Sprehod po frankfurtski knjigarni

Brez asociacij na Frankfurtski knjižni sejem. Bila je to povsem običajna knjigarna na železniški postaji, ki sem jo obiskala, ker je imel ICE proti Würzburgu pol ure zamude (tudi v Nemčiji je to mogoče;-)

Prva stvar, ki mi je padla v oči, so bile ogromne količine najraznovrstnejših revij, ki so zapolnjevale več kot dve tretjini knjigarne. Pa kdo vse to bere, mi je nehote in tako klišejsko šlo skozi možgane. A s to mislijo se nisem predolgo ukvarjala. Napotila sem se proti delu s knjigami:)

Knjige. Nekatere so bile razstavljene na povzdignjenih mestih. Bilo je kar nekaj lestvic največjih uspešnic. Nekatere od knjig so trenutno hit tudi pri nas, nekaterih pa v naših knjigarnah ni najti.

Terézia Mora s svojim delom Das Ungeheuer, je bila na izpostavljenem mestu. Za prejemnico Deutscher Buchpreis je to pričakovati. Poleg nje - malo manj vidno, je bilo razstavljenih še ostalih pet finalistk za nagrado, zraven pa še Daniel Kehlmann. Le-ta se s svojim najnovejšim romanom F sicer ni uspel uvrstiti med finaliste za nemško knjižno nagrado, vendar pa je D. Kehlmann, ki ima kar nekaj svojih del prevedenih tudi v slovenščino, literarna zvezda in si zasluži posebno mesto. Poleg njegovega najnovejšega romana je bilo tako brez težav opaziti tudi ostala njegova dela.

Nemški knjigotržci so aktualni in med dobro vidnimi knjigami so bile tudi vsaj tri zbirke kratkih zgodb Alice Munro, letošnje Nobelove nagrajenke za literaturo, med njimi tudi Zu viel Glück, ki sem jo ravnokar prebrala v slovenskem prevodu - naslov je Preveč sreče.
Posebno mesto med knjigami je imela - tako kot trenutno tudi pri nas, najnovejša knjiga Khaleda Hosseinija, v nemščini z naslovom Traumsamler , v slovenščini z naslovom In v gorah odzvanja.

Zlahka sem opazila tudi Inferno, Dana Browna. Pa Jojo Moyes z Ein ganzes halbes Jahr (v slovenščini Ob tebi), ki je nasploh največja nemška uspešnica letošnjega leta. Kar nekam domače sem se počutila ob tem in bila vesela, da so naši prevajalci in založniki tako hitri pri prevodu in izdaji novih knjig.

Razstavljena je bila tudi najnovejša knjiga Stephana Kinga, Doctor Sleep (naslov nemškega prevoda je enak angleškemu originalu); te knjige pa v slovenskem prevodu še nimamo.

Prijetno presenečena sem zagledala izdajo knjige The Unlikely Pilgrimage of Harold Fry oz. v nemščini Die Unwahrscheinliche Pilgerreise des Harold Fry, ki je prvenec angleške pisateljice Rachel Joyce, s katerim se je lansko leto uvrstila na "long list"-o za bookerja. Knjigo sem v originalu prebrala in mi je bila precej všeč. Zanimivo, da je knjiga med Nemci požela toliko navdušenja, da je na knjižnih policah že peta! izdaja v dobrem letu dni.

Sicer pa je bilo med uspešnicami razstavljeno še nekaj nemških prevodov angleških knjig. Kaže, da tudi Nemci, tako kot Slovenci, radi prevajajo dela Iana McEwna. Na dokaj vidnem mestu je bila namreč njegova najnovejša knjiga, v angleščini Sweet Tooth, v nemščini Honig. V slovenščini je (še) nimamo.

Moji hčerki pa je med razstavljenimi uspešnicami, prevodi, padla v oči knjiga, ki je do sedaj nisem poznala. Na naslovnici je bila slika smpatičnega mačka rumenkaste barve, naslov knjige pa je Bob, der Streuner: Die Katze, die mein Leben veränderte. Knjiga je bila Spieglov Bestseller in je avtobiografska zgodba Jamesa Bowna o nenavadnem prijateljstvu med moškim, ki se je znašel na cesti in mačkom, ki mu je rešil življenje.

Mene je pa nasmejala drobna dvojezična nemško-angleška knjiga Wie man Deutscher wird / How to be German. Napisal jo je tridesetletni angleški pisatelj Adam Fletcher, ki se je pred nekaj leti iz Cambridga preselil v Leipzig, ne da bi dobro vedel, kam se odpravlja.
V 50-ih korakih so na zabaven način predstavljene značilne lastnosti Nemcev. Pri tem je zanimivo ugotavljati kaj vse se Angležu pri Nemcih zdi nenavadno, nam Slovencem pa je to bolj ali manj nekaj običajnega. Avtorja zabava npr. to, da Nemci v stanovanju uporabljajo copate in da imajo zakonske postelje po dve vzmetnici in je vsak v takšni postelji ležeč pokrit s svojo odejo. Čudo vseh čud, ki ga je treba omeniti, se mu zdijo okna "na klip", ki so tudi pri nas nekaj običajnega, Angleži jih pa ne poznajo. Bo že tako, da je slovenski način življenja veliko bolj podoben nemškemu kot pa angleški nemškemu.
Opisani so tudi sicer splošno znani stereotipi o Nemcih kot so ti, da so točni, da vse natančno načrtujejo, da si ne drzneje preko prehoda za pešce, če gori rdeča luč in da - seveda! - imajo zelo radi svoje avtomobile. Omenjene pa so tudi nekoliko manj znane stvari kot sta pozdrav "Mahlzeit", pa ljubezen do Apfelsaftschorl-a in tako naprej.
Knjiga A. Fletcherja še zdaleč ni še ena v vrsti knjig o nemških stereotipih, ki jih opisuje Ausländer. Adam Fletcher se je resnično vživel v življenje v Nemčiji, kjer so ga zelo toplo in prijazno sprejeli - bolj kot si je to zaslužil, sam napiše. Tudi knjiga je napisana v takšnem stilu - izredno zabavno, a vendar prav nič žaljivo; je topla, prizanesljiva, z obilo angleškega humorja in z ljubeznijo do Nemčije, ki je postala pisateljev dom.