Halldor Laxness: Islandski zvon

Ob začetku druge svetovne vojne je bila Islandija najrevnejša evropska država; ko se je vojna končala, je bila najbogatejša. Kako je prišlo do tega, mogoče v enem naslednjih prispevkov. Zdaj gremo globje v zgodovino - v čas, ko Islandija ni stopala po poti napredka, v čas, ko je bilo življenje na Islandiji najtežje.

Roman Islandski zvon se dogaja v najtemačnejšem obdobju islandske zgodovine - v 18. stoletju.

Slavno obdobje, ko so Islandci kolonizirali Grenlandijo, odkrili Ameriko in je Evropejka - Islandka, seveda - na ameriških tleh rodila prvega imigrantskega otroka, je že davno minilo. Minil je tudi srednji vek, v katerem so se Islandci izkazali za velike pesnike, zapisovalce sag in razlagalce nordijske mitologije (pisala sem že o Snorrijevi Eddi).

V 18. stoletju je večina prebivalcev Islandije potrebovala vse svoje moči samo za to, da je preživela. Pa še to pogosto ni zadostovalo. Umirali so zaradi lakote in bolezni; pa še zatirani so bili s strani Dancev, ki so jim vladali, a se za deželo daleč stran na severo-zahodu niso preveč brigali, oziroma so njene prebivalce celo zaničevali.

Roman se začne simbolično. Po ukazu danskega kralja namreč pridejo na kraj, ki je za Islandce skoraj svet, snamejo zvon, ki ima za narod prav poseben pomen, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko, ker tam po vojni s Švedsko potrebujejo baker in bron. Pisatelj bi dansko nadvlado težko prikazal bolj jasno in presunljivo.

Pripoved, ki sledi temu dogodku, je razdeljena v tri dele in vsak od njih je posvečen enemu od glavnih nastopajočih. Če smem tako napisati. Roman ima namreč številne nastopajoče, in za te tri, kakor glavne, lahko samo pogojno rečemo, da so nekoliko pomembnejši od ostalih. Tudi zato, ker se njihove zgodbe prepletajo, uberejo nepričakovane poti in dosežejo čudne konce. 

Veliko stvari ostane tudi zakritih. Zdi se, da imajo nastopajoči skrivnosti, ki jih bralcem knjige ne zaupajo, kar ustvarja prav posebno vzdušje. Ne vemo čisto točno, kaj jih žene v določena dejanja, zakaj nekaj naredijo in drugo ne, kaj si ob tem mislijo. Roman tako pogosto izpade nekoliko čudno ali celo čudaško.

Na primer:

Ko Jona Hreggvidssona bičajo zaradi tega, ker je ukradel ribiško vrvico in nemarno govoril o danskem kralju, ta prosi svojega mučitelja naj na biču naredi vozle, da bo kazen še hujša. Zakaj je to naredil in kaj si je ob tem mislil, ne zvemo.

Ker se Snaefridur Eydalin ne more poročiti z najboljšim moškim Islandije, za svojega moža izbere najslabšega možnega - pijanca, ki ne samo zapije posestvo, ampak svojo ženo celo proda za pijačo. Kajti: Rajši najslabšega, kakor prvega, ki je pri roki, je rekla. Kaj je hotela s tem dokazati in zakaj je to storila? Ni povedala. Vse skupaj pa je še dodatno čudno, ker se na koncu vseeno odloči, da poroči prvega, ki je pri roki.

Tako Jon kot Snaefridur sta odločna, trmasta in nepopustljiva. Podobna sta si, čeprav sta povsem drugačna drug od drugega. Jon je reven, neizobražen, surov kmet s samega dna socialne lestvice, ki pretepa svojo družino; ona je privilegirana sodnikova hči, izobražena in lepa. A oba se nekako podobno odzivata na stvari, ki ju doletijo, in zaradi tega je njuno življenje težje, kot bi lahko bilo. Takšna pač sta - verjetno nekako tipična za neizprosno Islandijo.

Še najbolj predvidljivo in logično - da ne rečem normalno, postopa tretji od glavnih nastopajočih. To je Arnas Arnaeus, ki ga je pisatelj Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po Arniju Magnussonu, ki se je v 18. stoletju trudil, da bi svojim rojakom izboljšal pogoje za življenje in pripeljal pravico na otok. Svoje življenje je posvetil knjigam in iskanju izgubljenih srednjeveških rokopisov sag - vse z namenom, da bi svoji deželi vrnil čast in slavo, ki jo je ta v preteklosti že imela. Za svoj cilj je bil pripravljen žrtvovati tudi ljubezen. A s svojim plemenitim ciljem je naredil več škode kot koristi. Tisti, ki jim je prinesel več pravic, tega niso razumeli in niso znali ceniti; tisti, ki so zaradi njega izgubili nekaj svojih privilegijev, so mu zamerili. Vsi njegovi napori in odrekanja se na koncu izkažejo za nepomembne in povsem odveč. Pa še rokopisi, ki jih je celo življenje zbiral, pogorijo v velikem požaru v Kopenhagnu.

Vsebina romana Islandski zvon je tragična. A ta tragika je prav posebna, ker je zavita v posmeh in čudaštvo, ki sem ju razumela kot edini možni obliki upora, ki so jo Islandci lahko izrazili proti tuji nadvladi in tudi krutim življenjskim pogojem, ki so jim bili izpostavljeni. Kot da jim kaj drugega kot sarkazem in ironija na pustem in surovem otoku sredi severnega Atlantika ne preostane. 

Trije glavni protagonisti romana izgubijo veliko, na koncu tudi odnehajo v svojih prizadevanjih in se vdajo v usodo, a to storijo na ponosen in dostojanstven način. 

Kot v kakšni stari islandski sagi.

★★★★☆

===================================================

Če želite nekoliko natančnejši vpogled v dogajanje romana Islandski zvon in v zgodovinsko ter naravno ozadje pripovedi, pa lahko sledite mojim literarnim potem po Islandiji.

Dogajanje v romanu večinoma poteka na dveh krajih na Islandiji: v Þingvelirju in v Skalholtu. Reykjavika, kjer danes živi večina Islandcev - natančneje dva od treh, v 18. stoletju še ni bilo.

Þingvellir
Razpoke med
evrazijsko in severno-ameriško tektonsko ploščo.
Najširša razpoka predstavlja
sotesko Almannagja.

Þingvellir ima za Islandce prav poseben pomen. Leži na prelomnici med evropsko in ameriško tektonsko ploščo, ki se oddeljujeta druga od druge, zaradi česar je pokrajina zelo slikovita. Razpoke med ploščama se kažejo z globokimi brezni, ostrimi prelomi, strmimi previsi, slapovi in vijugastimi rečnimi rokavi. Najveličastnejša je soteska Almannagja.

V Þingvellirju je od leta 930 dalje vsako poletje dva tedna dolgo zasedal Alþingi - islandski parlament, ki velja za najstarejši dalj časa delujoči parlament na svetu. Na njem so se zbrali predstavniki z vseh koncev Islandije. Odločali so predvsem o pravnih zadevah - uvajali in razlagali so nove zakone, in izvajali sodno oblast - reševali pritožbe z nižjih sodišč ter izvajali smrtne kazni. 

Čarovnike so sežigali na grmadah, moške so obešali ali obglavljali, ženske so utapljali.

Þingvellir

V romanu Islandski zvon je tako zelo pomenljivo, da ravno tukaj, v Þingvellirju, središču islandske samostojnosti in demokracije, iz hiše postave in pravice vzamejo zvon, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko. 

Stavbe, na kateri je visel ta zvon, danes ni več; je pa na tem, skoraj svetem mestu, cerkvica in nekaj dodatnih hišic. 

Celotno področje pa je razglašeno za nacionalni park, ki je tudi na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine.

Þingvellir
mesto, kjer je bila
hiša postave in pravice z islandskim zvonom

V Þingvellirju ob reki Öxar je Jon Hreggvdisson čakal na svojo usmrtitev in najstnica Snaefridur se je neki večer ravno tukaj - po soteski Almanngja, sprehajala s svojim očetom sodnikom ter mu zastavljala neprijetna vprašanja; češ "oče ali bi me dal usmrtiti, če bi nekoga umorila" , "ali če bi se vlačila", on pa ji je nemočno odgovarjal "sodnikove hčere tega ne počnejo." 

O pač, vedno znova. Snaefridur ve to iz zgodovine in iz lastnih izkušenj.

Reka Öxar
mesto, kjer so utapljali hudodelke

Drugi kraj, kjer poteka precejšen del pripovedi, je Skalholt. Tudi ta kraj je tako kot Þingvellir na področju Golden Circle - poti, ki jo oberejo prav vsi turisti, ki pridejo na Islandijo. Pa vendar je Skalholt precej slabše obiskan od ostalih znamenitosti na Zletem krogu. Na prvi pogled to ni prav nič čudno, saj je na tem mestu dandanes le cerkev z nekaj okoliškimi stavbami in nekaj arheološkimi izkopaninami. 

Bogastvo Skalholta ni v njegovem izgledu, njegov pomen je zgodovinski. Skalholt je bil namareč od leta 1050 pa do 1800 sedež islandskih škofov, ki so bili edini, ki so tudi v času danske nadvlade ohranili nekaj samostojnosti in moči, da vplivajo na razvoj in življenje Islandcev. 

V okviru škofovskega sedeža je delovala tudi šola, kjer so se mladi talentirani Islandci pripravljali na svoj nadaljnji študij na Danskem, Norveškem ali v Nemčiji. Primerno znanje so lahko pridobili samo na tej šoli.

Skalholt
že deseta cerkev na tem mestu

Šolo v Skalholtu je obiskovala tudi sodnikova hči Snaefridur iz romana Islandski zvon. Učila se je latinščine, historije, zvezdoznanstva in druge učenosti, ki daleč presega vse, kar je v navadi in običajno pri bitjih ženskega spola.

V Skalholtu je bil nastanjen Arnas Arnaeus, ko je bil na Islandiji in je raziskoval stare srednjeveške rokopise. Tukaj so potekala njegova skrivna nočna srečanja s Snaefridur.

V Skalholt je priromala ostarela mati Jona Hreggvidssona, da bi prosila milosti za svojega na smrt obsojenega sina. Čudila se je nad stotinami koč iz šotnih ruš in nad leseno stolno cerkvijo z zvoniki in visokimi okni v zlomljenih lokih. Želela je govoriti s škofovo ženo ali škofovko, kot jo naslavljajo v romanu, Snaefridurjevo starejšo sestro Jorunn, ki pa je ni bilo doma. Odpotovala je proti zahodu, da bi se opomogla po tej strašni pomladi. Pomlad je bila namreč na Islandiji najtežji čas, saj je bilo pomanjkanje hrane ob koncu zime največje. Ljudje so umirali bolj kot običajno in na kamnitih tleh škofofske hiše v Skalhaltu so pogosto ležali mrliči - trupla ljudi v stiski, ki so pri škofu iskali pomoč. Tako kot je to počela mati Jona Hreggvidssona.

V romanu Islandski zvon pisatelj imena takratnega skalholtskega škofa, moža Snaefridurjeve sestre, ne omeni, a tudi njega je Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po škofu Jonu Vidalinu. To je bil visoko izobražen mož in pesnik, ki je veliko pomagal tudi Arniju Magnussonu pri zbiranju starih islandskih rokopisov, zavzemal pa naj bi se tudi za revne.

No, v romanu nista bila škof ali njegova žena tista, ki bi preprečila usmrtitev Jona Hreggvidsona, kakor se je nadejala njegova mati. Pomagala sta Snaefridur - četudi njeni motivi za to ostajajo skrivnostni, in plemeniti Arnas Arnaeus.

Vatnajökull
največji evropski ledenik

Ko je Jon Hreggvidsson bežal iz Þingvellirja se je povzpel tudi na ledenik - v romanu imenovan le Jökull (ali ledenik), da bi se ohladil in da bi ugotovil, v katero smer naj gre, zakaj z ledenikovega vrha je bilo mogoče pregledati vso pot proti severu.

Sicer pa je večinoma potoval le po pušči - bolj ali manj stari lavi, predvidevam.

Začela sem z drugo svetovno vojno, pa naj z njo tudi zaključim.

Halldor Laxness je roman Islandski zvon pisal med drugo svetovno vojno, ko je bila Islandija okupirana s strani Američanov, Dansko - državo, ki je stoletja vladala Islandiji, pa so zasedli Nemci. Boj proti Nemcem je tako na nek način postal tudi boj proti Dancem in boj za neodvisnost Islandije, ki so jo prebivalci otoka ob koncu vojne tudi dosegli. Takšno vrsto razmišljanja zlahka zaslutimo tudi v romanu.

Na sliki je hiša, v kateri je od konca druge svetovne vojne pa do svoje smrti živel Halldor Laxness z družino. Danes je to njegovo prebivališče muzej. Stoji nedaleč stran od glavne ceste, ki vodi v nacionalni park Þingvellir in je za turiste, ki potujejo po Golden Circle in si ogledujejo najbolj znane islandske naravne znamenitosti, tako rekoč na poti.

Henryk Sienkiewicz: Križarji

Menda je tako.

Če bi se sprehajala po ulicah katerega od poljskih mest in mimoidoče prosila naj mi naštejejo poljske knjige, ki se jim zdijo pomembne, mi menda nihče ne bi omenil Ferydurke, Witolda Gombrowicza, še manj pa Pepel in diamant, Jerzyja Andrzjewskega - dveh knjig, ki sem jih prebrala v zadnjih mesecih in jih najdemo v zbirki Sto romanov. Mogoče bi se našel kdo, ki bi kot pomembnega navedel znanstevno-fantastični roman Solaris, Stanislawa Lema; prav vsi - mladi in stari, progresivni in konzervativni, podporniki ali nasprotniki sedanje poljske vlade, pa bi vsekakor kot pomembno poljsko knjigo našteli vsaj enega izmed zgodovinskih romanov Henryka Sienkiewizca.

Hm, tako je to. In kaj sledi iz tega? Ja to, da moram prebrati enega od njegovih romanov;)

Doma imam lično zbirko Sienkiewizcevih romanov, ki sem jo dobila v dar od tašče. Knjige so skrbno in okusno opremljene, izšle pa so pri Državni založbi Slovenije v (svinčenih) sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Bog še lahko pisal z veliko začetnico. Ko sem izbirala, katero naj začnem brati, sem najprej izločila Quo vadis. Sem ga že nekoč brala. Potem, ko sem ugotovila, da romani Z ognjem in mečem, Potop in Mali vitez sestavljajo trilogijo in so tako prav gotovo prevelik bralski zalogaj za nekoga, ki nima ravno pretiranega veselja, da bi bral nekaj tako klišejskega kot je Sienkiewicz, mi je ostal roman Križarji - še vedno obsežen, v dveh knjigah, a naslov je zvenel zanimivo.

Dogajanje - kot bi mogoče lahko namigoval naslov - ni postavljeno v Palestino in Jeruzalem v času Križarskih pohodov, ampak na področje Poljske in Litve konec 14. in na začetek 15. stoletja. Takrat je bilo tam malo drugače, kot je danes. Litva je bila največja evropska država in je segala do Črnega morja; skupaj s Poljsko pa je sestavljala mogočno personalno unijo, ki jo je vodil zakonski par - poljska kraljica in litvanski veliki vojvoda. Štrene urejeni državni skupnosti so mešali le križarji, predstavniki nemškega reda, ki so potem, ko so se po neuspešnih križarskih vojnah morali umakniti iz Bližnjega vzhoda, na obali Baltika ustanovili svojo državo - ob velikem neodobravanju ljudi, ki so tam živeli. Njihova država se je raztezala na področju današnje ruske esklave Kaliningrad, Latvije in Estonije, delno pa tudi Poljske in Litve.

Da dandanašnji bralec lahko uživa v branju romana Križarji, mora najprej odmisliti nekaj precej motečih stvari. Prvo so črno-belo orisane osebe, drugo je nacionalizem. S patriotizmom v osnovi ni nič narobe - posebno, če na to gledamo v luči pomladi evropskih narodov 19. stoletja - a če je le-ta prignan do takšnih mej, kot je to storjeno v romanu Križarji, postane resnično moteče. Posledica kombinacije teh dveh slabosti je ta, da so v knjigi vsi poljski plemiči moralno neoporečni, pogumni in lepi, nemški križarji pa arogantni, spletkarski in moralno sprijeni. 

Tekom romana pisatelj zelo uspešno gradi napetost med tema dvema strujama. Čutimo, da bo prišlo do usodnega spopada med dobrim in zlom. Roman se resnično konča z veliko Bitko pri Tannebergu, v kateri sta se leta 1410 spopadli poljsko-litvanska vojska in vojska križarjev nemškega reda. A ta bitka, ki bi morala biti vrhunec knjige, izzveni nekako tako, kot je izzvenela bitka med White Walkerji in ostalim svetom v Games of Thrones - plehko.

In zdaj odmislimo te neprijetne in neposrečene stvari. Roman Henryka Sienkiewicza, Križarji, je vendarle veliko delo, ki vsebuje dragulje, zaradi katerih je knjigo vredno brati. Prestop v drugi čas in drugi svet je bil ob branju tako temeljit, da se še zdaj ne morem dovolj načuditi. Še vedno diham v ritmu visokega srednjega veka. Če želite brati viteški roman, berite Križarje. Tu najdete vse: plemenite in pogumne viteze, ki se zaobljubljajo svojim gospem, minezengerje, viteške dvoboje, prepasane oklepe in vržene rokavice, ki jih je vredno - ali pa tudi ne, pobrati. Srečate ponosne in lepe plemkinje, ki so nepogrešljive svetovalke in voditeljice, ki obračajo tok zgodovine. In imate amazonke, ki z vilami ubijejo medveda in pred smrtjo rešijo svojega ljubega. Bolje kot vsaka novodobna fantasy tipa sword and sorcery, kajti v romanu Križarji za napetost zgodbe ni potrebna nobena čarovnija - zadostujeta natančen realističen opis - začinjen z idealizmom, in nekaj patosa. Eden izmed viteških dvobojev je opisan tako natančno, da sem se zavedala vsakega giba bojevnikov, napak, ki sta jih naredila, in razumela strategijo borbe.

O natančni zgodbi romana ne bi rada veliko pisala. Napeta je in dramatična. Veliko se dogodi. Glavni junak je mlad poljski vitez Zbiško, ki se s svojo viteško častjo zaobljubi mladoletni plemkinji Danuši, njegovo viteško pot pa prekriža še eno plemenito dekle, Jagienka. Ena ga reši iz zapora, kjer se je znašel, ker je užalil križarja Kruna von Lichtensteina (resnična zgodovinska osebnost), druga mu pomaga pri lovu in zdravi strica Matka - Zbiškovega mentorja in podpornika, ki ga je poškodovala križarska sulica. (Pomagata medvedova in bobrova mast:) Z eno se skrivoma poroči. Ena mu umre in druga mu povije štiri sinove. Vmes Zbiško potuje po Poljski, od Krakova do Varšave in dalje proti severu, iz ujetništva reši tega in onega, se bojuje in zmaguje. Včasih tudi joče. 

Roman Križarji, Henryka Sienkiewicza je lep viteški roman, ki se gradi in razvija na boju med dobrim in zlom. Meja je jasna: dobri so Poljaki in slabi so Nemci. Ob tej natančni razmejitvi tako ni čudno, da je bil ravno ta roman tisti, ki so ga po drugi svetovni vojni, potem ko je bil Hitler premagan in so tiskarne in knjigarne spet začele delovati, izdali na Poljskem. Sporočilo knjige je namreč očitno.

Roman pa ima svojo moč tudi danes. Meni je predstavljal enkraten pobeg v povsem drug svet, ki pa je bil kljub svoji drugačnosti vendar še toliko realističen in verodostojen, da sem se zlahka potopila vanj in čisto preprosto uživala. 

★★★★☆

Peter Handke: Žalost onkraj sanj

Konec novembra 1971 je 29-letni Peter Handke stal na pokopališču v vasi Grebinj nedaleč od Celovca in opazoval smreke, ki so na gosto rasle po pobočju, ki se je dvigalo za pokopališkim zidom.

Takole pripoveduje:

To so dejstva! Gozd je govoril sam zase. Razen neštetih drevesnih vrhov ni štelo nič; pred njim začasna gruča človeških figur, ki so vse hitreje zapuščale sliko. Zdelo se mi je, kakor da se mi nekdo posmehuje, in počutil sem se povsem nebogljenega. Nenadoma sem v svojem nemočnem besu začutil potrebo, da nekaj napišem o svoji mami.

Na pokopališču je bil zato, ker je bil mamin pogreb. Tri dni pred tem se je odločila za prostovoljno smrt, stara 51 let.

Po sedmih tednih se je lotil dela, preden se bo "potreba, da napiše nekaj o njej, ki jo je tako močno občutil med pogrebom, povrnila v otopelo nemost, s kakršno se je odzval na novico o samomoru."

Delo je bilo težko in mu ni pomagalo pri prebolevanju materine smrti. Med pisanjem je bi pogosto "naveličan vse te odprtosti in iskrenosti." A vendar je v tednih, ko je oblikoval materino zgodbo, ta zgodba oblikovala tudi njega. In iz občutkov strahu, ki so ga prevevali, je iztisnil "neko majhno zadoščenje, ko blaženi občutek groze spreminjaš v blaženi občutek spominjanja."

V dobrem mesecu dni je tako nastala zelo osebna zgodba o mami. Napisana je poetično, kot kakšna pesem, kar pa podobi Marije Handke, kakor jo je ustvaril njen sin, nikakor ne škoduje. Podoba mame ne postane izumetničena ali idealizirana, ampak deluje izredno realno, celo običajno in neizstopajoče. Kljub temu pa - in tukaj se kaže pisateljevo mojstrstvo - knjiga Žalost onkraj sanj postane izjemen spomenik ženski, eni izmed mnogih podobnih, a vendar tudi tako enkratni, kot je lahko enkraten samo človek, ki nam je blizu in ga imamo radi.  

Bila je inteligentna, vedoželjna in značajsko močna, a zaradi vplivov okolja in splošnih značilnosti časa, v katerem je živela, svojih talentov ni uspela razviti. Tako se je s časom iz dekleta, ki se je na vseh fotografijah široko smejalo, rado plesalo in uživalo v odzivih, ki jih je imela njena lepota na druge, spremenila v malenkostno, cinično, sitno in nezadovoljno žensko.

Ko pisatelj opisuje življenje svoje matere, se ustavi še pri čem drugem, bolj abstraktnem, kar je zaznamovalo njeno življenje - pri revščini, na primer. Revščina pa abstraktna, boste pripomnili. O, pa je, Handke to zelo nazorno opiše. 

Najprej; razlikovati moramo med bedo in revščino. Takole piše:

Beseda revščina je bila lepa, nekam žlahtna beseda. Takoj je zbudila spomine na stare učbenike: reven, a snažen. Čistoča je revnim omogočila, da so bili del družbe...

In potem beda ter abstraktnost:

Ko je še obstajala prava beda, so reveži s svojim odvratnim, še kako nazornim videzom motili druge, kakor hitro pa so se prelevili v saniran, očiščen revnejši sloj, je njihovo življenje postalo abstraktno, tako težko predstavljivo, da so vsi zlahka pozabili nanje.

In tako postali še bolj pomilovanja vredni bedniki.

Tako piše Peter Handke; pretanjeno in bistroumno. Vse opazi in kar vidi zna tudi ubesediti, prikazati na njegov nekoliko grob, a vendar v jedru lep način, da bralci dobimo nov ali pa do zdaj nezaznan pogled na določeno stvar, na resnico.  

Lepota knjige Žalost onkraj sanj, Petra Handkeja me je presenetila. Nekako je nisem pričakovala - od jeznega, spornega in razvpitega Handkeja, pa že ne. In vendar je bila tu, ves čas sem jo jasno občutila. Občasno je bila skrita pod hrapavo in surovo lupino, a njen sij je vedno našel pot na prosto in zažarel pred mojimi očmi. 

Da je Peter Handke že pred svojim tridesetim letom starosti znal pisati na tako prefinjen, globok in izrazno močan način, ni drugega kot odraz velikega pisateljskega talenta. 

Očaral me je. In zdaj se lotim še ostalih njegovih knjig.

★★★★★

Peter Handke, leta 1983
(vir: Wikipedija)

P.S. Če vas zanima še kaj več o nobelovcu Petru Handkeju in njegovi slovenski materi, si preberite odlično spremno besedo Amalije Maček, prevajalke najnovejše izdaje romana.

Patrick White: Voss

Patrick White (1912-1990) - do sedaj edini avstralski pisatelj, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost, je roman Voss napisal leta 1957. Da je bil roman napisan v tem času, se iz besedila mogoče lahko celo ugane ali pa tudi ne. Roman je namreč zmes marsičesa. Eksplozivna mešanica, ki bralca zadane. Tudi rani in globoko prizadene, a vendar predvsem napolni z bogastvom zadovoljstva, ki ga lahko prinese le dobra knjiga.

Ko knjigo začnemo brati, se zdi, da beremo viktorijanski roman. No, ali pa realistični roman iz sredine oz. konca 19. stoletja - Edith Wharton ali pa Henry James mi prideta na misel. Potem pa knjiga postane modernistična - kot bi brala Virginio Wolf ali pa Williama Faulknerja. Pa še nisem na koncu naštevanja:) Roman ima vsekakor tudi lastnosti razvojnega romana, saj se protagonisti tekom romana marsičesa naučijo; predvsem o njih samih, svojih najglobljih lastnostih in značilnostih. Roman pa je tudi pustolovski in zgodovinski ter konec koncev celo grozljivka - tista tipa Dickeyeve Odrešitve, a seveda precej bolj dodelana in globoka. 

Po mnenju mnogih literarnih strokovnjakov, ki sestavljajo sezname najboljših romanov, pa je Voss tudi eden najznačilnejših in najbolj tipičnih avstralskih romanov. Časnik Guardian je knjigo uvrstil med stoterico najboljših romanov vseh časov.

Roman pripoveduje o nemškem raziskovalcu in pustolovcu Johannu Ulrichu Vossu, ki se leta 1845 nameni, da bo prečkal Avstralijo od njene vzhodne do zahodne obale. Področje je še neraziskano in večinoma puščavsko, le delno naseljeno in to samo z domorodnimi prebivalci. Okrog sebe zbere raznoliko druščino moških, ki ga spremljajo na ekspediciji. Nekateri so takšni, da se dobro znajdejo v divjini, med njimi sta tudi dva domorodca; drugi so pesniki, ki v divjini iščejo smisel življenja, spet tretji pa so na ekspediciji povsem naključno; nekatere pa, seveda, vodijo jasne raziskovalne in znanstvene ambicije. Krute vremenske razmere in pusta pokrajina, kakor tudi aboriginski prebivalci pripomorejo k temu, da se vsak od njih na svoj lastni način soočijo s svojo temno stranjo osebnosti, težavami in problemi, ki jih težijo, pa se jih do sedaj mogoče sploh niso zavedali. To je tisti del romana, ki bi ga lahko imenovali "Bildungsroman". V tem odseku romana, ki opisuje težavno pot ekspedicije preko Avstralije, pa so tudi vse pustolovske značilnosti pripovedi in tiste, ki jih najdemo v grozljivkah.

Medtem ko pustolovci koračijo preko negostoljubne puščavske pokrajine Avstralije, vzporedno spremljamo še eno zgodbo. Ta del romana je potem tisti viktorijanski, oz. realistični. Spremljamo zgodbo mladega dekleta Lavre Travelyan, ki živi pri svoji teti Emi v okolici Sydneyja. Teta je poročena z bogatim trgovcem, ki je tudi glavni sponzor Vossove odprave preko Avstralije. Ob spremljanju te zgodbe dobimo čudovit vpogled v življenje in razmišljanje bogatega sloja sydneyjske družbe sredine 19. stoletja. Ker pa je bil roman napisan šele sredi 20. stoletja lahko uživamo tudi v modernističnih pisateljskih prijemih. Zgodba je tako bolj moderna in ženski liki - predvsem Lavra, si lahko dovolijo tudi kakšno nenavadno in drzno potezo, ki si jo pisatelji izpred stoletja ali dveh v svojih romanih ne bi upali zapisati.

Lavra in Voss sta tista, ki povezujeta obe zgodbi. Čeprav sta se srečala samo trikrat, je vez med njima močna in trdna. Dopisujeta si, a pisma iz avstralske divjine se le težko prebijejo do Sydneyja in nazaj. Tako njuna vez črpa moč iz nečesa drugega. Na tem mestu se pri romanu Voss odpre še ena od njegovih plati - tista mistična. Lavra in Voss sta namreč nekako medsebojno povezana preko svojih vizij in sanj. V sanjah ali prividih spremljata drug drugega in si dajeta pogum. Ko trpi eden, trpi tudi drugi. Zelo dobro razumeta drug drugega in sumita, kakšna bo usoda enega ali drugega. Zelo zanimivo. Zaradi takšnega načina pisanja, je bilo roman včasih težko brati in razumeti, a samo na prvi pogled. Z malo več koncentracije in pozornosti kot pri lahkotnem branju, sem bila nagrajena z dragocenostmi, ki jih v literaturi ne srečamo prav pogosto.

Še ena stvar je, ki povezuje obe štreni zgodbe. Zoprna je, ker me je vedno znova, ko sem se lagodno potopila v branje, neprijetno dregnila in vznemirila. To je način pisanja, pri katerem je pisatelj uporabljal nenavadno veliko število pridevnikov in prislov, ki poudarjajo nekaj negativnega ali slabega. Kar skočijo ven iz besedila in zabolijo. Tako je pogosto nekaj odurno, bedasto ali gnusno.Vse preveč se nekomu nekaj gabi ali je umazano in smrdljivo. Brazgotina na hrbtu bivšega kaznjenca je na primer grde škrlatne barve z gnusno belino obnovljene kože. Zelo nazorno si lahko predstavljate, kajne? In aborigini so črnuhi.
A takšen način pisanja knjigi še zdaleč ne jemlje kakovosti in mislim, da tudi bralcev ne. Na takšen način je pisatelj na najbolj jasen način prikazal, kako kruta je bila Avstralija do svojih kolonistov. Podnebje je grozno; vse živo pa kakor da se je zarotilo proti prišlekom in čaka samo še na primeren trenutek, da izvede svojo namero umoriti jih.

Sydneyjska družbena smetana je hinavska in neiskrena. Voss se je v njej počutil izredno utesnjenega. A ker je bila njegova odprava odvisna od denarja teh ljudi, se je bil prisiljen gibati v njej.Težko mu je bilo slediti nenapisanim pravilom lepega vedenja in praznega govoričenja. Ko se je sydneyjska družba pogovarjala o Vossu, ga je označila takole: Bil je neotesanec, nekaterim se je zdel oduren... Blaznež. A ne nevarno blazen. Seveda še zdaleč ni bil takšen; samo divjina mu je bila bolj pri srcu kot sydneyjska družba, pa se je zato vedel bolj okorno in nerodno. Potem ko odpotuje z odpravo, se njegovo obnašanje in razpoloženje bistveno izboljšata. Le v divjini lahko globoko zadiha in se sprosti.

Vendar pa tudi Voss ni brez napak. Njegov največji greh je napuh. Preziram ponižnost, zakliče enkrat tekom pripovedi. Eden izmed članov njegove odprave pa je nekoč o njem rekel: On nikoli ni bil Bog, čeprav si je rad mislil, da je. Včasih, kadar je pozabil, je bil človek. 
Religiozna razmišljanja in prerekanja imajo pomembno vlogo med pohodom odprave z vzhoda proti zahodu. Veliko pa je tudi simbolike. Voss bi bil lahko Jezus ali pa Hudič v isti osebi; pot po puščavi pa je pot v pekel. 

Moj najljubši simbol iz knjige pa je vendarle nekaj čisto drugega. Najdete ga v viktorijanskem delu romana. To je poročni šopek iz vej cvetoče hruške, ki ga Patrick White takole razloži: šop črnih vej s cvetovi, ki jim je grozilo, da jih bo odpihnilo in bodo nežno, v beli barvi, nezaznavno odnesli s seboj mit vse sreče.

Romani Patricka Whita vplivajo name na prav poseben način. Nekako ambivalentno - všeč so mi, pa mi niso všeč; brala bi jih, a vendar tudi ne. Vedno pa puščajo v mojem spominu žive slike, ki ne zbledijo zlahka. V romanu Voss so to žareče rdeče razbeljene slike puščavske Avstralije, po katerih se kot duhovi premikajo podobe grobih, vsega hudega vajenih ljudi.

Moj protisloven odnos do del Patricka Whita pa najbolje ponazori moja reakcija na enega od drugih njegovih romanov. Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Zadeva Twyborn. Brala sem z odprtimi usti, a na koncu knjigo zalučala v kot, češ tega pa ne maram in kaj takega mi pa sploh ni všeč. A knjiga me ni pustila pri miru. Še danes se natančno spominjam poteka dogajanja v vseh treh delih romana in še vedno me fascinira dejstvo, kako veliko presenečenje mi je pripravil pisatelj ob koncu prvega dela. Kompleksno in psihološko dodelano delo. Knjigo sem kmalu zatem kupila in sedaj zaseda pomembno in vidno mesto na eni izmed polic moje knjižnice. In čaka, da jo ponovno preberem.

Zdaj sem bolj zrela bralka;) in vem, da dobre knjige pri bralcih vedno ne sproščajo samo prijetnih občutkov. Roman Voss je ena izmed njih. Kljub temu ne morem, da je ne bi imela rada. Ne morem, da ne bi imela rada psihološko dodelane fikcijske figure Johanna Ulricha Vossa (ki pa je bila vendarle navdihnjena po resnični osebi - nemškemu raziskovalcu Ludwigu Leichhardtu), dobre zgodbe in čudovitih prizorov iz narave. Knjiga je ravno prav modernistična in na srečo še prav nič post-modernistična. Zanimiva, globoka, pretresljiva, tragična. Opisuje ne samo potovanje po puščavah Avstralije, ampak tudi potovanje k skrivnosti življenja. O tej skrivnosti vseh skrivnosti je eden izmed članov Vossove odprave, Le Mesurier, ugotovil naslednje: Skrivnosti življenja ne razplete uspešnost, ki je sama sebi namen, temveč neuspešnost, v stalnem boju, v nastajanju.

★★★★★ 

Patrick White
(1912-1990)
(vir: Wikipedia)

White, Patrick

Voss

iz angleščine prevedel: Ital Klabus

spremna beseda: Igor Maver

Ljubljana 1994, Cankarjeva založba, Zbirka XX. stoletje

508 strani

ISBN 86 361 0855 1

Thomas Mann: Čarobna gora - do dopolnjenih sedem let

Čas je, da po dobrem letu prebiranja romana Čarobna gora, nemškega pisatelja Thomasa Manna, napišem še zadnji prispevek o tej - moji najljubši - knjigi.

Po opisu prvih treh tednov in nato prvih sedmih mesecev na Čarobni gori sem vam dolžna še poročilo o preostanku sedmih let, ki jih je Hans Castorp - mlad inženir iz Hamburga, v začetku prejšnjega stoletja preživel v mednarodnemu sanatoriju za zdravljenje tuberkuloze v švicarskem Davosu.

Ko je njegova velika ljubezen, Clavdia Chauchat, po Valpurgini noči odpotovala, so urni kazalci - vsaj v očeh Hansa Castorpa, začeli hitreje ubirati svojo pot. Čas je relativen pojem in na Čarobni gori je njegovo odtekanje še posebno hitro. Tedni so kot ure in meseci kot dnevi, če minevanje časa primerjamo s tistim v dolini. Običajni časovni mejniki, kot so prazniki in izmenjava letnih časov, ne pomenijo več veliko.

Tako malomarno minevajoč čas lahko zamejijo samo zelo posebni dogodki.

Eden izmed teh je bil Joachimov odhod v dolino. Hansov bratranec, ki je bil v bistvu glavni razlog, da je Hans sploh prišel na Čarobno goro, je bil drugačen bolnik kot Hans Castorp. V sanatorij se je prišel zdravit. Svoje zdravljenje je želel čimprej zaključiti, zato je vestno izpolnjeval vsa zdravnikova navodila, z enim samim namenom, da bi se čim prej lahko vrnil v dolino in nadaljeval svojo službo vojaka. Bivanje v zdravilišču je zanj pomenilo zapravljanje dragocenega časa. Zapravljanje dragocenega časa, ki je za ozdravitev sicer nujno, a še vedno le zapravljanje časa, ki bi se ga dalo porabiti za precej bolj pomembne stvari.
Bil je izredno nesrečen, ker mu je zdravnik Bahrens vedno znova podaljševal zdravljenje in mu ni in ni dovolil odhoda v dolino. Joachimu je to postalo nevzdržno in odločil se je, da kljub nepopolnoma zazdravljeni tuberkulozi odide iz sanatorija. Na lastno pest in zavedajoč se, kakšne posledice ima lahko takšen samosvoj odhod iz zdravilišča.

Joachimove priprave na odhod s Čarobne gore in odhod sam so imele na Hansa velik vpliv. Bratranca sta se zavedala, da bi moral biti Hans tisti, ki bi odšel v dolino, ne pa Joachim. Oba sta vedela, da delata narobe - Hans, ker kljub temu, da je zdrav, ostaja na Berghofu in Joachim, ki bolan zapušča sanatorij. Hans pa se je zavedal tudi tega, da se, če v tem trenutku skupaj z bratrancem ne zapusti Davosa, mogoče nikoli več ne bo uspel vrniti v dolino. Ker sta bila bratranca zadržana severnonemška mladeniča, se o tem nista pogovarjala, a sta se vsega jasno zavedala in vse prav natančno čutila. Thomas Mann je s svojo veliko pisateljsko močjo ta odnos in te občutke mladeničev enkratno upodobil. Edini stavek, ki je bil izrečen med bratrancema in odseva vso njuno razklanost in nelagodje, je stavek, ki ga Joachim izreče, ko vstopa na vlak: "Pridi kmalu za mano, Hans."

A Hans seveda ni odšel za bratrancem, temveč se je Joachim vrnil k Hansu na Čarobno goro. Na smrt bolan. Opis njegovega umiranja, spreminjanja v moribundusa - kot to imenujejo tam gori, in njegovega zadnjega srečanja z Marušjo - dekletom, v katerega je bil zaljubljen, a na povsem drugačen način kot Hans v Clavdio - je nov vrhunec romana, ki bralca ne more pustiti ravnodušnega.

Z Joachimovo smrtjo je bila Hansova usoda zapečatena. Jasno je postalo, da bo za vedno ostal na Čarobni gori.
Nekoliko pozneje se je izjalovil še zadnji obupan poskus tistih v nižavi, da bi ga vrnili v normalno življenje. Odlomek romana, v katerem stric James pride na obisk k Hansu, je najzabavnejši v knjigi. Ja, v romanu Čarobna gora je veliko stvari sila zabavnih. Iz mojega zapisa tega mogoče ni čutiti, ker je enostavno nemogoče o vsem pisati, a bo to še kako držalo. Ob prebiranju odlomka s stricem Jamsom mi je postalo jasno, kaj je Thomas Mann mislil, ko je svojim otrokom leta 1913 pripovedoval, da bo napisal nekaj smešnega, zabavnega in ne preveč resnega.
No, stričevi poskusi, da bi nečaka vrnil v normalno, delovno življenje, klavrno propadejo. Še več, stric James je na vrat na nos odpotoval iz Davosa nazaj v dolino, kajti med njegovim bivanjem v sanatoriju se je kar naenkrat pojavila velika nevarnost, da tudi on sam za vedno ostane na Čarobni gori. Čarobna gora ima res čarobno moč.

Med dogodki, ki razmejujejo čas zadnjih let, ki jih je Hans Castorp preživel v sanatoriju v Davosu, je tudi vrnitev Clavdie Chouchat. Če je bil razlog za to, da je Hans prišel na Čarobno goro bratranec Joachim, je bila razlog za njegovo vztrajanje na gori Clavdia Chauchat. Čakal je na njeno vrnitev. Njegova ljubezen le ni tako hitro minila, kakor sem bila prepričana ob zadnjem branju romana in o tem tudi pisala v prejšnjem prispevku o romanu. Ne, Hansova ljubezen do Clavdie je še vedno živela. Samo malo se je spremenila. Mogoče ni bila več tako mladostniško zaletava, mogoče je postala nekoliko zrelejša, vsekakor pa je bila še vedno zelo goreča.

Clavdia pa se ni vrnila sama, kot je pričakoval Hans, pač pa s spremljevalcem, mogočnim mynheerom Peepkornom, s katerim sta imela - kako prikupen izraz za besedo ljubimca - skupno potovalno blagajno. Nanj je bil Hans v začetku ljubosumen, a potem ga je začel skoraj občudovati. Mynher Peepekorn je postal njegov tretji mentor, ki mu je na svoj poseben način - ne da bi mu uspelo pravilno tvoriti in zaključiti en sam stavek, ki ga je izgovoril - razkril marsikatero življenjsko modrost.

Seveda pa mynheer Peepekorn še zdaleč ni bil najpomembnejši Hansov učitelj in vodnik na Čarobni gori, ki ga je učil prave poti skozi življenje. To je bil gospod Settembrini, liberalec in humanist, ki je strmel za napredkom in razvojem, pravičnostjo in svobodo. Bil je prepričan, da morata biti človek in prizadevanje za njegovo dobro v središču vsakega dejanja in mišljenja. Gospod Settembrini se je z vsem svojim srcem gnal za objektivno, znanstveno resnico. Želel je sodelovati pri nastanku svetovne države - ene same za vse ljudi sveta. Zgodovinski dobi, ki ju je oboževal, sta bili renesansa in razsvetljenstvo.
Settembrini se je iskreno boril za to, da bi Hansa odtrgal od Čarobne gore in vpliva ljudi tam gori. Želel je, da bi se Hans vrnil v dolino in zaživel normalno življenje. Boril se je za to, da Hans ne bi tako brezvestno oboževal bolezni in smrti. Svojega mladega učenca je imenoval: Otrok, ki zbuja življenju skrbi. Hans ga je pogosto odrival od sebe, ker ga je motil, saj je rušil njegov pogled na svet, a v svojem bistvu je vseeno vedel, da ga je vredno poslušati. Svojega učitelja je imel rad.

Da pa je bila diskusija o pomembnih življenjskih in svetovnih dilemah, ki jo poslušamo ves čas Hansovega bivanja v sanatoriju, še posebej pa v drugem delu, zanimivejša, je nastopil še en razpravljavec. To je bivši jezuit Naphta, Hansov drugi mentor, ki je bil Settembrinijevo popolno nasprotje. Če Settembrinija lahko zaradi njegove naprednosti in prosvetljenosti označimo z belo barvo, je Naphta prav gotovo črn. Pa ne me obdolžiti rasizma;)
Naphtova najljubša zgodovinska doba je bil (mračni) srednji vek. Zagovarjal je inkvizicijo in s tem spravljal gospoda Settembrinija ob pamet. V središču njegovega razmišljanja je bil Bog in vse naj bi strmelo k večnosti. Resnica po njegovem mnenju ni tisto, kar je znanstveno dokazljivo, ampak tisto, kar koristi človeku - torej lahko tudi verska dogma.
V razburljivih in gorečih pogovorih med Settembrinijem in Naphto so skrite še mnoge dragocenosti, ki čakajo, da jih odkrijem pri svojem naslednjem branju romana Čarobna gora.

Roman Čarobna gora se konča z Veliko razdražljivostjo, ki vodi v Veliki tresk. Takšna sta namreč naslova zadnjih dveh poglavij romana. Začela se je približevati prva svetovna vojna in ljudje so postajali vse bolj razdražljivi in prepirljivi. Tudi na Berghofu. Celo stepli so se in izzivali drug drugega na dvoboje.
Prva svetovna vojna je razlog, da končno tudi Hans Castorp zapusti Čarobno goro in opravi svojo državljansko dolžnost ter se kot prostovoljec javi v nemško vojsko.
Kaže ti slabo, piše Thomas Mann ob koncu romana svojemu junaku; zlo plesno kratkočasje, v katero te je potegnilo, bo trajalo še marsikatero grešno leto, in ne bi si upal dosti staviti, da jo boš odnesel.
Izgledi Hansa Castorpa so bili slabi - natanko tako slabi, kot so bili slabi izgledi za vse ostale mlade fante, ki so bili udeleženi v svetovni moriji od 1914 do 1918.
S temi pisateljevimi mislimi našega junaka, s katerim smo preživeli čarobnih sedem let, izgubimo izpred oči.
In ob tem nam je malce hudo.

Thomas Mann je roman Čarobna gora začel pisati leta 1913. Takrat sploh še ni vedel, kam vse ga bo pripeljalo popisovanje usode mladega Hansa Castorpa. Konec koncev niti prve svetovne vojne še ni bilo na vidiku. V začetku je želel napisati le novelo o odnosu med tanatosom in erosom, protiutež romanu Smrt v Benetkah; delo pa naj bi bilo  zabavno, kot je omenil svojim otrokom, a pozneje se je njegovo pisanje razmahnilo v obsežen roman, ki je eno najpomembnejših svetovnih literarnih del. Roman je prvič izšel leta 1924.

Leta 1929 je Thomas Mann prejel Nobelovo nagrado za književnost. Toda ne za roman Čarobna gora. V obrazložitvi nagrade roman Čarobna gora sploh ni bil omenjen. Nobelovo nagrado je pisatelj dobil za roman Buddenbrookovi - svoj prvenec, napisan dvajset let prej, ki je seveda tudi odličen roman, a se vseeno ne more kosati s čarobnostjo Čarobne gore. Člani komisije se niso zavedali veličastnosti romana. Z velikimi knjigami je pogosto tako.
Eden izmed članov komisije, ki je Thomasu Mannu podelila Nobelovo nagrado, je o romanu Čarobna gora napisal naslednje:
"in mehrfacher Hinsicht bemerkenswertes Werk mit bedeutendem Inhalt, aber unter ästhetischen Gesichtspunkten zu weitschweifig und zu schwerfällig, um zu Manns besten Schöpfungen gerechnet zu werden".
("v mnogih pogledih omembe vredno delo s pomebnno vsebino, vendar pa z esteskega vidika preveč dolgovezno in preokorno, da bi lahko veljalo za Mannovo najboljše delo.") Ha!

Zame je Čarobna gora kot biblija. Vedno znova jo lahko prebiram in vedno znova najdem v njej kaj novega. Lahko je samo nekaj malega - recimo Clavdiin priimek. Ker imam po novem v svojem najožjem krogu kar tri osebe, ki znajo nekaj francoskega, sem tokrat prvič ugotovila, kako lepo zveneč priimek ima Hansova ljubica in na kaj namiguje. Thomas Mann ne bi mogel bolje izbrati. In to izvem šele ob tretjem branju romana! Ob takšnih pripetljajih se sprašujem, koliko podobnih biserov je še skritih med vrsticami Čarobne gore Thomasa Manna, pa jih še nisem odkrila. Ogromno. A ob tem nisem prav nič žalostna. Nasprotno. Veselim se ponovnega branja Čarobne gore :)

★★★★★ 

Thomas Mann
(1875-1955)
(vir: Goodreads)

Mann, Thomas
Čarobna gora
Založba Mladinska knjiga, 1997, Zbirka Veliki večni romani
prevedel in spremno besedo napisal: Janez Gradišnik
originalni naslov: Der Zauberberg
433 in 473 strani
ISBN 86-11-14985-8
ISBN 86-11-15118-6

===================================================

Na hermioninem blogu lahko preberete še:

• Čarobna gora, - in jaz
• Thomas Mann: Čarobna gora - prvi trije tedni
• Thomas Mann: Čarobna gora - do Valpurgine noči in dneva za tem

John Steinbeck: O miših in ljudeh

Nekatere knjige so kot dragi kamni. So sicer bolj ali manj natančno obdelane, a dragi kamni so tako ali tako. Roman Johna Steinbecka O miših in ljudeh, je kakor diamant - majhen sicer, a izredno natančno izbrušen. Brez ene same napake. Dragocen in izjemen.
Da je tako, se opazi že na prvih straneh knjige.

Zgodba se začne z opisom narave - bolj natančno, obrežja globoke in zelene reke Salinas v Kaliforniji.
Voda je topla, ker v soncu lesketajoče polzi po rumenem pesku, preden doseže ozek tolmun. Na enem bregu zlato gričevje zlagoma prehaja v mogočno skalnato Gabilansko gorovje; na drugi strani, kjer se razprostira dolina, breg prekrivajo drevesa - vrbe, vsako pomlad sveže in zelene,...
Na ta kraj, ki ga zaradi izvrstnega opisa začutimo s skoraj vsemi čutili (resnično; skoraj sem vohala močvirnate zaplate tam blizu in šumenje posušenega listja na peščenem bregu pod drevesi) neko poletno popoldne prideta dva moška. Postopno - stavek za stavkom, katerih sporočilnost je natančno odmerjena, že v prvem poglavju izvemo, kdo sta ta moška, kakšna sta, kam sta namenjana in kaj sta že doživela. Lahko tudi domnevamo, kaj se bo zgodilo. Vsi ti podatki so skriti v namigih in pogosto pridejo do nas neposredno iz Georgejevih in Lenniejevih ust - tako se namreč glavna junaka naše zgodbe imenujeta, v dialogih med njima. Tudi pogovorni jezik, ki ga uporabljata, nam veliko pove. Enkratno. To prvo poglavje me je začaralo s svojo dovršenostjo. Iznad besed in stavkov sem čutila še marsikaj več kot le suhoparni slovarski pomen posameznih izrazov. Takšne knjige imam rada.

Lennie je velik in močan, George je bolj majhen. George je pameten, Lennie je kratke pameti. Prijatelja sta in skupaj potujeta od ranča do ranča, kjer poprimeta za delo in tako kaj malega zaslužita. Pogosto morata na hitro zapustiti delovno mesto, ker Lennie zaide v težave. Kar udari koga ali pa ga stisne, ne da bi se tega dobro zavedel. Velika stvar, ki ju druži, je želja, da bi nekoč imela svoj lasten kos zemlje, na katerem bi se lahko preživljala.

Naslednja kmetija, na katero George in Lennie prideta, je za njiju, seveda, usodna. Že od vsega začetka je jasno, da se bo zgodilo nekaj tragičnega. Dramatičnost se stopnjuje od strani do strani, dokler tik pred koncem ne doseže svojega vrhunca, ki ga bralec obenem pričakuje in ugane, a vendar tudi ne. V vsakem primeru pa dogajanje vzbudi sočutje in ganjenost. Tudi žalost, ker se upi - četudi preprosti in majhni, ne morejo uresničiti.

Osebe v tem kratkem romanu so dobro predstavljene. So verodostojne, čeprav v veliki meri črno-belo zaznamovane. Bralec ponavadi razume, zakaj so takšne kakršne so, in je zato prizanesljivejši do njihovih slabih lastnosti. Tako na primer gospodarjeva snaha na koncu ni le spogledljivka in pokvarjenka - verna podoba Eve, ki je s svojo zapeljivostjo in zvijačnostjo zakuhala vse človeško zlo in trpljenje (O, kako radi pisatelji moškega spola uporabljajo to prispodobo!), ampak preprosto dekle, ki na najboljši (in najlažji) možni način išče svoje mesto pod soncem. Njen mož je kliše bojazljivca in nasilneža, preddelavec Slim pa razumnega in dobrega človeka. S črncem Crooksom je pisatelj dobil nekaj prostora za obračun z rasizmom. Vse osebe skupaj pa nazorno orišejo življenje preprostih in revnih ljudi brez varne prihodnosti, v Ameriki v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Čudovito se mi je zdelo prepletanje opisov narave z ostalim dogajanjem. Pisatelj pogosto začne z popisom pomembnega dogodka s tem, da najprej pogleda na okolico dogajanja, najraje na naravo, potem pa od nekod v prizor vstopijo še osebe. Tisto, kar je strašljivo, je to, da je narava tako zelo ravnodušna do dogodkov, ki so za nastopajoče usodni; nekako vzvišena je in neprizadeta v svoji lepoti.

Veliko je tudi simbolizma, predvsem v povezavi z živalmi. Lennie bi rad imel zajčke, a je zadovoljen tudi z mišmi, samo da lahko boža nekaj mehkega. Mehek pa je tudi žamet na ženskih oblekah in mehki so negovani ženski lasje.
Starega psa ustrelijo, ker "Kaj pa še ma od življenja? Ne more jest, ne vid, še hodit ne more, ne da bi ga bolel... In smrdi ko kuga." Usoda starih onemoglih delavcev na ranču na žalost ni veliko boljša od usode starih psov.

Roman Johna Steinbecka, O miših in ljudeh bi bil prav lahko le družbeno-politično angažirana pripoved, ki izpostavlja težki položaj ameriškega kmečkega prebivalstva v preteklosti, pa je mnogo več. Krivice, ki so se dogajale revnim in zapostavljenim in se jih začuti iz romana, so po mojem mnenju samo ozadje za nekaj še pomembnejšega - za prikaz odnosov med ljudmi. S tem ne mislim samo na prijateljstvo med dvema zelo različnima človekoma, glavnima junakoma, ki je verjetno osrednja tema romana in tako še posebno poudarjena. V romanu so izpostavljeni tudi osamljenost, zapuščenost in brezup - stanja, ki jih lahko razrešijo in potešijo le iskreni medosebni odnosi.

Roman se konča tam, kjer se začne - na obrežju zelene in globoke reke Salinas. Tragično, a ne povsem brezupno. Namiguje na to, da je človeku konec koncev le omogočeno, da vsaj v določeni meri, sam odloča o svoji usodi. In v ljudeh, ki so razumni in dobri, najde tudi razumevanje in uteho.

Vzemite si popoldne ali večer in preberite ta drobni dragulj ameriškega klasičnega leposlovja. Ne bo vam žal. Lahko uživate že samo v mojstersko napisani zgodbi.

Jaz sem ga prebrala na veliki petek. Vsebina je kar primerna dnevu.

★★★★★

John Steinbeck
(1902-1968)
(vir: TheAmericanreader.com)

Steinbeck, John: O miših in ljudeh
prevedla: Danica Čerče
naslov originala: Of Mice and Men
Maribor, Mariborska literarna družba, 2007, Zbirka Antares; 29
102 strani
ISBN 978-961-6483-63-6

Thomas Mann: Čarobna gora - do Valpurgine noči in dneva za tem

Čas je čudna reč.
Ljudje nimamo čutila zanj. Zaradi tega ga lahko merimo le s prostorskimi merskimi enotami - z gibanjem kazalca na uri. Z izbiro takšnega načina merjenja predpostavljamo, da čas teče enakomerno. Toda ali je res tako?

Naša zavest pravi, da ne. Vsi namreč vemo, da ob enoličnem življenju ure le počasi minevajo; če pa doživljamo nekaj novega in zanimivega, čas mineva hitro.
A pri takšni označbi poteka časa moramo biti kljub vsemu previdni. Če na svoje življenje in na čas, ki smo ga že preživeli, pogledamo bolj na široko, se pokaže še druga njegova lastnost. Ko obujamo spomine, se ponavadi najbolje spominjamo dogodkov, ki so bili nekaj posebnega; potovanja ali zanimivega srečanja, na primer. Ti dogodki predstavljajo pomemben del našega spomina, pa čeprav so trajali le nekaj dni, mogoče tudi samo nekaj ur. Leta, v katerih se pa ni dogajalo nič omembe vrednega - leta enoličnega in v rutino zakopanega poklicnega dela, na primer, v našem spominu zapolnjujejo le majhen prostor, pa čeprav predstavljajo obsežno obdobje našega življenja. Takole piše v romanu Thomasa Manna, Čarobna gora:

...ob nepretrgani enakomernosti se velike časovne razsežnosti tako skrčijo, da je srce prestrašeno na smrt; če je en dan kakor vsi, potem so vsi kakor en dan; in pri popolni enoličnosti bi doživljali najdaljše življenje kot čisto kratko in bi potekalo, ne da bi se zavedali.... Saj vemo, da je vrivanje spremenjenih in novih navad edino sredstvo, da si obdržimo življenje, da si poživimo čut za čas, da si zamoremo pomladiti, okrepiti, spočasniti svoje doživljanje časa in si s tem obnavljati življenjski čut sploh.

Zaradi tega so v življenju potrebne spremembe. Dolgoročno gledano takrat čas teče počasi, saj nam vsaka minuta prinese ogromno novega. Ko pa se začnemo vživljati v novi način življenja, čas pohiti. Dnevi spet postajajo lažji in hitreje sledijo drug drugemu. Saj veste, kako je na počitnicah. Prvi dnevi minevajo počasi, zadnji teden pa mine skoraj tako hitro, kot bi bil le en dan.

Takšno neenakomerno odtekanje časa trenutno prav dobro opažam tudi sama, značilen pa je bil tudi za Hansovo bivanje v Davosu. Prvi tedni življenja v sanatoriju so bili polni novosti in so tako zaradi svoje drugačnosti zasedli velik del knjige, vsak naslednji pa vse manj, ker je bil pač vse bolj običajen.
To se kaže tudi pri mojem pisanju o romanu Čarobna gora. V prvem prispevku sem pisala o dogodkih v času nekaj tednov. Zdaj bom pisala o obdobju nekaj mesecev - sedmih, če sem natančna. V zadnjem prispevku o Mannovi Čarobni gori bom pa po vsej verjetnosti pisala o času, ki ga zaznamujejo leta - sedem jih je.

Po prvih sedmih tednih bivanja na Berghofu je bil Hans Castorp že povsem vživet v dnevno rutino sanatorija. Dnevi so sledili drug drugemu s pospešeno hitrostjo. Pridno je sledil izmenjujočemu se redu ležanja, hranjenja in sprehajanja. Življenje v naslednjih tednih in mesecih bi lahko postalo dolgočasno in enolično. Pa ni bilo tako. Izkazalo se je, da bo to eno najintenzivnejših obdobij njegovega bivanja v sanatoriju.

Prvih sedem mesecev Hansa Castorpa na Čarobni gori, ki jih opisujem v tem prispevku, je bilo prežeto s Clavdio Chauchat, žensko, v katero se je noro zaljubil. To je bilo tisto, kar je času, pretečenemu v teh mesecih, poleg običajnih časovnih mejnikov kot so božič, novo leto in pust, pustilo pečat posebnosti.

Začne se že prvi dan pri prvem zajtrku, ko nekdo malomarno zaloputne vrata v jedilnico. Lepo vzgojenemu Hansu se je to zdelo višek nemarnosti. Močno ga je razjezilo, a povzročitelja hrupa ni uspel ugotoviti. Loputanje z vrati se je ponovilo tudi pri drugem zajtrku (in potem pri vsakem naslednjem obedu), a tudi v drugo Hans ni ugotovil, kdo je tako malomaren, da ne pridrži vrat in jih pusti, da se same zaprejo z velikim hrupom. Šele pri kosilu je ugotovil, da je ta nemarnica Madame Chauchat - kakor mu povedo pozneje - Rusinja, z visokimi ličnicami in ozkimi sivo-modrimi očmi, ki ji je bolezen dala svobodo, da se je lahko nemarno obnašala, grizla kožico okrog nohtov ter tudi za več mesecev odpotovala od doma in svojega moža.

Hans se v naslednjih tednih proti svoji volji zaljubi vanjo in začne stopati po poti srečne vznesenosti, a tudi hudih bridkosti. Spogledoval se je z njo in jo prestrezal na hodnikih in stopnišču. Več dni zapored je bil srečen, ker mu je uspelo pridržati vrata, ko je vstopila v jedilnico, in je potem v zahvalo dobil njen "Merci". A bili so tudi dnevi, ko je bil strašno nesrečen, ko se Clavdia več obrokov zapored ni obrnila k njemu in ga pogledala.
Občudoval je njen portret, ki ga je naslikal dr. Behrens in študiral je anatomijo človeka, da bi razumel zapeljivost ženskega telesa. In še in še. V vsem tem času Clavdia in Hans nista izmenjala besede, pogovarjala sta se le s pogledi in kretnjami.

Hansa je njegova obsedenost s Clavdio močno vznemirjala. Ko bralci izvemo, zakaj ga njene poševne in ozke "kirgiške" oči tako zelo vznemirjajo, je čas, ko začenjamo razumevati tudi "čarobnost" Mannove Čarobne gore. Pri tem imajo pomembno vlogo sanje, prijatelj iz otroških let z imenom Hippe in izposojeni svinčnik. Prijatelj iz otroških let je bil zelo podoben Clavdii.

Kako čudno podoben ji je bil - tejle tukaj gori! Zato se torej tako zanimam zanjo? Ali morda tudi: ali sem se zato tako zanimal zanj? Neumnost. Lepa neumnost.

In spet smo pri relativnosti časa. Kaj je bilo prej, Hippe ali Clavdia? Ali se je za Clavdio zanimal zaradi Hippeja, ali za Hippeja zaradi Clavdie?

V Valpurgini noči je Hans končno pristopil h Clavdii in jo nagovoril. Dejanje mu je omogočil pustni čas, ki je za en dan (en večer) pospravil s predsodki in zadržanostjo ter mu tako omogočil posebno svobodo. Pogovor med njima je potekal kot v sanjah. Čaroben je bil, ker je Hans čakal nanj celih sedem mesecev in tako dopustil, da so se vznesenost, strast in ljubezen le počasi nabirale, ga postopoma povsem prevzele in se nato v enem samem srečanju sprostile v mogočnem izbruhu skrivnostne energije, ki jo poznajo le zaljubljenci. Stik med Hansom in Clavdio je bil tako silovit, da mi je tudi ob tokratnem branju jemalo sapo.

Povod za srečanje je bil svinčnik, ki si ga je Hans želel izposoditi od Clavdie - točno tako kot pred mnogimi leti od prijatelja Hippeja.
Čeprav je bil to njun prvi pogovor, sta se pogovarjala kot stara znanca.
Govorila sta v nemščini in francoščini, kar je pomenilo, da je bil enkrat eden, drugič drugi v podrejenem položaju - Hans, kadar sta govorila francosko, saj tega jezika ni najbolje obvladal, Clavdia kadar sta govorila nemško. Tikala sta se, kar je bilo spet nekaj zelo nenavadnega in je pogovoru dajalo nov pomen. Hans je bil pogumen in drzen. Zastavil je vsa vprašanja, ki so se mu sedem mesecev motala po glavi. In na koncu je Clavdii izpovedal svojo ljubezen - z eno najganljivejših ljubezenskih izpovedi vseh časov.

A to sploh še ni vse! In še daleč ne najboljše. Najboljše je tisto, kar je zamolčano. Tisto, o čemer Thomas Mann sploh ne piše. Tisto, kar sem pri prvem branju Čarobne gore tako lahkotno spregledala. Sledi namreč najveličastnejša in najbolj čarobna ura, ki jo je Hans preživel na Čarobni gori. Nastopi takrat, ko Clavdia po ljubezenski izpovedi zapusti sobo, a pred tem še reče Hansu: "Adieu, mon prince Carnaval! Vous aurez une mauvaise ligne de fièvre ce soir, je vous le prédis," (Zbogom, moj pustni princ! Povem vam, da boste imeli to noč vročino.) In nato še "N'oubliez pas de me rendre mon crayon." (Ne pozabite mi vrniti svinčnika.)

Kako je Hans Castorp Clavdii vrnil svinčnik in kaj se je ob tem dogajalo, ne izvemo. A si lahko mislimo...
To je tisto, kar mi je pri Thomasu Mannu tako zelo všeč! Dogodki in občutja podana med vrsticami, ki pa še zdaleč niso tako skriti, da jih pozoren bralec ne bi mogel opaziti in vedno znova osupniti nad njihovim bogastvom in razkošjem.

Zgodba Hansa Castorpa in Clavdie Chauchat je po mojem mnenju ena najlepših - če ne najlepša ljubezenska zgodba mladega moškega, opisana v kakšnem romanu. Pri tej zgodbi moramo Clavdio namreč pustiti ob strani. O njenih čustvih do Hansa ne vemo veliko in bojim se, da nikoli niso bila ne vem kako globoka. Hansova ljubezen pa se je gradila počasi, a vztrajno, in z vsakim dnem postajala močnejša in trdnejša, dokler v Valpurgini noči ni dosegla svojega vrhunca.
A ta ljubezen je potem tudi izredno hitro minila. Zdi se presenetljivo, - ali pa tudi ne. Mnoge mladostne ljubezni se gradijo tako, kot se je gradila zaljubljenost mladega Hansa Castorpa; in tudi tako hitro minejo kot je minila njegova zaljubljenost.
A o tem v mojem naslednjem pisanju.

Z dnem po Valpurgini noči, na pepelnico, ko je Clavdia odpotovala z Berghofa, se konča prva polovica romana Thomasa Manna, Čarobna gora.

Hans Castorp,
iz filma Der Zauberberg (1981)
(vir: www1.wdr.de)

======================================

Na hermininem blogu najdete še:

• Čarobna gora, - in jaz
• Thomas Mann: Čarobna gora - prvi trije tedni

Thomas Mann: Čarobna gora - prvi trije tedni

Torej, kot sem že napisala: 23-letni inženir iz Hamburga, Hans Castorp, pride v začetku 20. stoletja na obisk k svojemu bratrancu Joachimu, ki se v Davosu zdravi zaradi tuberkuloze. Njegov obisk naj bi trajal tri tedne, a izteče se povsem drugače.

Hans Castorp je odraščal v značilni severno-nemški protestantski družbi, kjer sta bili predanost delu in uspešnost najbolj cenjeni vrlini. Pomembne so bile tudi čast, zanesljivost in družinska tradicija. Takšno družbo je Thomas Mann uspešno opisal že v svojem družinskem romanu Buddenbrookovi.
Hans Castorp je bil predstavnik te družbe - na začetku romana na pragu svojega odraslega življenja, na začetku svoje poslovne in mogoče tudi politične kariere, ki je veliko obetala. Tudi njemu je bilo delo častno, a vendar se je v njem skrivalo še nekaj drugega.

Kako naj bi Hans Castorp ne bi spoštoval dela? To bi bilo nenaravno. Kakor so bile reči, mu je delo moralo veljati za tisto, kar je brezpogojno najbolj vredno spoštovanja, v bistvu ni bilo razen dela nič spoštovanja vrednega, to je bilo načelo, vpričo katerega je človek obveljal ali ni obveljal... Drugo vprašanje pa je bilo, ali delo ljubi; zakaj tega ni mogel, naj je delo še tako spoštoval, in sicer iz preprostega razloga, ker mu ni dobro delo.

Hans Castorp je bil nagnjen k lenobi in uživanju. Tega se sam sicer ni zavedel, tudi družba okrog njega ne, bralcu pa je to že prav kmalu kristalno jasno. Kar pa pravzaprav ni nič posebnega in katastrofalno hudega! Večina ljudi ima raje prosti čas - neobteženi čas, na katerem ne visijo svinčene uteži truda -, kot pa naporen delovnik.

Da pa razumemo doživetja Hansa Castorpa v sanatoriju v švicarskem visokogorju, je nujno omeniti še eno stvar - njegovo zgodnje življenje je bilo prežeto z boleznijo in smrtjo. Že kot otrok je izgubil starša, kmalu za tem pa je umrl še ded, pri katerem je živel po smrti staršev. Na smrt je gledal kot na nekaj vzvišenega in skrivnostnega, vrednega vsega spoštovanja.

Takšen nekako, je bil mladi Hans Castorp, ko je prišel v Davos na obisk k bratrancu; tam pa ga je pričakal povsem drugačen način življenja, kot ga je bil vajen. Ljudje so brezdelno postopali in poležavali. Družbeno-moralnih norm, ki so veljale v dolini, niso jemali preveč resno.

V mednarodnem sanatoriju Berghof so bili nastanjeni bolniki različnih narodnosti, ki so zboleli za tuberkulozo. Večinoma so bili to mladi ljudje, pri katerih je bila bolezen različno hudo izražena. Najpogosteje je šlo za mile oblike bolezni, včasih pa tudi za napredovale primere, ki so se končali s smrtjo. Zdravljenje je v času, ko še ni bilo antituberkuloznih zdravil, vključevalo dobro hrano, svež zrak - predvsem pa veliko časa. Na Berghofu je bilo vsega tega v obilju. Tudi časa. Merili so ga s povsem drugačnimi enotami kot v dolini. Vsak oboleli, ki je prišel na zdravljenje, je moral računati na najmanj 6 mesečno zdravljenje. Samo tako dolgo zdravljenje je namreč obetalo zadovoljivo sanacijo bolezni.

In mladi ljudje z ne preveč hudo obliko bolezni, a vendar s smrtjo za vogalom, ki bi se lahko vsak trenutek prikazala, so - odmaknjeni od "tistih spodaj", razvili čisto svoj način življenja. Veliko je bilo obrekovanja in spogledovanja. Pretvarjanja. Tudi šaljenja in smejanja. Veliko se je govorilo o bolezni in telesni temperaturi. Življenje je bilo brez obveznosti in na nek način svobodnejše od tistega v dolini.
Da je bil čas primerno in polno zapolnjen, je poskrbel natančen urnik delovanja sanatorija, ki so se ga vsi pridno držali. Ker je ta urnik ogrodje dogajanja v romanu Čarobna gora in tako zelo pomemben, ga na tem mestu kar navajam:

Liegekur - Davos
(vir: www. delcampe.net)

• ob 8:00 vstajanje, nato prvi zajtrk
• po zajtrku sprehajanje po okolici sanatorija, se pravi po gozdnih poteh, lahko tudi malo v hrib, do klopce, vendar pa ne več kot pol ure.
•  okrog 10:00 Liegekur - oz. ležanje na ležalnikih na balkonu
• ob 11:00 gong naznani drugi zajtrk
• po drugem zajtrku sledi čas, ki je namenjen kratkim odhodom po nakupih v vas in na trg
• nato spet ena ura Liegekur - ležanja pred kosilom
• ob 13:00 kosilo, ki ga naznanita dva gonga - prvi poskrbi, da se oskrbovanci pripravijo na kosilo, drugi, da se počasi odpravijo v jedilnico. Kosilo traja okrog 1 uro
• ob 14:00 spet Liegekur, ki traja do 16:00 oz. do čaja. To dvourno ležanje je najpomembnejše in se ga je treba strogo držati. V tem času se opravi tudi zdravniška vizita
• ob 16:00 čaj, kava ali vroča čokolada s pecivom
• nato podoben sprehod kot po prvem zajtrku po gozdu v okolici sanatorija, do klopce
• ponovno sledi slaba ura ležanja na balkonu
• ob 19:00 večerja
• po večerji nekaj druženja ob družabnih igrah
• ob 21:00 še zadnja Liegekur na svežem zraku na balkonu
• nato spanje.

In tako dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Majhno spremembo v utečenem urniku je predstavljala nedelja, ko je bila miza bolj svečano pogrnjena, s šopkom rož v vazi, oskrbovanci pa so se bolj pražno oblekli. Vsako drugo nedeljo je bil med drugim zajtrkom in kosilom tudi koncert orkestra. V nedeljo popoldne so se pa nekateri od gostov tudi radi odpeljali na izlet v bližnje kraje.
Druga majhna izjema v utečenem urniku so bila še predavanja za bolnike, ki jih je vodil dr. Krokowski vsak drugi ponedeljek v času pred kosilom.

Skupni obroki v lepi in svetli jedilnici so bili zelo pomemben del življenja v sanatoriju. Jedlo se je veliko in okusno. Gostje so sedeli pri sedmih mizah. Dve od teh miz sta bili rezervirani za ruske goste -  bili sta to "dobra" in "slaba ruska miza". Sedežni red je bil bolj ali manj ves čas enak. Vsaka miza je imela eno prosto mesto, ki je bilo rezervirano za enega od dveh zdravnikov sanatorija, ki sta se pridružila oskrbovancem,  če v času obrokov nista imela ravno kakšnega drugega dela. Včasih je kakšen od gostov izginil - lahko se mu je bolezen tako zelo poslabšala, da se ni mogel več udeleževati skupnih obedov (postal je moribundus), lahko pa je odpotoval. Kakorkoli že, to pri ostalih pri mizi ni vzbujalo kakšnega velikega začudenja.
Nova poznanstva je bilo presenetljivo težko sklepati. Gostje so bolj ali manj poznali le tiste, s katerimi so sedeli skupaj za mizo.

Za bolnike v sanatoriju Berghof sta skrbela dva zdravnika. Glavni je bil dr. Hofrat Behrens, ki je znal odlično osluškovati in perkutirati prsni koš; veljal pa je tudi za dobrega operaterja. Znal je narediti umetni pnevmotoraks, ki je bila tudi ena od bolj invazivnih in pogosto zelo tveganih metod zdravljenja tuberkuloze. Dr. Behrens je bil tisti, ki je bolnikom določal, koliko časa morajo še ostati na zdravljenju.
Drugi zdravnik je bil dr. Krokowski - asistent glavnega zdravnika. Če je Behrens skrbel predvsem za telesa bolnikov, je Krokowski skrbel za njihovo dušo. Ali pa duha. Ali pa psiho, če hočete. V skladu s tem njegovim zdravljenjem ali svetovanjem bolnikom (no, predvsem bolnicam), so bila tudi njegova predavanja vsak drug ponedeljek.

Predavanje, ki se ga je udeležil Hans Castorp med svojim tritedenskim obiskom, je nosil naslov Ljubezen kot moč, ki povzroča bolezen. Vsebina predavanja ga je precej pretresla - približno tako kot spotakljivi in prav nič sramežljivi, pač pa ponižujoči in živalski glasovi, ki so se širili iz sosednje sobe, kjer sta stanovala ruska zakonca, ki še sredi dopoldneva nista dala mir drug drugemu;-) Glavno sporočilo predavanja dr. Krokowskega je bilo: Če ljubezen potlačiš s sramežljivostjo ali gnusom, si ta prej ali slej vseeno najde pot na plan, - prav lahko v obliki bolezni. To je bilo za bolne goste sanatorija pomenljivo sporočilo.

Tudi Hans Castorp je v teh prvih treh tednih na Bergohofu poskušal potlačiti svojo ljubezen. Prav dobro se tega še ni zavedal, čutil pa je le, da je nekaj na tem, sicer ga glasovi v sosednji sobi in predavanje ne bi tako vznemirili, kot so ga. Hans Castorp se je namreč kmalu po prihodu v sanatorij zaljubil v gospo Clavdio Chauchat - Rusinjo s "kirgiškimi" očmi ter malomarnega vedenja, in se začel z njo čisto po osnovnošolsko spogledovati. Za natančnejši opis njunega razmerja bo v naslednjih prispevkih na temo romana Čarobna gora še dovolj časa. O tem torej kdaj drugič.

Med tem svojim začetnim bivanjem v Davosu se je Hans Castorp seznanil tudi z gospodom Settembrinijem - učenim italijanskim literatom, ki je spoštoval in ljubil besedo, nositeljico duha, orodje, bleščeči lemež napredka. Že takoj je postalo jasno, da bo italijanski učenjak postal Hansov mentor, ki ga bo poučeval in skrbel za njegov nadaljnji umski razvoj. Tudi za gospoda Settembrinija bo v mojih naslednjih prispevkih še dovolj prostora.

Trije tedni v sanatoriju Berghof so bili za Hansa Castorpa kljub enoličnemu poteku dogodkov na gosto prepojeni z intenzivnimi občutki in doživetji. Spoznal je nov način življenja, ki je bil tako zelo drugačen tistemu, ki ga je bil vajen. Spoznal je zanimive nove ljudi. Proti koncu tretjega tedna se je začel poigravati s pregrešnim vprašanjem, kako bi bilo, če se sploh ne bi vrnil v dolino. V ležalniku na balkonu se je počutil izredno prijetno ter udobno. In s svojo rento, ki mu je ostala po starših, bi si prav lahko privoščil življenje tu gori. A to seveda ni prišlo v poštev! Pred Hansom Castorpom, ki je spoštoval delo (četudi ga ni ljubil) naj bi bila drugačna - delovno aktivna prihodnost.

Globoko v podzavest zasidrano dilemo je nekaj dni pred predvidenim odhodom v dolino razrešil prehlad. Takšen z nahodom in temperaturo do 37.6 °C. Oboleli Hans Castorp se je najavil na pregled k dr. Behrensu in ta - najvišja avtoriteta na Berghofu, je pri njem ugotovil znake tuberkuloznega obolenja. Le kdo ve, če je bilo to čisto res.

Za nadaljevanje romana to ali Hans Castorp resnično boleha za tuberkulozo ali ne, ni več pomembno. Z zdravniškim pregledom je bil narejen usoden korak, ki bo mladeničevo življenje usmeril na povsem drugačno pot, kot je bilo načrtovano. Tuberkuloza mu je omogočila, da je brez slabe vesti in brez morebitnih očitkov sorodnikov ali prijateljev ostal v sanatoriju in se prepustil povsem novim življenjskim tokovom.

Na tem mestu se zaključi prva četrtina romana Čarobna gora, nemškega pisatelja Thomasa Manna.

Vmesni čas, ki je bil kratek in ničev, je izpolnil sprehod k tisti klopi ob gorskem pobočju...
(h.arhiv)
(P.S. Kdo ve, zakaj ta klopca ne more biti tista, do katere sta se najmanj dvakrat dnevno sprehodila bratranca?)

===============================

Na hermioninem blogu lahko preberete tudi: 

• Čarobna gora, -in jaz

Kmalu pa še:

• Thomas Mann: Čarobna gora - do Valpurgine noči in dneva za tem

Čarobna gora, - in jaz

V eni izmed Šol v naravi so se namenili krepiti skupinski duh in medsebojno sodelovanje učencev. Da pa kaj takega uspe, je nujno, da se učenci med seboj dobro poznajo. Da bi ugotovili, kako dobro poznajo svoje sošolce, so se igrali zanimivo igro. Vsak je moral na list papirja napisati odgovore na naslednja vprašanja: Kaj bi storil z denarjem, če bi dobil milijon evrov? V kateri državi bi rad živel? Katero televizijsko serijo imaš najraje? Kateri fikcijski junak bi rad bil? Liste z odgovori so nato zmečkali in pometali v koš. Iz koša so potem vlekli posamezne liste, glasno prebrali, kaj je na njih napisano, in iz odgovorov poskušali uganiti, kateri od sošolcev je kaj napisal.
Igra je dosegla svoj namen. Učenci so bili menda presenečeni nad tem, kako slabo poznajo svoje sošolce in sošolke.

Ob poslušanju pripovedi o tem sem se hočeš nočeš vprašala, kaj bi sama napisala na takšen listek. Pa naj pustim odgovore na prva tri vprašanja vnemar (poplačala kredit in potovala, nimam pojma, Game of Thrones) in se ustavim samo pri zadnjem vprašanju. Odgovor bi bil Hans Castorp. Rada bi namreč preizkusila - in ob tem verjetno prav uživala, kako je biti v koži Hansa Castorpa - meni zelo ljubega osrednjega junaka romana Thomasa Manna, Čarobna gora.

Hans Castorp je bil star 23 let in je ravno končal inženirski študij strojništva (bolj natančno študij gradnje ladij), ko se je leta 1907 iz svojega rodnega Hamburga napotil na obisk k bratrancu Joachimu v Davos. Ta se je tam v enem od sanatorijev zdravil zaradi tuberkuloze. Hans Castorp se je namenil, da bo ostal le tri tedne, a se je njegovo bivanje v švicarskem visokogorju razvleklo na sedem let... Kaj se je v teh sedmih letih dogajalo v odmaknjenem zdravilišču v Davosu, je vsebina - po mojem mnenju, enega najboljših in najzanimivejših romanov vseh časov.

S Čarobno goro Thomasa Manna sem globoko in tesno povezana. Mislim, da ni druge knjige, ki bi mi bila tako zelo blizu in mi tako veliko pomenila kot ravno ta roman. Bila je z mano v pomembnih trenutkih življenja. Brala sem jo, ko so se mi dogajale stvari, ki so pomenljivo vplivale na moje nadaljnje življenje.

Prvič

Prvič sem jo brala pred točno 18-imi leti. To je bilo obdobje, ko za branje leposlovnih del nisem imela veliko časa. Ves moj čas je bil namenjen izključno strokovnim knjigam in študiju za specialistični izpit. Branje leposlovja je bil v tistem času luksus, ki sem si ga lahko privoščila le v večernih urah - po celodnevnem učenju in zato brez slabe vesti; uro na večer, pred spanjem. In brala sem Čarobno goro, Thomasa Manna. Vsak dan posebej sem se veselila večera in trenutka, ko bom spet lahko brala. Počutila sem se kot začarano.

Zakopana v intenzivno delo sem zavistno gledala na junake romana, ki so tako malomarno postopali s časom - jedli, poležavali in se sprehajali; tedne in mesece dolgo, ne da bi delali kaj konkretnega in za družbo ter ostale ljudi uporabnega. Res je, da je bila večina od njih bolna - in tega si ni želeti, pa vendar je bil njihov način življenja takšen, da vsaj v določenih obdobjih pri nekaterih ljudeh budi skomine. Pri meni takrat, pred 18-imi leti.

Druga stvar, ki mi je pri tistem branju jasno stopila pred oči, je bila ta, da bi roman morali nujno prebrati vsi, ki delajo na Kliniki za pljučne bolezni na Golniku - že zaradi spoštovanja do ustanove, v kateri so zaposleni. Na Golniku je bil namreč pred več kot sto leti podoben - četudi ne tako razkošen sanatorij kot v Mannovem romanu - kjer so tuberkulozo zdravili več ali manj le z dobro hrano in svežim zrakom. Tako kot na Čarobni gori. In tudi tu so se menda dogajale stvari, ki zelo spominjajo na tiste, opisane v Čarobni gori. Gospe, ki so se zdravile zaradi neplodnosti, ki jo je povzročila tuberkuloza, so nenadoma zanosile, in podobno...

Drugič

Knjigo Čarobna gora sem drugič brala pred petimi leti, ko sem bila v Davosu - v kraju, kjer se roman dogaja. V Davosu se je začela moja prva pot po stopinjah katerega koli fikcijskega junaka ali pa pisatelja, ki ga je ustvaril. Izkušnja je bila enkratna.
V Davos sem se pripeljala tako kot Hans Castorp - z vlakom. Občutki so bili zelo podobni.

Vlak se je v loku vil po ozkem prelazu; videti je bilo prednje vozove, videti stroj, kako v svojem naporu bruha rjave, zelene in črne gmote dima, ki se razpuhavajo. V globini na desni so šumele vode; na levi so se med pečinami pele temne smreke proti kameno sivemu nebu. Prihajali so predori, kjer je bilo temno kakor v rogu, in ko se je spet zdanilo, so se odprli širni prepadi s kraji v globini.

Izstopila sem na postaji Platz, ne Dorf, kot je to storil Hans.
Ogledala sem si sanatorij Schatzalp - tistega, iz katerega morajo pozimi spravljati svoje mrliče dol na saneh za bob, ker tedaj po poteh ni mogoče voziti.
Od zunaj se je dalo pogledati tudi Waldhotel, prej Waldsanatorium, kjer se je zdravila Mannova žena Katja. V maju 1912 jo je Thomas Mann za 3 tedne obiskal. Življenje v sanatoriju in sprehodi po okolici so ga navdihnili, da je nekaj let pozneje napisal roman Čarobna gora.

Tretjič

Zdaj knjigo berem tretjič. Spet je nastopilo pomenljivo obdobje v mojem življenju. Selitev na tuje, v drugače govoreče okolje, je vedno stresno.
Roman mi ponovno predstavlja uteho in možnost odmika v nek drug, čaroben svet. Vsakič znova se veselim, da bom knjigo spet vzela v roke. Tokrat nisem tako disciplinirana, da bi si jo privoščila samo v večernih urah:) Mi ni potrebno, leta namreč prinesejo tudi marsikaj dobrega;)

Roman tokrat berem v originalu - se pravi, v nemškem jeziku. Knjigo sem kupila letošnje poletje v Buddenbrookhaus v Lübecku. Gre za izdajo iz leta 2012, ki do največje možne mere sledi prvi izdaji romana iz leta 1924 - tisti, ki je nastala neposredno po rokopisu in jo je Thomas Mann tudi sam lektoriral. Rokopis Čarobne gore je bil med drugo svetovno vojno uničen; Thomas Mann pa tudi ni nikoli več sodeloval pri lekturi romana. Berem torej prav posebno izdajo Čarobne gore. Če so mi kakšni odlomki težko razumljivi, si pomagam s slovensko različico knjige v prevodu Janeza Gradišnika.

Po zanimanju, ki so ga na hermioninem blogu vzbudili zapisi o romanu Leva N. Tolstoja, Vojna in mir, se lotevam podobnega projekta še z romanom Čarobna gora. Brala bom počasi (saj hitro glede na okoliščine tako ali tako ne bi šlo), in se vmes večkrat oglasila, da sporočim svoje tokratne vtise o tem prečudovitem romanu.
Če se mi boste pridružili pri branju (in z menoj delili svoje mnenje o knjigi) bom pa še posebej vesela in zadovoljna :-)