Naguib Mahfouz: Kairska trilogija

Naguib Mahfouz je bil prvi in do sedaj edini arabski, pa tudi egiptovski dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. V turističnem vodniku po Egiptu sem prebrala, da mu noben drug egiptovski pisatelj ne seže niti do kolen. Ne vem sicer,  če je to res, saj poleg Mahfouza poznam samo še avtorja knjige Taksi, a Taksi je tako ali tako povsem izven resne konkurence.
Kakor koli že, avtor vodnika po Egiptu s svojo izjavo ni mogel hudo zgrešiti, kajti Kairska trilogija  je mojstrovina! Tri obsežne knjige opisujejo življenje egiptovske družine od 1.svetovne vojne do 50-ih let prejšnega stoletja.

Prva knjiga ima naslov Pot med palačama. V njej je osrednji lik oče - tiranski patriarh, ki sebi dovoli, kar je v muslimanskem svetu prepovedano, se pravi popivanje in zabave z ženskami, svoji družini pa ne dovoli niti tega, kar je dovoljeno - npr. da bi šla sicer ves čas v hiši zaprta žena vsaj kdaj pa kdaj v mošejo. Da o dogovorjenih porokah in ločitvah (!) svojih otrok sploh ne govorim. Pa vendar dojemljv bralec tega očeta tudi nekako razume in sprejeme in ni samo besen nanj.

Največja odlika knjige se mi je zdel neprekosljiv oris odnosa med starši in otroci. Osebno me je, seveda, najbolj ganil odnos matere do otrok in obratno - da kaj takega lahko napiše moški, pa še Egipčan po vrhu, me je osupnilo.  Je pa tudi očetovska ljubezen zelo lepo predstavljena - tiranskemu očetu navkljub, in postaja vse bolj jasna čim bližje koncu knjige smo.
Proti koncu knjiga dobiva tudi vse več značilnosti modernega romana. Ni več samo realistična - kar je meni sicer čisto fajn - ampak začnejo pomembno mesto dobivati prvine značile za moderni roman, kot je opis toka misli, podzavesti in seveda ne povsem jasen konec, ki bralca prisili v razmišljanje, ugibanje.

Druga knjiga  Kairske trilogije je Palača poželenja. Čeprav tudi ta naslov v osnovi pomeni ime ulice, je  primeren tudi z drugega vidika. V knjigi  je namreč polno poželenja in desetine kilogramov sala in mesa na ženskih telesih, ki so pogosto vzrok za to poželenje. No, je pa tudi precej romantične ljubezni, kjer je ženska moškemu boginja in angel. Nekdo bi mogoče rekel, da gre za tipično žensko pisanje - pa še prav bi imel - a še vedno sem prepričana, da bi knjiga zadovoljila tudi tipično moškega bralca:-)
Dogajanje je postavljeno v leto1925. Leta so malo obrusila vedenje "starejših", saj surovost in strogost nista več tako dosledni, a tudi potrpežljivost in ubogljivost se včasih umakneta odkriti jezi in nezadovoljstvu, kar je nekaj novega.
Sicer pa "mladi" stopajo na sceno. Dobivajo življenjske izkušnje in ob tem se nemalokrat njihovi ideali sesuvajo v prah. Malo kruto, a takšno je življenje. Družina pa še vedno drži skupaj. In prijateljstvo je tisto, ki življenje najbolj obogati.
Konec se spet zgodi "sredi dogajanja", da se je težko izogniti naslednji knjigi iz trilogije.

Zadnja knjiga Kairske trilogije je Cukrarska ulica.
Tukaj ima osrednje mesto politika: Muslimanski bratje, Vafd, komunisti, pa tudi veze in poznanstva brez katerih se v Egiptu ne najde nobene dobre službe; v občutljivih letih neposredno pred, med in po 2.svetovni vojni. Pomenljiva je bitka pri El-Alameinu, kjer so bile simpatije Egipčanov na strani Nemcev, češ "Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj", grozljivi so zračni napadi na Kairo...
Vloge nastopajočih se malo obrnejo. Najobčutnejša je sprememba v položaju žensk - iz ujetnic doma se npr. lahko prelevijo v urednice časopisov s komunistično vsebino. Dialogi med osebami so še vedno eden izmed viškov knjige, polni duhovitosti in splošne človeške modrosti, pa tudi naštudirane filozofske in sociološke znanosti.

Naj za konec napišem, da gre za odlična trilogijo, ki na najboljši način iz vseh možnih kotov oriše Egipt v prvi polovici prejšnega stoletja. Knjige izredno realistično predstavljajo egiptovsko družbo prejšnega stoletja in pomagajo razumeti tudi zdajšnje dogajanje v Egiptu. Sedaj malo bolje razumem, kako je mogoče, da so zdaj, v času po Mubaraku, novinarke iskreno srečne, ker jim ni več potrebno, da so pred kamerami brez rut na glavi (?!?). Ali pa demonstracije po Kairu - kako v svoj vrtinec nasilja potegnejo tudi tiste, ki nikoli niso nameravali demonstrirati. Ali pa zakaj v Egiptu nobeno darilo ni preprosto darilo, ampak si zaradi njega vedno dolžan.


P.S. Rada bi pohvalila založbo *cf (Zbirka Kaif), ki je z izdajo trilogije opravila odlično delo. Tudi prevajalka Barbara Skubic se je zelo potrudila in poleg odličnega prevoda iz arabščine prispevala tudi enkratne spremne besede in pripomočke za branje k vsem trem knjigam. Takšne bi morale biti vse knjige;-)

Naguib Mahfouz 1911-2006