četrtek, 25. april 2013

Maja Haderlap: Angel pozabe

Maja Haderlap je zamejska slovenska pesnica in pisateljica, rojena v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Je univerzitetna predavateljica na univerzi v Celovcu.

Njen romaneskni prvenec Angel pozabe je knjiga o dogodkih, ki jih je potrebno poznati in jih ne pozabiti, a je o njih težko brati - vsaj, kar se mene tiče. Podobno težko sem brala Pahorjevo Nekropolo.Tudi tam so opisane grozote, ki jih prinese vojna in to na zelo intimen, oseben način, kar se bralca še posebno globoko dotakne. Čeprav težko, je takšne stvari potrebno brati  že zato, da se mogoče ne bi nikoli več ponovile. Četudi sem v zadnjem času vedno bolj prepričana, da cikličnega ponavljanja človeških norosti ni mogoče preprečiti.

Knjiga Angel pozabe opisuje usodo partizanov, njihovih sorodnikov in potencialnih simpatizerjev partizanstva na avstrijskem Koroškem. Njihova usoda je bila tragična. Če so imeli to srečo, da so preživeli, so doživeli mučenje ali deportacijo v taborišče. Vsakemu je umrl kakšen od bližnjih sorodnikov, sosedov. Prizaneseno ni bilo niti otrokom. Pred otroškimi očmi so mučili in ubijali starše in to je pustilo posledice za vse življenje.
Največja tragika pri vsem tem pa je bila ta, da žrtve niti po vojni niso dosegle utehe in miru. Postali so nekakšni izobčenci. Nihče jih ni vzel za svoje - ne nemško govoreča večina, ki je med vojno z nacizmom nekako sobivala in se mu prav nič upirala, ne matična domovina, ki je partizanstvo enačila z revolucijo.

Knjiga je pisana z vidika deklice, ki sama ni bila priča dogodkom, a ji vseeno ni prav nič prizaneseno, saj mora živeti z zaradi vojnih grozot psihično uničenim očetom, ki v svoji nemoči udriha po vseh okrog sebe. Oče je ena od dveh oseb, ki sta izredno mojstrsko orisani in na kateri je deklica zelo navezana in trpi skupaj z njima. Druga je babica, ki pa se na preživete grozote odziva precej drugače od svojega sina. Ona je tudi glavni vir pripovedovanj, ki se deklice (pisateljice) tako močno dotaknejo, da tudi njej grozijo z uničujočim vplivom na življenje. Da bi se temu izognila, da bi mogoče nadse - pa tudi nad vse ostale prizadete v grapi ob Železni Kapli, priklicala angela pozabe, je nastala pričujoča knjiga. Za pisateljico so bili dogodki, o katerih je pisala, tako zelo travmatični, da ni zmogla pisati v slovenskem jeziku. Šele nemški jezik ji je omogočil nekaj distance in možnosti soočenja s slišanim in doživetim. Tudi zaradi tega je knjiga Angel pozabe zame v prvi vrsti slovenski in šele potem nemški roman.

Knjiga je leta 2011 dobila prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, ki je ena najpomembnejših nagrad za literaturo napisano v nemškem jeziku in je v Avstriji postala zelo iskana in cenjena knjiga. To se mi zdi presenetljivo, a zelo pohvalno. Kaže na to, da se je avstrijska javnost sposobna soočiti s svojo neprijetno zgodovino in narediti korak naprej. Ter seveda, da zna ceniti dobro napisano knjigo:)
Knjiga je dobila tudi Rizzijevo nagrado za zasluge za medkulturno sodelovanje.

Vem, da literarne nagrade same po sebi še ne zagotavljajo odličnega literarnega dela, a pri Maji Haderlap so vse nagrade zaslužene. Trditve, da je nagrad dovolj in da imajo pri nagrajevanju prednost druga dela, ki jih je potrebno promovirati, me ne prepričajo. Angel pozabe je namreč mojstrovina. Redki biser med sodobnimi slovenskimi knjižnimi izdelki, ki izstopa iz povprečja s svojo globino, ganljivostjo in še vedno tudi aktualnostjo. Velik poklon koroškim Slovencem.

Maja Haderlap

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)