Charles Dickens: Božična pesem v prozi

(100 str. v zbirki)

Nekdo bi mogoče rekel, da med Dickensonovo Božično pesmijo in sentimentalnimi filmi, ki jih v božičnem času vrtijo na naših TV ekranih, ni velike razlike. Povsod namreč najdemo dokaj predvidljivo zgodbo, predvsem pa je vse tako "pocukrano", da bi zraven zelo prav prišla še ena velika brizga z inzulinom. V 21. stoletju pač gledamo filme, v 19. stoletju pa so brali knjige - ker je bila to edina, temu podobna zabava - namen in umetniška vrednost del pa naj bi bili enaki.

Pa vendar ni čisto tako. V Dickensonovi kratki zgodbi je precej več pristnega božičnega duha kot v omenjenih filmih, poleg tega pa še iskrena pisateljeva želja in prizadevanje, da bi se ta duh razširil tudi na ostale dni leta.

Charles Dickens je Božično pesem napisal za božični čas leta 1843. Za pisanje je potreboval le nekaj tednov. Zgodba je dosegla ogromen uspeh. Prvi dan je bilo prodanih 6000 izvodov, vsak naslednji dan še 1000. Izumljena je bila nova literarna zvrst. Od takrat dalje je vsak božič izdal novo božično pripoved, a vendar kljub kakovosti nobena od teh zgodb ni več dosegla uspeha Božične pesmi.

Podnaslov knjige je Božična zgodba o duhovih. Duhovi so me presenetili. Nekako mi ne gredo skupaj s krščanskim božičem. To že vem, da so bili Angleži v viktorijanskem času nori na duhove. Takrat je nastalo kar nekaj romanov na to temo. Kljub razvoju znanosti, je bil spiritualizem zelo razširjen. Mogoče je pri "izostritvi čutov" in zaznavanju duhov pomagal ogljikov monoksid, ki je nastajal v številnih plinskih svetilkah tistega časa:-) Ali pa je komaj nastala fotografija - nenatančna kot je bila, uspela prikazati kakšno senco, ki bi bila lahko duh. A da bi duhovi nastopali ravno na božični večer, se mi je vseeno zdelo precej nenavadno. Pa sem se pustila podučiti in potem izvedela, da je bilo v Angliji na božični večer pripovedovanje zgodb o duhovih nekaj zelo običajnega. Božični čas je namreč tako svet, da si hudobni duhovi ne upajo na plan in je zato takrat povsem varno govoriti in pripovedovati o njih.

V Božični zgodbi nastopajo štirje duhovi, ki eden za drugim na božični večer obiščejo skopuškega, zoprnega, pohlepnega, trdosrčnega in neusmiljenega Ebenezerja Scrooga. Z grožnjo, potovanjem v preteklost, drugačnim pogledom na sedanjost in s tem, da omogočajo tudi pogled v prihodnost, povzročijo, da se Scrooge spremeni. Zgodba je optimistična in polna upanja. Pokaže, katere stvari v življenju so najpomembnejše. Potrdi, da za srečo ni potrebno veliko in da denar ni zagotovilo zanjo. Z drobnimi dejanji pozornosti in dobrote pa se lahko delajo čudeži.

V zgodbi je seveda, kot se literarnemu obdobju spodobi, tudi veliko idealiziranja - predvsem pri opisovanju družinskega življenja najrevnejših, kar bi koga lahko motilo. (Tukaj pride prav tista brizga z inzulinom;) Poleg tega je v knjigi nekaj pripomb, ki so bile v Dickensonovem času aktualne in so zvenele še kako hudomušno in pikro, zdaj pač nič več - a vse to preveč ne moti in ne jemlje veselja do branja.
Vsekakor pa ta zgodba naznanja začetek sekularnega praznovanja božiča, ko v ospredje namesto praznovanja Kristusovega rojstva, stopita družinsko praznovanje, pogled na minulo leto in skrb za revne.

Božična pesem v prozi je prijetno in primerno branje za ta čas v letu. V ljudeh krepi dobre lastnosti in nas spominja na to, da smo le sopotniki na isti poti in da je za vse nas ugodno, da si na tej poti med seboj pomagamo.
Pri tem pa je dobro vedeti tudi to, da Charlesa Dickensa ne gre podcenjevati - kakor tudi on ne podcenjuje svojih bralcev (za razliko od Dana Browna, ko že ravno pišem o tem). Njegov stil pisanja, zapleteni stavki in neobičajne besedne zveze namreč zahtevajo pozornega in zbranega bralca.
Tako smo se pri nas enega teh večerov lotili glasnega branja zgodbe, a skupaj prišli le do konca prve kitice in pojave prvega od duhov. Čeprav je zgodba postajala vse zanimivejša, je način pisanja takšen, da današnjim otrokom ni več blizu (pa čeprav naj bi Božična pesem po eni izmed kategorizacij spadala med knjige za otroke od 9 do 13 let). Tako je bila mami določena, da knjigo prebere do konca in nato pove kratko obnovo:)
No, pa smo si - v skladu z današnjim časom;) poleg tega ogledali še animirani film Roberta Zemeckisa iz leta 2009, ki je bil narejen po Dickensonovi Božični pesmi. Pa je bilo tudi v redu.

Charles Dickens 1812-1870