Ruth Ozeki: A Tale for the Time Being

422 strani

Napisano je tako, kot da se je pisateljici vse, kar je opisano v knjigi, res zgodilo:

Ruth (Ozeki), ameriško-japonska pisateljica, med sprehodom po obali Vancouverskega otoka, kjer živi z možem Oliverjem, najde naplavino, za katero se izkaže, da je dnevnik japonske najstnice. Da se na tihomorski obali Kanade najdejo naplavine z Japonske ni nič nenavadnega. Morski tokovi so namreč takšni, da nenehno prinašajo stvari z drugega konca oceana.

Dnevnik šestnajstletne Nao, ki ga najde Ruth, ni običajen dnevnik mladega dekleta, kjer bi brali o zmenkih, prvi ljubezni in podobnih rečeh. Hitro nam je jasno, da bo govor o bolj usodnih stvareh. Naoino pisanje je lahkotno in sproščeno, polno prisrčnega humorja, a vendar zelo kmalu ugotovimo, da zgodba, ki jo pripoveduje, ne bo zabavna, ampak zelo tragična. Zvemo, da je Naoin oče izgubil službo in postal hikikomori (precej pogost pojav na Japonskem, ko se moški zaprejo v stanovanje in prenehajo z vsem družabnim življenjem). Zvemo o mučenju, ki ga učenci v šoli izvajajo nad sovrstniki in presega vse, kar si normalen človek lahko zamisli, pri tem pa sodelujejo celo učitelji. Priča smo spolnemu nasilju, ki je ovekovečeno na YouTubu. Govor je o samomoru in poskusih samomora. Samomor je celo osrednja tema romana.
Stavki in besedišče dnevnika so dokaj preprosti, a kljub temu Nao piše na takšen način, da sem takoj začutila, da se v ozadju skriva izredno simpatično in bistro dekle, ki me je začelo zanimati. Nao sem v trenutku vzljubila. Začelo me je skrbeti zanjo, o njej sem želela zvedeti vse, kar je mogoče. Ne spomnim se, da bi že kdaj naletela na tako prikupen način pisanja najstnice, kot sem ga v tem dnevniku.
Mimogrede, tako močnih občutkov nisem doživela pri nobenem od junakov Zadie Smith, pa je bilo v Belih zobeh na preko 600 straneh več kot dovolj možnosti, da se razvije kakšna tesnejša vez; pri Nao pa se je tako prijeten odnos razvil že po nekaj straneh. To je čarovnija dobrih knjig:)

Podobno kot sem se nad Nao navdušila jaz, se je nad njo navdušila tudi Ruth. Medtem, ko bere njen dnevnik, zavzeto razpravlja z možem o tem, kdo bi lahko bila Nao, kako je z njeno družino, kaj se ji dogaja v šoli, "gugla" po spletu, da bi o njej našla kakšne konkretne podatke. Najbolj pa jo bega vprašanje, kako je mogoče, da je njen dnevnik prišel do Kanade. Je bilo to posledica smrtonosnega tsunamija na Japonskem v letu 2011? In če je to res, kaj se je v tem primeru zgodilo z Nao?

Ko bralec skupaj z Ruth prebira dnevnik, podoba Nao in njene družine postaja vse jasnejša. Spoznamo tudi njeno prababico Jiko, približno 104 let staro budistično redovnico, ki je imela burno feministično mladost, a se je po smrti edinega sina, ki je umrl kot kamikaza v drugi svetovni vojni, odločila vstopiti v samostan. Od takrat dalje moli za vse ljudi na svetu. Zaobljubila pa se je tudi temu, da  pred lastno odrešitvijo doseže odrešitev za vse hudobne ljudi na svetu. Kar bo zelo težka naloga, ugotavlja Nao;)
Svetla oseba v knjigi je tudi Jikojin sin Haruki - vojni heroj, ki to ni povsem. Uradna pisma materi in njegov skrivni dnevnik so tudi eden od sestavnih delov naplavine, ki jo Ruth najde na morski obali. Z njimi imamo vpogled v še eno japonsko zgodbo, ki pa se osredotoča predvsem na grozote, ki jih prinaša vojna; govori pa tudi o plemenitih dejanjih, ki so jih sposobni le redki, občudovanja vredni posamezniki. Ti so lahko potem vzor in navdih svojim naslednikom - v tem primeru Haruki svoji pranečakinji Nao.

Ob zgodbah z Japonske pa ne smem pozabiti še kanadske zgodbe. To je Ruthina zgodba, ki je na prvi pogled pravo nasprotje dogajanju na Japonskem. Ruth in Oliver živita na osamljenem otoku, kjer se zdi, da se je  - če ne bi bilo interneta -  življenje ustavilo vsaj 50 let nazaj; ona je predana pisateljevanju, on okoljevarstveništvu. Vancouverski otok je tako pravo nasprotje kričečemu, super urbanemu Tokiu, vendar pa življenje vseeno vleče vzporednice. Tako se zdi, da sta tudi pisateljica in njen mož neke vrste hikikomorija, ki bežita pred svetom in človeka vrednim, pravim in polnim življenjem. To slutita  in zaradi tega se počutita nelagodno.

Proti koncu knjige doživimo še drzno pisateljičino potezo, ko se japonska in kanadska zgodba povežeta s pomočjo kvantne fizike in teorije neskončnih možnosti. Preko nekakšnih časovnih lukenj Ruth pomembno vpliva na potek Naoine zgodbe na Japonskem. Takšne stvari mi ponavadi niso všeč, a v tej knjigi so izpeljane tako elegantno, da nimam pravice kritizirati. Poleg tega je knjiga napisana tako, da je dopuščena tudi povsem racionalna razlaga dogodkov, če je bralcu to bližje. Meni je že.

V knjigi A Tale for the Time Being je toliko različnih tem, dogodkov, zgodb in oseb - marsičesa sploh nisem omenila, da je potrebna velika pisateljska spretnost, da iz vsega tega nastane berljiva knjiga. Ruth Ozeki  je uspelo več kot to. Knjiga je všečna. Skoraj odlična. Tudi napeta - bralec jo težko odloži preden ne prebere zadnje strani. Za moj okus je v njej za kanček preveč vzporednih svetov, okoljevarstveništva, predvsem pa nasilja. Budizma je, presenetljivo, ravno prav - glede na to, da je pisateljica budistična redovnica, bi jo prav lahko zaneslo v pretiravanje. Nekatere od oseb so slabše orisane in delujejo neverodostojno, npr. Naoina mama, ki se kar preveč lahkotno spremeni iz zadovoljne gospodinje v čudaško opazovalko meduz in na koncu v uspešno urednico, ki s svojimi dohodki preživlja družino. A vse te morebitne slabosti knjige pisateljici z  lahkoto in veseljem oprostim na račun tega, da je ustvarila eno najprijetnejših in najzanimevejših fikcijskih najstnic.

Knjiga A Tale for the Time Being je trenutno na seznamu kandidatov za letošnjo Bookerjevo nagrado. Zaslužila bi si tudi uvrstitev med finaliste.

Ruth Ozeki