(480 strani) |
Knjiga se poigrava z mislijo, kaj bi bilo, če bi imeli več poskusov, kako preživeti svoje življenje. Če bi obstajala nekakšna reinkarnacija in bi lahko svoje življenje ponavljali in z vsako novo možnostjo vse bolj izboljševali.
Knjiga pokaže, kako pomembne so lahko posamezne, na videz nepomembne odločitve in kako se lahko zaradi njih tok našega življenja popolnoma spremeni. Odločitev 16-letnice ali bo svojemu vrstniku, ki jo želi poljubiti, to dovolila, ali pa ga bo odgnala s klofuto, ima tako povsem različne dolgoročne posledice na njeno življenje.
Glede na to, kako se glavna junakinja odloča, spremljamo več vzporednih zgodb, ki se dogajajo od leta 1911 do leta 1967. Te zgodbe variirajo tako zelo, da Ursula v eni od njih preživi 2.svetovno vojno v Nemčiji in to zelo blizu samemu Fürerju, v drugi pa v Londonu. Zgodba iz Londona pa se spet razdeli v dva kraka - v enem Ursula izpod ruševin rešuje žrtve bombandiranja, v drugi je sama žrtev bombandiranja in sicer v isti ulici in kleti, kjer pozneje sodeluje v reševalni akciji. Tako pride do zanimivih primerjav med različnimi vidiki enih in istih dogodkov z enimi in istimi osebami.
Glavna junakinja se teh svojih različnih poti življenja jasno ne zaveda, vendar pa jih vseeno nekako čuti. Občasno ima kakšen "Deja vu", ali pa naenkrat začuti hudo tesnobo (v vzporedni zgodbi se je na tem istem mestu dogajanja namreč zgodilo nekaj hudega) ali pa naredi kakšno nenavadno dejanje (npr. porine služkinjo po stopnicah), da bi preprečila kakšen hujši dogodek (v tem istem primeru smrt zaradi španske gripe).
Občudujem pisateljico, ki je uspela vse te najrazličnejše niti posameznih zgodb splesti v tako lepo mrežo celotnega dogajanja knjige. Vzorec spletanja nikoli ni tako zapleten, da bi imeli težave z razumevanjem, čeprav je tudi res, da so nekateri deli končnega izdelka precej boljši kot drugi. Šibke so se mi zdele zgodbe, ki se dogajajo v nacistični Nemčiji - precej površne in klišejske, medtem ko so tiste iz Londona v času nemškega bombandiranja naravnost enkratne.
Najbolj pa mi je bil všeč začetni del knjige, ki opisuje Ursulino otroštvo. V tem delu najdemo nekaj izredno lepo orisanih oseb, posebno Ursuline matere; a tudi obe služkinji in bratje ter sestra zelo živo stopijo pred bralca. Tudi oče je prikazan izredno občuteno in povsem jasno mi je, zakaj ga je Ursula v vseh zgodbah imela tako zelo rada. Knjiga je tako tudi odlična družinska pripoved.
Pisateljici je s to knjigo uspelo pokazati, kako krhko je naše življenje in kako hitro se lahko zgodi, da ga izgubimo. Po vsakem smrtnem dogodku glavne junakinje se dogajanje ostro prekine. V bralcu to vzbudi žalost in obžalovanje, in to kljub temu da ve, da se bo pripoved kmalu vrnila nekaj nazaj in bo Ursula imela možnost novega življenja in drugačnih odločitev. Kljub temu sem ves čas trepetala za Ursulo, kajti kljub nerealnim izkušnjam nekakšne nesmrtnosti, je delovala zelo resnično ter verodostojno in mi je tekom knjige postala zelo ljuba.
Glede na to pisateljici še malo bolj kot bi ji sicer zamerim občasno norčevanja iz bralcev. Včasih, ko sem se že oddahnila, ker je Ursula preživela neko nevarno situacijo (kar ji v eni od vzporednih zgodb ni uspelo), se je zgodila kakšna banalnost in na Ursulo je spet "padla tema", kot je v knjigi opisana njena ponavljajoča se smrt. To res ni bilo potrebno.
Kate Atkinson je znana kot pisateljica uspešne detektivske serije o Jacksonu Brodieju, bivšem policistu, ki dela kot zasebni detektiv. Knjige iz serije so: Case Histories, One Good Turn, When Will There Be Good News?, Started Early in Took My Dog. Po knjigah je bila posneta tudi televizijska serija.
Veliko uspeha pa je požel tudi njen prvenec Behind the Scenes at the Museum, ki je postal Whitbreadova knjiga leta. Knjiga je družinska kronika, ki pripoveduje o življenju štirih generacij žensk. Nobene od teh knjig še nisem prebrala, a glede na prijetno izkušnjo, ki sem jo dobila z njeno zadnjo knjigo, Life After Life, bo katera od njih zelo verjetno prišla na seznam knjig, ki bi jih rada prebrala.
Life After Life naj bi bila njena do sedaj najboljša knjiga. Uvrstila se je med letošnje finalistke za Women's prize, a zmagati ni uspela. Ravnokar so namreč razglasili letošnjo zmagovalko Women's prize for fiction (do letos imenovano Orange, naslednja tri leta pa Bailey's) in to je A.M. Homes in njena knjiga May We Be Forgiven?
Kate Atkinson |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)