F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby

Zdaj, ko mnogi z zanimanjem pričakujemo premiero filma Veliki Gatsby (pa čeprav bo v naslovni vlogi Leonardo di Caprio), je mogoče ravno pravi trenutek, da se prebere tudi knjigo.

Pred kratkim sem nekje slišala, da ponovno branje sicer že v preteklosti prebranih knjig, prinaša veliko zadovoljstva, a je na nek način tudi dolžnost, ki jo moramo opraviti v srednjih letih, saj nam ponovno branje iste knjige pokaže, koliko smo se v letih, ki so minila, spremenili.
To vsekakor drži. Ko sem v srednji šoli prvič brala Gatsbyja - kot obvezno domače branje, seveda - sem bila daleč od tega, da bi zaznala vse tiste značilnosti knjige, ki Velikega Gatsbyja delajo res velikega. Vem, da sem ves čas branja čakala samo na to, da Jay in Daisy spet prideta skupaj, saj ljubezen vendar vedno zmaga. Poleg ljubezenske zgodbe sem se zapomnila samo še nekaj malenkosti; na primer to, da se je Gatsby umival vsak drugi dan, da je za svoj pogum v 1. svetovni vojni dobil odlikovanje Črne Gore, in da je Daisy ime, ki ima globok simboličen pomen. Marjetica je večinoma bele barave, se pravi nedolžna, a v sredini je zlato rumena, se pravi polna pohlepa.
No, zdaj so se me dotaknile in mi dale misliti povsem druge stvari.

Na začetku knjige je pomenljiva pesem:

 " Pokrij si zlat klobuk, če je bo to ganilo;
 visoko skoči zanjo, če znaš skočiti,
 dokler ne klikne: Ljubi, zlatoglavi, lahkonogi ljubi, moj moraš biti"

 Thomas Parke d'Invilliers

In za to v osnovi gre - tako pri Gatsbyju kot pri Fitzgeraldu. Pesnik Thomas Parke d'Invilliers ne obstaja. Pesem je napisal Fitzgerald sam, ki je to, kar je spesnil, izkusil na lastni koži. Bogata in lepa Zelda Sayre je namreč Fitzgeraldovo snubitev gladko zavrnila, a se je nekaj let kasneje, ko je Fizgerald zaslovel kot pisatelj, premislila in se poročila z njim. Nekaj podobnega je Gatsby pričakoval od Daisy. Bil je reven fant, brez vez in poznanstev in je naredi vse, da bi pridobil njeno naklonjenost. Obogatel je, pa čeprav na sumljiv način, prirejal razkošne zabave in potem pričakoval, da se bodo njegove sanje uresničile in da se bo čas zavrtel nazaj. Pa seveda ni bilo tako preprosto.
Zgodba je mojstersko zasnovana in proti koncu knjige se vse podrobnosti tako lepo poklopijo, da sem bila prav očarana. Vsak stavek, vsaka malenkost ima svoj pomen - celo Gatsbyjeva roza obleka in zlata kravata ter velike oči na reklami za optiko, ki vse opazujejo.

V knjigi tudi najdemo najboljši možni oris "jazzovske dobe" v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Ameriki. Veliki zlom borze je bil že mimo, a z delnicami se je še vedno dalo špekulirati. Prohibicija na alkoholne pijače je prekupčevalcem omogočala hiter zaslužek. Nekateri so v kratkem času neizmerno obogateli in se šopirili v svojem bogastvu. Nekateri so bogastvo podedovali. Ta vrsta ljudi predstavlja glavnino nastopajočih v knjigi - ljudje, ki so jim blizu blišč, denar, zabave in užitek, a so kljub temu zdolgočaseni in  nezadovoljni. Njihovo razmišljanje in občutenje je površno.
Izrazit primer take osebe je Daisy - muhasta, nestanovitna; svoji ljubezni se zlahka odreče v zameno za udobje, pa čeprav ve, da ji to ne bo prineslo sreče. Ob pogledu na Gatsbyjeve srajce, je bolj ganjena kot ob pogledu na lastno hčerko. Pa vendar je ne smemo samo obsojati. Konec koncev je le otrok svojega časa z značajem in osebnostjo, ki ne omogoča drznih odločitev in sledenja pomembnejšim ciljem.
Malo drugače je z njenim možem Tomom, ki se navzven kaže kot odličen mladenič - bogat, uspešen, odličen športnik,  a v svoji notranjosti je velik ničvrednež, ki izkorišča vse okrog sebe in ob tem nima niti malo slabe vesti. Točno se zaveda svojih dejanj in zavestno deluje pokvarjeno, kar njegovo krivdo še poveča.
Pisatelj je uspel ustvariti vrsto značajev, ki so večinoma negativni, a vsak v svojem odtenku.

Čas, ki ga opisuje Fitzgerald je presenetljivo podoben današnjemu času. Ko sem knjigo brala, se mi je podobnost zdela naravnost strašljiva. Enake napake delamo, kot so jih delali pred skoraj stoletjem. In vsaka zabava se enkrat konča. Fizgerald je bil vizionarski in je to svoje spoznanje mojstrsko vpletel v dogajanje. Ob koncu knjige že vemo, da tako ne bo šlo več dolgo in res je v slabih petih letih po dogodkih, ki jih opisuje knjiga, prišlo do "Velike depresije", od katere se Amerika ni opomogla vse do 2. svetovne vojne.

Ob vsem blišču, ki ga opisuje, Fitzgerald pokaže, da je socialno čuteč in dojemljiv. Najrevnejši, najbolj zapostavljeni in najmanj pomembni osebi v knjigi, se na koncu naprti vsa sramota in hudobija. Zanimivo, da me to sploh ni presenetilo. Fitzgerald takšno dejanje obsodi na zelo prefinjen način. Nikjer ni jasne izjave glede tega, a bralec razume in bogata elita se pokaže v še slabši luči.

Jay Gatsby je tragična oseba. Predstavlja ameriško zgodbo o uspehu, obenem pa tudi zgodbo o uničenih  sanjah. V svoji romantični ljubezni do razvajene in plitke Daisy deluje naivno. Pa vendar je v knjigi poleg prvo osebnega pripovedovalca (ki je kar malo preveč sveteniški) edini, ki mu ni mar samo zase. Svoj denar kopiči z vsaj približno dobrimi nameni.

Še bi lahko pisala. To je drobna knjiga, a v njej je veliko razlogov za občudovanje. Mojstrovina, aktualna tudi danes in po mojem mnenju eden najboljših ameriških romanov.

Me prav zanima, kako bo vse to zaobjeto v filmu. Mogoče pa ne bomo gledali samo blišča in zabav;)

F. Scott Fitzgerald, njegova žena Zelda in hči Scottie, leta 1927