Alice Munro: Preveč sreče

(399 strani)

Kanadska pisateljica Alice Munro je dobila letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo. Zaslužila si jo je s svojimi sijajnimi kratkimi zgodbami, ki jih piše že vse življenje. Imenujejo jo tudi "Čehov našega časa". Čehova je sicer po mojem mnenju nemogoče doseči, a vendar je oznaka nekako na mestu in Nobelova nagrada je prišla v prave roke.

Zbirka Preveč sreče vsebuje njene pozne zgodbe.V trenutku so mi bile všeč. Že po nekaj stavkih prve zgodbe sem bila presenečena nad jasnostjo in natančnostjo izražene misli. Drznost, s katero Alice Munro zareže v samo jedro dogodka, ki ga vzame  v središče svoje zgodbe, me je osupnilo. Brez leporečenja in nepotrebnega okraševanja je bralec pahnjen v samo srčiko različnih človeških dram. Te drame so na prvi pogled nepomembne in obrobne, a Alice Munro zna iz njih izbrskati tisto, kar dela življenje posebno in iz njih izluščiti človeške modrosti, ki jih nekako slutimo, a jih sami ne uspemo izraziti.

Kratke zgodbe te zbirke imajo marsikaj skupnega. Dogajajo se na kanadskem podeželju, preprostim ljudem - predvsem ženskam, ki živijo svoja mala, nepomembna življenja. Vsaj kdo od nastopajočih ima opraviti z lesom - ga seka, obdeluje, barva ali iz njega nekaj izdeluje. V skoraj vsaki zgodbi je navzoč preobrat. Ponavadi se zgodi proti koncu zgodbe in pomeni katarzo ali celo razsvetljenje, ki ljudem pomaga živeti dalje.

Ob prebiranju zgodb me je nekaj še posebno vznemirilo. To je popolna odsotnost opisovanja čustev in občutij glavnih junakov, kar pa še zdaleč ne pomeni, da se ne ve, kaj in kako nastopajoči občutijo! V zgodbah Alice Munro težko najdemo stavke kot so: vesela je bila, strah ga je bilo, a vendar prav dobro vemo, kdaj kdo prekipeva od sreče in kdaj drugi prebledeva od strahu. Da se lahko kaj takega napiše, je potrebno mojstrstvo, ki ga premorejo le veliki umetniki. Alice Munro to uspe in zaradi tega je vredna občudovanja. Vendar pa kljub temu nisem prepričana, da mi je takšen način opisovanja človeških čustev všeč. Včasih zaradi takšnega načina pisanja dogajanje izpade brezčutno ali celo kruto - kar mogoče v nekaterih zgodbah resnično tudi je (npr. zgodba Otroške igre), vedno pa ne.

Zgodba, ki odstopa od ostalih, je naslovna zgodba, Preveč sreče. Opisuje zadnje dni življenja ruske matematičarke Sofije Kovalevske. Rada bi napisala slavne in znane matematičarke - naziv, ki bi ga um, kakršen je bil um Kovalevske, vsekakor zaslužil, a čas, v katerem je živela, ji tega naziva ni zmogel pripeti. Ženske v drugi polovici 19. stoletja enostavno še niso smele biti pomembne znanstvenice. Spremljamo jo na potovanju z Azurne obale, kjer je bila na oddihu z moškim, s katerim nima povsem običajne zveze, proti Stockholmu, kjer je zaposlena kot predavateljica na univerzi. Med potjo se spominja dogodkov iz preteklosti in razmišlja o svojem življenju. Iz zgodbe je jasno razvidno, kako Alice Munro Kovalevsko občuduje in kako se je poglobila v njeno življenje, preštudirala pisma, ki jih je pisala. Vendar pa je to po mojem mnenju vseeno najšibkejša zgodba zbirke.

Zgodba, ki mi je bila najbolj všeč, je tista z naslovom Leposlovje. Pretresla me je. Zgrozila sem se ob spoznanju, kako zelo smo lahko ravnodušni do drugih in povsem nezavedno brezčutni in grobi do ljudi, ki so v naši bližini. Mimogrede jih lahko s svojo ignoranco globoko ranimo. Če se svojega dejanja mogoče nekoč celo zavemo, se iz tega kljub vsemu težko česa naučimo. Slabi vzorci medčloveških odnosov se nadaljujejo.

Alice Munro in njene kratke zgodbe iz srca priporočam. So skoraj idealne v pretanjenem raziskovanju bogastva človeškega življenja. Znajo izpostaviti tisto, kar v življenju in ljudeh slutimo, a si ne znamo jasno predstavljati. Edina malenkost, ki me je mogoče motila, so nenavadni orisi čustvovanja in občutenja, ki junake zgodb v določenih trenutkih prikazujejo kot grobe in krute, kar pa pravzaprav sploh niso.

Alice Munro