četrtek, 04. julij 2013

D.H. Lawrence: Sinovi in ljubimci

(488 strani)
Sinovi in ljubimci, Lawrencejevo prvo omembe vredno delo, je bilo izdano točno pred 100 leti. Knjiga nikoli ni bila tako razvpita in ni izzvala takšnega škandala kot 15 let pozneje napisan Ljubimec lady Chatterley, a vendar je tudi ta knjiga provokativna in na določen način prelomna.
V bralnem krožku časopisa Guardian so jo bralci v juniju izbrali za knjigo meseca - se pravi knjigo, ki se v juniju bere, med branjem komentira, uredniki pa v zvezi z njo in pisateljem napišejo članek ali dva. Zanimiva izkušnja, ki sem se ji pridružila tudi jaz.
Zaključek ob koncu junija je bil ta, da je bila večina bralcev, pa tudi voditelj bralnega krožka, s knjigo več ali manj nezadovoljna. Pa vendar knjiga ni slaba.  V njej je kar nekaj izredno dobrih stvari, zaradi katerih je knjigo vredno prebrati. Ima pa tudi precej pomanjkljivosti.

Najkrajši povzetek dokaj obsežnega romana je naslednji citat iz knjige:

"Rodila ga je, ga ljubila, imela nase priklenjenega in njegova ljubezen se je vračala k njej, da ni mogel biti svoboden, živeti svojega življenja, resnično ljubiti druge žene."

Ne gre ravno za Ojdipov kompleks fiksiran v odraslosti, a vendar za dokaj podoben, predvsem pa pogostejši odnos, zaradi katerega trpijo matere in njihovi sinovi že celotno človeško zgodovino.
Bolestna - zavestna ali podzavestna - navezanost sina na mater in obratno, ki ima pogubne posledice za vse vpletene, je v knjigi razčlenjena do najmanjše podrobnosti. Takšna natančnost pri opisovanju je sicer zaradi brezčasnosti problema dobrodošla, a pogosto zelo mučna, posebno ko sinovi nastopajo kot ljubimci.
Z lahkoto in zanimanjem sem brala o "zametku" vseh težav - neuspešnem zakonskem odnosu med materjo in očetom, ki ima za posledico to, da žena namesto k možu svojo ljubezen usmeri k sinovom. Dobro sem prenašala tudi opise medsebojne ljubezni med materjo in sinom ter njun zapostavljajoč, skoraj ponižujoč odnos do moža oz. očeta. Nikakor pa mi ni šlo pri razvlečenih poskusih, ko se sinovi trudijo zaživeti polno življenje s svojimi partnericami, pa jim ne gre in ne gre. Toliko mučeništva na obeh straneh nisem mogla prebavati in sem tako knjigo z vsakim poglavjem vse težje brala.

Na srečo pa v Sinovih in ljubimcih ne gre samo za razglabljanje o zgrešenih medosebnih odnosih. Odlično je prikazano rudarskega življenja v Angliji na začetku 20.stoletja. Ob branju knjige si zlahka  predstavljamo, kako trdo je bilo to življenje. Otroštvo se je zgodaj končalo. Jasno postane, zakaj je bilo toliko alkoholizma. Poleg tega so nam razložene tudi čisto konkretne stvari, kot je npr. to, kako so določali višino plače in kako je bilo z dohodkom družine, če se je rudar poškodoval. To mi je bilo zanimivo

Cenim Lawrencejev pogum, da si je daljnega leta 1913 upal pisati o delikatni temi patoloških odnosov med materjo in sinovi ter sinovi in njihovimi ljubimkami. Izvedba sicer ni najboljša, a tema je večna in zato je knjiga klasika. V romanu je veliko avtobiografskih potez in Lawrence je pisanje knjige izkoristil za lastno psihoanalizo oz. katarzo. Pisanje knjige Sinovi in ljubimci mu je pomagala pri preseganju svoje lastne pretirane navezanosti na mater in nezmožnosti ustvariti pristni partnerski odnos. Pogum za takšno iskrenost imajo redki pisatelji in to cenim.

Na koncu naj napišem, da bo knjiga verjetno všeč vsem, ki jih zanima življenje delavskega razreda v Angliji pred stotimi leti - opisi so iz prve roke in brez časovne distance; še bolj pa tistim, ki so "malo psihiatra" oz. jih zanima razglabljanje o medsebojnih človeških odnosih. Ostalim bralcem pa bo knjiga verjetno večinoma dolgočasna, predvsem pa predolga.

David Herbert Lawrence (1885-1930)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)