ponedeljek, 02. december 2013

Albert Camus: Tujec

(77 strani)
7. novembra je minilo sto let od rojstva Alberta Camusa. To in izbor njegove knjige Tujec za knjigo meseca novembra v bralnem klubu časopisa Guardian, sta bila dovolj velika razloga, da sem knjigo po več kot dvajsetih letih ponovno prebrala.
Ponovno brati knjigo, ki je bila obvezno branje v srednji šoli, je zanimiva izkušnja. Večina knjig, ki sem jih morala takrat prebrati, me ni ganila. Le redke so bile tiste, ki so na meni pustile trajen pečat (npr. Vojna in mir), druge pa so nekako šle mimo mene, ne da bi se pomembno menila zanje. Ena od teh knjig je bila Veliki Gatsby, druga Tujec. Velikega Gatsbyja sem letos ob novi filmski priredbi romana (v naslovni vlogi Leonardo di Caprio) ponovno prebrala. Knjiga me je tokrat navdušila in brala sem z velikim užitkom. Nekako sem pričakovala, da bo tako tudi pri Tujcu. A o kakšnem užitku, ki bi spremljal branje Tujca, tokrat ni bilo sledu.

Vendar pa to ne izključuje dejstva, da je knjiga dobra! Cenim pisatelja, ki je uspel nekaj takega kot je roman Tujec - z vso svojo filozofijo in dvoumnostjo - spraviti na papir. Ni čudno, da je  roman ena najpogosteje citiranih in proučevanih knjig 20. stoletja.
A zame je bilo branje romana Tujec velika muka. Prvi del knjige je bilo težko brati zaradi življenjske filozofije glavnega junaka, drugi del je bilo težko brati zaradi krivičnosti družbe in previsoke kazni, ki so jo naprtili glavnemu junaku, mladeniču Meursaultu.

Meursault zbuja nelagodje. Brezbrižen je do vsega. Nič mu ni pomembnejše od drugega. V življenju nima nobenega cilja ali ambicij, nič ga ne zanima.Vseeno mu je za dekle, s katero je v zvezi. Ob materini smrti ne čuti nič posebnega. Brez težav sestavi pismo, ki bo prijatelju omogočilo, da pretepe svoje dekle. Kot opravičilo za umor navede žgoče sonce in vročino (halo?). V življenju ne vidi nobenega smisla in ga tudi ne išče. Popolna ignoranca do vsega.
Pa vendar - in tukaj se začne Camuseva genialnost - ni vse tako zelo preprosto. Meursault je tudi izredno iskren človek, ki ni prav nič hinavski. Vedno pove resnico, pa čeprav bi ljudem okrog njega prijalo slišati kaj drugega. Poleg tega ima kljub vsej brezbrižnosti do sveta izredno rad življenje. Ko opazuje ulico pred stanovanjem, kjer živi, neznansko uživa, pa čeprav se tam ne dogaja nič posebnega - enostavno uživa v trenutku sedanjosti. Ko je v ječi, pogreša podobe narave, pogreša kopanje v morju, nasmeh in obleke svojega dekleta Marije. Opisi njegovega veselja do osnovne biti življenja so najlepši odlomki knjige.

Zaradi tega nedolžnega veselja do najpreprostejših stvari, ki jih prinaša življenje, se smrtna obsodba za nenaklepni umor zdi še posebno krivična in pretirana. Lecimerstvo meščanske družbe se dokončno razgali, ko se izkaže, da je pravzaprav obsojen zato, ker je mamo poslal v hiralnico, ker na njenem pogrebu ni jokal in ker se je dan po materinem pogrebu ljubil z dekletom ter gledal film s Fernandelom. Umor "Arabca" kot da ni pomemben.
Vendar pa - spet - kljub vsemu je petkrat ustrelil v človeka in med prvim in drugim strelom je za trenutek okleval, kar nenaklepnost umora postavlja pod vprašaj. In tudi njegova brezbrižnost in ignoranca nista popolni. Ob koncu knjige tudi on vzkipi in se razjezi. To se dogodi ob obisku duhovnika, ki ga želi pregovoriti k zadnji spovedi. Ali je to upor ali le razdraženost ob "posliljevanju" z Bogom ni važno - tudi Meursoaultova življenjska filozofija ima razpoke.

Roman Tujec je brez dvoma klasika in eden najpomembnejših romanov 20. stoletja. Vzdušje v romanu, glavni junak in meščanska družba so briljantno prikazani in orisani. Preprost stil pisanja je v skladu z vsebino. Eksistencialna filozofija ima manj pomembno mesto kot leposlovne značilnosti romana. Zaradi vsega tega sem se neposredno po končanem branju odločila, da knjigo ocenim z najvišjo možno oceno. Potem pa je minilo nekaj dni in moja ocena je vztrajno drsela navzdol. Ne morem namreč dati petice knjigi,  ki mi vzbuja nelagodje in ima za glavnega junaka človeka, ki bi se mu v realnem življenju - če bi bilo le mogoče - izognila v velikem loku.

Albert Camus (1913-1960)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)