Aleksandra Kocmut: Zaskorjena

S poezijo si nisva preveč domači. V družbi s prozo se počutim precej prijetneje. Do poezije čutim tudi nekakšno spoštovanje, zaradi česar se s pesmimi ne morem tako iskreno spoprijateljiti kot z romani.

Pa vendar se zgodi, da me kdaj pa kdaj kakšna pesem sama najde in takrat osupnem nad njeno lepoto ali jedrnato natančnastjo opisa občutkov, večne resnice ali človeškega dvoma. Nekaj takega se mi je zgodilo tudi ob prebiranju pesmi Aleksandre Kocmut. Mnoge so odlične, nekatere pa celo takšne, da te ne izpustijo niti takrat, ko jih še enkrat in potem še enkrat prebereš. In odzvanjajo v zavesti še dolgo časa.

S pesmimi Aleksandre Kocmut sem se prvič srečala na sila nenavadnem mestu - med komentarji vročih novic s slovenske politične scene. Nekdo je namreč želel vsaj nekoliko umiriti napete strasti med temi in onimi nestrpnimi komentarji ideološko razklane Slovenije in je med posamezne objave načrtno in potrpežljivo spuščal Aleksandrine pesmi, ki so v celotni zadevi delovale zelo pomirjajoče.

In potem sem dobila v dar Zaskorjeno. Pesmi v tej zbirki so zelo intimne in naslov je povsem pravi. Res, kot da bi pisateljica dovolila, da pokukamo pod skorjo ženske duše. Pesmi namreč polzijo izpod skorje na površino in razkrivajo tisto, kar je skrito nekje globoko znotraj in je samo približno razpoznavno.

Pesmi pripovedujejo o lepoti in teži pesništva. Kako se pesem rojeva.....

Vonjala sem te

V sebi.

Že dneve....

Danes si prišla.

Bitje živo.

Pesem.

(iz Si prišla)

... in o tem, kako se pesnica počuti v današnjem svetu  - pesem je v sonetni obliki:

Če bi se vsevdilj trudila,

Da svetu moja pesem všeč naj bo,

Bi samo sebe znova zatajila;

Zato papir odlagam in pero.

(iz Pesnik se pospravi)

Izredno so mi bile všeč pesmi iz drugega razdelka, ki opisujejo razmerja med moškim in žensko, ob koncu katerih ženska ponavadi ostane "odpihnjena" in "rahlo odkrušena".

Bila pa sem le nitka s šala,

Ki je odpadla, ko si se odel,

A ona je nanosila zrcala,

Da videla sem tisočkrat,

Da si odšel....

(iz Nitka)

ali pa opis odtujenosti v odnosu...

Sediva si nasproti

Hripava od

Nespregovorjenosti

In luščiva suhe stroke

Časa

(iz Nespregovorjenost)

Nekatere izmed pesmi o odnosu med moškim in žensko ne skrivajo brutalnosti, nad katero osupneš že na samem začetku:

Na mokri strani peska trsje vene.

Zamolklo se oglašajo škržati,

Medtem ko moški v srajci in kravati

Trenira boks s telesom svoje žene.

(iz Trstika)

Pesem Trstika je ena izmed najboljših na to temo.

In vdano čaka tistega trenutka,

Ko več ne bo je vzburjenje pojilo

In se vse sladje bo že izmedilo.

(iz Trstika)

Ker imam že od nekdaj rada vse, kar je povezano z vesoljem, tudi razmišljanja, ki se utrneje ob spoznanju, kako majhni in krhki smo v primerjavi z njegovimi razsežnostmi, kar sproži tudi misli o transcendenci, mi je bila veličastna pesem Lepa Vida Kozmična.

Ker v času več ne morem potovati,

Le po prostoru švigam kot svetloba;

Je dolga pot do kozmičnega roba,

Lepo do tja se z Vozom je peljati...

...Da me nemara ljubljeni moj psuje,

Ker sem pustila mu samo spomine,

In da vreščanje, ki ga včasih čujem, 

Pripada bitju moje popokovine...

(iz Lepa Vida Kozmična)

Oh, še veliko drugih pesmi je, ki so vredne prebiranja: Epilog jeseni, kjer mraz zime pada tudi na človeško dušo, Polje posebne vrste, ki je pokopališče, Preveč odej preko nas, ki nam onemogočajo, da bi bili kot otroci, Pomladna pravljica o tem, kdaj pokazati svoje najboljše.

Pesniška zbirka  Zaskorjena bo pri nas doma še dolgo na vidnem mestu - tako, pri roki, da mimogrede lahko pokukaš vanjo.

Aleksandra Kocmut je vsestranska umetnica. Njena knjiga Trije razlogi je uspešnica, ki jo je v knjižnicah zaradi velike iskanosti le težko dobiti. Knjiga spada v žanr lahkotnejše ženske literature. Napisala je tudi več knjig za otroke. Poleg tega je avtorica priročnika Pravipis, zbirka pogostih pravopisnih kavljev z nekaj napotki za brskanje po e-slovarjih,  ki je izraz njenih prizadevanj, da bi se znali izražati v lepši in pravilnejši slovenščini. Njeno najbolj smelo delo pa je po mojem mnenju grozljivka Jedci rži, ki je bila letos po krivici spregledana pri izbiri za nagrado kresnik.

Aleksandra Kocmut Kerstin