Arnold Stadler: Smrt in jaz, midva

(212 strani)

Knjiga je  v slovenskem jeziku izšla v zelo obetajoči zbirki Euroman. Ideja za zbirko je bila genialna, podvig izjemen! Vsako državo evropske unije so se namenili predstaviti s svojo knjigo. 23. aprila 2008, na svetovni dan knjige, je tako izšlo 27 proznih del, ki so predstavljale novost na slovenskem knjižnem trgu. Vse knjige so prevedli priznani prevajalci, opremljene so s spremnimi besedami, natiskane so na kakovostnem papirju, oblikovane so izvirno. Sama sem bila nad projektom takoj navdušena in sem si zbirko zagotovila že v prednaročilu.

Smrt in jaz, midva je predstavnica Nemčije. Verjamem, da je bilo za izbiro pisatelja in knjige, še bolj pa za izdajo knjige, potrebno ogromno truda. Treba je bilo urediti pogoje izdaje, zgladiti finančne zadeve, in še marsikaj drugega, o čemer se mi niti ne sanja. Razumem, da v zbirko ni bilo mogoče uvrstiti ravno tiste knjige in tistega pisatelja, ki bi si ju mogoče najbolj želeli. Pa vendar... - da se je za predstavnico Nemčije, za nemško zgodbo s pogledom, izbralo tako zanič knjigo, je žalostno, obžalovanja vredno in skoraj sramotno.

Tako slabe knjige namreč že dolgo nisem brala.
O knjigah, ki mi niso všeč, težko kaj napišem, tako samo nekaj stavkov:

Glavni junak je zguba, ki se nad svojim neuspehom cinično naslaja. Prepričan je, da so za njegovo odrinjenost na rob družbe krivi drugi ljudje in njegova nizka postava. To seveda ni res. Kriv je sam s svojim vedenjem in mišljenjem.
Zgodbe ni nobene. 20 letno čakanje na "stričevo" dediščino zame ni nobena zgodba. Poleg tega je kolikor toliko inteligentnemu bralcu že od samega začetka romana jasno, da dediščine sploh ne bo.
Pisanje, ki skače z ene na drugo temo z lahkoto shizofrenega mišljenja,  naj bi bilo polno humorja. To ni humor, ki zabava; to je humor (če to besedo sploh lahko uporabim), ki utruja in živcira.
Trudim se, da bi v knjigi našla vsaj kakšno dobro stvar. Mogoče je najboljši del začetno poglavje, ki opisuje "stričevo" zabavo za 70. rojstni dan. Recimo, da ta začetni del obeta. Mogoče sem zaradi njega celo vztrajala in knjigo prebrala do konca. A moji občutki na koncu so bili takšni, da sem knjigo zalučala s terase - svetost knjige gor ali dol - in šla pod tuš. Potem sem se bolje počutila:)

Arnold Stadler