Stanka Hrastelj: Igranje

(187 strani)

Marsikdo meni, da tisto, kar je napisano na zadnji strani te knjige, tam ne bi smelo biti zapisano - da se s tem, ko bralec preleti besedilo na platnici knjige, razkrije srž zgodbe in s tem izniči tudi ves užitek morebitnega branja. Mogoče je v tem nekaj resnice in bo tudi tole moje pisanje en sam "spoiler".
Vendar pa sama menim, da knjiga ne more biti ne vem kaj, če se v kratkem spremnem besedilu na zadnji platnici skrivajo vse njene dragocenosti  - jih potemtakem ni veliko.

Toda brez skrbi, Igranje Stanke Hrastelj - pisateljičin romaneskni prvenec, nikakor ni slaba knjiga. Gre za odličen prikaz poteka duševne bolezni, ki se začne v depresiji in se razbohoti v jasni shizofreniji. Jasno postane tudi to, kako tanka je meja med normalnim ter za svet sprejemljivim in čudaškim, bolnim.

Pisana je v dolgih stavkih, ki mnoge motijo, meni pa so bili čisto fajn, saj se berejo tekoče. Je pa ob takšnem načinu pisanja pisateljica zamudila enkratno priložnost, da z obliko in zgradbo stavkov prikaže tudi potek bolezni. Lahko bi bilo namreč nekaj variacij v njihovi dolžini in jasnosti - recimo, dolgi in lepo oblikovani stavki na začetku, ko je junakinja še zdrava, in zmedeni, odsekani, s čudno povezanimi stavčnimi členi na koncu, ko bolezen v polnosti izbruhne na dan. Tako pa je prvoosebni način pisanja ves čas enak ne glede na to v kakšnem psihičnem stanju je pripovedovalka.

Konec izzveni nekoliko bledo, vendar se mi glede na celotno vsebino knjige zdi čisto na mestu.  Kako bi bilo lahko drugače, če je govor o shizofreniji? Kakšne hude katarze ta bolezen na žalost ne more prinesti.
Vključitev Oblomova in pogovor s psihiatrom ob koncu knjige sta se mi zdela nekaj boljšega. Lepo ujet lucidni utrinek v Marinkini vse bolj zamrečeni zavesti.

Knjiga je v letu 2012 dobila denarno bogato nagrado Modra ptica, ki jo podeljuje založba Mladinska knjiga za najboljše še neobjavljeno književno delo, zvrst roman. V letošnjem letu se je uvrstila tudi  med deseterico za nagrado kresnik, med  finaliste pa presenetljivo ni prišla. To je precej nenavadno, saj je knjiga solidna in po mojem mnenju boljša od izbranih finalistov.

Knjigo vsekakor priporočam v branje. Kljub temu pa to ne bo ena mojih ljubših knjig leta. Za kaj takega je potrebna tudi zgodba in vsaj nekaj izrisanih značajev, ki bralca pritegnejo. Tega v knjigi Igranje nisem našla.
Bom pa z veseljem prebrala naslednje romane Stanke Hrastelj:)

Stanka Hrastelj