Albertina: Od Moneta do Picassa

Senator prof. ddr. Herbert Batliner (1928) je v svoji poklicni karieri kot odvetnik zastopal številne nesramno bogate kliente. In ob tem tudi sam obogatel:) Znan je tudi po tem, da je (na nezakonit način) financiral nemško konservativno stranko CDU. Pa tudi daroval sredstva za orgle v Sikstinski kapeli v Rimu. 

V 60-ih letih prejšnega stoletja sta s soprogo Rito začela načrtno zbirati umetnine t.i. "klasične moderne". Takšno poimenovanje mogoče zveni nekoliko nerodno. Moderna umetnost je vendarle nekaj povsem nasprotnega klasični umetnosti in klasična moderna nekako ne more obstajati. A vendar je naziv "klasična moderna" še kako na mestu. 500 slik in kipov, ki sta jih zakonca Batlinar zbrala, sodijo namreč v sam kanon moderne umetnosti.

Herbert in Rita Batliner sta dolga leta živela v intimni družbi svojih slik in kipov, ki so jih poleg njiju lahko občudovali le še redki izbranci. Srečneži. Toda z leti zadovoljstvo ob pogledu na čudovite slike cenjenih slikarjev v sprejemnici, dnevnih sobanah ali spalnicah razkošnih stanovanj in vil vseeno začenja kopneti. Lastnina - pa čeprav je to čudovita slika, ne prinaša več tako velikega veselja, kot ga je na začetku. Predvidevam; vem pa ne.

Kakor koli že, zakonca Batliner sta leta 2007 svojo zbirko umetnin - iz dobrote ali preračunljivosti ali pa iz kakšnega tretjega vzroka - predala dunajski Albertini in to umetnostno ustanovo usmerila na popolnoma novo pot.

Herbertu in Riti Batliner sem globoko hvaležna za to, da sta omogočila, da v njunih umetninah uživa širši krog ljudi. Zelo širok krog ljudi. Za Slovence je Dunaj skoraj za vogalom, zakaj se torej umetnostni navdušenci ne bi podali na ogled te zbirke. Za običajne ljudi je vstopnina na razstavo 12,90 €, za mlade pod 26 let 8,50 € za otroke mlajše od 19 let (!) pa celo gratis. 

Zbirka Batliner ni enkratna samo zaradi čudovitih umetnin, ki jih poseduje, ampak tudi zato, ker obiskovalcu omogoča, da se na izredno prijeten in pregleden način seznani z vsemi umetnostnimi tokovi od konca 19. stoletja pa do 70-ih let 20.stoletja. Še na nobeni razstavi do sedaj mi ni bilo na tako preprost in jasen način razloženo, zakaj in kako je ena umetnostna struja zamenjala drugo, kako hitro so si sledile ena za drugo in katere so bile tiste stvari, ki so jih povezovale, kot na razstavi Monet bis Picasso v Albertini.

Zbirka Batliner kot učbenik klasične moderne

Vse se začne pri impresionizmu, konča pa pri Picassu - vmes pa je prostor še za mnogo drugega. Z razstavo v Albertini - in s katalogom k razstavi, smo dobili enkraten učbenik moderne likovne umetnosti.

Prva razstavna dvorana je posvečena impresionizmu. Da obiskovalcu že na samem začetku zastane dih, poskrbita dve sliki Clauda Moneta. Ena prikazuje zanj tako značilne lokvane, ki jih je pod trenutnim vtisom preslikaval s svojega ribnika v Givernyju; druga nosi naslov Hiša med vrtnicami;  barve na tej sliki so tako žive in oblike tako zakrite, da je komaj kaj za prepoznati, a je užitek ob opazovanju slike kljub temu veličasten.

V sobi impresionizma najdete tudi sliko Henrija de Toulouse-Lutreca iz časa, ko še ni slikal kabaretnih plesalk v Moulin Rougu. 17 letni fant je med rekonvalescenco - potem ko si je nekaj let poprej polomil več kosti, naslikal zanimiv portret konja.

Portret pa je prispeval k zbirki Batliner tudi Pierre-Auguste Renoir. Na tej razstavi mi je prvič postalo jasno, da je ta francoski slikar slikal na nek način zelo podobno kot naša Ivana Kobilica. Oba sta na "impresionističen način" - torej s hitrimi in nenatančnimi potezami čopiča, slikala predvsem ozadje, medtem ko sta osebe slikala jasno izdelano in ostro. 

V impresionistični sobi razstave Od Moneta do Picassa pa se nahaja tudi ena od slik Paula Cezanna. Če ste brali roman Umetnina, Emile Zolaja (ali pa vsaj moj zapis o tej knjigi), potem veste, kako pomenljivo je, da se Cezannove slike najdejo na vsaki pomembni razstavi modernega slikarstva.

Od Moneta...

Naslednji razstavni prostor je posvečen pointelizmu in fauvizmu - dvema umetniškima smerema, ki sta se razvili neposredno iz impresionizma, le da sta k barvi in vtisom pristopili bolj študiozno in analitično.

Razstava klasične moderne seveda ne more mimo meni tako ljubega nemškega ekspresionizma. Na razstavi lahko uživate v delih (v hermioninem blogu že večkrat omenjenega) Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Na razstavi so dela iz njegovega zgodnjega obdobja, ko je še obstajala umetniška skupina Die Brücke in slike iz njegovega poznega obdobja, ki jih je ustvarjal v Davosu (oz. na Čarobni gori;) 

V ekspresionistični sobi pa najdete dela še enega pomembnega slikarja iz skupine Brücke in sicer Emila Noldeja. Ko je Hitler temu slikarju prepovedal, da bi razstavljal svoje slike, se je Emil Nolde umaknil na sever Nemčije, čisto na mejo z Dansko in tam v samoti, obdan z negovanim vrtom, slikal cvetlična tihožitja in podobne cvetlične motive. Počel je nekaj takega, kar je počela tudi naša Ivana Kobilica, ko se je proti koncu življenja vrnila iz Sarajeva v Ljubljano. Tudi ona je slikala cvetje - malce drugače kot Emil Nolde, a vendar - nekakšen pobeg iz realnega sveta v magični svet cvetja, je čutiti pri obeh umetnikih. 

In ko sem že pri Ivani Kobilici - vsa zavzeta po ogledu njene retrospektivne razstave v Narodni galeriji v Ljubljani - mi je ob ogledu umetnin v dunajski Albertini postalo jasno še nekaj. Ivana Kobilica - četudi velika umetnica - si s svojimi slikami nikoli ni upala prestopiti meje spodobnosti in družbene primernosti ter zaradi tega nikoli ne bo sodila med tisto peščico likovnih umetnikov, katerih dela so resnično genialna in v vseh pogledih prelomna. Pri svojem delu se je namreč zadovoljila z manj kot je idealno in ni strmela za tem, da bi ustvarila nekaj revolucionarnega. Zlata sredina, kateri je pripadala, v umetnosti nima velikega pomena.

Veliko so si pa upali ustvarjalci, katerih dela so predstavljena v naslednji sobi dunajske razstave. Ta je posvečena ruski avantgardi - slikam, ki so jih ustvarili ruski slikarji v prvi tretjini 20. stoletja in so mešanica najrazličnejših, večinoma izredno drznih stilov. Nemogoče se je izogniti Marcu Chagallu - temu "umetniku stoletja", ki je živel skoraj 100 let in prisostvoval marsičemu. Ko se je v Parizu rojevala avantgarda, je bi zraven. Med Oktobrsko revolucijo je bil v St. Petresburgu. Ko se je rojevala Sovjetska zveza, je bil v Moskvi. V divjih dvajsetih letih je bil v Berlinu - v evropskem New Yorku. V zenitu moderne je bil spet v Parizu. Med drugo svetovno vojno je dobil zatočišče v New Yorku. Po vojni pa se je spet vrnil v Francijo in tam tudi umrl. V zbirki Batliner v dunajski Albertini so razstavljene njegove slike, ki so posvečene domovini, kjer se je rodil (Witebsk, Vaška scena) in domovini, ki jo je izbral - Franciji (Speča z rožami).

Če je Marc Chagall po tem, ko je Stalinova socialistična oblast začela preganjati slikarje Avantgarde, zapustil svojo domovino, je drugi pomembni predstavnik tega umetniškega gibanja - Kazimir Malevič, ostal v Sovjetski zvezi. V Albertini je njegova slika Mož v suprematistični pokrajini. Prikazuje moškega, ki gleda na stavbo zapora v daljavi. Malevič jo je naslikal potem, ko se je vrnil iz zapora. Na zadnjo stran slike je napisal, kaj naj bi slika prikazovala: Praznoto, osamljenost in brezizhodnost.

A od vseh slik ruske avantgarde, ki so razstavljene v Albertini, sta se me nekako najbolj vtisnili v spomin sliki Natalije Gončarove. Slikarka, ki jo do sedaj nisem poznala, je ustvarjala v slogu primitivizma in - zelo zanimivo! - v slogu rayonizma. Navdušena nad Einsteinovo teorijo relativnosti na svojih umetninah ni upodabljala samo tridimenzionalnih predmetov, ampak se je trudila prikazati še četrto dimenzijo - čas. Primer njenega rayonističnega likovnega dela iz zbirke Batliner je slika, ki prikazuje pava.

...do Picassa

Razstava del iz zbirke Batliner se zaključi - tako kot že naslov napoveduje, s Pablom Picassom. Ta genialni in vsestranski umetnik ne potrebuje posebne predstavitve. V njegovim delom posvečeni sobi najdete razstavljene kose poslikane keramike in nekaj za Picassa tako zelo značilnih slik. Meni je bila najbolj všeč Sredozemska pokrajina iz leta 1952; čudovite pa so tudi upodobitve njegovih žensk.

Ogled razstave Od Moneta do Picassa v dunajski Albertini je bil moj najlepši dogodek lanskega poletja. Ob prelistavanju in prebiranju kataloga razstave pa sem uživala še v mesecih za tem in uživam še danes. Albertino bom prav gotovo še kdaj obiskala.

Ogled razstave iz srca priporočam tudi vam.

Katalog k razstavi:

Monet bis Picasso
Masterwerke der Albertina
Die Sammlung Batliner
izdal: Klaus Albrecht Schröder

P. S. Ne zamudite pa tudi razstave del Ivane Kobilice v Narodni galeriji v Ljubljani, z naslovom Slikarija je vendar nekaj lepega...! Časa imate le še dva tedna. Tudi to razstavo si je več kot vredno ogledati. Če bi obstajal katalog k razstavi, bi o njej napisala še kaj več.

Friedrich Schiller: Marija Stuart

Čeprav sorodnici in obe kraljici, si v mnogih stvareh skoraj ne bi mogli biti bolj različni. Ena izredno lepa, druga ne preveč. Ena katoliške, druga protestantske vere. Ena večkrat poročena, druga preračunljivo samska. Ena s potomcem, druga brez. Eni je bila krona položena v zibko, druga se je zanjo morala boriti precejšen del svojega življenja. 

Največja in najusodnejša razlika med njima pa je bila vendarle ta, da se je ena vedno znova napačno odločala in za to plačala visoko ceno, druga pa je sprejemala modre odločitve in postala ena najpomembnejših kraljic v vsej zgodovini. 

To sta bili Marija Stuart Škotska in Elizabeta I. Angleška.

Biografija Marije Škotske se bere kot Game of Thrones - ravno tako napeta je, a s to prednostjo, da je resnična.

Do 26. leta starosti je Marija Stuart doživela že vse, kar je mogoče doživeti. Bila je kraljica Škotske in Francije; kot vnukinja sestre Henrika VIII pa je bila upravičena tudi do angleške krone - nekateri so menili, da celo bolj kot Elizabeta. Trikrat se je že poročila in trikrat ovdovela. Imela je sina Jamesa. Veljala je za izredno lepo in izobraženo.

Pa vendar. Vse to ji ni pomagalo, da ne bi po vrsti napačnih odločitev in nerodnih dejanj, postala ujetnica svoje sorodnice in tekmice, angleške kraljice Elizabete I. V njenem jetništvu je ostala celih 18 let in pol! Dokler ni bila obsojena izdaje in usmrčena z obglavljenjem.

Življenje Marije Stuart je bilo že mnogokrat opisano v prenekaterih knjigah in filmih, a prvo in mogoče tudi najpomembnejše delo, ki opisuje njeno življenje, je tragedija Friedricha Schillerja, Maria Stuart. Delo je bilo prvič uprizorjeno leta 1800 v Weimarju. Na slovenskih odrih smo si ga lahko ogledali že najmanj desetkrat, prvič leta 1896.

V drami so opisani zadnji meseci njenega življenja. 

Na začetku tragedije teče že devetnajsto leto ujetništva; dogajanje pa se razteza od trenutka, ko je izvedela, da je bila obsojena na smrt, pa do njene usmrtitve. 

Friedrich Schiller ni bil samo zdravnik, pesnik in dramatik, ampak tudi zgodovinar, in znanje o zgodovini Britanije 16. stoletja mu je pri pisanju drame prišlo zelo prav. Pri opisovanju zgodovinskih dejstev si je sicer dovolil kar nekaj umetniške svobode, a to tragedijo Maria Stuart naredi še bogatejšo.

Elizabeta in Marija se v resničnem življenju nikoli nista srečali, a Schillerja to ni zaustavilo pri tem, da ne bi za vrhunec svojega dramskega dela uporabil ravno fikcijsko srečanje kraljevskih tekmic in pogovor med njima. V tem pogovoru Marija in Elizabeta druga drugi ne ostaneta dolžni ničesar. Elizabeta se zviška obregne ob Marijino lepoto; Marija pa Elizabeto preseneti tako zelo, da le-ta ostane brez besed. Zabrusi ji, da je "bastardka" in da je pravzaprav ona, Marija, prava angleška kraljica, ne pa Elizabeta. Marijina nadaljnja usoda je s temi besedami zapečatena - ve se namreč, kdo ima moč in kdo odloča o življenju in smrti. 

A vendar se vlogi obeh kraljic v tem trenutku nekako zamenjata. To se v dejanju, v katerem je dialog med obema kraljicama, jasno začuti in tukaj se po mojem mnenju, skriva mojstrstvo Friedricha Schillerja. Čeprav se ve, da Marijo čaka le še smrt, je ona tista, ki je zmagovalka. Elizabeta si namreč nikoli ne bo mogla oprati moralne krivde, da je usmrtila povsem legalno - po vseh zakonih pravilno postavljeno kraljico.

Ljudje smo že ves čas naše zgodovine bolj ali manj enaki. Radi imamo zgodbe, kakršni sta bili življenjski zgodbi Marije Škotske in Elizabete Angleške. V 19. stoletju smo o njih pisali dramska besedila in jih uprizarjali na odrih; v današnjem času o njih snemamo filme in televizijske serije. 

Saoirse Ronan kot Marija Stuart
(film Marija Škotska, 2018)

Najnovejši film o življenju Marije Stuart se ravno vrti v naših kinodvoranah. Vredno si ga je ogledati. 

V njem je Marija Stuart predstavljena kot odločna ženska, ki bi bila lahko ravno tako uspešna in mogočna kraljica, kot je bila Elizabeta, če ne bi imela te smole, da je bila obkrožena z napačnimi ljudmi. Ni imela pravih svetovalcev, na katere bi se lahko zanesla. Kar je pravzaprav razumljivo. Mati jo je namreč komaj petletno - da bi jo zaščitila, poslala na francoski dvor. Marija Stuart se je osemnajstletna vrnila na Škotsko in predstavljala motnjo v utečenem redu škotskega plemstva in regentov, ki so vladali v njenem imenu. Težko je uveljavljala svojo voljo. Težko je pridobila podporo za svoje odločitve. 

In potem je bilo tu še vprašanje vere - trenja med katoliki in protestanti; pa tudi Marijina radoživost in dovzetnost za moške čare.

Pri Elizabeti je bilo to drugače. Odraščala je v Angliji in imela možnost, da okrog sebe zgradi krog zaupanja vrednih ljudi, na katere se je lahko vedno zanesla, ki so ji pomagali in ji znali pravilno svetovati. Elizabeta je tudi vedela, da se bo z morebitno poroko njena moč zmanjšala in je zato zavestno ostala samska. A zaradi tega se je potem morala odreči drugim stvarem - npr. materinstvu in nasledniku na angleškem prestolu, ki bi bil njene krvi. In zaradi tega je verjetno res vsaj malo zavidala Mariji, kot je to predstavljeno tudi v filmu.

Višek dogajanja v filmu je prav tako kot v Schillerjevi drami srečanje obeh kraljic. Namišljeno, kot sem že prej napisala, saj do njega v resnici nikoli ni prišlo. Tudi v filmu so bile med obema izgovorjene hude besede in po tem srečanju se je tudi tukaj zapečatila Marijina usoda. Vendar pa filmskim ustvarjalcem, ki niso sledili zgodovinskim dejstvom in so tako posneli namišljeno srečanje med Marijo in Elizabeto, ne smemo zameriti. Zgodovinska verodostojnost filmske zgodbe o škotski kraljici Mariji Stuart s tem ni prav nič manjša. Marija in Elizabeta sta si namreč tekom svojih življenj izmenjali številna pisma in z njimi razvili globoko medsebojno razmerje, ki je bilo dovolj intenzivno tudi brez osebnega srečanja.

Zaradi zakonitosti filmske umetnosti je v filmu 18-letno Marijino ujetništvo skoraj prezrto. Zgleda tako, kot da bi bila Marija obglavljena takoj za tem, ko je prišla v Anglijo iskat Elizabetino zavetje. Odlično pa je prikazana Marijina namera, da se prihodnjim rodovom vtisne v spomin kot mučenica - obglaviti se je namreč pustila oblečena v rdeče perilo.

Povedati je treba tudi to, da je film rasno in spolno korekten - takšen, kot ga še nekaj let nazaj ne bi znali posneti. Na angleškem dvoru tako nastopajo številni temnopolti ljudje in to celo na izredno visokih položajih; Elizabetina prva dama je azijatka; ne manjka pa tudi gejevskih prizorov. Če je to tudi zgodovinsko korektno, ne vem - lahko pa presodite sami...

Škotska kraljica Marija Stuart še več kot 400 let po svoji smrti buri duhove. Zanima me, kaj bi menila o dramskih delih in filmih, ki so napisani in posneti po njenem življenju. Bi bila z njimi zadovoljna? Bi ji bilo vseeno? 

Mogoče pa bi jo zanimalo tisto edino, kar nas zanima, ko je vsega konec - to namreč, kaj se je zgodilo z njeno družino - v tem primeru, kako se je obrnilo z njenim sinom. 

No, glede tega bi bila lahko pomirjena. Njen sin James je postal kralj Škotske in po Elizabetini smrti tudi kralj Anglije. Bil je prvi kralj, ki je vladal tako Škotski kot Angliji. 

To pa je nekaj, kar si je želela doseči tudi Marija Stuart.

Friedrich Schiller
(1759-1805)

Truman Capote: Zajtrk pri Tiffanyju

Čudovito elegantna Audrey Hepburn v eni svojih najboljših filmskih vlog? 

Ne, to ni pravi Zajtrk pri Tiffanyju. Pravi Zajtrk pri Tiffanyju ni posladkana romantična komedija s srečnim koncem. Je nekaj povsem drugega - globljega, pomenljivejšega in vsekakor tudi zanimivejšega. 

Pišem seveda o romanu Trumana Capoteja z istim naslovom, ki je služil tudi za osnovo filma z Audrey Hepburn v glavni vlogi, a je v filmu režiser vsebino prilagodil željam gledalcev - glavno junakinjo spremenil v naivno mladenko; dogajanju pa vzel vse tiste dragocenosti, ki zgodbo delajo veličastno.

Holly Golightly - še ne dvajsetletna glavna junakinja kratkega romana Zajtrk pri Tifannyju, se v živahnem in mondenem New Yorku štiridesetih let prejšnjega stoletja zelo dobro znajde. S svojim izgledom, okusom za oblačenje, predvsem pa s svojim živahnim značajem in sposobnostjo komuniciranja ter navezovanja stikov - takšnih in drugačnih, ji je uspelo splesti široko mrežo znancev in prijateljev, ki ji omogočajo lagodno in udobno življenje v vrhu newyorške družbene smetane. Uspešno krmari med čermi, ki jih takšen način življenja ljudem vedno postavi na pot - še posebno, če gre za žensko, in kljub vsemu uspe ostati kolikor toliko zvesta sama sebi. Tako si dovoli tudi razkošje, da zavrne kakšno filmsko vlogo ali pa usluge katerega od svojih bogatih občudovalcev. Takole pravi:

Ne rečem, da ne bi hotela biti bogata in slavna. To je vsekakor predvideno v mojem načrtu in nekega dne se bom potrudila priti do tega; a ko se bo zgodilo, bi hotela, da se me moj jaz še drži. Še zmerom hočem biti jaz sama, če se lepega jutra zbudim in zajtrkujem pri Tiffanyju. 

Nekega dne se kljub vsemu ujame v past in takrat se razkrijeta vsa plehkost in površnost newyorškega glamurja, navideznih prijateljstev in ljubezni, kakor tudi samega Hollyjinega načina življenja.

Truman Capote o vsem tem piše na izredno jasen in pragmatičen način, ne moralizira in ne ocenjuje, ne sodi; enostavno le poroča o življenju Holly Golightly. Ob tem pa v bralcu vseeno vzbuja številna čustva, ki so večinoma takšna, da so glavni junakinji naklonjena.

Pripoved ima tudi čudovito okvirno zgodbo in krasne stranske osebe.
Prvoosebni pripovedovalec - wanna be pisatelj, pooseblja še eno od zgodb ameriškega optimizma, ki z vsako svojo mislijo in dejanjem izžareva prepričanje, da je v velikem mestu New York vse mogoče - da je mogoče živeti svoje sanje in uspeti.
Simpatična je podoba lastnika bara na vogalu Lexingtonske avenije, ki se kljub le nekaj omembam v knjigi, vseeno jasno zariše v bralčevi zavesti.
Mag Wildwood, Hollyjina sostanovalka in fotomodel, ki išče bogatega moškega, je povsem klišejska, a brez nje bi v zgodbi nekaj manjkalo.
Zoprna je Sapphie Spanelle - ena tistih žensk, ki jih vedno najdete v stanovanjskih blokih ali soseskah, ki se nikoli ne prenehajo pritoževati nad hrupom iz sosednjih stanovanj, kjer potekajo zabave, in se vedno znova zgražajo nad "nemoralnim" življenjem svojih sosed.

Številne stranske osebe ustvarjajo enkratno atmosfero medvojnega New Yorka, kjer bralec v najrazličnejših usodah in hrepenenjih njenih prebivalcev občuti dihanje velemesta, ki je bilo takrat in je še vedno nekaj posebnega.

V ozadju svetlečega in optimizma polnega mesta pa se zarisujejo tudi sence 2. svetovne vojne, ki se je ravno v tistem času kazala v vsej svoji grozovitosti. Hollyjin brat Fred, ki ima v sestrinem življenju zelo pomembno vlogo, se namreč vojskuje nekje na Pacifiku; v New Yorku pa se zadržujejo tudi številni avstralski vojaki, s katerimi se srečuje Holly.

Za konec naj omenim še zgodbo o Hollyjinem mačku, ki se nevsiljivo, a odločno vleče preko cele pripovedi in knjigi vtisne neizbrisen pečat. Njegova zgodba, ki je zgodba mačka brez imena, je pravzaprav še enkrat razložena in povedana zgodba o Holly Golightly. Lahko jo označimo kot tragično, a še lažje kot pragmatično, malček brezčutno in oportunistično zgodbo tistih, ki tudi če ne zmagajo, vedno preživijo in gredo dalje po svoji poti. Natanko tako kot Holly Goligltly. A njena pot še zdaleč ni tako lahkotna, kot to nakazuje njen priimek in kakor je to prikazano v filmu z istoimenskim naslovom.

★★★★★ 

Truman Capote
1924-1984
(vir: Wikipedia)

Capote, Truman

Zajtrk pri Tiffanyju

Ljubljana, Mladinska knjiga, 1992

iz angleščine prevedla: Maila Golob

naslov izvirnika: Breakfast at Tiffany's

102 strani