Harper Lee: Ne ubijaj slavca

(328 strani)

Slavec je zelo miroljubna ptica. Nikoli ne napada ostalih ptic in ne krade njihovih jajc. Ne najeda vrtov in nasadov.Vse dneve samo prepeva. Zato se slavcev ne pobija. Slavec je lahko tudi prispodoba za človeka.

Ko je knjiga Ne ubijaj slavca v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izšla, je takoj postala velika uspešnica. Prodanih je bilo več kot 30 milijonov izvodov in knjiga se še vedno prodaja. Prejela je Pulitzerjevo nagrado in 50 let pozneje še posebno nagrado predsednika Združenih držav Amerike. Harper Lee po tem svojem prvencu ni zmogla napisati nobene knjige več. Tudi intervjujev od leta 1964 ne daje več.
Knjiga je v Združenih državah Amerike na seznamu obveznega srednješolskega branja - verjetno z namenom, da bi se dijaki zavedali še vedno navzoče rasne nestrpnosti v ZDA in se temu zoperstavili. Vendar pa to ni preprost mladinski roman z izrazito moralistično komponento, ampak se v njem skriva še marsikaj drugega, kar je še kako vredno premisleka.

Dogajanje je postavljeno v leto 1935, v Alabamo ("Deep South") v Združenih državah Amerike. V začetnih poglavjih se zdi, da knjiga nima prave zgodbe. Beremo samo o tem, kako dva otroka - sin in hči mestnega odvetnika,  preživljata svoje otroštvo. Le-to je kljub obdobju recesije srečno, polno iger, otroških nagajivosti in potegavščin. A potem se počasi in komaj zaznavno  v dogajanje začne vključevati osrednja zgodba - najprej samo kot opazke someščanov v stilu: "Poglej ju, to sta otroka tistega, ki na sodišču brani zamorce!", potem pa zgodba o črncu, ki je obtožen posilstva belega dekleta, postaja vse bolj napeta in zavzema vse več prostora. Sodni proces proti obtoženemu, ki ga zagovarja oče obeh otrok, Atticus, bi bil prav lahko osnova za epizodo v kateri od odvetniških nanizank na Fox crime, ko branilec iz priče izvabi na videz nepomembne izjave, ki se pozneje izkažejo za usodne. Po procesu se zgodba dodatno zaostri in priča smo celo umoru.
A višek knjige po mojem mnenju ni rasistično obarvan sodni proces, ampak dogodek nekaj strani prej, ko osemletna Scout, ne da bi se tega sploh zavedala, samo s tem, da je vljudna in prijazna ter s tem da se drži načel, ki ji jih je vcepil oče, krdelu mož uspešno prepreči, da bi izvedli linč.Tukaj se pokaže, kako pomembno mesto v življenju otrok ima njun oče in kakšen junak je.
Mimogrede, zaradi teme junaštva je bila knjiga Ne ubijaj slavca izbrana za julijsko knjigo meseca v bralnem krožku časopisa Guardian.

Atticus je namreč mož na mestu. Ni junak zaradi tega, ker brani zločina obtoženega črnca, junak je zato, ker to delo opravlja s popolno predanostjo. To, da je delo opravil tako dobro, je tisto, kar mu someščani zamerijo in zaradi česar morata tudi otroka plačati svoj davek.
Pa vendar je Atticus človek, kakršnega bi si želel za prijatelja ali sorodnika. Ob njem sta se njegova otroka kljub vsemu počutila povsem varno. Tudi ko so bile razmere izredno resne in nevarnosti velike, je predstavljal trdno oporo, kakršno si otroci lahko le želijo. Držal se je svojih načel. Poskušal je razumeti dejanja drugih ljudi, čeprav mu niso bila pogodu ali so bila do njega celo žaljiva in škodoželjna. Po svetu je hodil ponosno in z dvignjeno glavo - vendar daleč od tega, da bi bil kakorkoli prevzeten ali vzvišen nad drugimi, in vse žaljivke ter vsa obrekovanja so se enostavno odbila od njega. Svojima otrokoma je puščal ogromno svobode, a Scout in Jam nikakor nista bila prepuščena ulici, kjer sta preživela večino svojega časa. Pravzaprav sta bila deležna najboljše vzgoje.

Zgodba je pisana skozi oči in mišljenje deklice Scout, ki ni povsem običajno osemletno dekle in zato še toliko bolj zanimiva in simpatična. Oblači se v hlače, kar je bilo v tistem času sila nenavadno, rada se pretepa in je na splošno zelo fantovska. Sovraži misel, da bi jo vzgojili v damo. Je izredno bistra in nekako kar preveč zrela za svoja leta. A da njena razgledanost in zrelost v knjigi ne izpadeta preveč nenavadno, pisateljica pred kakšno njeno "prepametno" misel premeteno vstavi stavek: kot sem pozneje ugotovila...in tako ustvari potrebno časovno razdaljo.

Edina knjiga Harper Lee je mojstrovina. Čim bližje koncu knjige sem bila, bolj sem bila prepričana v to. Pa vendar se mi je zdelo, da kljub vsemu knjige ne morem oceniti z najboljšo možno oceno. Atticus je le preveč svetniški in brez napak, nekatere druge osebe pa so obratno, preveč negativne. Preveč črno-bela pripoved, da bi jo ocenila kot idealno. Pa se je izkazalo, kakšna mojstrica je pisateljica! Na koncu je namreč Atticus pred veliko dilemo, ali slediti svojim načelom in črki zakona, ali zamižati na eno oko in meriti z različnimi vatli. Pokaže se, da le ni brez napake. Izneveri se svojim načelom in pusti slavca živeti. To bralci in pisateljica odobravamo in sprejmemo z olajšanjem. Pa vendar se ob tem v možgane prikrade malce grenka misel, da sodni sistem v demokraciji le ni vedno pravičen. A kaj hočemo - to je najboljše, kar imamo in njegove odločitve moramo spoštovati.
Torej, za knjigo Ne ubijaj slavca, z moje strani najvišja možna ocena.

P.S. Knjigo je z velikim zanimanjem in zadovoljstvom prebrala tudi moja (komaj) najstniška hči:)

Harper Lee v sodni dvorani domačega mesta