Še o filmu Veliki Gatsby

Leonardo DiCaprio

Na filme se ne spoznam.  Tale zapis niti približno ne bo recenzija novega filma o Gatsbyju. Rada bi le primerjala občutke, ki jih je v meni izzvala knjiga, s tistimi, ki so se porodili ob gledanju filma.

Začela bom takole: Luhrmanov Veliki Gatsby je veličasten film! In Leonardo DiCaprio je najboljši Gatsby do sedaj.

Ja, na filme se res ne spoznam in jih premalo spremljam. Kako je sicer mogoče, da sem bila vse do ogleda tega filma prepričana, da je DiCaprio povsem neprimeren igralec za Gatsbyja? Vzrok bo bržkone to, da sem bila čisto preveč pod vtisom predstave v Titaniku, vse ostale njegove (odlične) vloge zadnjih let so pa nekako neopaženo spolzele mimo mene. Leonardo DiCaprio je boljši Gatsby kot Robert Redford v filmu iz leta 1974.
Odlično je uspel prikazati vse plati Gatsbyjeve osebnosti - prepričljiv je kot romantični zaljubljenec in prepričljiv je kot moški, ki se giblje po robu zakona (beseda gangster mi ne gre in ne gre z jezika). Njegov priljuden videz in vedenje se lahko kaj hitro pomračita in takoj nam je jasno, da skriva tudi temne strani svoje osebnosti. Vse to zna prikazati tako z mimiko obraza kot z govorico telesa. Njegov nasmeh je maksimalni približek Gatsbyjevem nasmehu, kot si ga je zamislil in opisal Fitzgerald.
Istočasno, ko mi je postajalo vse bolj jasno, kako odličen igralec je Leonardo DiCaprio in bila nad tem čisto očarana, sem vse bolj razumela tudi zelo verjetne nočne more Tobeya Magiureja, ki že dobršen del življenja živi v senci tako dobrega igralca.

Tobey Maguire v Velikem Gatsbyju igra Nicka Carrawaya, prvoosebnega pripovedovalca, ki je priča vsem dogodkom. Svoji vlogi žal ni dorasel. Ni tistega šarma in umirjenosti, zmernosti, ki sevajo iz "knjižnega" Nicka Carrawaya.
Tobey Maguire in Leonardo DiCaprio se poznata že dolgo in menda sta velika prijatelja. Skupaj sta se udeleževala avdicij za različne filme in - kdo bi si mislil ;) - na njih je vedno zmagal DiCaprio. Ko sem gledala film, mi je bilo povsem jasno, zakaj je bilo tako.

Carey Mulligan

Nasprotno pa je Carey Mulligan v vlogi Daisy prav fajn - ravno prav dekliška in lepa, primerno razvajeno bogataško dekle. Precej, precej boljša kot Mia Farrow v prejšnem Gatsbyju. Pri Mulliganovi dobiš občutek, kakšen je "glas denarja" kakor njen glas opisuje Fitzgerald. Igralka tudi zelo lepo pokaže, kakšna osebnost je bila Daisy - brez kakšne posebne širine, samo z redkimi prebliski jasnovidnosti - kar sicer po vsej verjetnosti ni bilo peveč težko zaigrati.
Je pa Daisy v filmu prikazana za kanček bolj pozitivno kot v knjigi - kar gledalci z veseljem sprejmemo; njen pokvarjeni mož Tom (igra ga Joel Edgerton) pa še malo bolj negativno kot v knjigi. Daisy v knjigi namreč še malo ne razmišlja o tem, da bi po usodni noči poklicala Gatsbyja; Tom pa v knjigi ni tisti, ki nagovarja Wilsona k tragičnemu dejanju.

Vseeno je velika odlika filma ta, da poskuša čim natančneje slediti vsebini knjige. Noben od legendarnih prizorov iz knjige ne manjka, vsi pomembni pogovori in izjave so zabeleženi. To je bilo povsem po mojih željah.
Eden od začetnih prizorov v sobi s francoskimi okni, ko prvič ugledamo Daisy, je enkraten z vsemi zavesami in vetrom ujetim vanje. In tudi Elizabeth Debicki v vlogi Jordan v tem istem prizoru na svoji bradi drži tisti "nevidni, a sila pomembni predmet" kot se izrazi Fitzgerald v knjigi.
Potem imamo razmetavanje srajc po spalnici, ki je tako razkošno, da ti jemlje dih. In seveda seganje proti zeleni svetlobi preko zaliva, ki ga je po mojem mnenju težko posneti ne da bi bil smešen, a Luhrmanu in DiCapriu je tudi to zadovoljivo uspelo.
Pogovor med glavnimi protagonisti v hotelski sobi na vroče poletno popoldne, ki je višek vsega dogajanja, popolnoma sledi knjigi z vsemi izgovorjenimi ter neizgovorjenimi besedami in je enkratno izpeljan. Dodan je samo majhen izbruh besa s strani Gatsbyja, da je poanta zgodbe bolj povdarjena, kar pa je razumljivo, saj literarna in filmska umetnost za svoj učinek potrebujeta drugačne prijeme. Napetost dogodka in merjenje moči med Gatsbyjem in Tomom se enako dobro občutita tako v filmu kot v knjigi. Pohvalno.

Ker gre za film in ne literaturo, smo med gledanjem filma deležni še nekaj prizorov, ki jih v knjigi ni oz. so samo nakazani. In to sploh ni slabo:)
Postreženo nam je z romantičnimi ljubezenskimi poletnimi popoldnevi, ki sta jih Daisy in Gatsby preživela skupaj. Film bi bil seveda precej manj gledljiv, če tega ne bi bilo in bi režiser slepo sledil knjigi. V knjigi o teh popoldnevih namreč zvemo samo to, "da se je Daisy kdaj pa kdaj oglasila pri Gatsbyju". Za knjigo v Fitzgeraldovem slogu je to čisto dovolj, za sodobne filmske gledalce pač ne.

Najnovejši film o Velikem Gatsbyju je več kot vreden ogleda. Prepričana sem, da bi bil všeč tudi Fitzgeraldu in da ta ob njegovem ogledu ne bi predčasno zapustil kino dvorane, kot se je to zgodilo ob prvem filmu po njegovi knjigi iz leta 1926. Takrat je Fitzgeraldova žena Zelda svoji hčerki pisala, da nista zmogla gledati filma do konca, ker je film gnil oz. čisto brez kvalitete (ang. rotten).
Kaj takega za najnovejši film po njegovem slavnem romanu ni mogoče reči. Režiserju je v veliki meri uspelo ujeti dušo knjige in to je ob takšni mojstrovini kot je Veliki Gatsby zelo težko. Za Leonarda DiCapria bo to ena njegovih najboljših vlog, za Carey Mulligan pa vloga, ki jo bo pripeljala med iskane in priljubljene filmske igralke.
Meni bo ta film še dolgo ostal v spominu kot eden izmed odličnih filmov posnetih po literarni klasiki. Bil je ravno pravšnji za praznovanje rojstnega dne:)