Tea Obreht: Tigrova žena

(365 strani)

Tea Obreht je bila rojena leta 1985 v Beogradu. Ob začetku vojne leta 1992 se je z mamo in starimi starši po materini strani umaknila na Ciper in nato v Egipt. Zdaj živi v Združenih državah Amerike in je cenjena mlada pisateljica. Leta 2011 je za svoj prvenec Tigrova žena dobila nagrado Orange in s tem postala najmlajša dobitnica te nagrada. S svojim delom je pometla z vso konkurenco, vključno z največjo favoritinjo Emmo Donoghue in njenim znanim delom Room ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu (naslov je Soba).
Knjiga Tigrova žena je posvečena pisateljičinemu dedku Štefanu Obrehtu - Slovencu, po katerem je pisateljica prevzela tudi svoj priimek.

Knjiga je seveda fiktivna, a že od prvih strani dalje nam je jasno, da sta glavna nastopajoča - dedek in njegova vnukinja, v veliki meri avtobiografski podobi pisateljice same in njenega starega očeta.
Podobno je s krajem dogajanja. Balkanska država, v kateri poteka dogajanje, je sicer izmišljena, a vendar je bralcu hitro jasno, da je govor o Srbiji in njeni vojni z okoliškimi pokrajinami ter narodi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sarobor bi bil lahko Sarajevo, Marhar Mostar; ali pa tudi ne - le za Mesto lahko sigurno rečemo, da je Beograd. Na zgodovinsko točnost v tej knjigi ne moremo računati, a nič hudega.

V nasprotju z mojimi pričakovanji Tigrova žena ni knjiga o balkanski vojni. Tudi ni pripoved o dedku, za kar mi je skoraj žal, saj je dedek v tistih redkih poglavjih, ki so posvečeni samo njemu, izredno simpatično in všečno prikazan.
Pač pa je to knjiga, v kateri imata osrednje mesto dve zgodbi z značilnostmi magičnega realizma. Magičnega realizma ne maram preveč, a v tej knjigi ga je ravno toliko in v takšni obliki, da racionalnost ne trpi preveč.

Prva zgodba govori o tigrovi ženi - gluhonemem muslimanskem dekletu, ki po spletu okoliščin pristane v zakonu z nasilnim moškim in se nato spoprijatelji z na pol udomačenim tigrom, ki je ob bombardiranju Mesta leta 1941 pobegnil iz tamkajšnjega živalskega vrta. Takšno druženje ženske in tigra v sovaščanih sproži val predsodkov, zgražanja in obsojanja ter celo želje po linču.
Druga zgodbe je zgodba o nesmrtnem možu, ki za kazen, ker se je zameril svoji teti Smrti, ne more umreti. V svoji nesreči se zaradi tega ves čas zadržuje na mestih, kjer ljudje umirajo, a je večinoma slabo sprejet. To je zgodba o smrti; zgodba o tem, kako se ljudje smrti bojimo in kako drugače kot odrasli smrt sprejemajo otroci.
V teh dveh zgodbah se razkrije kakšna mojstrica je pisateljica. Enkratno ji je uspelo ustvariti malce grozljivo splošno ozračje, a ob tem poudariti milino posameznih dogodkov. Recimo, preprosta prošnja nesmrtnega moža: "Vode, prosim." je v meni sprožila tako izrazite občutke sočutja, da sem bila prav presenečena.
Tudi sicer so posamezna dejanja v teh zgodbah izredno živo predstavljena - npr. lov na tigra, ko so lovci na zunaj tako pogumni, znotraj pa jih gloda hud strah; ali pa večerja pred bombardiranjem Saroborja, ko ostareli natakar streže svojo zadnjo večerjo. Otožno, vendar sijajno.
Osebe v teh dveh zgodbah so mojstrsko orisane. Mož tigrove žene npr. pod svojo agresivnostjo skriva še druge značajske lastnosti, ki jih pisateljica zelo lepo predstavi. Vaške gospodinje v svojih pogovorih o tigrovi ženi razkrivajo nizkotnost obrekovanja in predsodkov, ki jim  ljudje tako radi podležemo.

Obe zgodbi sta bistveno zaznamovali dedkovo življenje; dedkovo življenje pa je imelo mogočen vpliv na vnukinjo Natalijo. To nam avtorica ves čas dopoveduje, meni kot bralki pa ni preveč jasno, zakaj je tako in na kaj sta ti zgodbi tako zelo vplivali.To se mi zdi šibki del romana. Kot da bi bila Natalija in njen dedek samo nekakšen vezni člen magičnim pripovedkam, ohlapna okvirna zgodba.
Če o dedku še nekaj zvemo, o Nataliji razen tega, da je mlada zdravnica in da je na zdravniški odpravi na vojno področje, ne vemo skoraj nič. Kar je škoda. Možno je sicer, da nam Natalija vsega ni želela povedati, kajti v knjigi je omenjeno tudi to, da vse zgodbe niso za vsakogar, a dvomim, da je bil to pisateljičin namen.
V okvirni zgodbi, kjer nastopa Natalija, je sicer navzoča še ena magična pripoved - o bolnih ljudeh, ki  kopljejo po vinogradu in iščejo truplo sorodnika, da bi ga primerno pokopali in tako dosegli svojo ozdravitev, a tudi ta spada bolj v kontekst prejšnjih dveh zgodb, kot pa da bi pripomogla k boljšemu razumevanju Natalije in njenega dedka.

Tako je glavni poudarek knjige na omenjenih (sicer odličnih) zgodbah, ki so polne magičnosti, vraž in ljudskih običajev, ostalo dogajanje pa je bolj ali manj skrčeno le na okvirno zgodbo in komaj naznačene osebe.
Pa dobro, ni potrebno, da sem preveč kritična. Prvenec pri tako mladi pisateljici ne more biti idealen.Tigrova žena je vseeno sijajno delo, ki zasluži vso pozornost. Kaže na skoraj neverjetno zrelost mlade pisateljice, ki ima velik talent in bo verjetno napisala še kakšno dobro knjigo. Ime Tea Obreht si velja zapomniti.

Tea in Štefan Obreht