sobota, 31. december 2022

Moje knjige leta 2022

Ker imam rada sezname, je tudi letos tukaj - spisek knjig, ki sem jih prebrala v letu 2022.

Precej staroegipčansko obarvane so. Veliko je romanov Agathe Christie in veliko je knjig, ki so jih napisali slovenski avtorji. Na seznamu sta dva klasika in dve knjigi, ki sem ju prebrala zaradi dveh odličnih filmov. Na listi sta dve knjigi avtorjev, ki sta v letu 2022 umrla.

Odkritje leta je David Mitchell; najlepša knjiga, ki sem jo prebrala v iztekajočem se letu, pa je knjiga Egyptologists' Notebooks.

Tukaj pa so vse lepo povrsti, kakor so si sledile od januarja do decembra:

  1. Tomo Podstenšek: Dvigalo 4/5 Prvenec. O skupini precej raznovrstnih ljudi, ki ostanejo čez vikend ujeti v dvigalu poslovne stavbe.
  2. Darja Korez Korenčan: Korak za korakom, covid in bitka za življenje  Naslov že vse pove.
  3. David Mitchell: Cloud Atlas 5/5 Sci-fi roman, ki mu je uspelo priti med mojih pet najboljših knjig vseh časov.
  4. David Mitchell: Black Swan Green 5/5 Ne tako dobro kot Atlas oblakov, a vseeno odlično. Neke vrste razvojni roman.
  5. Tone Partljič: Ljudje z Otoka 4/5 O odmaknjenem življenju ljudi na enem od manjših otokov v Jadranskem morju.
  6. Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska? Eseji o ženskah.
  7. Johann Wolfgang Goethe: Faust Eden izmed klasikov svetovne literature. 
  8. Thomas Savage: The Power of the Dog 3/5 Po romanu je bil posnet odličen film s Benedictom Cumberbatchem, ki bi za to vlogo vsekakor moral dobiti oskarja.
  9. Thomas Mann: Jakobove zgodbe 5/5 Prvi del velike biblijske zgodbe o Jožefu in njegovih bratih - po thomasmannovsko.
  10. Mieko Kawakami: Vsa moja poletja 4/5 Sodobni, japonski feministični roman.
  11. Hatje Cantz: Renoir. Rococo Revival Razstava o Renoirju in njegovih povezavah z rokokojem.
  12. Siegfried Lenz: Der Mann im Strom 4/5 O težkem življenju v povojnem Hamburgu.
  13. Klaus E. Spieldenner: Elbtod 4/5 Regionali krimi iz Hamburga.
  14. Karen Duve: Taxi 4/5 Karen Duve je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vozila taksi po ulicah Hamburga in o tem napisala prikupno knjigo.
  15. Wolf Serno: Große Elbstraße 7, Das Schicksal einer Familie 4/5 Regionalni zgodovinski roman iz Hamburga.
  16. Andrej E. Skubic: Krasni dnevi 4/5 Kandidat za kresnika. Zasluženo.
  17. Marjan Žiberna: Dedič 3/5 Tudi kandidat za kresnika. Bolj blede sorte.
  18. Miriam Drev: Od dneva so in od noči 4/5 Kandidatka za kresnika. Roman v pismih s poudarjeno feministično noto.
  19. Tomo Podstenšek: Površinska napetost 4/5 Kandidat za kresnika - in še mnogo več.
  20. Robert Harris: Drugo spanje 4/5 Postapokalipstični svet v Angliji, ko se družba znajde v dobi, ki je podobna srednjemu veku, in samo ostanki plastike in podobna krama pričajo o  naši izumrli civilizaciji.
  21. E.T.A. Hoffmann: Der Sandmann Pripovedka, ki je prvo literarno delo, v katerem nastopa robotka. Predloga za Offenbachovo opero Hoffmannove pripovedke.
  22. Thomas Mann: Mladi Jožef 5/5 Drugi del biblijske zgodbe o Jožefu in njegovih bratih.
  23. Arthur Conan Doyle: V Libijski puščavi 4/5 Avanturistična roman.
  24. Javier Marias: Zaljubljenosti 4/5 Fajn knjiga enega največjih - letos preminulega - sodobnega španskega pisatelja.
  25. William Dietrich: Napoleonove piramide 3/5 Zelo žanrsko o Napoleonovi ekspediciji v Egipt.
  26. Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni 3/5 Imamo jezero, ki je gospodinja, in imamo kamen, ki je pisatelj. In kamen razburka mirno gladino jezera.
  27. Georg Büchner: Woyzeck Tragedija s poudarjeno socialno tematiko.
  28. Agatha Christie: Sloni si zapomnijo 4/5 Menda si sloni res zapomnijo. Mrs Oliver raziskuje smrt iz preteklosti.
  29. Agatha Christie: Umor v Mezopotamiji 4/5 Hercule Poirot razrešuje umor na arheološki odpravi.
  30. Agatha Christie: Zmenek s smrtjo 5/5 Ta isti detektiv je na izletu v Petri v Jordaniji. In mimogrede reši kriminalni primer.
  31. Agatha Christie: Strupeno pero 4/5 Anonimna pisma razburkajo zaspano mesto v Angliji. Tokrat brez Poirota, pač pa z majhno, a pomembno vlogo Miss Marple.
  32. Agatha Christie: Smrt na Nilu 5/5 Detektivska klasika. No.1
  33. Miodrag Majić: Otroci zla 4/5 Srbska kriminalka. Predvsem o tem, kako zelo skorumpirano je lahko sodstvo.
  34. Hilary Mantel: The Assassination of Margaret Thatcher 5/5 Kratke zgodbe čudovite, letos preminule Hilary Mantel.
  35. Drago Jančar: Ob nastanku sveta 5/5 Drago Jančar, kot sem ga pričakovala.
  36. Katie Mack: Konec vsega (Gledano astrofizikalno) Zelo zanimiva poljudno-znanstvena knjiga, ki opisuje hipoteze, ki poskušajo razložiti konec našega vesolja.
  37. Ruth Ozeki: The Book of Form and Emptiness 4/5 Še en razvojni roman. Zelo v duhu časa. S Slovencem Slavojem v pomembni vlogi.
  38. Chris Naunton: Egyptologists' Notebooks 5/5 O Egiptu, ki ga ni več. Ko o Starem Egiptu še nič nismo vedeli in je bilo potrebno še vse raziskati.
  39. Arkadij in Boris Strugacki: Težko je biti bog 4/5 Ko Zemljani igrajo boga na nekem drugem planetu. Eden izmed njih se zaveda, da je ta vloga prezahtevna.
  40. Alfred Grimm: Joseph und Echnaton, Thomas Mann und Ägypten Knjiga, ki je izšla ob razstavi, ki je potekala v letih 1992 in 1993 v Lübecku, Münchnu, Berlinu, Zürichu in Bernu. Opisuje povezave Thomasa Manna s Starim Egiptom, njegovo raziskovanje staroegipčanske tematike in njegovi dve potovanji v Egipt. 14. februarja 1930 se je z vlakom peljal iz Münchna proti Trstu, da bi se tam vkrcal na ladjo za Egipt. Mogoče je bilo to edinokrat, ko je bil Thomas Mann na slovenskih tleh:)

Srečno novo leto 2023!

Galaktična jata SMACS 0723
(vir: NASA, ESA, CSA, STSci, Webb ERO)
Ena prvih fotografij teleskopa James Webb,
ki so ga lansko leto na božič izstrelili v vesolje

petek, 23. december 2022

Gledam in poslušam - jeseni 2022

Pa smo prišli do zadnjega članka v sklopu prispevkov Gledam in poslušam. 
(V naslovu rubrike mi tako ne bi bilo treba pisati letnice 2022.)

Rada sem pisala o filmih in serijah, ki sem jih gledala; o glasbi in radijskih igrah, ki sem jih poslušala.

Od zdaj naprej pa se spet posvečam predvsem in samo knjigam.

Filmi:
  • Drive My Car (Japonska, 2021)na HBOmax: Ona piše scenarije, on je gledališki igralec. Imata dokaj skladno zakonsko življenje. Poudarek je na dokaj. To je predzgodba. V pravi zgodbi pa njega povabijo v Hirošimo, da na oder postavi igro Striček Vanja. Igralska zasedba je mednarodna, saj igralci govorijo v japonščini, mandarinščini, znakovnem jeziku... Tam spozna nove ljudi in prepozna stare. Najusodnejše pa je poznanstvo s šoferko, ki ga vozi iz gledališča v hotel in nazaj. Dovolj zanimivo, da bom mogoče prebrala Hurakamijevo kratko zgodbo, po kateri je bil film posnet.
  • Tenet (ZDA, 2020), na HBOmax: Tipičen film Christopherja Nolana z nerealnim časom in časovnimi preskoki. Tudi veliko akcije. Zmanjševanje entropije je v tem filmu nekaj mogočega. In - to pa že vemo, fizikalne formule delujejo v obe smeri. Prav površno filma ni mogoče gledati, prezapleteno pa tudi ni.
  • 👍Heat (ZDA, 1995), na HBOmax: Robert De Niro in Al Pacino. Kaj je sploh še potrebno dodati? Igrata se drug z drugim. Eden je bančni ropar, drug je policist; nobeden od njiju pa ne trene z očesom, ko je potrebno ubijati. Za nameček pa še Val Kilmer, Jon Voight in rosno mlada Natalie Portman. Enkratno.
  • Far from Heavan (ZDA, Francija, 2002): Marsikaj me je zmedlo, dokler nisem pogruntala. Ne, film ni tako star, kot izgleda, in ni remake tistega, na katerega so me spominjali določeni odlomki (All That Heaven Allows (1955) - sem pozneje ugotovila), tako, da kmalu postane jasno tudi to, zakaj igralci nekako ne spadajo v tako posnet film. Sicer pa odličen film, ki na prefinjen način raziskuje homoseksualnost ter rasno in družbeno razslojenost.
  • Life (ZDA, 2017): Na Mednarodni vesoljski postaji v zemeljski orbiti raziskujejo enocelično bitje, ki so ga našli na Marsu. Film gre po sledeh Aliena in je zato dokaj dolgočasen. No, konec je pa odličen!
  • Tutankamon, novo iz groba (Francija, 2018): Nova odkritja v Tutankamonovi grobnici, ki nakazujejo na to, da je imela njegova najstarejša sestra pomembnejšo vlogo, kot ji jo pripisuje zgodovina. Na žalost pa dokumentarni film vsebuje številne napake in napačne razlage - največja med njimi je ta, da je bila Tutankamonova mama, kar Nofretete. To je bilo z DNK preiskavo že davno ovrženo.
  • 👍Tutankamon v barvah (Velika Britanija, 2020): Dokumentarni film, s katerim so na National Geographic kanalu počastili 100 letnico odkritja Tutankamonove grobnice. Howard Carter in njegova ekipa je takrat (in tudi že prej) posnela številne fotografije in filme - v črno beli tehniki, seveda. Zdaj so te posnetke obarvali in dobili smo enkratne dokumente zgodovinskega odkritja, ki je s tem postalo še veličastnejše.
Howard Carter in Tutankamon
v barvah


Serije:
  • Star Trek - The Next Generation (1987), 1. sezona: Ne vem, kako je tej legendarni seriji do sedaj uspelo tako neopaženo mimo mene. Ne, nisem več samo Star wars fen.
  • The North Water (BBC, 2021): Po knjigi, o kateri sem nekoč pisala, ker je bila kandidatka za bookerja, in se mi je zdela pozornosti vredna, ker jo je priporočila Hilary Mantel. No, romana nikoli nisem prebrala (mogoče je bil vzrok za to res nasilje), a serijo posneto po knjigi je bilo prav fajn pogledati. O odnosih med možmi na ladji, ki sredi 19. stoletja v Severnem morju lovijo kite. Vsak je nekaj posebnega, vsak ima svoj razlog, da je na tej ladji, vsi pa morajo biti močni in vzdržljivi, da lahko preživijo. Glavni junak je ladijski zdravnik.
  • 👍Ja, Chef (Voyo original, 2021): Fajn komedija! Juriju Zrnecu je vloga pisana na kožo. Pa tudi vsi ostali so v redu. Kot bi gledala Gordona Ramseya v eni od njegovih kuharskih oddaj. Ampak še bolje.
  • Beli lotos (HBO Max, 2021), 1.sezona: White Lotus je hotel na enem izmed havajskih otokov. Med gosti in osebjem se zgodi to in ono. Sproščujoče fajn. In čudovit intro v vsakega od delov serije.
  • Trom (Danska, 2022): Šestdelna kriminalna serija, ki se dogaja in je bila snemana na Ferskih otokih, po predlogi serije romanov pisatelja s Ferskih otokov. Ja, pokrajina na otokih, vreme in preprost način življenja, ki ga živijo tamkajšnji prebivalci je že skoraj dovolj, da se serijo splača ogledati. A tudi zgodba je v redu, okoljevarstvena tematika je primerno predstavljena. Serija se konča s klifhengerjem. Drugo sezono pa že snemajo. 
  • 👍Renaissance Unchained (with Waldemar Januszczak): Waldemar Januszczak snama najboljše dokumentarne filme o likovni umetnosti. V njih nam razkriva nove, revolucionarne poglede na posamezne umetnike in umetnostna obdobja ter ruši klišeje. V tej 4-delni seriji se je posvetil renesansi, ki še zdaleč ni čas oživljanja klasične grške umetnosti ali čas, ko sta se po mračnih časih srednjega veka v umetnost in družbo vrnila svetloba ter razum. O, ne! In sploh se ni začela v Italiji.
  • The Art Mysteries (with Waldemar Januszczak): O Moni Lisi, ki sploh ni takšna famme fetale, kot so si jo predstavljali moški 19. stoletja, o Botticelijevi Veneri, o tem, kakšen je pomen ene najskrivnostnejših slik - Tempesta, in še in še.
  • 👍The Impressionist: Painting and Revolution (2011, BBC) (with Waldemar Januszczak): Impresionisti niso samo prikupne slike v pastelnih barvah, pokrajine ter nasmejani Parižani in Parižanke, ki se zabavajo in dobro jedo. Impresionizem je bil revolucija, ki je pometala z dotedanjim salonskim slikanjem, in je likovno umetnost usmerila na povsem nova pota.
Waldemar Januszczak
(njegove dokumentarne filme lahko najdete na
YouTube kanalu Perspective) 


Poslušam:
  • 👍Philharmonix: Rock me Amadeus (Kurhaus Wiesbaden, 2020): Sedem filharmonikov iz Berlina in Dunaja je ustanovila Philharmonix, da lahko igrajo tisto, kar imajo radi - lastne priredbe znanih klasičnih del, jazza, popa, holywoodskih melodij in ljudskih pesmi. Dve violini, viola, violončelo, bas, klarinet in klavir. Enkratno. Nicht alles in ihrem Program ist klassische Musik. Aber alles ist musikalische Klasse!
  • 👍Celine Dion: Taking Chances World Tour (na Arte): Potem, ko je pet let nastopala eksluzivno in samo v Las Vegasu, se je Celine Dion leta 2008 podala na svetovno turnejo. Nastopila je v 93ih mestih po celem svetu, kjer jo je poslušalo več kot tri milijone poslušalcev. S svojimi glasbeniki in plesalci, premičnim odrom, svetlobnimi efekti in videoposnetki - ter svojim čudovitim glasom me je prikovala k zaslonu.
  • The Doors: Live at the Isle of Wight (1970), na Arte: Več kot pol milijona ljudi je prišlo na ta rockovski festival na otoku Wight, mnogi zaradi tega, da bi poslušali Doorse. Ob dveh ponoči so stopili na oder. Jim Morrison, proti kateremu je na Floridi ravno takrat tekel sodni postopek zaradi vulgarnega vedenja, je pel povsem negiben - bil je kot "Dioniz v verigah", je izjavil eden izmed ostalih članov benda. Kmalu po tem koncertu se je umaknil v Paris, kjer je ostal do svoje smrti, slabo leto po koncertu na otoku Wight.
  • Ramstein: Paris (na Arte): kot eni nemški Leibach. Na koncertu v Parizu.
  • Arkadij in Boris Strugacki: Tretja civilizacija: Znanstveno-fantastična radijska igra. Na neznanem planetu ekipa Zemeljskih inženirjev in tehnikov planet pripravalja za to, da bi ga lahko naselili. Planet je zelo podoben Zemlji, a na njem ni nobenega življa. Ena sama hladna pustota. In tišina. Potem pa eden od tehnikov začne slišati človeške glasove: žensko, ki prosi za pomoč, otroški jok. Ne ve, ali ima prisluhe, slušne halucinacije ali pa so glasovi resnični. Najdejo tudi razbitine zemeljske vesoljske ladje in v njem trupli moškega in ženske. Da pa je vse skupaj še bolj čudno, se pojavi še mladenič, ki ima nadčloveške lastnosti, in je prepričan, da je edini prebivalec tega nenavadnega planeta.
  • Hebert W. Franke: Signale aus dem Dunkelfeld: Sci-fi radijska igra priznanega avstrijskega znanstvenika in pisatelja, ki je premenil julija letos. Imamo zvočni posnetek(ta je pri avtorjih znanstveno-fantastičnih radijskih igrah zelo priljubljen) posnet na Luni, kjer so nastanjeni trije znanstveniki, dva moška in ženska. Ta posnetek poslušata direktorja dveh firm, ki sta zgradila postajo na Luni ter znanstvenike poslala tja. Ugibata o tem, kaj se je skupini znanstvenikov na Luni pripetilo. Posnetek z Lune in pogovor med direktorjema pa predvajajo razburjenim novinarjem na Zemlji, ki pričakujejo nič drugega kot invazijo Nezemljenov na Zemljo.
  • Herbert W. Franke: Papa Joe&Co.: Še ena sci-fi radijska igra tega avtorja. Ta se dogaja v prihodnosti (ali pa v vzporednem svetu), ko imajo v ZDA dikatorja, ki ga vsi kličejo Papa Joe, in politično ureditev zelo podobno tisti iz Severne Koreje - s to razliko, da so v Novi Ameriki tehnološko precej bolje razviti. Državljani so pa enako izolirani od ostalega sveta kot so v Severni Koreji in svojega voditelja enako goreče ljubijo, kot to počnejo tam. Zdaj pa v Novo Ameriko, da bi se malo razgledal, pride diplomat iz demokratične Evrope. A kaže, da bo Papa Joe v svoje mreže ujel tudi prišleka iz Evrope.
Podkasti, ki jih poslušam -
- ene bolj redno kot druge.


nedelja, 18. december 2022

Arkadij & Boris Strugacki: Težko je biti bog

To je kakor znanstveno-fantastični, a je bolj psihološki ali filozofski ali eksistencialni roman. Znanstvena fantastika - ali še bolje, fantastika, je le ozadje, na katerem se rešujejo vprašanja, o katerih ponavadi razpravljajo filozofi in psihologi.

Pravzaprav skoraj ni možnosti, da bi ljudje nekoč res postopali tako, kot je opisano v knjigi. Kako verjetno je namreč, da nekoč najdemo planet, ki bi bil poseljen z ljudmi, ki bi nam bili tako zelo podobni, da bi se lahko pomešali mednje in bi se od nas razlikovali samo po tem, da so obtičali na predindustrijski stopnji razvoja. Nikakršna. A v 60ih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je nastal roman bratov Strugacki, Težko je biti bog, so na naše vesolje in na človeško prihodnost gledali drugače, kot nanjo gledamo danes.


A to pravzaprav ni pomembno. Pomembne so dileme, ki mučijo glavnega junaka romana. Anton je ruski raziskovalec, zgodovinar, ki ga skupaj s še nekaterimi drugimi pošljejo na tuj planet, ki je poseljen z ljudmi na nekoliko nižji razvojni stopnji, kot je naša. Njegova naloga je opazovati. Pod krinko - kot don Rumata, predstavnik elite na tem planetu, se pomeša med ljudi in opazuje, kaj se dogaja. Spremlja razvoj družbe.
V dogajanje in v odnose med ljudmi naj se ne bi vmešaval. A to je lažje reči kot storiti, še posebno, če je družba tako nazadnjaška, prostaška in nehumana, kot je ta na tem planetu. Don Rumata težko ostane neprizadet, potem ko opazuje samovoljo vladarjev, njihovo krutost in brezobzirnost, a tudi neumnost in kratkovidnost preprostih ljudi. Mogoče bi bilo včasih vendarle pametno poseči vmes in rešiti kakšnega učenjaka ali umetnika - predstavnika tistih, ki so na tem planetu najhuje preganjeni; ali pa spraviti s poti kakšnega okrutnega diktatorja. Mogoče bi potem družba krenila na pravo pot - pot svobode in demokracije. Ali pa tudi ne. Marsičesa so se znanstveniki z Zemlje že polotili na tujih planetih in poskušali nazadnjaške družbe usmeriti na nove poti, a niso bili uspešni. Mogoče z vsakim svojim - sicer dobronamernim posegom, domačinom celo škodujejo. In kakšen pomen ima potem to, da so sploh prisotni na tem planetu? In zakaj bi sploh opazovali drugo civilizacijo in ji solili pamet? Ali ni najbolje vse skupaj pusti tako kot je, se ne vmešavati in se brigati le zase? Taka vprašanja se motajo po Antonovi glavi in ga mučijo. 
Težko je biti bog in ravnati pravilno. Naloga, ki ji človek ni dorasel.

Takole pravi eden od domačih učenjakov s planeta:
"Vedno bodo obstajali bolj ali manj kruti kralji, bolj ali manj divji baroni in vedno bo obstajalo neuko ljudstvo, ki bo občudovalo svoje zatiralce in sovražilo osvoboditelje. In vse to se dogaja, ker suženj bolje razume svojega, čeprav krutega gospodarja kakor svojega osvoboditelja in si lažje predstavlja samega sebe na mestu svojega gospodarja kakor pa na mestu nesebičnega osvoboditelja. Tak je svet, don Rumata, in taki smo ljudje."
Taki smo tudi ljudje na Zemlji. Seveda, saj je bila knjiga napisana za nas. Sploh ni treba, da se oziramo v preteklost, le okrog sebe lahko pogledamo, pa že vidimo despote in zaslepljeno ljudstvo. In tudi tiste, ki bi ljudi osvobajali ter jih usmerjali na nova pota.

Pisanje znanstveno-fantastičnih del je bilo v času socializma v državah Varšavskega pakta izredno priljubljeno opravilo. Pisatelji so lahko preko svojih del prikrito kritizirali oblast in režim, v katerem so živeli, in zaradi tega niso bili kaznovani. Saj je vendar vse izmišljeno, so rekli. Brata Strugacki pa sta v svoj roman, Težko je biti bog, na mestih, kjer so prikazani najtemačnejši tokovi družbe na neznanem planetu, zapisala še besedo fašizem, in zaradi tega knjigo kljub ostri kritiki stalinizma uspela v svoji domovini Sovjetski zvezi izdati brez velikih težav.
Kajti knjiga Težko je biti bog je v prvi vrsti roman o totalitaristični oblasti in pasivnemu, prestrašenemu ljudstvu, ki zatiranje potrpežljivo prenaša. Knjiga poskuša razložiti zakaj je tako in kako bi lahko krivično razmerje razrešili, a ob tem priznava, da gre za božje vprašanje brez enoznačnega odgovora. Poleg tega izpostavlja dilemo, ali ima nekdo, ki bolje razume - ali pravilneje, misli, da bolje razume položaj - pravico, da se vtika v življenje drugega in ga poučuje.

Mi je dalo kar misliti. 

★★★★☆

nedelja, 11. december 2022

Chris Naunton: Egytologists' Notebooks

The Golden Age of Nile Exploration in Words, Pictures, Plans, and Letters

Zamislite si, da z ladjo po dolgem in napornem potovanju po Sredozemskem morju zaplujete v delto reke Nil. Ne v današnjem času, ampak pred tristo ali celo štiristo leti. O skrivnostni deželi ob Nilu ne veste veliko - mogoče nekaj malega, kar je pred dva tisoč leti napisal Herodot, ko je hodil tu okoli. Zaradi njegovih zapisov poznate sfingo in ste že slišali za kraljevski mesti Memfis in Tebe. 
Egipt pa poznate tudi iz ene od najlepših svetopisemskih zgodb. Zgodba o Jožefu in zgodba o Mojzesu se dogajata v Egiptu; v Egipt pa sta pred Herodom bežala tudi Marija in Jožef s svojim novorojencem Jezusom. To je vse. Kaj več o Egiptu verjetno ne veste.

Potem pa se s krova ladje, ki zdaj že pluje po Nilu, začnete čuditi. Pred vami se namreč odpre pogled na pokrajino, ki je še niste videli. Zagledate obsežna področja obdelane zemlje, prepletene s kanali, kjer je vse bujno in zeleno; le malo stran od teh rodovitnih polj pa že ozrete puščavo in pusto skalovje. Vidite čolne in ladje, ki tiho drsijo po Nilu, in včasih iz daljave slišite glas duhovna, ki kliče k molitvi. Vroče vam je in moč sonca ubija, a takoj, ko zaide, vas že spreleti hlad in iščete toplo ogrinjalo, da lahko potem na kristalno jasnem nočnem nebu opazujete zvezde.

Vendar pa pokrajina vseeno ni tisto, kar vas na tej avanturi najbolj navduši. Osupnete ob pogledu na piramide v Gizi, saj tako visokih stavb še niste videli, in se zdrznete ob kamniti sfingi, ki je skoraj popolnoma zakopana v pesku. Vašo domišljijo burijo številne druge ruševine, delno zakopane v pesku, delno na prostem, vse pa popisane s čudno pisavo, ki je ne razume nihče na svetu. Čudite se domačinom, ki živijo v nekaterih od teh ruševin, in se ob tem sploh ne zavedajo, kako zelo nenavadno je vse, kar jih obdaja. In domačini se čudijo vam, ker se vi čudite ruševinam in kipcem in ostankom posod in drugim ničvrednim črepinjam, ki jih najdete kjerkoli že sežete v pesek.

Kaj si zaželite, ko zagledate vse te skrivnostne lepote Egipta? Želite jih nekako zabeležiti in ohraniti. Dokumentirati. In ker je nemogoče, da bi že imeli fotografski aparat, sežete po beležnici ali kakšnem drugem kosu papirja in začnete risati, beležiti in prepisovati. Opisujete svoja občutja in razmišljanja. Predpostavljate, kaj bi lahko kaj pomenilo. 
Nastanejo zapiski iz zlate dobe raziskovanja Egipta, ko je bila dežela ob Nilu še povsem nedotaknjena, ko se o njej še skoraj nič ni vedelo in so morali še vse raziskati.


Zapiske, slike, pisma in zemljevide, ki so jih ustvarili prvi raziskovalci Egipta, je Chris Naunton zbral v svoji knjigi Egyptologists' Notebooks.
Knjiga je čudovita in je narejena tako, da jo lahko beremo in pregledujemo na različne načine. Vsak od kronološko razporejenih raziskovalcev Starega Egipta ima svoje poglavje. Med listanjem lahko samo pregledujemo slike in beremo kratke zapiske iz beležnic teh pustolovcev - že samo ti so tako presunljivi, da je knjigo vredno imeti. Če o kakšnemu od njih želimo izvedeti kaj več, lahko preberemo kratek odstavek na začetku zapisa, v katerem so povzete glavne značilnosti njihovega dela in odkritij, ki so jih prispevali v egiptovsko zakladnico znanja. Če pa se hočemo poglobiti v življenje kakšnega od njih, lahko preberemo celotno besedilo o posameznem raziskovalcu, ki je ravno prav izčrpno - ne preveč za laičnega bralca in ne premalo.

Prvi je predstavljen Athanasius Kircher - nemški jezuit iz 17. stoletja, ki sicer nikoli ni bil v Egiptu, a se je vse svoje življenje ukvarjal s hieroglifi. Prepisoval jih je z obeliskov, ki so bili že od rimskih časov dalje postavljeni v Rimu in Konstantinoplu, ter jih poskušal razvozlati. Ni mu sicer uspelo - čeprav si je domišljal, da mu je - a je vseeno postavil prvi kamenček v mozaik egiptologije in s tem znanja, ki ga imamo danes o Starem Egiptu, in se nam zdi skoraj samo po sebi umevno.

Povsem drugače je s Kircherjevim angleškim sodobnikom Georgem Sandysem. Ta je leta 1610 v okviru svoje Grand Tour prepotoval Egipt in velja za prvega Evropejca, ki je o svojem potovanju poročal v pisni in slikovni obliki. Pravilno je tudi predvideval, da so velike piramide grobovi, ne pa kašče, ki jih je svetopisemski Jožef zgradil za zaloge žita v egiptovskih sedmih letih debelih krav.

In tako dalje, korak za korakom, od enega do drugega pustolovca in raziskovalca, vse do Howarda Carterja in njegovega odkritja Tutankamonove grobnice in še naprej. 
Pri predstavitvi Howarda Carterja bi mogoče pričakovali, da bo največ pozornosti posvečeno ravno temu njegovemu največjemu odkritju, katerega stoletnico smo praznovali pred dobrim mesecem dni, pa ni tako. Chris Neuntan je v svoji knjigi zelo natančno opisal tudi Carterjevo zgodnjo poklicno kariero. Ta je bila bližje umetnosti kot arheologiji, saj je bil Howard Carter nadarjen slikar in risar. V Egipt je odpotoval že kot šestnajstleten fant in si tam kaj hitro pridobil sloves izredno natančnega in dobrega prerisovalca podob s sten grobnic in ostalih staroegipčanskih spomenikov. S prodajo akvarelov s staroegipčansko motiviko, ki so jih kupovali bogati angleški navdušenci nad skrivnostno kulturo ob reki Nil, pa si je nemalokrat služil tudi kruh. A njegova ljubezen je bila vseeno arheologija in ta ljubezen ga je pripeljala k lordu Carvaranu, s katerim sta potem s skupnimi močmi pripomogla k - po mojem mnenju - največjemu arheološkemu odkritju 20. stoletja.


Seveda pa zgodbe o odkrivanju staroegipčanskih skrivnosti niso bile vedno tako romantične in lepe, kot bi si mogoče lahko predstavljali iz tega mojega zapisa in tudi navdušenja nad Starim Egiptom. Takšne avanture so bile vsaj na začetku precej nevarne in samo najdrznejši so se upali napotiti navzgor po Nilu. Egipt je bil namreč v času prvih raziskovanj izredno negostoljubna dežela. Domačini, ki so živeli v naseljih vzdolž Nila, so evropske prišleke obmetavali s kamni in jih ropali, kadar so le mogli. Raziskovalci se tako včasih sploh niso upali izkrcati z ladje ali pa so to storili samo v spremstvu janičarjev - če so imeli to srečo, da jim jih je otomanska oblast v Egiptu priskrbela. Potem pa so bili tukaj še vedno lačni krokodili, ki se tudi niso obotavljali, da ne bi prišlekov mimogrede napadli.

Seveda pa je tudi veliko stvari, ki jih lahko zamerimo evropskim raziskovalcem. Mogoče to, da je bilo skoraj vsem - no, vsaj tistim iz zgodnejših dob raziskovanja Egipta, nekaj splošno sprejemljivega, če ne celo pričakovanega, da si pred potovanjem po Egiptu v Kairu ali Aleksandriji kupijo sužnjo, ki je potem med plovbo po Nilu skrbela zanje - tako in drugače. Večina se je z njimi potem sicer tudi poročila, a to pravzaprav ne izbriše sence nad njihovim početjem.
Sporno je seveda tudi odnašanje staroegipčanskih predmetov iz Egipta v Evropo, pa čeprav takrat ni bilo nobenega odloka ali zakona - ne v Egiptu in ne v Evropi, ki bi to prepovedoval. In konec koncev je bil sporen tudi način raziskovanja, pri katerem je bilo precej kulturne dediščine poškodovane ali celo uničene.

Na tem mestu potem v egiptologijo vstopijo ženske, ki so sposobne na ostanke Starega Egipta pogledati nekoliko drugače, kot so to dolga stoletja počele le moške oči. Leta 1873 sta se kar dve ženski istočasno, ne da bi se poznali, še manj pa dogovorili, podali na potovanje po Nilu. Ena je bila Amelia Edwards, druga Marianne Brocklehurst. Bili sta samostojni ženski, brez moških, dovolj bogati, da sta si lahko privoščili "ljubezen do Starega Egipta" in zbiranje staroegipčanskih artefaktov. Potovali sta vsaka s svojo življenjsko družico (ali pa samo s "travel companion" - takrat so to še težko razlikovali) in bili med potovanjem zgroženi nad tem, kako malomarno evropske raziskovalne ekspedicije postopajo z ostanki staroegipčanske civilizacije. Edwards je potem po vrnitvi v Anglijo s pomočjo Brocklehurst ustanovila Egypt Exploration Found, ki je skrbel za primerno ravnanje in ohranjanje staroegipčanske dediščine. Napisala pa je tudi izredno popularno knjigo - potopis A Thousand Miles up the Nile, ki ga je opremila z lastnimi ilustracijami.

Knjiga Chrisa Nautona, Egyptologysts' Notebook je knjiga o Egiptu, ki ga ni več. Za največje navdušence nad Starim Egiptom je dragocena in neprecenljiva.

★★★★★

sobota, 3. december 2022

Ruth Ozeki: The Book of Form & Emptiness

He's actually a super famous poet back in Slovenia.

Roman The Book of Form & Emptiness sem začela brati zaradi treh stvari.

Prvič, ker je to najnovejša knjiga Ruth Ozeki - ameriške pisateljice, ki jo imam rada. Njena knjiga A Tale for the Time Being me je pred časom zelo navdušila.

Drugič, ker jo je priporočil David Mitchell - še eden meni ljubih pisateljev, ki je napisal eno najboljših knjig vseh časov po mojem okusu, Cloud Atlas. Za roman The Book of Form & Emptiness je napisal, da ga priporoča tudi tistim, ki ne berejo veliko, saj se lahko zgodi, da bodo zaradi njega ponovno vzljubili branje.

In tretjič, ker je v romanu ena pomembnejših oseb pesnik iz Slovenije. Ime mu je Slavoj, kar vzbuja ne preveč dobrodošle asociacije na drugega Slovenca z istim imenom, kar pa, seveda, še zdaleč ni naključje. Že kmalu namreč postane jasno, da sta si fikcijski in resnični Slavoj v marsičem podobna. Delita si enako svetovnonazorno prepričanje in tudi govorita na podoben način. Tisti iz knjige, na primer, takole: "Ze boys from Ljubljana will hef this done in no time. They are recycling professional." Slavoj namreč ni edini Slovenec v mestu nekje na zahodni obali Združenih držav Amerike, kjer se zgodba dogaja - cel kup jih je še; med varnostniki v knjižnici in smetarji so. Ko je potrebno kaj postoriti, se lahko zanesete nanje - če niso ravno pod vplivom alkohola. 
Če bi tako pisali o predstavnikih First Nation ali Indigenous People ali pa Afroameričanih bi bil problem, pri Slovencih pa ni;)

Sicer pa je Slavoj - a random old homeless dude in a wheelchair, with a missing leg and rotting teeth, who needs a shower and drinks - pesnik, ki piše pesnitev Zemlja in tistim, ki ga želijo poslušati, predava about revolution, about religious ideology of consumer capitalism in about the antropocentric sentimentalism of his generation, v knjigi izredno simpatično in prijazno predstavljam; pisateljica pa mu je podelila tudi izredno pomembno vlogo pri razvoju glavne zgodbe romana.


Osrednja zgodba romana je zgodba o štirinajstletnem Bennyju in njegovi mami Annabelle, ki se vsak na svoj način spopadata z nesrečo, ki ju je doletela. V prometni nesreči sta namreč izgubila očeta in moža. Kot nekakšen podzavestni odziv na tragedijo začne Annabelle okrog sebe še bolj intenzivno kot pred tem kopičiti različne predmete, ki grozijo, da bodo preplavili hišo, kjer živita, Benny pa sliši predmete govoriti.

To - z glasovi, ki jih sliši Benny, je izredno zanimivo. Ne vemo namreč natančno ali so le slušne halucinacije in tako znak razvijajoče se duševne bolezni, ali pa se za temi glasovi skriva nekaj drugega - nekaj bolj skrivnostnega, nekaj zenovskega. Lahko namreč stopimo iz svojega antropocentričnega sveta in na predmete pogledamo z druge strani - tiste, ki je blizu budističnemu pogledu na svet. Po tem prepričanju bi tudi predmeti lahko imeli dušo in bi jih zato mogoče lahko tudi slišali govoriti.

Med predmeti, ki nas obkrožajo in jih Benny sliši, ko govorijo ali kričijo ali pa mu celo dajejo navodila, kaj naj stori, obstajajo razlike. Eni so več vredni od drugih in za to nepravično neenakost med njimi je kriv človek. Predmeti se namreč delijo na "Made", se pravi tiste, ki jih je izdelal človek, in "Unmade", kot so recimo skale in kamni. "Made" so več vredni kot "Unmade" in "Made" so tisti predmeti, ki jih v večini primerov Benny sliši govoriti. Ti predmeti so nervozni in glasni, ker so v času svojega obstoja doživeli marsikaj hudega. Občutili so, na primer, bedo izkoriščanih delavcev, ki so jih izdelali, poslušali prepire in videli pretepe v stanovanjih, kjer so bili postavljeni; in da bi vso težo teh doživetij iztisnili iz sebe, predmeti pogosto kričijo in Bennyja spravljajo ob pamet.
S predmeti je potrebno tako kot z ljudmi, živalmi in rastlinami lepo ravnati. Potem so zadovoljni, mirni in tihi.

Annabelle, Bennyjeva mama, predmetov ne sliši govoriti, a tudi njo spravljajo ob pamet. Čeprav je, kot pravi Slavoj, "Ownership the most intimate relationship that one can have to object", stvari predstavljajo tudi velik problem, saj človeka lahko posedujejo. Zato se moramo znati od predmetov tudi posloviti, se jim zahvaliti, ker so nam služili, in jih potem, ko so opravili svojo nalogo, pustiti, da odidejo drugam in se reciklirajo v nekaj novega. No, tega Annabelle ni znala narediti in je v stanovanju kopičila nove in nove predmete, ki so bili vedno bolj nejevoljni in so Bennyju grenili življenje. Da se je proti koncu knjige vsaj nekako izvila iz svojih težav, ji je pomagala ena izmed dandanes številnih japonskih knjig o pospravljanju. Knjigo Tidy Magic, ki ji je med nakupovanjem v supermarketu naključno padla v nakupovalni voziček, je napisala budistična nuna.

Tako sem v svojem razmišljanju končno prišla tudi do knjig. Te so v romanu izredno pomembne. Knjige so tiste, ki zavzemajo najvišji položaj na hierarhični lestvici predmetov - so the High Priests of the Made in knjižnice so njihova svetišča. Da bo jasno, kako pomembne so, naj povem tudi to, da je celoten roman The Book of Form & Emptiness zasnovan kot dialog med knjigo in Bennyjem. Knjiga pripoveduje Bennyjevo življenjsko zgodbo, Benny pa včasih dogajanje na kratko komentira, kar daje romanu izredno zanimivo zgradbo.

Ena izmed knjižnic je pomembna za razvoj zgodbe. Benny v njej bere knjige in uživa v tišini, kajti tam je za predmete lepo poskrbljeno in so ti zato zadovoljni in tiho. V knjižnici ima svoje pribežališče tudi pesnik Slavoj in Bennyjeva prijateljica Aleph, ki je member of the transcultural, pansexual, postgender radical youth. V knjižnici se dogodi marsikaj - tako dobrega kot slabega, vedno pa pomaga Bennyju, da se laže spopade s svojimi težavami in najde pravo pot v odraslost.

Roman The Book of Form & Emptinnes je namreč tudi razvojni roman, ki opisuje Bennyjevo odraščanje. Na več mestih me je spominjal na Murakamijev roman Kafka na obali. Glavna junaka obeh knjig sta si precej podobna in sta mi bila oba enako všeč.
Poleg tega je to tudi roman, ki na čudovit način pokaže, kako velika in brezmejna je materinska ljubezen; pa tudi roman o nerazumevanju in nesporazumih, ki se je pojavljajo v medsebojnih človeških odnosih. 
Psihiatrinja, ki skrbi za Bennyja, ga ne razume in vedno znova spreminja diagnozo in mu predpisuje nova zdravila; v šoli sicer sledijo predpisanim postopkom, a Bennyjevo vedenje napačno ocenijo, Benny ne razume svoje mame in Annabelle si včasih povsem napačno razlaga sinovo doživljanje.
Ruth Ozeki je uspelo mojstrsko opisati vsa razmerja, ki jih je tako zanimivo spletla med ljudmi in predmeti, enkratna pa je tudi pri opisovanju odnosov med ljudmi in nesporazumov, ki se pri tem pogosto pojavijo - a tudi tega, da se z nekaj volje, potrpežljivosti, dobrohotnosti in razumevanja vsi naši nesporazumi lahko tudi brez težav presežejo.

Roman Ruth Ozeki, The Book of Form & Emptiness je ena izmed tistih knjig, ki literaturo 21. stoletja dvigujejo na povsem nov, radikalen nivo. Dosledno obravnava vse dileme našega časa in probleme, s katerimi se trenutno spopadamo. Antropocentrični pogled na svet je s to knjigo neusmiljeno vržen iz svojih utečenih in samoumevnih tirnic, a to romanu ne preprečuje, da ne bi ostal toplo človeški in human.

★★★★☆
Ruth Ozeki
(poleg pisateljice je tudi budistična duhovnica)
vir: Wikipedia