ponedeljek, 08. julij 2013

Joan Lindsay: Piknik pri Hanging Rocku

(217 strani)
 Ko sem knjigo zagledala v naši knjižnici - na mizi, kamor polagajo najbolj iskane knjige - sem jo pograbila brez oklevanja. Pa ne zato, ker bi vedela, da je to dobra knjiga, ampak zaradi istoimenskega filma, ki sem ga gledala pred leti.
Film Piknik pri Hanging Rocku, avstralskega režiserja Petra Weira, me je - še skoraj otroka, tako presunil, da sem še nekaj dni po ogledu vztrajno razmišljala o vsebini in o dekletih v belih oblekah, ki se sprehajajo po surovi avstralski pokrajini. S tem filmom sem si zapomnila tudi ime Petra Weira in bila od takrat dalje še posebno pozorna  na vse druge njegove filme. Mimogrede, režiral je še nekaj odličnih filmov - Gallipoli, Priča, Društvo mrtvih pesnikov...

Ko sem knjigo prebrala, je bila moja najjasnejša misel ta, da je Piknik pri Hanging Rocku verjetno ena redkih knjig - in edina, ki se je sama spomnim, ki ne preseže kvalitete filma. Ne morem reči, da je slabša od filma, a vendar nima nobene dodatne vrednosti, ki ne bi bila vključena tudi v film.
Oba, knjiga in film, gradita na skrivnostnosti, grozečem ozračju in opisu samosvoje, surove avstralske narave. To je v obeh primerih odlično izvedeno. V knjigi pa sem vendarle pričakovala še nekaj več - mogoče nekoliko natančnejši prikaz razlogov, zakaj je kdo kaj storil. Tudi značaji oseb ne bi smeli biti orisani kot v kakšnem srednješolskem opisu oseb, ampak bi se morali postopno oblikovati pred bralci in razvijati iz vedenja oseb in dogodkov, v katere se zapletajo.
Sicer pa je knjiga prav dobra in prav nič se ne čudim, da je še vedno ena največjih avstralskih uspešnic in da turisti še vedno zahajajo ob vznožje Hanging Rocka in se sprašujejo, če se je tisto, kar je opisano v knjigi, res zgodilo.

No, vse kar je opisano v knjigi, se nikakor ni moglo zgoditi točno tako, kot je napisano. Vse dogajanje se začne na Valentinovo leta 1900, ko naj bi bila sobota, a pogled na stoletni koledar pove, da je bila 14. februarja tistega leta v resnici sreda. Pa to seveda ni pomembno. Kakor tudi ni pomembno, da v Melburških časopisih v tistih mesecih na začetku prejšnega stoletja ni bilo nobenih novic o pogrešanih dekletih in njihovi učiteljici. A pisateljica glede resničnosti dogodkov vseeno ostaja pomenljivo skrivnostna. Mogoče je to tudi eden od razlogov, da je bila knjiga takšna uspešnica. Njena skrivnostnost. In nejasen konec, ko nam ni prav nič jasno, kaj se je v resnici dogajalo, oz. si lahko mislimo eno ali drugo. So umrle, ko so padle v skalno špranjo? Ali pa so bile na delu skrivnostne sile, ki jih ne razumemo?
Pisateljica naj bi sicer v eni od verzij knjige v zadnjem poglavju vse dogajanje razložila, vendar se je potem skupaj z založnikom vseeno odločila, da tega ne bo objavila. To zadnje poglavje je bilo po njeni smrti menda kljub vsemu objavljeno kot samostojna knjižna enota, a naj bi bili bralci nad njeno vsebino razočarani.

Piknik pri Hanging Rocku priporočam kot prijetno poletno branje vsem, ki imajo radi knjige iz zvrsti "mistery" ali pa knjige z viktorijansko vsebino. Še posebno pa tistim, ki si še niso ogledali filma posnetega po tej literarni predlogi.

Film Piknik pri Hanging Rocku, režiserja Petra Weira (iz leta 1975)


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)