Darja Korez Korenčan: Korak za korakom, covid in bitka za življenje

Knjigo Korak za korakom, Darje Korez Korenčan, beremo tisti, ki nam to pravzaprav ne bi bilo treba, saj že vemo, kako nevaren je covid. Tisti pa, ki bi knjigo morali prebrati, je ne bodo vzeli v roke. Ker menda tudi že vse vedo.

Knjiga je zelo intimna zgodba o prebolevanju hude oblike okužbe s covidom. Med zdravljenjem je bilo potrebno umetno predihavanje in pozneje dolgotrajna rehabilitacija. Potek se je zakompliciral z jatrogenim zapletom. Pripoved je izredno iskrena in dobronamerna, polna optimizma, poguma in trdne volje, kar je občudovanja vredno. 

Vsebuje tudi navodila, kako ravnati, če se znajdemo v podobnem položaju. Poglavje, ki mi je bilo najbolj všeč, je tisto, v katerem pisateljica svetuje, kako premagovati stres - po covidu sicer, a nasveti so dobri tudi za boj proti stresu, ki ga sprožijo drugi dejavniki.

Sicer pa je bilo zame osebno najmočnejše sporočilo knjige to, kako zelo so za bolnike pomembne stvari, ki se nam ostalim, ki to gledamo od strani, zdijo malenkostne in nepomembne. Kaj je namreč uspešno pozdravljena pljučnica, ki je grozila s smrtjo, proti drobnim organizacijskim zapletom - verjetno zaradi pomanjkanja osebja, zaradi česar se je, na primer, premestitev na drugi oddelek zavlekla za nekaj ur? Darja Korez Korenčan o tem veliko piše, več kot o bolezni sami. In zakaj takšno razburjenje, če je rešilec, ki naj bi jo odpeljal v Sežano prišel nekoliko pozneje, kot je bilo načrtovano? Zdravstveno stanje bolnice se zaradi tega ni prav nič poslabšalo. Z določenimi neudobnostmi je ob pomanjkanju in preobremenjenosti osebja pač potrebno računati. Tudi s tem, da ti ne morejo biti vedno stoodstotno ter skoz in skoz prijazni. 

A kakor se zdi, so to vendar pomembne stvari in ena takšna majhna neprijetnost na žalost zasenči desetkrat več gladko in uspešno potekajočih posegov ter načinov zdravljenja, ki so Darji Korez Korenčan rešili življenje.

Jatrogeni zapleti so seveda nekaj drugega, vedno obžalovanja vredni. So se dogajali in se dogajajo tudi dandanes. Treba se je boriti, da jih je čim manj, pa čeprav jih nikoli ne bomo mogli povsem odpraviti. Kdor dela, tudi greši. Jih je pa tam, kjer posege izvaja izkušeno osebje, precej manj kot sicer. A izkušeno osebje ni nekaj samoumevnega, kar bi si zdravstvene ustanove lahko mimogrede priskrbele in brez pretiranega napora na svojih oddelkih tudi obdržale. Tako preprosto in s pomočjo odloka ali pa z na horuk zaposlitvami to pač ne gre. Tega bi se morali zavedati vsi, ki iščejo medicinsko pomoč.

Ker si pisateljica dovoli špekulacije o tem, zakaj je prišlo do nekroze konic prstov in namiguje celo na to, da so arterijski kanal prebrizgali z napačno tekočino, si majhno špekulacijo dopuščam tudi sama. Kaj pa če je k zapletu ob oteženemu uvajanju arterijskega kanala pripomogla osnovna bolezen - okužba s covidom, saj vemo, da ta virus prizadene žile po vsem telesu, povzroča njihovo vnetje ter spazme in pospešuje nastajanje strdkov, kar bi vse lahko vodilo k odmiranju konice prstov? Tudi to bi bila lahko povsem logična razlaga neljubih dogodkov. A takšno razglabljanje na literarni blog vendarle ne sodi in presojo je potrebno prepustiti neodvisnim strokovnjakom, ki imajo vpogled v dokumentacijo in potek dogodkov.

Knjiga Darje Korez Korenčan, Korak za korakom, covid in bitka za življenje, je ena izmed mnogih resničnih osebnih zgodb iz zadnjih dveh pandemijskih let, ki kaže na to, kako zahrbten in nepredvidljiv je korona virus. Nikakor ga ne smemo primerjati z ostalimi respiratornimi virusi ali virusi, ki povzročajo gripo - precej nevarnejši je. 

Od ostalih zgodb se ta zgodba razlikuje v tem, da je našla pot k širši javnosti in da jo je napisala pisateljica, ki  je znala usodno srečanje z virusom in svoja razmišljanja ob tem jasno in premišljeno oblikovati ter jih zelo gladko in jasno preliti na papir. Za to ji moramo biti iz srca hvaležni.

Sicer pa sem pričakovala, da bo v knjigi nekaj več nedvoumnih stavkov o tem, kako nevarno je podcenjevati ta virus in kako pomembno je, da se v borbi z njim cepimo. 

A knjiga je v vsakem primeru zelo dobrodošla in upam, da bo vsaj kdo - pa če je tudi samo eden, ob njenem prebiranju našel smisel za to, da se striktno drži ukrepov za preprečevanje širjenja virusa, nosi masko preko nosu in ust ter se gre cepit. Če bo pa zbolel, mu bo knjiga nudila uporabne napotke, kako se z boleznijo in njenimi posledicami spopasti. 

Zdravstveno osebje je s knjigo dobilo opozorilo za to, kako pomemben je vsak stavek, ki ga izmenjajo s bolnikom ali pa izrečejo v njegovi bližini in kako hitro lahko nepremišljene besede - pa čeprav nikakor niso bile izgovorjene s slabim ali celo hudobnim namenom, bolnika globoko, mogoče celo trajno, ranijo.

Moje knjige leta 2021

Čas za obračun s starim.

Danski filozof Søren Kierkegaard je nekoč rekel, da življenje lahko razumemo le, če pogledamo nazaj.

Bolje ga razumemo tudi če se bežno ozremo na knjige, ki smo jih prebrali, in se ob tem vprašamo, kaj novega so nam prinesle, kaj smo se iz njih naučili, kaj zaradi njih zdaj bolje razumemo - pa tudi to, kakšne nove svetove so nam nudile, da smo se zatekli vanje in v njih poiskali tolažbe ali veselje. 

Moje knjige leta 2021 so naslednje - kakor sem jih brala od začetka januarja do konca decembra:

1. Branko Cestnik: Sonce Petovione 4/5 kot dober igrano-dokumentarni film o Ptuju v času Rimskega cesarstva
2. Avgust Demšar: Retrospektiva 4/5 komisar Vrenko svoj drugi kriminalistični primer raziskuje v svetu slovenske likovne umetnosti
3. Peter Handke: Žalost onkraj sanj 5/5 spomenik materi
4. Peter Stamm: Sedem let 4/5 ljubezenski trikotnik
5. Elisa Shua Dusapin: Ein Winter in Sokcho 4/5 južnokorejsko
6. John Preston: The Dig 4/5 na čudovit način prikazano verjetno največje arheološko odkritje v Angliji. Tudi film.
7. Robert Galbraith: Smrtonosna belina 4/5 Cormoran in Robin, četrtič
8. Paulette Jiles: News of the World 4/5 vestern, a še mnoge več
9. Fjodor Dostojevski: Bele noči ob 200-letnici pisateljevega rojstva sem prebrala njegovo mladostno delo
10. Don DeLillo: Kozmopolis razočarana
11. J.K. Rowling: Nadomestne volitve 4/5 še eno zanimivo delo pisateljice Harryja Potterja. Lahkotno, a ne površno.
12. Leila Slimani: Uspavanka 3/5 ko varuška mori...
13. Hallgrimur Helgason: 60 Kilo Sonnenschein 5/5 Islandija skozi čas
14. Borut Golob: Šala 4/5 smešno, žalostno in še kako resnično o socializmu in kapitalizmu na naših tleh
15. Feri Lainšček: Kurji pastir 5/5 čudovit prvi del trilogije o pisateljevem življenju
16. Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom 4/5 kaj če bi na loteriji prejeli glavni dobitek...
17. George Saunders: Lincoln v bardu 5/5 eden najboljših ameriških romanov zadnjih let, zdaj tudi v slovenskem prevodu
18. Borut Kraševec: Agni 5/5 kresnik 2021
19. Henry Miller: Draga, draga Brenda pisma, ki jih je Henry Miller pisal zadnji ženski, ki jo je ljubil
20. Irena Svetek: Rdeča kapica 4/5 nova slovenska kriminalka z državnim tožilcem v glavni vlogi
21. Helga Schubert: Vom Aufstehen 4/5 težaven odnos med materjo in hčerjo, prvič
22. Andy Weir: Project Hail Mary 5/5 vrhunec leta!
23. Andreja Breznik: Po poteh skozi čas, vodnik po arheoloških parkih Slovenije od neandertalcev do Slovanov
24. Marcel Proust: Jetnica 4/5 ob 150-letnici pisateljevega rojstva sem nadaljevala z branjem Iskanja izgubljenega časa
25. Damijan Stepančič: Baraga, Črna suknja med Indijanci (strip) o delu misijonarja Barage med severnoameriškimi Indijanci. Čudovite črno-bele ilustracije z nekaj rdečega.
26. Hans Pleschinski: Königsallee 4/5 Thomas Mann v Düsseldorfu
27. Frank Wilmes: Ein letzter Frühling am Rhein (Kilian Stockberger I) 3/5 prva kriminalka v seriji, ki ne obeta prav veliko
28. Witold Gombrowicz: Ferdydurke 3/5 zmedeno
29. Jean M. Auel: Rod jamskega medveda 4/5 presenetljivo znanstveno točno o neandertalcih
30. Jerzy Anderzjewski: Pepel in diamant 4/5 prvi meseci svobode po 2. svetovni vojni na Poljskem
31. Herve le Tellier: Die Anomalie 5/5 drugi vrhunec leta!
32. Thomas Mann: Die Betrogene gospa v menopavzi se zaljubi v mladeniča, ki njenega sina poučuje angleščino
33. Miljenko Jergović: Sarajevski marlboro zgodbe iz okupiranega Sarajeva
34. Stanislaw Lem: Solaris 4/5 znanstveno-fantastična klasika
35. Graham Swift: Here we are 4/5 ljubezenski trikotnik v svetu varieteja
36. Brina Svit: Nove definicije ljubezni 3/5 ljubezenske zgodbe, ki pravzaprav niso na novo definirane
37. Irène Némirovky: Ples 4/5 težaven odnos med materjo in hčerjo, drugič
38. Julian Barnes: Hrumenje časa biografski roman o Dmitriju Šostakoviču
39. Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta poetično in melanholično o tujstvu doma in na drugem koncu sveta
40. Jane Austen: Prevzetnost in pristranost 5/5 romantična ljubezenska zgodba, ki je obenem mladostno razigrana in odraslo modra
41. Jo Nesbø: Netopir 4/5 prvi primer norveškega kriminalista Harryja Hola; dogaja se v Avstraliji
42. Henryk Sienkiewicz: Križarji 4/5 viteški roman, kot se šika

______________________________________________________

Letos sem poslušala nekaj več glasbe kot običajno (Beethoven: Uvod, Prvi del, Drugi del). Za večji užitek in njeno boljše razumevanje je poskrbela knjiga Craiga Wrighta, Listening to Western Music.

Začela pa sem raziskovati tudi slovensko zgodovino:

• Uvod
• Prazgodovina
• Karantanija
• Zgodnji srednji vek

 

🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔

Srečno novo leto 2022!

... in hvala, ker berete moj blog.

Jo Nesbø: Netopir

Ko je ostal sam, je odprl okno in začel opazovati strehe pred seboj. Temperatura je padla, toda zrak je bil še topel, poln vonjav mesta, ljudi in hrane z vseh koncev planeta. Bila je ena najlepših poletnih noči na zemeljski krogli v enem najlepših mest na zemeljski krogli. Dvignil je oči k zvezdam. Neskončnost majhnih, mežikajočih lučk, za katere se je zdelo, da utripajo in živijo, če dovolj dolgo zreš vanje. Vsa ta nesmiselna lepota.

(Jo Nesbø: Netopir)

______________________________________________________

Kje začeti s superzvezdniškim pisateljem kriminalnih romanov Joem Nesbøjem? Ja, pri Netopirju - njegovi prvi knjigi iz serije romanov s kriminalistom Harryjem Holejem v glavni vlogi. Pazite, kako izgovarjate njegovo ime! Nič "luknjastega" ni na njem, prej "sveto". Vsaj v imenu. Ali pa samo v imenu.

Ko je roman Netopir leta 1997 izšel, se je začela skoraj neverjetna pisateljska zgodba o uspehu, ki po več kot dvajsetih letih še vedno traja. Marsikateri avtor bi bil rad kot Jo Nesbø - tudi v Sloveniji - marsikdo mu zavida. Roman Netopir je najprej zaslovel na Norveškem, pozneje pa še drugod po svetu. Knjige, ki so mu sledile, so bile še lepše sprejete kot prva in tuji bralci na njihove prevode čakajo vse krajši čas - tudi v Sloveniji. Na knjižnih policah je dvanajst kriminalističnih primerov Harryja Holeja.

Harry Hole je Norvežan, doma v Oslu, in je (v romanu Netopir) star okrog 30 let. Mati mu je pred kratkim umrla, očeta skoraj ne pozna, sestra - ki mu zelo veliko pomeni, ima Downov sindrom. Je (zdravljeni) alkoholik in je prisiljen živeti z veliko in zelo obremenjujočo skrivnostjo, ki je povezana tako z njegovim poklicem kriminalista kot tudi z alkoholom. Nič posebnega, boste rekli, takšnih kriminalistov je celo morje. In res, Harry Hole, po mojem mnenju, ni tisti, zaradi katerega so romani Joa Nesbøja tako popularni. Romani so fajn, ker je kriminalna zgodba lepo zastavljena ter izpeljana in ob svojem zaključku, ko naj bi se vse razložilo, ne potrebuje Deus ex machina, da bi se vse niti zgodbe verodostojno povezale. Storilca lahko - če ste prekaljeni bralci kriminalnih romanov, uganete, še preden se zgodba konča. 

Druga stvar, zaradi katere so romani Joa Nesbøja zanimivi, je ta, da Harry Hole veliko potuje. Umori, ki se dogodijo na eksotičnih krajih, med ljudmi, ki so vsaj nekoliko drugačni od nas, ker imajo mogoče drugačno zgodovino, so drugačne rase ali spolne usmerjenosti, ali pa so samo zrasli v drugem okolju in ob drugačnih običajih kot mi, so vendarle nekaj posebnega in dodatno burijo domišljijo.

V romanu Netopir Harryja Holeja pošljejo v Avstralijo. Sydneyskim kolegom naj bi pomagal pri razreševanju umora mlade Norvežanke. Zdi se, da gre za serijskega morilca, ki posiljuje in mori po celotni vzhodni obali Avstralije, nenačrtno in brez kakršnegakoli pravila - razen tega, da so vse njegove žrtve plavolaske in da jih mori z davljenjem. Dovolj zanimivo, da se knjigo splača prebrati.

Potem pa je tu še nekaj - Avstralija. Tako jasno in živo, kot je to naredil Jo Nesbø v svojem romanu, mi Avstralije ni predstavilo še nobeno fikcijsko delo. Pisatelj se s svojo zgodbo izredno elegantno sprehaja od ene do druge Sydneyske znamenitosti, opisuje pokrajino, živali in rastline ter se ob tem povsem neprisiljeno pomudi še pri avstralski zgodovini. Ta je predstavljena tako preko aboriginskih mitov in legend kakor tudi preko evropske naselitve v 18. stoletju, ki je bila v prvi vrsti kolonizacija angleških kaznjencev in njihovih stražarjev. Tekom romana grozljiva tema umorov pride v svojevrsten takt s surovo in negostoljubno pokrajino, še bolj pa s številnimi nevarnimi živalmi, ki samo čakajo, da bi šavsnile in z zobmi ali strupom nekoga umorile.

Veliko oseb v romanu je aboriginov in ti prihajajo iz različnih družbenih plasti. Najožji policijski sodelavec, s katerim dela Harry med raziskovanjem umora, je aborigin; a aborigin je tudi - in tega smo bolj navajeni, brezdomec v parku. Z njima - pa še s kom, se odpre prostor, da slišimo še kaj o staroselski Avstraliji in krivicah, ki so se in se še vedno dogajajo. Jasno, natančno in verodostojno - še posebno zato, ker Jo Nesbø ob pisanju o avstralskih staroselcih še ni tako zelo politično korekten, kot bi mogoče lahko pričakovali in kot je dandanes v navadi.

Ob prodajnih bestselerjih imam vedno pomisleke in ponavadi se jih izogibam v velikem krogu. Zaradi tega sicer prav gotovo zgrešim kakšno kakovostno knjigo, a na takšen način se vendarle zelo uspešno ognem številnim neumnostim, ki bi mi po nepotrebnem kradle čas. No, ob knjigi Netopir lahko mirno zapišem, da to ne bo zadnji roman Joa Nesbøja, ki ga bom prebrala. Da pa bom lažje sledila naslednjim kriminalnim primerom policista Harryja Hola, je tukaj seznam vseh romanov serije v vrstnem redu, kakor so si sledili. 

Netopir menda ni eden najboljših iz serije. Toliko bolje:)

★★★★☆

1. Netopir
2. Ščurki
3. Taščica
4. Brezskrbno
5. Pentagram
6. Odrešenik
7. Snežak
8. Leopard
9. Fantom
10. Policija
11. Žeja
12. Nož

Irène Némirovsky: Ples

Kratek roman Ples je izšel leta 1930, ko je bila Irène Némirovsky stara 27 let. Povod za njegov nastanek je bil povsem nepomemben dogodek, ki mu večina od nas, če bi mu bili priča, ne bi posvečala prav nobene pozornosti, veliki talenti pa iz takšnih življenjskih utrinkov ustvarijo umetniško delo.

Irène Némirovsky je nekoč na mostu Alexandra III. v Parizu videla deklico, ki se je nagibala preko ograje in gledala v valove Sene, ki je tekla pod njo. Ob njej je bila mlada ženska, po vsej verjetnosti njena angleška guvernanta, ki je nekoga nestrpno pričakovala. Izraz na dekličinem obrazu je bil nesrečen in trd. Ko jo je Irène Némirovsky opazovala, so si ji v mislih sestavljale najrazličnejše zgodbe in eno od njih je uporabila v romanu Ples.

Mlada ženska bi bila lahko Miss Betty, ki čaka na svojega ljubimca, in res je guvernanta deklici, ki se nagiba preko ograje mostu. Deklica je štirinajstletna  Antoinette Kampf. Izraz na njenem obrazu je nesrečen, ker živi v družini, kjer se preveč ne menijo zanjo; trd pa je zato, ker bo njeno sovraštvo zdaj zdaj  dozorelo v maščevanje. V tem trenutku tega še ne ve - nobenega maščevanja ne naklepa - a povsem nepričakovano se bo pokazala priložnost in zgodilo se bo točno tukaj, na mostu Alexandra III. v Parizu, da se bo maščevala svoji mami.

Družina Kampf so "Nouveau rich". Tako rekoč čez noč so se iz običajnih meščanov prelevili v nove bogataše. Ničesar jim ne manjka, razen tega, da bi jih francoska visoka družba sprejela medse. Da bi to dosegli, se gospa Rosine Kampf - Antoinettina mama, odloči, da bo pripravila velik ples, na katerega bodo povabili dvesto ljudi - vse, ki v Parizu kaj pomenijo; tiste, ki jih družina pozna, a tudi tiste, s katerimi se še nikoli niso srečali, a bi jih bilo imenitno gostiti.

Tudi Antoinetta bi šla rada na ples, a mama ji to hladnokrvno prepove. Ne bo namreč dopustila, da bi jo ta večer karkoli zasenčilo - tudi hčerina mladost ne, če o lepoti tako mladega dekleta mogoče še ne moremo govoriti. Madame Kampf želi biti na plesu, ki ga prireja, v središču pozornosti.

Odnos med materjo in hčerjo Kampf je sila težaven. Mati za svojo hčerko ne najde lepe besede, ves čas jo kritizira, ker menda ničesar ne naredi prav. Hči pa na materino vedenje odgovarja z najstniškim kujanjem, kar položaj še dodatno slabša. Njun odnos je zelo nazorno predstavljen v dialogih ali pa materinih monologih. V teh zadnjih je polno sebičnosti, arogance in snobizma, pa prav nobene materinske naklonjenosti in ljubezni.

Najstnica Antoinette je zelo prepričljivo prikazana - po eni strani je še otrok, z otročjim razmišljanjem in gledanjem na svet, otroško jezo in trmo; po drugi strani pa je to že mlada ženska, ki čuti, da je prihodnost na njeni strani, ki se zaveda svoje moči in zna premagati strah. Lahko bi rekli, da na koncu mamo celo razume in do nje čuti usmiljenje. To dvojnost pri Antoinetti je pisateljica čudovito upodobila.

Da bi bolje razumeli vsebino romana Ples, je dobro, če poznamo nekaj podatkov iz pisateljičine biografije. Nastanka romana namreč ni navdihnil samo dogodek na mostu, kjer je Irène Némirovsky opazila deklico z nesrečnim obrazom, ampak je pisateljica snov za svoje delo črpala tudi iz lastnega življenja. 

Ko je roman Ples izšel, je Irène Némirovsky - rojena v Kijevem, v bogati židovski bankirski družin - že več kot deset let živela v Parizu, potem ko je njena družina po Ruski revoluciji pobegnila v Francijo. V začetku obubožani so v Parizu ponovno obogateli in bili tako precej podobni družini Kampf iz romana.

Irène Némirovsky je študirala na Sorboni in študij zaključila z odliko. Poročila se je v židovsko družino in rodila dve hčerki.

Ob izidu romana Ples je bila že slavna pisateljica, znana po vsem Parizu. Leto pred tem je namreč izdala svoj prvenec z naslovom David Golder, v katerem opisuje življenje židovskega podjetnika, ki se v maniri neusmiljenega kapitalizma peha za dobičkom, ob tem pa se odtuji svoji družini. Knjiga je doživela velikanski uspeh. Vsi so jo hvalili, tudi antisemiti, saj je bila podoba pohlepnega žida v skladu z njihovim prepričanjem in ideologijo. Ko so Némirovsko zaradi tega nekateri obtožili antisemitizma, se je branila s trditvijo, da je pač o svojih rojakih pisala tako, kot jih je v življenju doživljala.

V romanu Ples židovstvo ni tako zelo izpostavljeno kot v njenem prvencu, vendar pa je tudi Alfred Kampf - Antoinettin oče, žid, spreobrnjen sicer v katolicizem, a z vsemi lastnostmi neizprosnega kapitalista, ki hlepi le po dobičku, in se popolnoma odtuji ženi in hčeri.

Irène Némirovsky je leta 1939 skupaj s hčerkama prestopila v katoliško vero, a to ni prav nič vplivalo na njeno nadaljnjo usodo. Med drugo svetovno vojno je pisala svoje monumentalno romaneskno delo Francoska suita, v kateri je tako rekoč v živo opisovala potek vojne v Franciji. Od načrtovanih petih delov romana je uspela zaključiti le dva (ki ju imamo, mimogrede, prevedena tudi v slovenski jezik; po njiju pa je bil posnet tudi film). 13. julija 1943 so jo namreč zaprli in štiri dni kasneje je v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau umrla.

Je pa Irène Némirovsky in njenemu možu - ki je bil tri mesece pozneje tudi deportiran v Auschwitz in še isti dan umorjen - uspelo poskrbeti, da sta njuni hčeri preživeli vojno in holokavst. Ko sta se dekleti po vojni zatekli po pomoč k svoji babici, Irènini materi, se je pokazala še ena podobnost romana Ples s pisateljičinim resničnim življenjem.

Težko si predstavljamo, da je kakšna mama takšna, kot je bila madame Kampf v romanu Ples, a glede na biografijo Irène Némirovsky je prav verjetno, da je bila tudi njena mama podobno brezčutna in sebična kot Rosine Kampf. Irène Némirovsky jo je sovražila. In to sovraštvo - kakorkoli obžalovanja vredno je že - je raslo iz semena, ki ga je sejala gospa Némirovsky sama. Iz kakšnega (pokvarjenega) testa je bila, se je najbolje pokazalo po drugi svetovni vojni, ko sta njeni osiroteli vnukinji pri njej iskali pomoč in zavetje, pa ju je hladno zavrnila in poslala proč od sebe.

Roman Irène Némirovsky, Ples, pripoveduje o tem, kako zmotno je lahko mišljenje, da denar rešuje vse težave - češ, samo obogateti moramo, pa bomo srečni - in kakšno sovraštvo se lahko razvije iz takega prepričanja. 

Je tudi zgodba o sladkem maščevanju. Hčerki sta se maščevali svojima brezčutnima materama - Antoinette Kampf na mostu Alexandra III. v Parizu, Irène Némirovsky s svojo knjigo. 

Ob maščevanju opisanem v romanu se bralec težko zadrži, da se ne bi privoščljivo nasmihal, saj je to, pravzaprav nedolžno najstniško dejanje, udarilo ravno tam, kjer je moralo.

★★★★☆

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

Downton Abbey

Na moj najljubši roman angleške pisateljice Jane Austen sem se spomnila, ko sem gledala televizijsko nadaljevanko Downton Abbey. Mogočna serija v šestih sezonah, vsaka od njih s sedmimi do devetimi epizodami, ki trajajo okrog eno uro, je dodobra zapolnila moje letošnje dolge jesenske večere. Pripoveduje o življenju članov družine lorda Roberta, 7. grofa Crowley, in življenju nekaterih od njegovih številnih služabnikov. Nadaljevanka me je navdušila - nekaj verjetno tudi zato, ker v določeni meri spominja na roman Prevzetnost in pristranost.

Med časom dogajanja v romanu in časom, v katerem poteka serija Downton Abbey, je sicer sto let razlike - pri Jane Austen smo na začetku 19. stoletja, prva epizoda serije Downton Abbey pa se začne dan za tem, ko je potonil Titanik, aprila 1912 - a  tok časa na določene stvari na angleškem podeželju, kot kaže, ni imel velikega vpliva. Še vedno velja neumen zakon o dedovanju, po katerem posestvo in plemiški nazivi prehajajo iz roda v rod le po moški liniji. Hiša polna hčerk za starše tako še vedno predstavlja problem, ki ga je potrebno čim elegantneje rešiti - mogoče še najbolje s tem, da se ena izmed hčerk poroči z bodočim dedičem. S tem se morata ukvarjati tako gospa Bennet iz knjige kot tudi lady Crawley iz nadaljevanke, čeprav se druga - to je pač treba priznati - tega loti precej rahločutneje kot prva. 

Poleg tega bi Darcyjev Pamberley - "razsežna, lepa kamnita stavba, trdno postavljena na pobočje pred verigo visokih gozdnatih hribov", kjer so "sobe velike in snažne in pohištvo v njih primerno lastnikovemu premoženju", prav lahko služil za predlogo graščini Crawleyevih, imenovano Downton Abbey.

No, določene stvari pa je zob časa vendarle obrusil in so se v stotih let spremenile. Ena od njih je položaj žensk - ta se je vendarle nekoliko izboljšal. V času Downton Abbeya si pogumne ženske, namesto da bi se poročile, že lahko izberejo "poklic", ki jim bo prinesel (skoraj) enako spoštovanje kot poroka. V času Prevzetnosti in pristranosti pa je bilo to omogočeno le gospodom, ki so bili tako poleg veleposestnikov in gentelmanov lahko tudi spoštovani advokati in zdravniki. 

Knjiga in nadaljevanka sta si podobni tudi v krasnih in duhovitih dialogih, polnih humorja in ironije, ki potekajo v značilni britanski angleščini. Ta bi morala zadovoljiti vsakega ljubitelja angleškega jezika. 

Nadaljevanko Downton Abbey z veseljem gledajo zelo raznoliki gledalci - ne samo člani britanske kraljevske družine in rojalisti, ampak tudi zapriseženi demokrati, ki sicer že iz principa zavračajo takšna dela - in celo takšni anarhisti kot je Mick Jagger.

A zdaj k romanu Prevzetnost in pristranost.

Kot vsa velika umetniška dela se tudi ta roman lahko bere na različne načine.

Lahko ga berete kot eno izmed najlepših in najbolj romantičnih ljubezenskih zgodb ever. Razvije se med Elisabeth Bennet in Fitzwillamom Darcyjem - dvema, na prvi pogled zelo različnima mladima človekoma. Ona izhaja iz bolj skromnih razmer, on je izredno bogat. Ona je družabna in nasmejana, on redkobeseden in zadržan. Njuna ljubezen mora premagati marsikatero oviro, preden se lahko uresniči. Vsak od njiju se mora najprej zavedati svojih napak in slabosti, jih nato premagati in se truditi naprej, da postopoma in čisto počasi nastane prostor za nekaj lepega - ljubezen in veliko srečo. 

Ta vidik romana je najbolj znan in večina bralk knjigo bere zaradi ljubezenske zgodbe. Ta je zaradi potrebne napetosti začinjena še z dramatičnim zasukom, ob katerem pozitivne lastnosti glavnih junakov pridejo še bolj do izraza. Zelo lepo izpeljano.

Knjigo lahko berete tudi kot dokument časa. Lahko se čudite zakonu o dedovanju, ki sem ga omenila v uvodu, in lahko se zgražate nad gospo Bennet, ki svojim hčerkam tako nesramno in neobzirno išče ženine, da vsi zardevajo. Na ta vidik romana nakazuje že prvi stavek, ki je eden slavnejših prvih stavkov vseh literarnih del. Takole se glasi:

Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.

Takoj postane jasno, da se bo v romanu vse vrtelo okrog možitev in ženitev. In da bo zelo hudomušno in zbadljivo zastavljeno. Drži. A vendar se iz tega ne gre preveč šaliti. Ne smemo namreč pozabiti, da je bila v tistem času dobra poroka za ženske vendarle izredno pomembna stvar. Takole pisateljica razmišlja o Elisabethini prijateljici:

Nikoli ni imela dobrega mnenja ne o moških ne o zakonu, a že od nekdaj se je hotela poročiti; za temeljito izobražene mlade ženske z majhnim imetjem je bil to edini časten korak, in čeprav je bilo še tako dvomljivo, da jih bo osrečil, jih je pač še najbolj prijetno zavaroval pred pomanjkanjem. To zavarovanje si je zdaj pridobila; in pri sedemindvajsetih letih in pri tem, da nikdar ni bila lepa, se je dobro zavedala, kakšna sreča je to.

Za ženske iz višjega srednjega razreda - če niso imele premoženja in s tem svobode, ali pa niso dobro izgledale, da bi očarale kakšnega bogatega moškega - je bilo v Angliji v začetku 19. stoletja težko. Ostale so na grbi svojih sorodnikov, kar je bilo neprijetno tako za ene kot za druge. Da bi delale - kot so delala ženske iz nižjega sloja, in same poskrbele za svoje dohodke, pa se tudi ni spodobilo.

Obstaja še tretji način branja. Roman lahko berete tudi tako, kot sem ga tokrat brala tudi jaz - kot atlas najrazličnejših človeških značajev in lastnosti. Mogoče je ta vidik romana celo tisti, zaradi katerega je knjigo Prevzetnost in pristranost vredno brati še dandanes, še posebno v primeru, če po knjigi ne segamo samo zaradi kratkočasja in romantike. Jane Austen je bila natančna opazovalka in inteligentna poznavalka, ki je iz tega kar je opazila in slišala na plesih, večerjah, sprehodih in vseh ostalih druženjih, ki se jih je udeleževala in vedno znova opisovala v svojih romanih, znala pravilno sklepati o človeškem značaju. Iz izraza na obrazu, pogleda in načina govorjenja je zlahka ugotoviti, s kakšnim človekom ima opravka. Ker je bila nadarjena pisateljica, pa je te svoje izkušnje uspela tudi zelo lepo preliti na papir. Tako je nastala svojevrstna zbirka najrazličnejših literarnih junakov z najraznovrstnejšimi značajskimi lastnostmi.

V romanu sta najbolj jasno predstavljeni naslovni dve človeški slabosti. Označujeta naša glavna junaka. On je prevzeten in ona je pristranska. A to je samo najbolj groba oznaka njunih najbolj usodnih lastnosti. Prevzetnost je namreč lahko tudi drugo ime za ponos, ki pa pri tako imenitnem mladeniču, kot je gospod Darcy, ne more biti nekaj slabega. Hudo je, če se prevzetnost razvije v nečimrnost - se pravi, da nekdo ne želi biti nekaj več samo v svojih očeh, ampak želi, da ga tako imenitnega vidijo tudi drugi. Pristranost pri Elisabeth pa nima svojega podaljška samo v predsodkih, kar je že dovolj hudo, ampak se lahko razvije tudi v nesramnost in slabo govorjenje, oz. obrekovanje. O takšnih in podobnih niansah človeških značajev piše Jane Austen in o tem mi je bilo zelo zanimivo brati.

Seveda pa so v romanu opisane še mnoge druge človeške lastnosti, ki so značilne za ostale nastopajoče. Cela množica jih je. Značilnost, ki jo Jane Austen kar najbolj prezira, je neumnost (gospa Bennet), a natančno so orisane tudi lahkomiselnost (Lydia Bennet), brezbrižnost (gospod Bennet), domišljavost in preračunljivost (gospodična Bingley), oholost (lady de Bergh) ter klečeplazenje (gospod Collins). Da pa ne bi mislili, da je v knjigi prostor samo za slabosti, imamo tudi nastopajoče s pozitivnimi značajskimi lastnostmi, kot so ljubeznivost (gospa in gospod Gardiner), prizanesljivost ter dobrohotnost brez bahavosti in pristranskih namenov (Jane Bennet). In še bi lahko naštevala. 

Jane Austen je svoj roman Prevzetnost in pristranost napisala, ko ji je bilo komaj dvajset let. Roman je tako mladosti primerno živahen in iskriv, poln svežine in optimizma. Ker pa je rokopis kar dolgo čakal na to, da so ga objavili, je imela pisateljica čas, da je osnovno besedilo desetletje dolgo urejala in pilila, kar se je izkazalo za zelo dobro. Vpliv zrele in izkušene ženske, ki ve, kakšno je življenje, se v romanu zlahka opazi. Knjiga Prevzetnost in pristranost tako ni samo mladostno razigrana in lahkotna, ampak je tudi zrelo literarno delo polno modrosti. Ta kompleksnost se čudovito izraža v glavni junakinji romana, Elisabeth Bennet - moji najljubši junakinji romanov Jane Austen. Elisabeth na očarljiv način združuje mladostno vihravost in preudarno odraslost, zaradi česar ona in njena ljubezenska zgodba navdihujeta še dandanes.

★★★★★

P.S. Jane Austen se je rodila na danšnji dan pred točno 246-imi leti.

Julian Barnes: Hrumenje časa

Leninu se je glasba zdela moreča.

Stalin je mislil, da glasbo razume in ceni.

Hruščev je glasbo preziral.

Kateri od teh je za skladatelja najhujši?

(Julian Barnes: Hrumenje časa)

Hrumenje časa je biografski roman o enem najpomembnejših skladateljev 20. stoletja, Dmitriju Šostakoviču. Rodil se je leta 1906 v Sankt Peterburgu in umrl leta 1975 v Moskvi. Vse svoje življenje je preživel v Rusiji. Zelo dobro je občutil hrumenje revolucionarnega časa, ki se je valilo preko dežele skupaj z Leninom, Stalinom in Hruščevem. Ves čas so ga nadzorovali. Živel je v stalnem strahu, da ga bodo odpeljali, zaprli in umorili - in ne samo njega. In je sklepal kompromise.

 

Če si rešil sebe, si morda rešil tudi tiste okrog sebe, svoje ljubljene. Ker pa bi za rešitev teh storil vse, si naredil vse, da bi rešil sebe. In ker ni bilo izbire, se prav tako ni bilo mogoče izogniti moralni pokvarjenosti.

Ko je skladal svoje simfonije in godalne kvartete je vedno tehtal, kaj sme napisati in kaj ne; kje je meja prepovedanega. 

Bil je živčen človek. Nikoli se ni smejal. Svoje briljantne glasbene ideje, ki oblastnikom prav gotovo ne bi bile všeč, je zavijal v ironijo. A kaj, ko ironije ne moreš vedno uporabiti? In kaj, ko ironije poslušalci ne opazijo?

Če si ironiji obrnil hrbet, se je strdila v sarkazem. Le za kaj je bila potem dobra? Sarkazem je ironija, ki je izgubila dušo.

Knjiga Juliana Barnesa, Hrumenje časa, je čisto v redu biografski roman o Šostakoviču, a za vtis o tem, kakšen človek in kako velik skladatelj je bil, je bolje, da poslušate njegove simfonije, kot pa berete ta roman. 

Za začetek ali pa za pokušino predlagam njegovo Simfonijo št. 7, imenovano tudi Leningrajska. Napisal jo je med 2. svetovno vojno. Njeno protifašistično sporočilo je odmevalo po svetu - vsaj za kratek čas pa mu je simfonija prinesla tudi odpuščanje oblastnikov za njegove prejšnje grehe.  

Graham Swift: Here we are

Da Graham Swift piše po mojem okusu, sem spoznala že med branjem romana Materinska nedelja. Njegov slog pisanja je umirjen in tankočuten. Kot bi brala Williama Trevorja. Piše o življenju navadnih ljudi na robu velikih zgodovinskih dogodkov. Zgodbe njegovih junakov so postavljene v čas sprememb, ko novo neizprosno izpodriva staro, a ob tem ne dopusti, da bi veliki dogodki zgodovine in sprememb zasenčile usode običajnih ljudi, o katerih piše. Ti in njihova življenja so pomembni, zgodovina pa je samo prefinjena kulisa, pred katero je postavljeno dogajanje. 

Tako je v Materinski nedelji in tako je v njegovem najnovejšem romanu Here we are.

Zaradi dveh stvari se knjige pravzaprav sploh ne bi smela lotiti. Omenjeni sta že na platnicah, jasno predstavljeni, zaradi česar bi morali še dodatno utrditi moje prepričanje, da ta knjiga ni zame. 

A ime Grahama Swifta ima svojo moč in je pometlo z vsemi predsodki. Odločila sem se, da bom vendarle spet enkrat brala o že tolikokrat opisanem ljubezenskem trikotniku med dvema moškima in žensko, ki pa bo tokrat začinjen še s čarovniškimi triki in iluzijami, ki tudi niso nekaj, kar bi me posebej fasciniralo, prej obratno.

A odločitev, da knjigo preberem, je bila pravilna:)

Dogajanje romana je postavljeno v avgust leta 1959 v angleško obmorsko mesto Brighton. Tam na slavnem brightonskem pomolu vsak večer poteka varieté, v katerem med drugim nastopajo tudi trije mladi umetniki. Jack je conferncier ali povezovalec programa, ki nastopa tudi s svojimi točkami; Ronnie in Evie pa poletne dopustnike zabavata s čarovniškimi triki in iluzijami. Jack in Ronnie sta se spoznala med služenjem vojaškega roka in Jack je bil tisti, ki je Ronniju priskrbel delo v varitéju. Ronnie je za svoj nastop potreboval še asistentko in tako v zgodbo vstopi še Evie. 

Čarovniška točka je med gosti predstav izredno priljubljena in mladi čarovnik ter njegova čedna pomočnica postajata vse slavnejša. Nekako kar samo po sebi postane razumljivo, da se Pablo in Eve (takšni sta njuni umetniški imeni) zaljubita in zaročita. Ta zveza ni samo logična posledica njunih občutij, ampak je ugodna tudi za predstavo samo in njuno nadaljnjo umetniško kariero.

A tudi Jack je očaran nad Evie. Vsak večer se pomeša med publiko, da si ogleda čarovniški nastop. Ne zanimajo ga triki in iluzije, njegovi oči se zadržujejo le na Evie. And here we are. Ljubezenski trikotnik je tu.

Od ostalih podobnih trikotnih razmerij, opisanih v mnogih drugih romanih, se ta razlikuje po tem, da ga je pisatelj uspel ustvariti, ne da bi pri tem potreboval opise ljubosumnosti, tekmovanja in rivalstva. Še ljubezen je bolj težko opaziti, zato pa je toliko več očaranosti ali - če smo že pri tem - začaranosti. Kljub temu kemija med nastopajočimi deluje.

Tekom romana se pisatelj v svoji pripovedi pogosto pomakne tudi v preteklost. Opisuje otroštvo glavnih junakov in se elegantno premika od zgodbe enega do zgodbe drugega. Največ pozornosti posveti Ronniejevi preteklosti. Tukaj potem nastopi čas za tiste velike zgodovinske dogodke, ki sem jih omenila v uvodu, in so navzoči v Swiftovih delih kot sijajno in obenem presunljivo ozadje dogajanja. V tokratnem primeru je to medvojna evakuacija angleških otrok iz velikih mest na podeželje, ki so jo organizirali zaradi Hitlerjevega bombardiranja Londona na začetku druge svetovne vojne. Kakor so s tem preseljevanjem mislili le dobro in želeli otroke samo zavarovati, se je pogosto obrnilo precej slabše, kot je bilo zamišljeno. Otroci so se med odsotnostjo ne samo odtujili od svojih staršev, pogosto so z njimi v novih začasnih domovih tudi slabo ravnali.

No, pri Ronniju, ki je bil eden od teh evakuiranih otrok, ni bilo tako. Medvojni čas, ki ga je preživel na podeželju pri starejšem zakonskem paru, ki ni imel svojih otrok, je bil najlepši čas njegovega življenja. A lepe stvari v takšnih primerih povlečejo s seboj tudi neprijetnosti, eden od njih je občutek krivde in sicer tako na eni kot na drugi strani razmerij med otrokom, pravimi in nadomestnimi starši. Ta vidik zgodbe je v knjigi izredno lepo in pretanjeno orisan.

Zelo prepričljivo je predstavljen tudi prelomni čas konca petdesetih in začetka šestdesetih let 20. stoletja - čas sprememb, v katerem se osebe Swiftovih romanov vedno znova znajdejo, pisatelj pa opisuje njihove reakcije na spremenjene razmere v družbi. V tokratnem romanu so te spremembe predstavljene z varitéjem samim. Vsi čutijo, da se čas takšnih vrst zabave izteka in da na odre namesto čevljev za step, cilindrov, hokus-pokusov in sprehajalnih palic, stopajo usnjene jakne, jeans in kitare Rockabye Boys.

Da je to res tako in da bodo imele te spremembe na naše tri glavne nastopajoče pomemben vpliv, se pokaže, ko zgodba romana naenkrat in dokaj nepričakovano preskoči petdeset let v prihodnost. To majhno presenečenje, ki zgodbo osvetli na nov način, romanu prida dodatno napetost, ki se z nadaljevanjem samo še stopnjuje, vse do konca, ko vendarle izvemo, kaj se je zgodilo in kaj je bilo tisto, kar je tako pomembno vplivalo na dogajanje.

Roman Here we are, enega najpomembnejših sodobnih angleških pisateljev, Grahama Swifta, je pripoved o treh varietéjskih umetnikih, ki v avgustu 1959 doživijo nekaj, kar jih zaznamuje za celo življenje. Roman pripoveduje celotne življenjske zgodbe vseh treh glavnih junakov - kar je glede na to, kako kratek je (ima manj kot dvesto strani), težko verjeti, ne da bi predpostavili, da je zaradi tega pri tem površen in nedosleden. Ne, zgodbe vseh treh - posebno pa Ronniejeva, jasno in verodostojno zažarijo pred bralčevimi očmi. Nič pomembnega ne manjka. Zvemo vse, kar moramo vedeti. V življenju je pač včasih tako, da ena stvar, en dogodek, usodno vpliva na potek vsega nadaljnjega življenja in razloži vse. V romanu Here we are je takšen potek življenja opisan mirno, brez pretiranih čustev, a doživeto in prepričljivo.

★★★★☆