bila tam, v Berlinu, prekrita z lažnim bliščem, za katerega pa se takrat še ni vedelo, da je le navidezen.

Ta začetni del romana je tisti, o katerem piše Kehlmann, da ga je bral z dvomom. Zgodba teče nerodno in neverjetno, osebe so oglate in neverodostojne. Dno pripovedi je že kar v prvem poglavju romana, nekakšnem prologu, kjer pisatelj opisuje prvih dvajset let junakovega življenja v Švici. Fritzova mama - nesojena slikarka in pijanka, si je na teh nekaj straneh priborila naziv moje najslabše, če ne celo najbolj nagnusne literarne junakinje vseh časov. A to ni tako pomembno in na potek zgodbe nima velikega vpliva.

Na srečo se pripoved po Friedrichovem prihodu v Berlin začne počasi (zelo počasi!) obračati na bolje. Zgoraj omenjena napetost in suspenz postopoma naraščata. Fritz sreča lepo svetlolaso dekle Kirsten (za katero se pozneje izkaže, da ji je v resnici ime Stella) in se zaljubi vanjo. Postaneta par in se celo poročita. Če bi živela v normalnem svetu, bi njuna življenjska zgodba po vsej verjetnosti tekla naprej gladko in srečno. A ker živita v času nacizma, se vse skupaj hudo zaplete. Stella je namreč židinja in v letu 1942 je bilo preganjanje židov v Nemčiji že v grozljivo pospešenem teku. Stellina starša sta bila že zaprta v provizoričnem taborišču v Berlinu in sta čakala na odhod v Auschwitz, ona pa - presenetljivo - je živela skoraj povsem normalno življenje Berlinčanov. Namigi, zakaj je tako, so posejani po romanu že od samega začetka dalje in zaradi razvpitosti knjige v Nemčiji tudi niso nobena skrivnost več. Stella je bila namreč "Köderjudinin". Tako so imenovali žide, ki so med drugo svetovno vojno ovajali druge žide in si na ta način priskrbeli določene ugodnosti.

Na tem mestu nastopita strah in prestrašenost, ki ju omenja Daniel Kehlmann v oceni Würgerjeve knjige. To, kako je Stella ovajala svoje sorojake - znance in prijatelje, v knjigi ni natančneje opisano. Kako grozno je to bilo, pa si zlahka predstavljamo s pomočjo odstavkov iz zapisnika sodnega procesa iz časa po vojni, ki so razporejeni preko celega romana. 

Romaneskna junakinja Stella je namreč poustvarjena po resnični osebi, Stelli Goldschlag, ki je v času druge svetovne vojne prav zares izdala številne žide (številke naj bi segale v tisoče!) in so ji po vojni sodili najprej na ruskem, nato pa še na zavezniškem sodišču. Ko so jo vprašali, zakaj je to počela, je odgovorila, da zato, da bi rešila svoja starša.
A ona je izdajala tudi še potem, ko sta Toni in Gerhard Goldschlag že umrla v Auschwitzu...

Stellin romaneskni mož Friedrich izve resnico o svoji ženi pozneje kot bralci knjige. Kar je pričakovano. Ljudje smo pač takšni, da si pred neprijetno resnico, ki je povezana z ljudmi, ki jih ljubimo, preradi in predolgo zatiskamo oči. 

Roman proti koncu postaja vse boljši. Osebe zaživijo pred očmi bralca, ljubezenska zgodba postane otipljiva in ganljiva. Pripoved nas vodi k čudenju in občudovanju. Skupaj z glavnim junakom se sprašujemo ali je narobe izdajati ljudi, zato da se reši druge. Ali je prav izdajati ene, da se reši druge - in skupaj z njim tudi ugotovimo, da nismo dorasli dilemi. Kljub vsemu pa Fritz čisto na koncu romana vendarle ugotovi, da resnica ni kot hibiskus - kakor mu je nekoč zagotovil oče - različnih odtenkov kot so različni odtenki rdeče barve hibiskusovih cvetov. Resnica je le ena. Čeprav slabič vse svoje dotedanje življenje, Fritz na koncu naredi potezo, ki bi jo lahko ocenili za pogumno.

Roman Takisa Würgerja, Stella, je ob izidu v Nemčiji sprožil silovit vihar neodobravanja in kritik. Pisatelju so očitali marsikaj: da je bil do Stelle Goldschlag in njenih zločinov preveč popustljiv in da je o nacizmu pisal preveč lahkotno in neobčutljivo. Kritike so šle celo tako daleč, da mu je bilo očitano, da kot ne-žid sploh ne bi smel pisati o holokavstu in da roman Stella sploh ne bi smel iziti. 

Očitki so - vsaj po mojem mnenju in navkljub temu, da se z nacionalsocializmom ne gre šaliti - pretirani. Da bi iz knjige vela kakršnakoli - pa če še tako majhna simpatija do nacionalsocializma, je nemogoče. Pisateljevo obsodbo Hitlarjevih in Stellinih zločinov lahko zasledimo skoraj na vsaki strani romana.
Pisatelj je Stello poskušal le orisati kot običajno žensko, ki je imela to smolo ali pa nesrečo, da je živela v grozljivem času in bila prisiljena sprejemati strašne odločitve. Odločitve, ki so bile moralno sporne, saj so reševale življenja enih na račun življenj drugih ljudi - pa četudi je bilo življenje, ki ga je rešila, le tisto njeno. A edino...

Če je romanu Stella kaj očitati, to ni sporna zgodba o židinji, ki je v smrt zavestno pošiljala druge žide, pač pa šibka literarna vrednost romana. Na splošno gledano me osebe niso prepričale in okoren stil pisanja je slab okus samo še podkrepil. A to je vendarle samo vprašanje okusa. Nekaterim je to všeč in so s takšnim načinom pisanja zadovoljni. Sploh pa zaradi (slabega) sloga pisanja in kiča (tudi to mu je bilo očitano) pisatelja ni potrebno privezovati na pranger in ga sramotiti. Komaj 33-letni Takis Würger ima še dovolj časa, da izboljša svoje pisateljske veščine. Svobode pri tem, o čem bo pisal, si pa - tako je zatrdil - ne bo dovolil vzeti. 

★★★☆☆

Würger, Takis

Stella

214 strani

Carl Hanser Verlag, München, 2019

ISBN 978 3 446 25993 5

P.S. Takis Würger je knjigo Stella posvetil svojemu staremu očetu, ki je bil leta 1941 v akciji evtanizijskih ubojev bolnih in prizadetih ljudi ubit v Auschwitzu.

Todestor ali Vrata smrti, 

Auschwitz-Birkenau

Skozi ta vrata so se peljali vlaki v taborišče smrti. 

Na njih so bili tudi židje, ki jih je ovadila Stella Goldschlag.

Resnična Stella Goldschlag (1922-1994) se je po drugi svetovni vojni izdajala za žrtev nacizma, vendar so jo židje, ki so preživeli holokavst, hitro razkrinkali, saj so jo dobro poznali. Imela je celo vzdevek Blondes Gift zaradi svojega arijskega videza. Zaprli so jo in ji sodili. Zaradi pomoči pri ubojih je dobila deset let zaporne kazni. Po prestani kazni se je spreobrnila v krščanstvo, spremenila svoje ime in živela nevpadljivo in odmaknjeno življenje v enem izmed nemških mest. Njena hči, ki je rasla v rejniški družini, z mamo ni želela imeti nobenega stika. 

V starosti 72 let si je Stella Goldschlag vzela življenje. Skočila je z balkona svojega stanovanja.

Friedrich Dürrenmatt: Sodnik in njegov rabelj

To je ena takšna fina starokopitna kriminalka.
Brez mobilnih telefonov in računalnikov. Brez interneta in DNA analize. Pomembne so le živčne povezave v možganih kriminalističnega komisarja Bärlacha - izkušenega, starejšega detektiva, ki raziskuje nasilno smrt svojega sodelavca, kriminalista Schmieda.

Kratek detektivski roman Friedricha Dürrenmatta, Sodnik in njegov rabelj je prvič izšel kot podlistek v časopisu Der Schweizerische Beobachter v času od decembra 1950 do marca 1951.

Zgodba se dogaja leta 1948 v švicarskem Bernu in njegovi okolici. Zgodi se umor in potrebno je najti storilca:) Ostareli in hudo bolni komisar Bärlach sicer vodi preiskavo, a iniciativo pri odkrivanju zločina prepušča svojemu mlademu in ambicioznemu sodelavcu Tschanzu. Zadržan je in drži se v ozadju, a bralec prav hitro ugotovi, da komisar ve precej več, kot je pripravljen zaupati svojemu sodelavcu, nadrejenemu in tudi nam bralcem.
Vse sledi zločina vodijo h Gastmannu, skrivnostnemu in bogatemu lastniku razkošne in strogo varovane vile v vasi Lamboing nedaleč od Berna. V svoji vili občasno prireja srečanja visokega ranga; k njemu prihajajo tri skupine povabljencev: industrialci, kulturniki in vplivni tuji gostje. Tudi umorjeni kriminalist Schmied je privatno hodil tja.
Izkaže se, da imata Gastmann in Bärlach neporavnane račune iz preteklosti in tudi to, da je Gastmann po vsej verjetnosti nekoč že ubil človeka, vendar pa mu zločin nikoli ni bil dokazan.

Zgodba se razvija izredno zanimivo in ima na koncu čudovit plot-twist, kjer končno zvemo, čemu sodnik in rabelj v naslovu romana.

Osebe v romanu so verodostojno orisane in - ne morem se znebiti občutka, nekako so označene že s svojimi imeni. Glavni junak Bärlach je počasen s svojim obilnim (medvedjim) telesom, ki je staro in bolno, a hiter, natančen in preračunljiv v svojih mislih. Njegov mladi sodelavec Tschanz v kriminalni preiskavi vidi priložnosti (Chance) za svoje napredovanje. Njun šef dr. Lucius Lutz pa je ves bleščeč in bister, ko poskuša v svojo policijsko enoto uvesti moderne kriminalistične pristope, ki jih je videl v Združenih državah Amerike in jih predava na univerzi. Ubogi Schmid (ali Kovač) je bil umorjen, ko je koval zaroto proti Gastmannu. In konec koncev tudi Gastmann je gostil goste v svoji vili. 

Freidrich Dürrenmatt je eden najpomembnejših povojnih nemško pišočih pisateljev. Od leta 1952 pa do svoje smrti leta 1990 je živel v Neuburgu - mestu nedaleč stran od kraja dogajanja v romanu Sodnik in njegov rabelj. Tam je danes galerija, v katerem so razstavljene njegove slike, kajti Friedrich Dürrenmatt je bil tudi slikar.

Po nekaterih od njegovih literarnih del so bili posneti zelo uspešni filmi (npr. Zaobljuba - ali The Pledge, z Jackom Nicholsonom, Helen Mirren in Venesso Redgrave v glavnih vlogah). 

Kar nekaj njegovih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. 

Še bolj kot s pisanjem romanov je zaslovel s svojimi dramskimi besedili. Pred nekaj leti je bila na slovenskem odru v izvedbi MGL uspešno uprizorjena njegova komedija Fiziki. Tudi to delo je tako kot roman Sodnik in njegov rabelj, kriminalka. Dogajanje je postavljeno v elitno psihiatrično ustanovo, kjer slavni fiziki Einstein, Newton in Möbius (ali pa bolniki, ki mislijo, da to so) morijo, kakor je bila v tistem času, ko je bila drama napisana, v času hladne vojne namreč, velika verjetnost, da pride do morije svetovnih razsežnosti, pri kateri bi imeli znanstveniki vsekakor pomembno vlogo.

Prav fino bi se bilo ogledati to bridko komedijo. Ali pa jo vsaj prebrati.

Vendar ne sedaj. Trenutno je na vrsti, da jo preberem, neka druga drama. Tragedija Friedricha Schillerja, Maria Stuart.

Vedno namreč poskušam prebrati knjige, ki jih morata otroka prebrati za domače branje.

Kriminalni roman Friedricha Dürrenmatta Der Richter und sein Henker, je bila knjiga, ki jo je učiteljica izbrala za domače branje sinovega razreda.
Odlična knjiga, ki sem jo rada prebrala in jo priporočam tudi vam:) Ravno prav lahkotna, da ni prezahtevna, a z jasnimi značilnostmi dobre klasične kriminalke. Ob koncu branja boste imeli prijeten občutek, ker bo morilec odkrit, a te občutke bo, kot se spodobi, spremljalo tudi nekaj grenkobe.

Maria Stuart - hčerino domače branje, bo trši oreh...

★★★★☆

Friedrich Dürrenmatt
(1921-1990)
(vir: Wikipedia)

Dürrenmatt, Friedrich

Der Richter und sein Henker

Rowohlt Taschenbuch Verlag, 121. Auflage, 2018

117 strani 

ISBN 978 3 499 10150 2

Peter Stamm: Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt

Petra Stamma poznam od začetka letošnjega leta. V januarju je bil predstavljen na eni izmed tedenskih strani mojega stenskega literarnega koledarja in to je bil moj prvi stik s tem švicarskim pisateljem ter njegovimi knjigami. Odlomek iz enega izmed njegovih romanov, ki je bil objavljen na koledarju, mi je bil tako zelo všeč, da sem knjigo kupila in jo prebrala. Všeč mi je bila in leto 2018 se je tudi zaradi knjige Nacht ist der Tag, dobro začel.

Zdaj - skoraj leto dni za tem, kaže, da se bo zaradi Petra Stamma, ali natančneje rečeno, zaradi še ene izmed njegovih knjig, leto 2018 tudi prijetno končalo.

Njegov najnovejši roman, Die sanfte Gleichgultigkeit der Welt (v slovenščini bi se naslov lahko glasil Nežna ravnodušnost sveta) - za katerega je pred slabim mesecem dni prejel najpomembnejšo švicarsko literarno nagrado, je še boljši od zgoraj omenjenega.

V romanu se ne dogaja veliko. A se vendar pripeti ogromno pomembnega in usodnega.

Moški srednjih let, prvoosebni pripovedovalec, se neko zimsko popoldne sprehaja skupaj s precej mlajšo žensko, Leno, po ulicah Stockholma. Pripoveduje ji zgodbo, ki je zelo nenavadna. Pripoveduje ji o svojem Doppelgängerju - dvojniku - moškemu, ki je precej mlajši od njega samega in živi popolnoma enako življenje, kot ga je živel on sam pred 15-imi, 20-imi leti. Ta mladi moški študira, kar je študiral on, obiskuje kraje, ki jih je obiskal on in se srečuje z ljudmi, s katerimi se je družil tudi on. Podoben mu je po izgledu in po vedenju. Oba moška sta tudi pisatelja. In kar je zelo pomembno ter ključno za dogajanje v romanu, oba sta zaljubljena v ženski, ki sta si povsem podobni.
Seveda ni težko uganiti, da je Lena - mlada ženska, s katero se pripovedovalec sprehaja po Stockholmu, pravzaprav prijateljica njegovega mlajšega dvojnika. Leno pa je prav težko ločiti od Magdalene - pripovedovalčeve velike ljubezni; ljubljene ženske, s katero sta bila pred leti zelo srečen par.

Ko sem prebirala začetna poglavja knjige, sem bila prepričana, da bo to roman o paralelnih svetovih, dogodkih v alternativnih zgodovinah ali nekaj podobnega. Postalo je celo zelo verjetno, da bodo glavni junaki prehajali med različnimi paralelnimi življenji in doživljali zdaj eno zdaj drugo zgodbo. Če poznate Amazonovo televizijsko serijo Človek v visokem dvorcu, veste, kaj se mi je pletlo po mislih. 

Pa ni bilo tako. Peter Stamm ni ubral tako preproste poti. Roman Die sanfte Gleichgultigkeit der Welt se razvije v še boljšo knjigo, kot jo napovedujejo začetne strani. 

Življenjski zgodbi glavnega junaka in njegovega mlajšega dvojnika se namreč z razvojem pripovedi začneta nekoliko razlikovati. Razlike so majhne. Nepomembne. Za glavni potek zgodbe in njen razvoj prav nič odločilne. Pa vendar. Zaradi njih glavni junak - in z njim tudi bralec, začne dvomiti v resničnost dogajanja. Zgodba, ki jo moški pripoveduje Leni, bi bila lahko izmišljena. Fikcija. Zgodba nekega romana. Spomin naenkrat ni več zanesljiv. Če je spomin sploh lahko kdajkoli zanesljiv? In liki se skoraj zlijejo drug v drugega, pa vendar tudi ne.

Preplet zgodb dveh parov postane izredno kompleksen, a nikakor ne zapleten. Zlahka je slediti vsaki od zgodb, čeprav se na številnih mestih usodno križata in presenetljivo preobrneta ena v drugo - tako hudo, da mi je skoraj jemalo sapo. Tukaj se pokaže, kakšen mojster pisanja je Peter Stamm in tukaj tiči moje navdušenje nad njegovimi knjigami.

Knjiga tako postane čudovita variacija ene in iste ljubezenske zgodbe, kjer pa zaorjemo globoko v človeška občutja in čustva. Ob razmišljanju o razmerju med moškim in žensko se sprašujemo, kaj sploh je odvisno od nas samih in naših odločitev; kaj je posledica naključja in kaj je že vnaprej določeno ter se ne da spremeniti, ker nam je usojeno.

Namen glavnega junaka romana, da svojo življenjsko zgodbo in zgodbo njegove Magdalene, pove Leni, je bil ravno v tem, da je s tem želel spremeniti nekaj, kar je bilo že določeno, usojeno, da se zgodi. Imel je slab občutek, ker je z odločitvami, ki jih je sprejel v svojem življenju, nehote vplival tudi na življenje svojega mlajšega dvojnika in njegove Lene. Vsaj zgledalo je tako. To je hotel preprečiti in zato je posegel v življenje mladega para. Če mu je uspelo karkoli spremeniti na bolje, naj ostane skrivnost. 

Roman Petra Stamma, Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt je čudovit roman o ljubezni med moškim in žensko z vsemi pozitivnimi in negativnimi odkloni v njunem razmerju. Napisan je na zanimiv, doplergengerski način, kjer pridejo do izraza tudi druga temeljna življenjska občutja in dojemanja kot so nezanesljivost spomina, želje in hrepenenje, pa tudi bridko obžalovanje.

★★★★★

Peter Stamm
(vir: S. Fischer Verlage
foto: Gaby Gerster)

Stamm, Peter

Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt

S. Fischer, Frankfurt am Main, 2018

156 strani

ISBN 978 3 10  397259 7

Katharina Adler: Ida

Če bom kdaj poskusila napisati roman, se bom pisanja lotila na takšen način, kot se ga je pri ustvarjanju svojega prvenca lotila Katharina Adler. Izbrala bom resnično zgodbo, ki mi bo služila za ogrodje romana - za trdno vodilo v primeru, če bo nastopila nevarnost, da pri pisanju zaradi svoje neizkušenosti skrenem s poti, ki ji je sicer nujno slediti, če hočeš napisati dober roman. A vendar ta, iz resničnosti vzeta zgodba, ne bo tako jasno začrtana in dosledna, da bi me omejevala pri moji lastni domišljiji in ustvarjalnosti. V njej bo še vedno dovolj praznega prostora - nejasnih in nerazloženih dogodkov, ki jih bom morala zapolniti s svojim lastnim ustvarjalnim delom.

Katharina Adler v svojem romanu Ida, opisuje življenjsko zgodbo svoje prababice. Ko ljudje izvedo, za kakšno zgodbo gre, zastrižejo z ušesi in povzdignejo obrvi. Začne jih zanimati. Da je zgodba res obetajoča, kaže tudi to, da je pisateljica z njo - še preden je bil roman napisan, uspela prepričati komisijo, ki na Bavarskem podeljuje literarne štipendije. 

Ida Bauer (pozneje Adler) - glavna in naslovna junakinja romana, je bila ena izmed bolnic Sigmunda Freuda - svetovno znanega dunajskega psihiatra in nevrologa, utemeljitelja psihoanalize, z začetka prejšnjega stoletja. Freud je o njej pisal v svojem delu o histeriji (Bruchstück einer Hysterie-Analyse), kjer je znana kot "primer Dora". In ta Freudov zapis je tista zgodba, ki je Katharini Adler predstavljala osnovo oz. trdno jedro romana.

Zgodba je zelo zanimiva, kot so zanimivi večinoma vsi klinični primeri Sigmunda Freuda, najbolj seveda zaradi njegove izvirne psihoanalitične razlage.

Ida se je zdravila pri Freudu zaradi nenadnih in zelo pogostih napadov kašlja ter izgube glasu. Zdravljenje je začela leta 1901, ko je bila stara 18 let. Predvideno je bilo enoletno zdravljenje, 6 seans tedensko, eno uro na dan. A Ida je že po treh mesecih prekinila s terapijo.
Ti trije meseci psihoanalize pa so vseeno zadostovali  Sigmundu Freudu, da je iz kliničnega primera izluščil zaključke in zanj tipične razlage Idinih težav, ki jih je pozneje objavil tudi v strokovnem delu. V ozadju Idinih zdravstvenih težav je bila po Freudu, seveda, spolnost. Izkaže se namreč, da je Ido že od 13. leta starosti dalje spolno nadlegoval eden od očetovih prijateljev. Da pa je bila zgodba še bolj zapletena, - žena tega prijatelja, je imela ljubezensko razmerje z Idinim očetom. Pa tudi to še ni vse. Oče je zdravljenje svoje hčerke zaupal Freudu, ker je imel sam dobre izkušnje z njegovim zdravljenjem, saj se je z njegovo pomočjo znebil sifilisa.

Ko Ida v romanu na lastno pest prekine zdravljenje pri Freudu, se kot bralka nisem mogla znebiti občutka, da je glavna junakinja dojemala svoje težave od vseh nastopajočih še najbolj pametno in racionalno. Hja, kaže, da je svoja kašelj in izgubo glasu razložila na najbolj preprost in najverjetnejši način - s prehladom. Ni iskala globljih psihosomatskih vzrokov, ki pri Freudu vedno prej ali slej trčijo ob spolnost. Kdo je imel bolj prav - Freud ali Ida, ne vemo.

Katherina Adler je to Freudovo zgodbo o svoji prababici primerno romaneskno predelala. Tu je bil prostor za pisateljičino domišljijo in ustvarjalnost. Na mestih, kjer je zgodba ohlapna in nedodelana, je dodala svoje videnje in razlago. Tako nismo dobili samo zgodbe o nekem kliničnem psihiatričnem primeru ali zgodbe o moralno vprašljivi družini, ampak mnogo več. Roman Ida je tako postal tudi zgodba o ženski emancipaciji - Ida se je namreč uprla očetu in Freudu ter začela - kakor bi to lahko označili, življenje moderne ženske. 

Potem je tukaj tudi zgodba o emigraciji, sa je morala Ida kot judinja pobegniti pred nacizmom v Avstriji; naselila se je v Združenih državah Amerike in živela v Chicagu ter New Yorku. 

Tretja zgodba, ki jo najdete v romanu, je zgodba o socialni demokraciji, saj je bil Idin brat Otto Bauer eden najbolj znanih utemeljiteljev tega političnega gibanja. 

Velik del pripovedi pa je posvečen tudi glasbi, saj sta bila tako Idin mož kot tudi njen sin glasbenika. Eden bolj, drugi manj nadarjen.

Roman je pisan nekronološko, preskakuje z enega dela Idine življenjske zgodbe na drugega, a je sledenje poteku dogajanja kljub vsemu gladko in ne predstavlja težav, saj je začetek vsakega poglavja opremljen tudi z letnico in krajem dogajanja. V romanu so tudi avtentični Freudovi zapisi o kliničnem "primeru Dora" in njegovo dopisovanje s kolegi zdravniki.

Katharina Adler je roman Ida pisala pet let. Glede na obsežnost romana, še bolj pa glede na široko tematiko, s katero se roman ukvarja, to ni prav nič presenetljivo. Izdajo romana so spremljala velika pričakovanja in tudi po izidu je bilo romanu posvečeno izredno veliko pozornosti. Ne morem se izogniti občutku, da zaradi zgodbe same - Freudove zgodbe o Dori, ne pa zaradi umetniškega prispevka pisateljice. 

A tudi z vidika tega, da zakrije svojo pisateljsko neizkušenost, je imela pisateljica z izbiro teme pisanja, še bolj pa z izbiro glavne junakinje romana, srečno roko. Če namreč pisatelj piše o življenju psihiatrične bolnice, si lahko privošči tudi kakšne napake ali pa nespretnosti pri opisu in predstavitvi osebe. Psihično bolne osebe namreč vsaj občasno delujejo zmedeno ter nekoherentno. Ida se tako marsikdaj kaže v malce nenavadni ali nepričakovani; lahko bi rekli tudi neverodostojni ali neživljenjski podobi - za kar pa (si lahko misli prizanesljivi bralec) ni nujno kriva pisateljičina neizkušenost, ampak bi bila prav lahko odraz  "histerične" narave glavne junakinje. 

To je začutiti že na samem začetku romana, ko Ida Adler leta 1940 prispe v New York. Tam jo pričaka sinov prijatelj in srečanje med mladim moškim in tedaj že 58 let staro Ido je izredno prisrčen. Ida deluje ljubeznivo in prijazno. Potem pa, le malo pozneje, ob skupnem življenju s sinom in snaho v Chicagu, je kot bi brali o neki povsem drugi ženski - zoprni in zajedljivi, nesramni in mogoče celo škodoželjni. 

Roman Ida, Katharine Adler je čisto soliden prvenec z dobro promovirano psihiatrično zgodbo z začetka prejšnjega stoletja, kjer pa slavna stranska oseba romana zasenči bledo in precej neverodostojno izrisano glavno junakinjo, ki po vrhu vsega še prav nič simpatična ni.

★★★☆☆

Katharina Adler
(foto. Christoph Adler, FAZ)

Adler, Katharina

Ida

2018, Rowohlt Verlag GmbH

509 strani

ISBN 978 3 498 00093 6

Banana Yoshimoto: Der See

Med prebiranjem romana Der See (ali Jezero) so me ves čas prevevali občutki, da pisateljica, Banana Yoshimoto,  pred mano razgrinja ali pa celo tke izredno občutljivo, nežno in dragoceno tkanino, ki potrebuje skrbno nego in s katero je potrebno zelo pazljivo ravnati - sicer se poškoduje ali celo za vedno uniči. Ta nežna in krhka, a dragocena tkanina predstavlja ljubezen med dvema mladima človekoma, glavnima junakoma romana. Njuna ljubezen se tke počasi in pazljivo - spremlja pa jo skrb, da jo lahko že najmanjša malenkost nepopravljivo poškoduje in uniči.

Ona je Chihiro - mlada umetnica, ki še išče svojo poklicno pot, trenutno pa se ukvarja s poslikavo zidov in sten na hišah. On je Nakajima, postdoktorski študent na Medicinski fakulteti, ki se ukvarja z raziskovanjem kromosomov.

Mlada človeka se srečata na prav poseben način. Živita v Tokiju in sicer v dveh stolpnicah, ki stojita druga nasproti drugi. Chihiro in Nakajima sta s svojih oken zapazila drug drugega, spremljala življenje drug drugega in se nato nekoč tudi z okna na okno pozdravila. Po določenem času sta drug o drugem vedela več kot vedo marsikateri pari, ki živijo skupaj. Že samo način, kako nekdo obeša perilo na balkonu, na primer, pove o človeku zelo veliko. Ali pa čas, ko prižiga in ugaša luči v stanovanju.

Tako njuno prvo "resnično srečanje" - prva skupna kava oz. čaj, ki sta ga popila v bližnjem lokalu - sploh ni potekalo tako kot ponavadi poteka prvo snidenje dveh, ki se še nikoli v življenju nista pogovarjala drug z drugim. Pogovor je potekal iskreno in odprto; tako, kot ponavadi poteka med starima znancema - če je uporaba besede prijatelja vendarle še nekoliko preuranjena.

Tako že med tem prvim pogovorom postane jasno, da imata oba neprijetne spomine na otroštvo. Oba sta živela v disfunkcionalnih družinah. In oba sta bila (pre)močno navezana na svoji mami - Nakajima celo tako močno, da je bilo to že patološko in sta zaradi tega z materjo potrobovala strokovno pomoč. V času dogajanja v romanu sta obe mami že preminuli, njuna otroka pa prepuščena posledicam, ki jih povzroči tako tesen odnos med materjo in sinom oz. hčerko. Chihiro je s svojim značajem in optimizmom - pa tudi s pomočjo umetnosti, materino odsotnost globoko v sebi že nekako predelala in prebolela; Nakajima pa je šele na začetku poti, da se opomore od tragedije, ki jo je prinesla materina smrt. 

Ta dva prizadeta mlada človeka sta potem začela tkati svoj medsebojni odnos, ki je bil ves krhek, nežen in občutljiv, ves čas v nevarnosti, da se uniči, kakor je v nevarnosti, da se raztrga tanka in občutljiva tkanina. Le počasi se je iz tega odnosa razvila tudi ljubezen, ki pa je bila še vedno nežna in ranljiva.

Takole pravi Chihiro:

Wir gingen auf dünnem Eis, und wenn einer ausrutschte, würden wir beide hinfallen, aufs brechende Eis... Ein anfälligeres, verletzlicheres Paar konnte ich mir nicht vorstellen.

Hodiva po tankem ledu, in če bi enemu spodrsnilo, bi oba padla, na lomljajoči se led...Občutljivejšega in ranljivejšega para si ne bi mogla predstavljati.

Ljubezenska zgodba med Chihiro in Nakajimijem bi bila lahko zaradi melanholičnega vzdušja, ki preveva celotno knjigo in je tudi odraz pisateljičinega načina pisanja, razvlečena in dolgočasna. Kljub resnosti teme in hudim bremenom, ki jih nosita glavna junaka, bi lahko postala celo patetetična. Ne, to se ne zgodi in v tem je po mojem mnenju glavna vrednost knjige, zaradi katere cenim tudi Banano Yoshimoto kot zelo dobro pisateljico.

Pisateljica namreč preko celotne knjige gradi napetost, ki zgodbo med Chihiro in Nakajimajem zelo razgiba. Zgodba je napeta, ker bralec čaka odgovor na vprašanje, kaj točno se je še pripetilo Nakajimaju v otroštvu, da ga je tako zelo ranilo. Lahko vam dam namig;) Namig za odgovor lahko predstavlja novica, ki je bila pred nekaj dnevi v informativnih oddajah in na spletnih straneh vseh medijskih hiš. Govorila je o izvršitvi smrtne kazni z obešanjem na Japonskem.

Druga stvar, ki pomaga, da nam breme, ki ga nosita Chihiro in Nakajima, ne obleži pretežko na ramah, je optimizem. Banana Yoshimoto ga dozira v ravno pravšnjih količinah, da vsebina knjige, na eni strani ne zvodeni, na drugi pa ne postane (preveč) temačna in zagrenjena. Zaradi tega optimizma tragika glavnih junakov sicer ni nič manjša, a njeno težo vsi -  tako bralci kot tudi Chihiro in Nakajima, lažje prenašamo.

Del dogajanja - kakor nakazuje tudi naslov romana, ne poteka v Tokiju, ampak nekje na deželi ob jezeru. V teh odlomkih se odpre prostor za tisto, kar imam v japonskih romanih tako zelo rada. Nisem še prebrala dovolj japonskih romanov, da bi si upala trditi, da je to tudi tipično japonsko. Mislim na prelepe opise narave; zelenja, vode, neba in cvetočih češenj. Takšne opise najdete v najnovejšem romanu Harukija Murakamija, Die Ermordung des Commendatore; v romanu Yoko Ogawe, Zärtliche Klagen; pa tudi v enem od ostalih romanov Banane Yoshimoto, Lebensgeister. O vsem tem sem že pisala.

Ob jezeru iz romana Der See sta živela Nakajima in njegova mama, potem ko jima je to priporočil zdravnik. In to so bila Nakajiminova najlepša leta. Ob tem istem jezeru, nedaleč od šintoističnega šrajna s čisto izvirsko vodo, iz katere se pripravi najbolj aromatičen čaj na svetu, v času dogajanja živita ostarela brat in sestra, ki jih Nakajima želi obiskati, a ga je strah, da ga soočenje s preteklostjo ne bo preveč prizadelo.

Brat in sestra, ki živita samotno življenje ob jezeru pa predstavljata še eno značilnost, ki jo vedno najdete v romanih Banane Yoshimoto; pogosto pa tudi v drugih romanih japonskih avtorjev. Z Minom in Chii je pisateljica v knjigo prinesla nekaj japonske magičnosti in čarobnosti - nadrealizma. Ta pa je navzoč tudi v sanjah in videnjih, ki jih je v knjigi kar nekaj. V njih se mrtvi ljudje vračajo v naš svet in delijo nasvete, ali pa se z videnji napoveduje ena od možnih oblik prihodnosti.

Roman Banane Yoshimoto, Der See, je lepa ljubezenska zgodba v otroštvu ranjenih fanta in dekleta, za katero se zdi, kot da bi se dogajala v nekem drugem, začaranem svetu, a je še kako resnična; tudi žalostna, a vendar predvsem optimistična, z upanjem, da se bo kljub vsemu vse dobro izteklo. Bralec pa se ob koncu knjige zave sreče, ki jo nudi snidenje dveh sorodnih duš, ki se odločita, da bosta skupaj nadaljevali pot skozi življenje - in to z eno samo obljubo - da bosta enostavno le skupaj. Da bosta druga drugi nudili tudi oporo in si pomagali, je že drugotnega pomena.

★★★★☆

P.S. Kljub vsem lepim besedam, ki sem jih napisala, knjigi ne morem prisoditi petih zvezdic. Romanu vseeno nekaj manjka... Ali pa je nečesa preveč... Kaj je to, ne vem. Vsekakor pa je nekaj, kar se odraža v razliki med Vzhodom in Zahodom; razliki v razmišljanju ter tradiciji ljudi na daljnem Vzhodu in nami, ki smo rojeni in vzgojeni tu na Zahodu.

Banana Yoshimoto

(Foto: © Fumiya Sawa, Diogenes)

Yoshimoto, Banana
Der See
iz japonščine v nemščino prevedel: Thomas Eggenberg
Diogenes Verlag AG Zürich, 2014
221 strani
ISBN 978 3 257 06897 9

Peter Stamm: Nacht ist der Tag

Koledarji - takšni, ki visijo na stenah ali se nosijo po torbicah - v današnjem času izgubljajo svoj pomen. Prav vsi po vrsti. Kdo še označuje pomembne datume v svoje rokovnike in pogleduje na stenske koledarje, da bi se prepričal katerega dne v letu smo?  Za to imamo telefone.
Ena najbolj neuporabnih stvari - kar se praktičnosti tiče - pa so tedenski stenski koledarji. Zelo nepregledni so in z njimi si pri organizaciji vsakodnevnega življenja ne moremo kaj veliko pomagati.

Pa vendar:) S stenskimi tedenskimi koledarji že celi dve leti živim v zelo prijetnem sožitju. Tista dva za leti 2016 in 2017 sta mi polepšala marsikatero urico in mi dajala navdih za naprej. Ponedeljki so bili zaradi njiju lepši, kot bi bili sicer. Na ta dan sem namreč obrnila nov list na koledarju in to mi je vedno prineslo kaj zanimivega.
Moja Kunst Literatur koledarja sta mi vsak teden ponudila novo reprodukcijo kakšne od umetniških slik, zraven pa še krajši ali daljši citat znanega moža ali žene; lahko slikarja samega ali pa koga drugega, vedno pa na temo slike, pod katero je bilo kratko besedilo napisano. Likovne umetnine so bile ponavadi izbrane glede na to, kar je bilo značilno za tekoči teden ali pa letni čas; lahko je bil poudarjen tudi kakšen praznik in podobno.
Z mojim koledarjem sem tako na svojevrsten način sledila poteku leta. Bilo je čudovito. En teden ogledovanja slike nad delovnim pultom v kuhinji je bila ravno prav dolga doba, da sem jo dodobra spoznala in nekako ponotranjila besedilo, ki jo je spremljalo.

Tudi za letošnje leto sem si želela takšen koledar. Pa ga nisem našla:(
Ker brez tedenskega koledarja na steni ne morem več živeti, sem morala izbrati nekaj novega. Med številnimi tedenskimi koledarji z mačkami, vrtovi, rožami, gozdovi, znamenitostmi Nemčije, sem izbrala Aufbau Literatur Kalender. Obljubil mi je: 53 Gelegenheiten, Literatur zu entdecken (53 priložnosti za literarna odkritja). 

Na tedenskih listih mojega koledarja za leto 2018 tako ni umetniških slik, kot so bile prejšnji dve leti, pač pa fotografije pisateljev in pisateljic, pesnikov in pesnic, že umrlih in še živečih, podkrepljene z besedami, ki so jih kdaj izrekli in z odlomki njihovih del. Ob posameznih številkah dni pa so dodatno napisana še imena literarnih ustvarjalcev, ki so se na ta dan rodili ali pa umrli.  

Zdaj, konec januarja, že vem, da sem se glede nakupa koledarja dobro odločila. Z njegovo pomočjo sem že izvedela veliko novega in dobila tudi namig za branje.

V tretjem tednu leta je bil na mojem koledarju zvezda tedna, meni do sedaj neznan, a v slovenščino že prevajan švicarski pisatelj Peter Stamm - 55. rojstni dan je praznoval prav v tretjem tednu letošnjega leta, 18. januarja.
Odlomek iz njegovega romana Nacht ist der Tag, (Noč je dan), tudi natisnjen na koledarju, me je v trenutku prepričal, da knjigo preberem. 

Gilian, glavna junakinja romana Nacht ist der Tag, živi lepo življenje. Mlada je in lepa, srečno poročena in zadovoljna z delom, ki ga opravlja. Je moderatorka v televizijski oddaji o kulturi in tako poznana širšemu krogu ljudi.
A človeško življenje in način, kako ga živimo, so sila krhki in se lahko v trenutku zdrobijo v prah - iz katerega je potem potrebno na novo graditi. Če znamo in če zmoremo.

Dogodek, ki Gilian popolnoma spremeni življenje, je prometna nesreča na poti s silvestrske zabave. Ona je bila na sopotnikovem sedežu, vozil je njen vinjen mož Matthias. Matthias v nesreči umre, Gilian pa je močno poškodovana in ima povsem zmaličen obraz. A to še ni vse. Vse kaže, da je k nesreči v veliki meri pripomoglo to, da sta se Gilian in Matthias tik pred odhodom na zabavo hudo skregala. Vzrok so bile fotografije gole Gilian, ki jih je Matthias našel v njeni pisalni mizi.

Roman je razdeljen v tri dele in prvi - tisti, ki opisuje zgoraj omenjene dogodke, je najboljši. Izredno pretanjeno je orisano Gilianino soočanje s spremenjenim videzom - lepa mlada ženska, znana številnim ljudem, ima kar naenkrat zmaličen obraz, na katerem ljudje težko zadržijo pogled. Potem so tu še slaba vest ob moževi smrti, zadržanost staršev in nejasnost glede njene nadaljnje poklicne kariere.

A največja teža tega prvega poglavja je vseeno nekje drugje. Gole Gillianine fotografije so tiste, ki burijo duha. Izkaže se, da je fotografije posnel slikar, ki ga je Gilian intervjujala v svoji televizijski oddaji. Ob razkrivanju odgovorov na vprašanje kako in zakaj so te fotografije nastale, smo povabljeni k spremljanju razvoja nekega prav posebnega razmerja med moškim in žensko. Pravzaprav to razmerje niti ni bilo tako zelo posebno ali nenavadno, tudi čudne stvari se niso dogajale, a vendar sem sama razmerje med Gilian in Hubertom dojemala kot nekaj izjemnega in neobičajnega. Temačnega in težkega, tudi skrivnostnega; prepojenega s temno energijo in usodno močjo, a obenem skrajno privlačnega.

Mogoče je bilo tako zaradi golote na Hubertovih slikah in fotografijah, Gilianinge poziranja ter dejstva, da se ljudje, kadar so goli - pa čeprav opravljajo čisto običajne dejavnosti, obnašajo povsem drugače, kot če so oblečeni. 

Kakorkoli že, opisi srečanj med Gilian in Hubertom so enkratni in dokazujejo, da je Peter Stamm velik pisatelj.
Tako Gilian kot Hubert sta drug v drugem iskala nekaj velikega, nekaj, kar bi jima pomagalo razumeti sebe samega. Tega pa ponavadi ni prav lahko najti.

Roman se nadaljuje z drugim in tretjim delom, šest let pozneje, kjer pa zgodba zavije po nekoliko nepričakovanih poteh. Daleč od tega sicer, da bi si želela, da bi se dogajanje odvijalo po predvidljivih vzorcih! Takšne knjige so najslabše. A vendar me je nadaljevanje romana Petra Stamma, Nacht ist der Tag, malček razočaralo.
Zdi se mi, da pisatelj ni izkoristil vseh možnosti, ki jih je imel, da bi napisal res vrhunski roman in da ni razvil vseh zasnov, ki jih je odlično zastavil v prvem delu, da bi nastala res čudovita zgodba o vedno zapletenih odnosih med moškim in žensko.
Kaj vse bi se, na primer,  dalo napisati (in naslikati) o zaporedju fotografij Gilininega obraza od dneva prometne nesreče pa do zadnje plastične operacije, a ta iztočnica v romanu izvisi v prazno! In Gilinine spremembe v vedenju in obnašanju so kar preveč banalne in prozaične; njena odločitev ob koncu romana pa skoraj brez podlage in zelo prisiljena. 

A pustimo to. Roman Petra Stamma, Nacht ist der Tag je vseeno odličen roman.

Naslov in moto na začetku knjige sta vzeta iz 43. Shakespearovega soneta. Shakespeare v tem sonetu govori o tem, kako se mu je svet postavil na glavo - ugotavlja, da so njegovi dnevi kot noč, saj mora podnevi gledati stvari, ki ga ne zanimajo; noči se mu pa zdijo kot svetli dnevi, saj šele v sanjah resnično zaživi. 

Nekaj podobnega najdemo tudi v Stammovem romanu. Gilian se s prometno nesrečo svet poruši in njeno življenje se od tod dalje pogosto in najbolj resnično odvija ravno v njenih mislih in razmišljanjih, ne pa v realnosti.

Po dihjemajočem prvem delu romana pisatelju sicer popustijo moči in koncentracija, kar ob koncu branja pusti plehek okus, a vendar me je knjiga tako zelo zaposlovala misli in me vznemirjala, da je skoraj nisem mogla spustiti z rok. Vesela sem, da sem jo prebrala in da sem spoznala novega pisatelja, katerega dela bom v prihodnosti še brala.

★★★★☆

Stamm, Peter
Nacht ist der Tag
2013, Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main
256 str.
ISBN 978-3-10-400996-4

Charlotte Lucas: Dein perfektes Jahr

Jonathan - eden od dveh glavnih junakov romana - je okrog 40 let star moški, športne postave in vpadljivo modrih oči. Je tudi bogat, saj je lastnik cenjene hamburške knjižne založbe Griefson&Books.
A naj vas vsa te prijetna dejstva ne zavedejo preveč. Jonathan N. Grief je namreč tudi izredno zoprna, pikolovska oseba, ki nerga za vsako malenkost. Redno, na primer, pošilja pisma na redakcijo lokalnega časopisa in se pritožuje nad slovničnimi napakami, ki jih najde v časopisu; ali pa piše na komunalno upravo, če ima občutek, da smetnjaki niso bili v pravem času izpraznjeni.

No, Jonathan prvega januarja, med svojim jutranjim joggingom ob reki Alster v Hamburgu, najde koledar za ravno začeto novo leto. Ta koledar je eden tistih lepih, v usnje vezanih rokovnikov, ki jih prav zdaj, ob koncu leta, najdete v vseh papirnicah in knjigarnah. V takšnih rokovnikih ima vsak dan v letu nekaj  praznega prostora, v katerega si lahko kaj zapišete. Lahko ga uporabite za vpisovanje terminov (če ste še dovolj starokopitni in za kaj takega ne uporabljate telefona) ali pa za pisanje dnevnika.

A rokovnik, ki ga najde Jonathan, je nekaj posebnega. Povsem je že popisan in to na roko. Tudi naslov ima in sicer Dein perfektes Jahr ali Tvoje popolno leto. Pod vsakim datumom je za prihajajoče leto že nekaj napisano. Lahko je to samo kakšen pregovor ali modra misel, a večinoma so za posamezne dneve leta vpisana čisto konkretna navodila, kaj naj bi se ta dan počelo. Na primer, za 21. junij, dan ko se začne poletje, piše: Vstani in ob 4:40 uri na obrežju reke opazuj sončni vzhod. Drugič piše: Pojdi v to in to kavarno in se najej toliko tort, da ti bo slabo. Ali pa: Napiši tri stvari, za katere si hvaležen. In še: Danes se poloti nečesa, kar nisi še nikoli počel.

Rokovnik je vseboval priporočila, kako naj bi prihajajoče leto potekalo, dan za dnem, da bi postalo perfektno.

Čeprav je bil rokovnik odložen na Jonathanovo kolo, je že od vsega začetka jasno, da ni bil namenjen njemu. Zaradi tega je bil Jonathan malce zmeden in ni vedel, kaj bi z rokovnikom - še posebej potem, ko je malo pokukal v njegovo notranjost. Jonathan Grief namreč še zdaleč ni bil takšne vrste človek, da bi znal ceniti modre misli zapisane v koledarju, še manj pa, da bi se ravnal po malo nenavadnih ali celo nespametnih navodilih, ki naj bi njegovo leto naredili drugačno, kot so bila vsa dosedanja, z eno besedo: perfektno.

Kakšne vrste človek je Jonathan, veliko pove že njegova reakcija na prvi zapis v koledarju - tisti za 1. januar. Za ta dan je bila v koledarju zapisana naslednja kitajska modrost: Man kann dem Leben nicht mehr Tage geben - aber den Tagen mehr Leben (Življenju ne moremo dodati dni, lahko pa dnevom dodamo življenje). Jonathan si je ob tem mislil samo: "Eine ziemlich platte Weisheit." ("Ena precej plehka modrost.")

A zaradi rokovnika se mu življenje v naslednjih  mesecih vseeno zelo spremeni. Na bolje, se ve;)

V romanu istočasno z Jonathanovo zgodbo spremljamo še eno zgodbo. To je zgodba Hahnnahe Marx, mlade ženske, ki je po značaju povsem drugačna od Jonathana - pozitivno naravnana, polna energije in dobre volje. Pred kratkim je zapustila službo in s prijateljico kljub pomislekom svojih bližnjih odprla vrtec, ki nudi varstvo otrok v neobičajnih urah dneva - takrat, ko so ostali vrtci zaprti. Zelo tvegano dejanje, ki se ga Jonathan nikoli ne bi upal polotiti.

Poglavja, ki opisujejo Hannino zgodbo, se izmenjujejo s poglavji Jonathanove zgodbe in za takšno zgradbo romana pisateljica zasluži veliko pohvalo. Izredno dobro ji je uspelo zgraditi in preplesti obe zgodbi. Skrivnosti, kot so, kdo je popisal koledar in komu je bil namenjen, je le počasi razkrivala; nit pripovedovanja posamezne zgodbe pa je prekinila na ravno pravem mestu, da je roman ostal napet in dramatičen skoraj do konca.
Knjigo mi je bilo tako med branjem izredno težko odložiti. Čeprav sem seveda že od vsega začetka vedela, da se bosta Hannina in Jonathanova zgodba na koncu (srečno!) povezali, nikakor nisem izgubila veselja do branja. Kar me je prijetno presenetilo! Še posebno zato, ker takšnih ljubezenskih zgodbic nimam preveč rada.
Zanimivo je bilo brati o Jonathanovi metamorfozi; še bolj pa o lekciji, ki jo je "perfektno" leto namenilo malo naivni in vedno skozi rožnata očala zroči Hanni.

Knjiga Charlotte Lucas, Dein perfektes Jahr, uspešno lovi ravnotežje na tanki črti med (pre)resnim romanom o pomembnih življenjskih temah kot so bolezen in smrt, brezdomstvo, ločitev partnerjev ter ločitev staršev od otrok na eni strani in (kičasto posladkano) zabavno ljubezensko zgodbo med dvema precej različnima človekoma na drugi strani.
To je zgodba z božičem v srcu, ki se najbolje in najbolj doživeto bere ravno v tem času leta.

★★★★☆

Charlotte Lucas
(vir: Bertold Fabricus/pressbild.de)

Lucas, Charlotte
Dein perfektes Jahr
Bastei Lübbe, AG, Köln, 2016
572 strani
ISBN 978-3-732-53060-1

Florian Illies: 1913 (poletje)

Pred približno enim letom, ko sem začela z zapisi o letu 1913, sem obljubila, da bom knjigo Floriana Illiesa brala (in pisala o njej) v skladu z letnimi časi - poleti 2017 o poletju 1913, na primer.
Zdaj je že adventni čas, zunaj je sneg, jaz pa pišem o poletju! Pa naj takoj razložim, da imam za tako pozen zapis o poletju 1913 zelo dobro opravičilo. A pojdimo lepo po vrsti in brez prehitevanja.

Poletja minejo en, dva, tri. Ljudje gredo na dopust in že je tukaj jesen. Tako je danes in tako je bilo leta 1913. Mogoče so si pred stotimi leti ljudje - vsaj tisti, ki jih zasledujemo v naši knjigi - privoščili celo več dopusta kot si ga lahko mi. Za več tednov ali celo mesecev so odpotovali na počitnice.

Cesar Franc Jožef je tako kot že vrsto let pred tem tudi leta 1913 svoj dopust preživljal v Bad Ischlu. Tam je bil skupaj z gospo Katharino Schratt. Prenočevala sta v različnih hotelih, a že jutranjo kavo okrog 7ih zjutraj sta popila skupaj v vili, kjer je živela Schrattova. Gospa je bila cesarjeva zvesta spremljevalka (in ne ljubica). S cesarjem sta se poznala že v času, ko je bila še živa cesarica Sissi - ta naj bi njuno zvezo ne samo odobravala, ampak celo spodbujala. To potezo si lahko razlagamo samo s tem, da je bila Sissi do moža popolnoma ravnodušna, oziroma, da ji ni bilo popolnoma nič mar zanj. Na kar pravzaprav kaže ves njen način življenja.
Ko je Franc Jožef pozajtrkoval, se je pomešal med zdraviliške goste. Pogosto ga ostali gostje sploh niso prepoznali, tako preprosto se je obnašal in izgledal.

Rainer Maria Rilke je poleti 1913 sprejel povabilo Helene von Nositz in odšel v Heiligendamm. Zdraviliško mestece ob Ostsee mu je bilo zelo všeč in tam je ostal tudi potem, ko je njegova gostiteljica skupaj z možem odpotovala domov. Privoščil si je poletno afero z Ellen Delp, mlado igralko. 

A vsi tistega daljnega poletja niso samo uživali.

Käthe Kollwitz je bila z možem na počitnicah na Tirolskem, kjer je močno trpela. Z možem sta se nenehno prepirala in bila nervozna, ker zaradi dežja nista mogla uživati v naravi. Naveličana je bila moža. Poleg tega ni vedela, kam se bo obrnila njena umetniška pot. 

Tudi Käthe Kollwitz so v naslednjih letih čakale hude stvari. Če bi to vedela, mogoče na počitnicah ne bi bila tako slabe volje in bi uživala v zadnjih mesecih miru pred začetkom svetovne vojne, ki bo tudi njeno življenje obrnila na glavo. O tem sem pisala v prispevku Angel iz Kölna. Ta angel ima njen obraz.

Ker se poleti 1913 ni veliko dogajalo in je tole moje poročanje kot rumeni čvek izpred stotih let, naj izkoristim priložnost in napišem nekaj, kar mi že nekaj časa leži na srcu. Povezano je tako s poletjem 1913 kot tudi s knjigo Floriana Illiesa, a gre za mojo osebno zgodbo. V njej pa glavno vlogo igra veliki umetnik, slikar Ernst Ludwig Kirchner.

ERNST LUDWIG KIRCHNER, - in jaz

Za Ernsta Ludwiga Kirchnerja sem prvič slišala pred približno desetimi leti med zimskimi počitnicami v švicarskemu Davosu. Ob sprehodu skozi mestece me je presenetila stavba, ki s svojo obliko in napisom nekako ni spadala v zimsko športni in zdraviliški kraj. Bil je to Kirchner Museum. Radovednost je bila velika in na nek meglen ter oblačen zimski dan smo glavi družine dovolili, da se enkrat za spremembo do sitega nasmuča (in to brez običajnih počasnih in nespretnih dodatkov;), ostali pa smo zavili proti Kirchnerjevemu muzeju.

Ko sem z dvema majhnima otrokoma prestopila prag muzeja, je bila prva stvar, ki nas je pozdravila, zgrožen in od groze pobledel obraz ene izmed uslužbenk muzeja. Le kaj jo je tako zelo prestrašilo in zaskrbelo ob pogledu na nas? No, prav hitro smo izvedeli. Razložila nam je, da so tek, skakanje in vpitje v muzeju prepovedani in da je obisk muzeja, ki hrani tako dragocene slike, s tako majhnimi otroki, visoko tvegano početje. Ha, kot da se moja otroka ne bi znala obnašati! sem bila kar malo užaljena.

A ko smo zagledali prve slike Ernsta Ludwiga Kirchnerja, ki so visele po stenah ogromnih prostorov, je takoj postalo jasno, zakaj je bila uslužbenka muzeja tako stroga in pazljiva. Slike so bile čudovite - tako s svojimi barvami (od izrazito vijolične, preko rumene, oranžne in rdeče) kot tudi z oblikami naslikanih podob pokrajine in oseb - večinoma žensk - ki niso bile ne realistične, ne impresionistične, ne strogo modernistične. Veličastne. Pogosto velikega formata. Krasne. Očarana sem bila. 

Ko smo nekaj pozneje zapuščali muzej - pospremljeni z nasmehom in izjavo, da tako pridnih in mirnih otroških obiskovalcev v muzeju še niso imeli - sem bila zadovoljna kot že dolgo ne.

Postala sem obsedena z Ernestom Ludwigom Kirchnerjem, čeprav o njem nisem vedela skoraj ničesar.

A počasi sem pridobivala nove informacije o slikarju. Zvedela sem, da je bil to priznan nemški ekspresionistični slikar, ki je od leta 1918 do 1938 živel v Davosu. Na Čarobni gori (če kraj poimenujem tako, kot ga je označil Thomas Mann) je slikal povsem drugačne slike kot v Nemčiji. 

Njegova dela je Hitler razglasil za degenerirana, kar ga je izredno prizadelo.
No, to me je pa presenetilo! Da umetnik, ki se zaveda svoje genialnosti, da toliko na mnenje Hitlerja, se mi je zdelo sila čudno.
A bilo je še huje. Ernst Ludwig Kirchner je leta 1938 v starosti 58 let, naredil samomor, ker se je bal, da bo Hitler v svojem okupatorskem pohodu po Evropi, vkorakal tudi v Švico.
To je še posebej presunljivo zato, ker se Kirchnerju  - pristnemu Nemcu brez judovskih sledi v krvi, ob morebitnem Hitlerjevem zavzetju Švice ne bi bilo treba bati za življenje. Kljub temu ni prenesel misli, da bi živel pod vladavino diktatorja, ki se je posmehoval njegovim umetniškim delom. Hudo. Umetnikova občutljivost je segala do neba.

Po obisku Davosa sem potem deset let živela mirno, a s Kirchnerjem spečem in skritem v oddaljenem delčku svojih možgan. Moja obsedenost s tem slikarjem se je ponovno prebudila ob knjigi Floriana Illiesa 1913, ki sem jo začela brati v začetku letošnjega leta.

Iz knjige je razvidno, da je bil leta 1913 Ernst Ludwig Kirchner na višku svojega umetniškega ustvarjanja. Vse je teklo kot namazano. V Berlinu je slikal svoje slavne slike "cestnega življenja", ki so bile cenjene, in se predajal boehmskemu življenju umetnikov. Denarja mu ni primanjkovalo; še manj umetniškega zagona in energije. 

E.L.Kirchner:
Zwei Frauen mit Waschbecken; Die Schwestern (1913)
Städel Museum
(h.arhiv)

Na to, kakšno je bilo življenje Kirchnerja v tistem davnem letu, namiguje ena izmed njegovih slik, ki je nastala prav v letu 1913. Najdete jo v muzeju Städel v Frankfurtu. Prikazuje dve mladi ženski, modno oblečeni in naličeni, ki se umivata. To sta sestri Erna in Gerda Schilling. V tistem času sta skupaj s Kirchnerjem živeli v nekakšnem ljubezenskem trikotniku. Slika jasno namiguje tudi na to, da sta se vsaj občasno ukvarjali tudi s prostitucijo - umivanje, prikazano na sliki, naj bi bilo umivanje po spolnem aktu ali pa simbolično umivanje potem, ko se je grešilo.
No, Kirchner se je v naslednjih mesecih odločil samo za eno izmed sester - za starejšo Erno, ki je ostala njegova zvesta družica v nadaljnjem življenju, tudi v času, ko se je preselil v Davos.

Adolf Hitler, ki bo imel na Kirchnerjevo poznejše življenje tako usoden in tragičen vpliv, je bil leta 1913 popolnoma nepomembna figura tako na političnem kot tudi na umetniškem prizorišču. Na Dunaju in pozneje v Münchnu je Hitler tega leta v dopoldanskih urah dneva slikal akvarele ali razglednice, ki jih je v popoldne poskušal prodati. Ponoči pa je bral politične knjige. Ni bil preveč uspešen. Ni mu šlo tako dobro kot Kirchnerju.

Poletje leta 1913 pa je bilo za Ernsta Ludwiga Kirchnerja še posebno pomenljivo. Medtem ko je večina njegovih umetniških kolegov počivala in se predajala počitniškim užitkom, je Kirchner delal še bolj kot med letom. Le kraj bivanja je spremenil. V letih od 1912 do 1914 je namreč več poletnih tednov preživel na otoku Fehmar v Baltskem morju. Tam je slikal in izdeloval lesoreze, ki so upodabljali kopalce - večinoma svojo partnerico Erno Schilling in prijatelje umetnike s svojimi družinami, ki so skupaj z njim preživljali poletje, pa tudi prebivalce otoka. V teh poletnih mesecih je nastalo več kot 2000 umetniških del, ki so predstavljale protiutež njegovim upodobitvah berlinskega mestnega utripa. Ustvarjanja se je lotil tako predano in iz srca, da je celo plaval daleč stran od obrežja do ladijskih razbitin - samo zato, da si je priskrbel prav posebne kose lesa za svoje lesoreze.

In zdaj smo prispeli do razloga, ki je odgovoren za moje pozno pisanje o poletju leta 1913. V rojstni hiši Ernsta Ludwiga Kirchnerja, ki - kdo bi si mislil! - ni daleč od kraja, kjer živimo - so postavili razstavo z naslovom Kirchner, von Dresden bis Davos, na kateri so razstavljeni tudi lesorezi, ki jih je umetnik poleti leta 1913 ustvaril na otoku Fehmar. To razstavo sem si želela ogledati, preden bi napisala prispevek o poletju leta 1913.

E. L. Kirchner:
lesorez Mädchen von Fehmar (1913)
KirchnerHAUS
(h.arhiv)

Izkušnja razstave je bila enkratna - pa ne samo zaradi odličnih slik in odtisov, ki so pomagali k podoživljanju tistega daljnega poletja, ampak tudi zaradi izredne prijaznosti gospe, ki je bila tisto popoldne zadolžena za razstavo in obiskovalce muzeja. Bila je izredno prijazna. In ko je ugotovila, da sem Kirchnerjeva občudovalka, je bila naravnost navdušena. Posebej nas je opozorila na najdragocenejše razstavljene umetnine in nam razdelila še prospekte o vseh dosedanjih razstavah v Kirchnerjevi rojstni hiši. Podarila nam je majhne spominčke kot so kazala za knjigo in dokazala, da je nemška prijaznost večja od švicarske.
In kakšno naključje! Iz svojega nahrbtnika je na koncu potegnila še knjigo Floriana Illiesa 1913:) Tudi ona jo je z veseljem prebrala!

V KirchnerHAUS v Aschaffenburgu nam je bilo tisto sobotno popoldne vsem izredno prijetno in toplo pri srcu. Pa čeprav je bilo zunaj hladno in deževno. Še vedno velja, da so najboljše stvari na svetu zastonj - ali pa zelo poceni.

Ker smo bili gospe v Kirchnerjevi rojstni hiši všeč, nas je spustila tudi v zgornje nadstropje, kjer je bila soba malega Ernsta. Hiša stoji nasproti železniške postaje in bodoči slikar je lahko skozi velika okna opazoval številne vlake, ki so prihajali in odhajali s postaje. Tako seveda ni prav nič čudno, da je njegova prva slika prikazovala s svinčnikom narisan vlak. Narisal ga je v starosti štirih let.

Poletje leta 1913 je bilo zadnje, ki ga je Kirchner v celoti in brezskrbno preživel na otoku Fehrman; naslednje leto ga je tam že presenetila prva svetovna vojna. Ki je za vedno spremenila tudi njegove življenje. 
"Unfreiwillig freiwillig", kakor se je sam izrazil, se je priglasil v vojsko - "neprostovoljno prostovoljno". Čeprav ni želel biti vojak, se je namreč javil kot prostovoljec, ker je bila tako večja verjetnost, da se bo izognil bojevanju na fronti. 

Ne morem si pomagati, da ne bi na tem mestu omenila romana Thomasa Manna, Čarobna gora. Tukaj se namreč Kirchnerjeva usoda križa z usodo Hansa Castorpa iz omenjenega romana. Oba sta se kot prostovoljca pridružila nemški vojski in oba sta živela v Davosu oz. na Čarobni gori - Hans celih sedem let pred prvo svetovno vojno, Kirchner celih dvajset let po prvi svetovni vojni. Oba sta bila tam na zdravljenju.

Ernst Ludwig Kirchner je namreč kmalu po vstopu v vojsko doživel živčni zlom. Ni prenesel vojaškega urjenja, močno pa ga je prizadela tudi smrt prijateljev v vojni. Poleg tega je živel v nenehnem strahu, da bodo tudi njega poslali na fronto. Vse to je pri občutljivem slikarju povzročilo hude duševne stiske, ki so potrebovale zdravljenje z morfijem in veronalom. Vse to je vodilo v zasvojenost in hudo poslabšanje njegovega telesnega in duševnega zdravja.

Starega Ernsta Ludwiga Kirchnerja ni bilo več. V Davosu se mu je na srečo nekako uspelo ponovno postaviti na noge - tam je naslikal ene svojih najlepših slik, a starega življenja in sveta, ki ga je poznal - sveta v katerem se je tako dobro počutil in bil uspešen - tistega, ki je bil značilen za leto 1913, ni bilo več.

Ernst Ludwig Kirchner kot vojak prve svetovne vojne
in
njegova prva risba
(z očetovim pripisom, da jo je Ludwig narisal čisto sam v starosti štirih let)

"Die Kriegsjahre haben mich grausam zugerichtet und ich lebe eigentlich nur noch, weil ich mich an meine Kunst geklammert habe."

Pri življenju ga je ohranjala le še njegova umetnost. Pa še to samo do prihoda Hitlerja...

=========================================================

Tukaj se končujejo moji zapisi o čudoviti knjigi Floriana Iliesa in enkratnem letu 1913 - poletju stoletja, ko je vse cvetelo in se je zdelo, da je vse mogoče. Leto, ki je bilo predvsem za umetnost eno najbogatejših in najpomembnejših; leto, ko so nastala mnoga umetniška dela, za katera je čas pokazal, da imajo neminljivo vrednost.

Knjiga Floriana Illiesa je navdihnila mnoge druge strokovnjake, da so začeli izdajati knjige, ki na podoben način kot njegova, predstavljajo določeno leto v preteklosti. Tako sem že videla tisto z naslovom 1947; za prihajajoče leto primerno 1918; in seveda za praznovanje petstoletnice protestantizma pomenljivo 1517. 

Knjiga 1913 ima torej veliko bralcev in ni navdušila samo mene in gospe iz KirchnerHAUS. Upam, da so bili moji zapisi o knjigi zanimivi tudi za vas in da so vam odkrili kakšno skrivnost iz preteklosti, ki vam je potem mogoče - tako kot je meni - razjasnila katero od sicer težje razumljivih značilnosti današnjega časa.

★★★★★ 

Florian Illies
(1971)
(vir: Grisebach)

Illies, Florian
1913, Der Sommer des Jahrhunderts
S. Fischer Verlag, Frankfurt am Main, 2012
312 strani
ISBN 978-3-10-036801-0

================================================

Na hermioninem blogu preberite še:

• Florian Illies: 1913 (zima)
• Florian Illies: 1913 (pomlad)
• Florian Illies: 1913 (jesen)