Boštjan Videmšek: Upor: Arabska pomlad in evropska jesen

(379 strani)

Knjige sem se lotila s skepso in nezaupanjem. Nekaj časa je samo ležala na naši mizi ali pa sem je prenašala v nahrbtniku, ne da bi jo odprla in začela brati. Boštjan Videmšek mi je bil znan. Prebrala sem kar nekaj njegovih poročil z vojnih območij in si tako uspela ustvariti mnenje o njegovem delu, njem samem, njegovem prepričanju in svetovnem nazoru. V marsičem sva si različna. Poznala sem njegov stil pisanja, ki je čisto v skladu s fotografijami njega samega;)

Ko pa sem končno le začela z branjem, me je čakalo (prijetno) presenečenje. Tako tekočega in gladkega branja - vsaj na začetku posameznih odlomkov - nisem pričakovala.Všeč mi je bila že izbira začetnega citata Mihaila Bakunina o uporu, ki je naravna značilnost življenja. Tudi črv se obrne pod nogo, ki ga drobi...
Sledi predgovor, ki ga je napisal Slavoj Žižek. Tega sem preskočila. Želela sem si ustvariti povsem neodvisno mnenje o knjigi, ne da bi me obremenjevalo stališče katere koli takšne ali drugačne mnenjske avtoritete.

Avtorjev uvod, ki sledi, je po mojem mnenju svojevrsten višek knjige. Na nekaj straneh je povzeto dogajanje na severu Afrike in Bližnjem vzhodu v letih od 2011 do 2013, v času t.i. arabske pomladi in evropske jeseni. Pridana je avtorjeva analiza dogodkov in njegovo mnenje, pričakovanja. Brala sem z zanimanjem. Še posebej začetni deli posameznih odsekov uvoda so mi bili všeč s svojo jasnostjo in avtorjevo ostrino dojemanja. Na žalost pa po teh začetnih analizah dogajanja avtorja malo zanese, čustva se razplamtijo in vse skupaj postane malo preveč ogorčeno in jezno. Vseeno pa ostane briljantnost stavkov kot je npr.: Digitalna generacija je za ceno svojih življenj odšla na analogne ulice. Ali pa: Nedemokratične sile so v Egiptu zavladale z demokratičnimi sredstvi.

Uvodu sledijo poglavja, posvečena posameznim državam: Egiptu, Libiji, Siriji, Grčiji, Španiji, Cipru in na koncu tudi Sloveniji. Zgradba vseh poglavij je enaka in zelo smiselna. Zaradi takšne zgradbe je sicer nekaj ponavljanja, a nič hudega. Najprej lahko preberemo uvod - pregled dogajanja, nato pa sledijo kratki prispevki, ki so nastali na osnovi predhodnih avtorjevih člankov v časopisu Delo. Večinoma gre za osebne zgodbe neposrednih udeležencev upora. Zgodbe so zanimive in omogočajo svojevrsten in enkraten vpogled v življenje ključnih prič dogajanja. Precej zanimivo. Motilo me je edino to, da so bili sogovorniki izbrani pretirano enostransko. Kakor da bi avtor iskal in upošteval samo tiste ljudi, katerih besede se skladajo z njegovimi lastnimi prepričanji.

Osebno me je najbolj zanimal prispevek o Egiptu. Egipt je dežela, ki me fascinira že od otroštva. Starodavna civilizacija ob Nilu, ki je vso svojo kulturo vklesala v kamen, gradila spomenike, za katere mnogi še vedno dvomijo, da so jih zmogli postaviti sami, le s svojim lastnim znanjem in močjo, je občudovanja vredna. In potomci ustvarjalcev tako enkratne kulture že samo zaradi tega vedno znova pritegnejo mojo pozornost. Ko sem s prebiranjem intimnih zgodb Egipčanov spremljala potek egiptovske revolucije in žalostno usodo mladih ljudi, ki jim je bila revolucija ukradena, me je spremljala ena sama misel - ta, da se zgodovina ponavlja. Dogajanje me je namreč zelo spominjalo na dogodke opisane v knjigi Naguiba Mahfouza, Kairska trilogija - posebno na dogajanje v tretji knjigi z naslovom Cukrarska ulica. V Egiptu se je že večkrat množično protestiralo in demonstracije so bile pogosto krvavo zadušene; v Egiptu se je že poskušalo uvesti demokracijo - pa ni šlo takrat - pred skoraj sto leti, in ne gre sedaj.

Sicer pa je potek dogodkov v arabskih državah vedno sledil zelo podobnemu vzorcu: najprej veliko navdušenje nad uspehi upora (nad odstavitvijo diktatorja s prestola), ki mu sledi postopna umiritev čustev in nezmožnost zapolnitve praznega prostora, ki je nastal. Takšen položaj potem vedno znova izkoristijo oportunisti, ki z uporom nimajo nič. Sledi razočaranje in nezadovoljstvo ljudi, ki je pogosto še večje kot je bilo pred uporom. Ta vzorec dogajanja je v knjigi večkrat odlično prikazan. Avtor se tega dobro zaveda in zato mi je še toliko manj jasno, od kod izvira njegova navdušenost nad revolucijo, ko se vendar vedno znova izkaže, da se z njeno pomočjo prav nič ne reši ali izboljša.

Na koncu knjige je omenjena tudi Slovenija in njene štiri "vseslovenske vstaje". Uvod v poglavje je odličen. Odličen prerez dogodkov, tudi avtorjeva analiza - do tam, ko predsednik borčevske organizacije omeni, da bi bilo fino, da bi bila predsednica vlade ženske, in se avtor čudi, kako je mogoče, da se ob tako pomenljivo izjavo nihče ni obregnil, še posebej zato, ker smo premierko potem tudi res dobili. No, kmalu za tem pa žal stavki spet postajajo vse krajši, brez glagolov, z veliko klicaji, z jezo. Zaključki postajajo vse manj logični in pričakovanja ter želje za prihodnost Slovenije (in Evropske unije) nerealni.

V knjigi so zbrane tudi fotografije Jureta Eržena, ki primerno popestrijo besedilo in pripomorejo k dodatnemu vidiku predstavitve dogajanja. Dobre so, postavljene na primerna mesta (ko je govor o 16-letniku, ki bi se rad boril, je poleg še fotografija oboroženega najstnika). Smolo imajo samo nekatere od tistih fotografij, ki so postavljene na dve sosednji strani. Osrednji motiv se namreč zlahka izgubi v stiku med stranema (primer str. 100 in 101, ali pa 340 in 341), kar je škoda.

Naj zaključim. Odličen pregled dogajanja. Poznavanje vzrokov, ki so pripeljali do upora. Ganljive osebne zgodbe vpletenih. Vendar pa tudi malo čudni zaključki in izpeljave dogajanja, predvsem pa povsem nerealna pričakovanja in želje povezane z arabsko pomladjo in evropsko prihodnostjo. Socializem namreč ne pomeni rešitve. In jeza povezana z revolucijo tudi ne. Jaz sem bolj za evolucijo, če je seveda dopuščena.
Izjemno cenim avtorjevo empatijo do žrtev vojne in žrtev izkoriščevalnih političnih elit - to je v današnjem času redkost, ki jo je vredno izpostaviti - njegovo iskreno prizadevanje za socialno državo in pravičnost. Konec koncev pa spoštujem tudi to, da njegove besede niso mlačne, kakršne so pri večini nas ostalih. A to gorkost besed bi veljalo usmeriti drugače in drugam.

Boštjan Videmšek