Dan Brown: Inferno

(727 str. Large print)

Potrudila sem se, da v tem zapisu ni nobenega SPOILERJA, oz. pokvarka ali kakorkoli že se temu reče v slovenskem jeziku. Torej, če preberete ta zapis, ne boste izvedeli nič takšnega, kar bi vam lahko zmanjšalo užitek pri branju - v zapisu ni nobenih pomembnih podatkov o poteku zgodbe, nepričakovanih preobratih, izjemnih odkritjih, pač pa le zelo splošni občutki in opažanja, ki so me spremljali pri branju. Opisana je osrednja tema romana, za katero pa tudi v knjigi zvemo že kmalu po začetku in nima pomembnega vpliva na potek zgodbe oz. je lahko celo zavajajoča.


Jasno je, da Dan Brown ve, kako napisati svetovno uspešnico. Zna izbrati zanimivo temo, zna primerno zapletati zgodbo in jo prekinjati na tistih mestih, ki pustijo bralčevo radovednost ravno prav nepotešeno, da se knjigo težko odloži. Dogajanje je postavljeno v turistično zanimive kraje. Navzoča je ljubezenska zgodba. Vse skupaj pa ni preveč zapleteno. No, dogajanje se že zapleta in to na precej nenavadne načine, a bralcu je vse zelo lepo in večkrat razloženo, tako da pretirana uporaba možgan pri branju knjige ni potrebna.

Osrednja tema romana je vredna razmisleka. Eksponencialna rast prebivalstva na Zemlji je zaskrbljujoča stvar, pred katero si vsi zatiskamo oči. Vodi v nekaj, kar je podobno Dantejevemu Peklu. Promoviranje kontracepcije in drugih oblik zmanjševanja rodnosti so, ko malo premisliš, res samo lastno slepenje, da pač nekaj delamo za rešitev problema, a v resnici nam je še kako jasno, da proti rasti prebivalstva kaj prida ne pomagajo. Z našimi ukrepi tudi ne uspemo občutneje zmanjšati količine CO2 v ozračju ali zagotoviti racionalnejše uporabe pitne vode. Zdravimo simptome, na bolezen samo pa ne uspemo pomembno vplivati. Edina prava rešitev v tem primeru bi bilo tako le drastično znižanje števila prebivalcev - najbolje s pomočjo kakšne hude, smrtonosne bolezni. Na takšen način bi ne samo rešili vse probleme, ki so posledica prekomernega naraščanja števila prebivalcev, ampak bi rodu ljudi, ki bi po tako korenitem ukrepu ostal, omogočili nov razcvet - t.i. transhumanizem - nekaj podobnega, a še boljšega, kot je bila renesansa, ki je sledila obdobju kuge v srednjem veku.
To je tema, okrog katere se poigravajo v knjigi Inferno. Nekateri zaključki so sicer precej za lase povlečeni in načrt, kako to izvesti, na robu znanstvene fantastike, pa vendar je vse skupaj dovolj realno, da lahko Dan Brown o tem napiše knjigo;)

Robert Langdon, glavni nastopajoči, na katerem vse zdrži ali pa propade, mi je bil pravzaprav všeč. Ne vem sicer, kakšen je bil v prejšnjih romanih serije (Inferno je namreč prva knjiga Dana Browna, ki sem jo prebrala), a rada sem poslušala njegova razmišljanja o umetnosti, slikah, kipih, trgih in cerkvah, pa čeprav se mi je istočasno zdelo tudi precej smešno, da ima med begom, ko mu gre dobesedno za življenje, čas razmišljati o teh stvareh. A brez takšnih ovinkov seveda knjiga ne bi bila to, kar je.

Knjiga tudi ne bi bila tipična knjiga Dana Browna, če slavni harvardski profesor ne bi ves čas raziskoval in razkrival različnih simbolov ali izrekov ter bežal od ene do druge znamenitosti, po možnosti preko skrivnih prehodov. A pozoren bralec hitro ugotovi, da je vse raziskovanje in hitenje z enega na drug kraj brez pravega pomena in bolj ali manj le samo sebi namen. Super inteligentni znanstvenik, predan svojemu poslanstvu, se v resnici nikolil ne bi ubadal s tako nepomembno stvarjo kot je ta, da bi Langdonu zastavljal uganke in ga pošiljal na pot od enega do drugega umetniškega predmeta. A kaj bi Dan Brown potem sploh pisal?

Nujni sestavni del knjige je tudi mlada, lepa in izjemno inteligentna profesorjeva spremljevalka Sienna Brooks. Ker ne morem, da je ne bi primerjala z zelo podobnim ženskim likom iz knjige Oliverja Pötzscha, Die Ludwig-Verschwörung, sem z njo kar zadovoljna. Zadovoljivo dobro je prikazana - če nismo preveč zahtevni, začuti se njena inteligenca, pa tudi ljubezenski zgodbi povezani z njo sta čisto ok. Knjigi D.Browna in O.Pötzscha sta istega žanra in imata podobne ambicije, a zlahka se opazi, koliko večji mojster pisanja je Brown v primerjavi z nemškim pisateljem.

Dogajanje Inferna je postavljeno v čudovite Firence, nekaj malega pa tudi v Benetke in Istanbul. Obiščemo glavne znamenitosti mest, kar je zanimivo, a brez prave globine. Podatki, s katerimi nam postreže avtor, so namreč povprečno razgledanemu bralcu že bolj ali manj znani in tako skoraj dolgočasni. Lahko se celo ugane, katera turistična znamenitost bo naslednja postaja na Langdonovi poti. Predvsem v Istanbulu je bilo vse skupaj zelo predvidljivo. Vseeno pa sem prepričana, da turistične agencije v Firencah, Benetkah in Istanbulu že pripravljajo vodene oglede po poteh Brownovega Inferna. In zanimanja zanje ne bo primanjkovalo.

Vsekakor pa bo zanimivo, ko bodo po knjigi posneli tudi film! To bo predvidoma konec leta 2015, spet s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Fajn bo na enem samem mestu videti vse opisane znamenitosti. Končno bom lahko videla, pa čeprav samo posredno, kar si že dolgo želim, "corridoio vasariano" na Ponte Vecchio, ki je najstarejša umetnostna galerija na svetu. Pa čeprav bosta Langdon in Sienna le hitela po njem in za natančnejši ogled ne bo veliko časa.

Inferno je soliden (še zdaleč pa ne odličen) izdelek svojega žanra. Že od nekdaj ne cenim knjig, ki za svojo berljivost potrebujejo nove in nove preobrate v zgodbi. Teh je v tej knjigi občutno preveč. Poleg tega ne maram knjig, ki večino časa načrtno zavajajo bralca in manipulirajo z njim. To se mi zdi ponižujoče - kakor se mi zdi ponižujoče tudi to, da se podcenjuje bralčev intelekt in se določeni dogodki v knjigi vse prepogosto ponavljajo. Sicer pomemben video posnetek si tako v knjigi ogledamo najmanj štiri- ali petkrat, tako da je še najbolj ležernemu in nezbranemu bralcu jasno, zakaj gre.
Zanimiva se mi je zdela izbira osrednje teme romana - prekomerna rast prebivalstva na Zemlji; precej manj pa predlagana rešitev perečega problema, ki je povsem necivilizacijska in med drugim zanika tudi kakršno koli potrebo po zdravnikih in medicinskem znanju.

Dan Brown (1964)