Oliver Pötzsch: Die Ludwig-Verschwörung

(420 strani)

Zarota, imenovana Ludvik, bi bil mogoče slovenski naslov tega zgodovinsko-kriminalnega romana. Zarota se spleta okrog razvpitega in tudi pri nas precej znanega Ludvika II Bavarskega - graditelja pravljičnih gradov na Bavarskem, do katerih tudi naše turistične agencije rade zapeljejo svoje goste. Neuschwanstein, Linderhof, Herrenchiemsee in Falkenstein so imena gradov, ki jih je Ludvik gradil in nikoli povsem dogradil, saj je zmanjkalo denarja, pa tudi potrpežljivosti bavarske politične elite, ki je le težko prenašala zapravljivost in potratnost svojega veličanstva.

Neprijeten položaj so rešili tako, da so kralja razglasili za norega, ga odstavili s položaja in nastavili novega kralja. Vendar pa se zgodba o pravljičnem kralju s tem še ne konča. Dogodki, ki so sledili, burijo duhove že več kot 100 let. Ludvik je namreč tri dni po tem, ko je bil razglašen za norega, skupaj s svojim zdravnikom odšel na sprehod v okolico gradu, kjer je bil zaprt. Nekaj ur pozneje so trupli obeh mož našli v bližnjem jezeru. Rezultat dokaj hitre (in površne) kriminalistične preiskave je bil, da je Ludvik najprej zadavil svojega zdravnika in se nato še sam utopil v jezeru.
To je uradna razlaga dogodkov - ki je dokaj neverjetna.... Voda v jezeru je namreč segala samo do pasu in Ludvik je bil dober plavalec, ki bi se v takšnem jezeru težko utopil. Obleke, v katere je bil Ludvik tragičnega dne oblečen, so skrivnostno izginile - mogoče zato, ker so bili na njih sledovi krogel in krvi. Lahko bi naštevali še naprej - mnogo je stvari, ki so ostale nepojasnjene in tako postale idealna podlaga za nastanek najrazličnejših teorij zarote. Da je bil Ludvik umorjen, ne pa da je naredil samomor, so ljudje začeli govoriti že kmalu po njegovi smrti.

Tudi Oliver Pötzsch, prav tako kot Ludvik aristokratskega rodu, čeprav iz druge bavarske plemiške družine, ni bil zadovoljen z uradno razlago dogodkov. Tudi njega fascinira Ludvik II Bavarski in tudi on dopušča možnost zarote. Zaradi tega je nastal pričujoči roman, ki pa na žalost ni prav nič izviren ali kako drugače izstopajoč. Pisatelj bavarskega kralja jemlje v bran (kaj pa drugega) in ga želi prikazati kot sicer malo ekscentričnega, a nikakor ne norega človeka. Poudarja njegovo romantično in umetnosti predano naravo, a pri tem na žalost ni preveč uspešen. Vsaj mene ni prepričal. Ludvik se mi še vedno, tudi po tem ko sem prebrala knjigo, zdi duševno neuravnovešen in nesposoben vladanja - ravnanje njegovih ministrov pa zelo na mestu.

Ludvik II Bavarski (1845-1886)

Zgodba je bila celo meni, ki sicer le redko uganem razplet kriminalnih zgodb, dokaj predvidljiva. Poleg tega je v njej polno naključij, ki so s svojo neverjetnostjo skoraj žaljiva do bralca.
Dogajanje se seli iz 19.stoletja, kamor nas popelje skrivni zapis ene izmed prič dogodkov povezanih s kraljevo smrtjo, v današnji čas, ko malce sociofoben lastnik antikvariata v Münchnu, Steven Lucas, nenadoma postane tarča zlikovcev, ki mu - ne da bi vedel zakaj, strežejo po življenju.
Steven Lucas bi mi pravzaprav moral biti všeč, saj je velik biblofil, ki bi za knjigo, ki bi jo odnesel na samotni otok, izbral Čarobno goro Thomasa Manna, vendar pa sem s pomočjo Oliverja Pötzscha ob njem ostala mrtvo hladna.
Pri razjasnjevanju dogajanja Lucasu pomaga privlačna mlada ženska, ki sama zase pravi, da je zelo pametna - moški ji menda v hitrosti mišljenja in sklepanja ne morejo slediti:) in je zato brez resnega partnerja(!), a njene inteligence v knjigi ni zaznati, pa če si še tako pozoren. Pač pa je kombinacija mlajše ženske in starokopitnega moškega srednjih let sumljivo podobna raziskovalnemu paru v Da Vincijevi šifri.
Na žalost je tudi sicer podobnost obeh knjig pogosto prav smešna! Tudi v Pötzschjevi knjigi je polno simbolov, ki jih je potrebno razvozlati in celo sorodstvene povezave glavnih vpletenih se razpletejo podobno kot pri Danu Brownu, le da v nemški knjigi to pač ne more biti presenečenje.

V romanu najdemo tri ljubezenske zgodbe - dve v 19. in eno v 21. stoletju, a nobena si pravzaprav ne zasluži naziva ljubezenska. Med zaljubljenci ni zaznati nobene kemije in bralca mora pisatelj dobesedno prepričevati v to, da kdo do koga nekaj čuti.

Edina dobra stran romana tako ostaja le kraj dogajanja. To so Ludvikovi pravljični gradovi in bavarska pokrajina v vznožju Alp. Tekom knjige se selimo iz Linderhofa na Herrenchiemse in nato v Neuschwanstein, vse skupaj pa se zaključi ob ruševinah Falkensteina. Skupaj z glavnimi protagonisti romana obiščemo vse slavne in znane grajske sobane, umetne jame in vrtove, obedovalnice na drevesu ter občudujemo pokrajino v ravno pravem trenutku dneva, da zasije v polni lepoti. In vse to brez nadležne družbe številnih turistov. To ni ne vem kaj, a vendar dovolj, da se je knjigo splačalo prebrati.

P.S. Glede na Cobiss je ena izmed knjig dokaj slavnega nemškega pisatelja Oliverja Pötzscha prevedena tudi v slovenščino. To je Rabljeva hči in je prav tako zgodovinska knjiga. Dogajanje je postavljeno v čas tridesetletne vojne - malce pred čas Visoške kronike. Menda je precej boljša od knjige Die Ludwig-Verschwörung.

Oliver Pötzsch (1970)