Miodrag Majić: Otroci zla

Resnica nam ne pomaga vedno, gospod Bobić. Morda smo zaradi nje modrejši, ne pa tudi boljši.

Kriminalni roman srbskega pisatelja Miodraga Majića je v njegovi domovini doživel velik uspeh. To je dober znak. Pomeni, da Srbov ni (več) strah, da bi se soočili z (neprijetnimi) dogodki iz bližnje preteklosti svojega naroda in da kritično gledajo tudi na to, kar se dogaja danes. Z dogodki iz preteklosti mislim tisto, kar se je dogajalo v času razpada Jugoslavije, ko so srbski vojaki pobijali in posiljevali civiliste v Bosni in Hercegovini ter na Hrvatskem - od tod izvirajo otroci zla. S sedanjim dogajanjem pa mislim na tipične težave držav z mlado demokracijo, kot so podkupljivost in druge vrste korupcije, ki se ji ne morejo izogniti niti najvišji predstavniki te ali one veje oblasti - ali pa ti še posebno težko. Ne samo v Srbiji, ampak tudi drugod.

Ko sem brala roman, si nisem mogla pomagati, da ne bi vlekla vzporednic med Srbijo in Slovenijo. Dogovarjanje med tožilcem in zagovornikom, kako bosta vodila primer, da se bo ta čimprej in za vse najugodneje zaključil. Izbira primernega sodnika, da bo primer šel po predvidenih poteh. Vse zveni tako znano. Nagrade za tiste, ki delajo, kot se od njih pričakuje, v obliki stanovanj po ugodnih cenah ali pa parcel zemlje, ki še niso zazidljive, a bodo vsak čas - kje sem že to prebrala. To so stvari, ki se dogajajo; resnica in pravica pa pri tem nista pomembni. Ubogi obtoženec, ki se znajde v tako naoljenem in kompleksnem mehanizmu, in nima botrov na visokih položajih, ki bi se lahko zavzeli zanj. Miodrag Majić je sodnik in dobro ve, kako to poteka v Srbiji. Pa še kje.

Vendar se je zavedal, da v sistemu, globoko pogreznjenem v korupcijo, ni prostora za junake.

A dobro poznavanje pravnih postopkov zavitih v lokalno srbsko folkloro ni edina prednost tega romana. Zasnova in razvoj kriminalne zgodbe sta mi bila zelo všeč. Zdelo se mi je, da med branjem sestavljam pazel, ki ni preveč težek, a tudi lahek ne - ravno takšen, da imaš z njim veliko veselja. Slika, ki naj bi se na koncu sestavljanja pokazala, je sicer že od vsega začetka napovedovala nekaj groznega, a zadovoljstva ob tem, ko sta se mi dva delčka sestavljanke idealno poklopila, mi vseeno ni pokvarila.

Lep je Beograd, kjer se zgodba dogaja, s svojimi stavbami in ljudmi; lepa in obenem nevarna je Donava, ki teče skozi mesto.

Všeč mi je bil tudi glavni junak romana, odvetnik Nikola Bobić. Dobro raziskuje primer umora. Najbolj človeški pa je takrat, ko mu pot prekriža ženska - ni nujno, da tista, ki jo ima rad. Takrat postopa popolnoma iracionalno in podleže njeni moči - tako ali drugače. Ženske ga obenem osvobajajo ter uničujejo - in on se jim ne more upreti ali odreči.

Roman Otroci zla, Miodraga Majića je eden boljših kriminalnih romanov, ki sem jih prebrala v zadnjem času. Nekoliko moti le zadnjih deset strani, ki so nekako preveč gosto napisane. Odražajo veliko željo po tem, da bi bilo vse natančno razloženo in da ne bi nič ostalo odprto - tudi stvari, ki z zgodbo pravzaprav nimajo veliko skupnega.

No, in  neodvisnost novinarjev, njihova nepristranskost in častna predanost poklicu so kar preveč samoumevne.

Knjigo priporočam vsem ljubiteljem kriminalk in političnih trilerjev, še posebno pa tistim, ki se spoznajo na pravo in so še posebno tesno povezani z našim pravnim sistemom - odvetnicam, notarkam, tožilkam in sodnicam. 

No, od ene izmed tožilk, s katero me veže tesna vez, sem roman dobila tudi v dar:)

★★★★☆

Agatha Christie: Smrt na Nilu

Knjigo Smrt na Nilu sem brala drugače kot ostale detektivske romane Agathe Christie. Ker sem že gledala film, ki je bil posnet po romanu, sem pač vedela who-did-it. A roman je bilo - kakor sem pravilno predvidevala - vseeno užitek brati. Lahko sem bila pozorna na drobne namige, ki so razpršeni preko cele knjige in izurjenemu bralcu detektivskih romanov pomagajo pri razrešitvi primera, mimo mene pa ponavadi vedno spolzijo povsem neopazno.

Roman Smrt na Nilu je eden najbolj znanih, najbolj presenetljivih, najatraktivnejših in najzapletenejših kriminalnih primerov, ki jih mora razrešiti Hercule Poirot. Da pa je vse še bolj zanimivo, je dogajanje postavljeno pred kuliso ene izmed največjih znamenitosti Starega Egipta. Ne, ne pred piramide, ampak pred tempelj Abu Simbel, čisto na jugu Egipta.

Herculu Poirotu se zdi raziskovanje umora, ki se dogodi na parniku, ki pelje od Shellala proti Abu Simblu, podobno arheološkemu izkopavanju. Ob tem malo namiguje na primer, ki ga je razreševal v Iraku in je opisan v romanu Umor v Mezopotamiji. Pravi, da je pred izkopavanjem pomembnega arheološkega artefakta potrebno najprej očistiti okolico - odstraniti zemljo, kamne in vse ostalo, kar zakriva odkritje, ter se šele potem lotiti izkopavanja tistega najpomembnejšega predmeta. Na takšen, arheološki način Hercule Poirot razrešuje smrt na Nilu. Najprej razjasni vse stranske dogodke, ki so se zgodili na potovanju. Ti se na prvi pogled zdijo odločilni, a se pozneje izkažejo za zastranitve, ki pa vseeno niso nepomembne, saj detektivski zgodbi prinesejo nepričakovano dodatno vrednost. Potem šele se loti glavnega kriminalističnega pripetljaja, ki je presenetljiv in izviren - če ga slučajno še ne poznate.

Za Poirota torej kot izkopavanje, meni pa se je roman zdel kot reka Nil. No, ne čisto tako, ampak podobno - bolj kot Nilova delta, pa še to takšna, kot da bi voda tekla v nasprotno smer kot v resnici. Zdi se namreč, da se tako kot rokavi reke ljudje z vseh koncev sveta - vsak s svojim posebnim namenom in ciljem - stekajo v eno samo strugo, oziroma na eno samo mesto na jugu Egipta, da bi se tam lahko zgodilo nekaj strašnega. V mestu Asuan se namreč sreča pisana druščina turistov, ki zgleda popolnoma običajna, a to še zdaleč ni. Pravih turistov je med njimi bore malo, kajti večina od njih je v Asuanu zaradi povsem drugih stvari, kot je ogledovanja starodavnih znamenitosti. Pri tem je zanimivo predvsem to, da bralci že od vsega začetka vemo, da srečanje vseh nastopajočih nikakor ni naključno. Vsak rokav reke, ki se steka v Nil, je namreč dobro opisan in razložen - čeprav, seveda, ne popolnoma - še preden se zgodba preseli v Egipt. V Asuanu se vsi ti rokavi združijo in voda postane deroča, napetost na parniku pa komaj vzdržna. Tako to gre pri Agathi Christie.

A vendar je eden od rokavov Nila pomembnejši od drugih, saj se zdi, da se vse vrti le okrog njega. To je Linnet Ridgeway - dekle, ki ima vse na svetu. Mlada, pametna in lepa je; poleg tega pa še ena najbogatejših dedinj v Angliji. In da bo mera res polna, tudi zaljubljena je in srečno poročena. V Egiptu je na medenih tednih.

Linnet pa je prepričana, da zato, ker je tudi dobrohotno in prijazno dekle, ki vsem želi samo dobro, na vsem svetu nima sovražnikov. A kjer je veliko denarja, je tudi zavist. In kjer je strastna ljubezen, se prav lahko pojavi tudi globoko sovraštvo. Tako se prav hitro izkaže, da bi bilo za marsikoga na parniku zelo prikladno, če bi Linnet umrla. Velike ljubezenske zgodbe se na žalost pogosto končajo kot tragedije, pravi Hercule Poirot.

Po romanu Smrt na Nilu sta bila posneta vsaj dva filma - eden leta 1978, drugi je prišel v kinematografe pred nekaj meseci.

Tisti iz sedemdesetih let se lahko pohvali z zvezdniško igralsko zasedbo. Nepozabni Peter Ustinov je tu prvič upodobil Hercula Poirota, poleg njega pa igrajo še Bete Davis, Mary Smith in Mia Farrow ter zame še posebno omembe vredna Angela Lansbury. Film je dokaj zvest vsebini romana in je tipični detektivski film, ki si ga je še vedno več kot vredno ogledati.

Film iz leta 2022 je drugačen. Potem, ko so ustvarjalci odkljukali obvezne woke detajle, ki pa so - to je že potrebno povedati, dokaj diskretni in ne motijo, se je film lotil detektivske zgodbe z drugega konca kot njegov predhodnik. Poudarek je na dramatičnosti in ne toliko na zgodbi; film pa se osredotoči tudi na Hercula Poirota in razjasni nekaj podrobnosti iz njegovega osebnega življenja - to, na primer, zakaj ima te smešne brke. Všeč mi je bilo, kako je predstavljena Linnet Ridgeway. Njena podoba iz tega filma je nekako zvestejša podobi, ki se mi je ustvarila v glavi med branjem romana. Linnet iz starega filma je namreč kar preveč arogantna in prevzetna - takšna, kakršne si med branjem knjige pač nisem predstavljala.

Če bi me vprašali, ali je film iz leta 2022 boljši od tistega iz leta 1978, vam ne bi znala odgovoriti. Filma nekako ne morem primerjati, ker sta se vsak na svoj - dokaj različen način lotila poustvarjanja literarne podlage, romana Agathe Christie. 

A vendar moram priznati, da imam kljub vsemu rajši tistega prvega. Prepričljivejši in verodostojnejši se mi zdi, ne tako umeten - mogoče zato, ker je bil posnet na pravem parniku, ki je plul po Nilu, in na resničnih krajih v Egiptu. Tudi najboljši efekti in animacije, ki so jih sicer uporabili v najnovejšem filmu, ne morejo nadomestiti resničnih posnetkov piramid, templja v Luksorju in Abu Simblu. Original je še vedno boljši od ponaredka, pa naj bo ta še tako dober in skrbno narejen.

A kaj bi o filmih, če imamo čudovit roman, ki navdihuje že sam od sebe in v bralcih budi predstave, ki jih ne more preseči noben izdelek filmske industrije. Pri meni vsekakor ne:)

★★★★★

Linnet skupaj z možem
na vrhu Kufujeve piramide
(film Smrt na Nilu iz leta 1974)

Agatha Christie: Strupeno pero

Detektivske romane Agathe Christie imam rada, ker so po eni strani zelo podobni drug drugemu, po drugi pa so med njimi tudi velike razlike. Podobnost je v tem, da je zgodba vedno izredno inteligentno zastavljena in psihološko dodelana. Če berete natančno in pazljivo, storilca lahko uganete.

Romani pa se med seboj tudi razlikujejo in tako nikoli niso dolgočasni. Stil pisanja je lahko zelo različen. To, da se pisateljica v vsaki od svojih knjig poslužuje drugačnega sloga pisanja in je v tem tudi prepričljiva, je sila težko delo, ki ga zmorejo le največji mojstri.

Potem pa je tu še nekaj, kar me vedno znova fascinira. To so detektivi, ki preiskujejo in na koncu razrešijo umore. Mislim na Hercula Poirota, Miss Marple in kar je še drugih bistrih detektivskih glav, ki razrešujejo umore v romanih Agathe Christie. Ti ne stopajo po poti, ki je skoraj vedno pripravljena za podobne preiskovalce iz sodobnih detektivskih romanov. Detektivi, ki dandanes nastopajo v svojih serijah kriminalnih romanov, so namreč skoraj vedno najprej zaposleni na eni izmed policijskih postaj, potem napredujejo ali pa jih premestijo drugam, nato postanejo zasebni detektivi, pa sodelujejo s policijskimi postajami, kjer so prej delali in tako naprej. Poleg tega kriminalistični primer skoraj vedno vodijo od začetka do konca. Zaradi tega se njihova detektivska raziskovanja dogajajo na zelo zelo predvidljivem ozadju, kar zgodbi ponavadi škoduje.

Pri Agathi Christie je drugače. Njeni dobro poznani detektivski preiskovalci lahko vstopijo v zgodbo že na samem začetku ali pa šele tik pred koncem. Z razreševanjem primera so lahko zaposleni ves čas poteka romana ali pa samo na določenih mestih. Lahko so osrednji liki romana ali pa igrajo eno najbolj obstranskih vlog. Bralec nikoli ne ve, kako se bo tokrat obrnilo, in zaradi tega so romani Agathe Christie nepredvidljivi in zanimivi.

Tako je tudi z romanom Strupeno pero ali The Moving Finger, kakor se glasi naslov v izvirniku. Glede izvirnega naslova: premikajoči prst namiguje na dogodek iz Stare zaveze, ki jih opisuje Danielova knjiga. Tam je opisana Belšacarjeva gostija, na kateri prst človeške roke piše po steni kraljeve palače in kralja na smrt prestraši. Na smrt pa so prestrašeni tudi nastopajoči v romanu The Moving Finger - tudi zaradi tega, ker nekdo nekaj piše.

Miss Marple vstopi v ta roman čisto na koncu in - kar se mi zdi še posebno posrečeno, povsem neopazno. Nekaj, česar pri sodobnih detektivskih romanih nismo vajeni. Primer razreši logično in preprosto - tako, da sem se resnično spraševala, kako je vendar mogoče, da sama tega nisem zapazila in ugotovila. Nobenih zapletenih morilskih ovinkov ni, ki so sicer pogosti v današnjih romanih, in želijo bralca speljati na napačne misli; ob tem so pa tako zelo prozaični, da jih težko spregledamo. 

Motiv je jasen in eden tistih najpogostejših. Zanimivo pa je tudi to, da določena dejstva ob koncu romana niso eksplicitno razložena, a povprečen bralec, ki je bil tekom romana opozorjen nanje, si jih potem zlahka razloži. In je ob tem prav navdušen nad samim seboj:)

In potem še slog pisanja. Takšnega pri Agathi Christie še nisem srečala - izredno lahkoten, skoraj lagoden, sproščajoč in modern je. Čudovito se sklada z mladim parom, ki ima osrednjo vlogo v romanu. To sta sestra in brat, Joanna in Jerry Burton, ki se zato, da bi Jerry po letalski nesreči čim hitreje in čim bolje okreval, preselita v zakotno podeželsko mestece Lymstock blizu Devona. Moderna in urbana, tudi premožna mlada človeka pomenita za mestece veliko popestritev. Čeprav sta tako drugačna od ostalih prebivalcev mesta, pa bi med neznanci kljub temu lahko prav lepo in umirjeno živela, če se, seveda, ne bi zgodile nepričakovane stvari, ki potrebujejo detektivsko obravnavo.

Začne se z anonimnimi pismi, ki jih dobijo številni prebivalci mesta, tudi brat in sestra. Vsa so nesramna in vulgarna ter vedno znova namigujejo na spolnost. Nekateri njihovo vsebino vzamejo resno, drugi jo zavrnejo kot neumnost, vse naslovnike pa pisma vsaj nekoliko prizadenejo in jim dajo misliti. Vsebina pisem je vedno tudi dobrodošla tema za mestne čenče in obrekovanja, kajti saj veste, kako je to: Kjer je dim, je tudi ogenj. V pismih, ki ju dobita Joanna in Jerry,  je pisalo, da se ve, da sploh nista brat in sestra, ampak ljubimca. 

Zaradi teh pisem mesto ni več podobno samemu sebi. Prebivalci sumijo drug drugega in se sprašujejo, kdo le bi bil lahko avtor teh pisem, in ko se pojavijo še smrti, se vse skupaj dodatno zaplete.

Moj drugi najljubši roman Agathe Christie, so far, samo za odtenek slabši od Zmenka s smrtjo. Jerry Burton - prvoosebni pripovedovalec, je top. Že zaradi njega - se pravi zaradi njegovega ležernega sloga pripovedovanja, razmišljanja in načina življenja, je knjigo vredno prebrati. 

★★★★☆

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

No, saj ne rečem - knjiga Elif Shafak, Štirideset pravil ljubezni, ima tudi dobre strani.

Recimo naslovnico! Ta mi je bila všeč;)

A šalo na stran. Tudi zasnova romana je čudovita. Medsebojno se namreč prepletata dve zgodbi, ki veliko obetata. Prva se dogaja leta 2008 v Northamptonu v ZDA, druga v Konyi v 13. stoletju. Štiridesetletna Ella iz prve zgodbe, bere drugo zgodbo, ki je pripoved o tovarištvu med slavnim pesnikom Rumijem in dervišom Šamsom iz Tabriza, obenem pa se dopisuje še s pisateljem te druge zgodbe.

Vse lepo in prav. In zanimivo. Potem pa približno po petdesetih straneh začne pisateljica med obema zgodbama vleči vzporednice, ki so tako žalostno predvidljive, in graditi klišeje, ki smo jih že tolikokrat videli in slišali, da mi je bilo prav hudo. Hudo predvsem zato, ker sem se resnično namenila, da bom v romanu uživala - tudi zaradi teh prvih nekaj stavkov:

Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo lahko videti. Voda bo morda vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.

Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode.

Torej: mirno jezero je Ella, ena najbolj klišejskih gospodinj v vsej zgodovini literarne umetnosti in kamen, ki razburka njeno površino, je Aziz - pisatelj pripovedi o Rumiju in Šamsu, ali pa - tudi to je mogoče, saj se gibamo na zelo mistični in spiritualistični način - kar skrivnostni, modri in čedni Šams sam.

Šams je potujoči derviš, ki s svojim vedenjem in svojimi štiridesetimi pravili ljubezni, ki so v poševnem tisku razpršeni po knjigi, spreminja usode ljudi in jih dela boljše. Zaradi njega Rumi postane slavni pesnik. Zaradi njega se Ella reši svojega dolgočasnega zakonskega življenja. S temi izreki ni nič narobe, a kaj ko smo jih že tolikokrat slišali in to v bolj prečiščeni in jasnejši obliki, kot jih dobimo iz Šamsovih ust. In le zaradi njih ni potrebno napisati romana.

Bom kar hitro končala - tudi jaz s klišejem. Prepričana sem, če bi veliko ljudi prebralo roman Štirideset pravil ljubezni, Elif Shafak, bi bilo na svetu precej manj sovraštva, kot ga je. Resno mislim. Ni dvoma, da je bil roman napisan z veliko ljubeznijo. Tudi ne dvomim, da jo mnogi iz knjige tudi uspešno črpajo. A kaj, ko imamo nekateri ta nepremostljivi odpor do mističnega! Pa še premalo romantični smo.

Za pokušino pa tri Šamsova pravila ljubezni:

Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.

Babica ve, da se takrat, ko ni bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za rojstvo novega Sebe potreben napor.

Prav tako kakor mora iti glina skozi hudo vročino, da postane močna, lahko Ljubezen postane popolna zgolj v bolečini.

Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami.

To zadnje pravilo mi je najbolj všeč.

★★★☆☆

Gledam in poslušam - poleti 2022

No, takole je bilo. Presenetljivo veliko, a se zaradi tega ne bom opravičevala;)

Filmi:

• 👍In this Corner of the World (Japonska, 2016): Anima z globoko protivojno tematiko. O dekletu, ki zna zelo lepo risati. Rojena je v Hirošimi, poročijo jo v Kure. Pride druga svetovna vojna. Kure je zaradi pristanišča ves čas bombardiran, na Hirošimo pa pade le ena bomba.
• Arrietty (Studio Ghibli. 2010): Anima o palčici, ki se spoprijatelji z človeškim fantom, ki čaka na operacijo srca.
• 👍Top Gun: Maverick (ZDA, 2022): Čisto po pričakovanjih.😊 Film, ki noče poučevati, ampak samo zabavati.
• The Bounty Hunter (ZDA, 2010): Še ena romantična komedija z Jennifer Aniston v glavni vlogi.
• The Boy and the Beast (Japonska, 2015): Anima, kjer ima pomembno vlogo knjiga Moby Dick. Sicer pa o fantu, ki nima družine in potem zanj skrbi pošasti podobno bitje, ki ga nauči bojevanja. Potem pa spozna še dekle, ki ga nauči pisati ter brati in sicer tako dobro, da se lahko vpiše na univerzo.
• Words bubble up like soda pop (Netfllix, 2020):Anima. On je introvertiran fant, ki piše haikuje, ona je ekstravertirana infuensarka, ki se sramuje svojih zob in zobnega aparata, zaradi česar ves čas nosi kirurško masko. Spoznata se med iskanjem gramofonske plošče, ki bo poskušala vrniti lepe spomine starejšemu možu z demenco.
• A Whisker Away (Netflix, 2020): Anima. Ko se srednješolka spreminja v mačko (dobesedno), da je lahko bližje fantu, ki ga ima rada. Fletno.
• Bubble (Netflix, 2022): Anima. Andersenova Mala morska deklica v postapokaliptičnem Tokiju, kjer gravitacija ne deluje tako, kot bi morala.
• Nausikaä from the Valley of the Wind (Ghibli, 1984): Okoljevarstveno osveščena anime.
• The Marksman ali Varuh (ZDA, 2021): Ko Liam Neeson pelje 11-letnega mehiškega begunca k družini v Chicago in ga ščiti pred neobzirnimi mehiškimi kriminalci, ki mu to želijo na vsak način preprečiti.
• 👍Let nad kukavičjim gnezdom (ZDA, 1975): Filmska klasika Miloša Formana z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi o tem, kako zelo neprimerno so še pred kratkim postopali s psihiatričnimi bolniki. Zgodba se začne lahkotno in skoraj nekoliko zabavno, z nadaljevanjem postaja vse resnejša in se konča skrajno tragično. Film posnet po istoimenskem romanu Kena Keseya. Zanimivo: knjiga je pisana skozi oči (indijanskega) Poglavarja in ne preko junaka, ki ga v filmu upodablja Jack Nicholson.
• Is God a Number (1995): Dokumentarni film. Se v popolnosti in pomanjkljivostih matematike skriva resnica, da Bog obstaja?
• Das Traumschiff, Ägypten (Nemčija, 1993): Zaradi staroegipčanskega ozadja, seveda.
• The Black Pharaohs (BBC, 2004-2005): Dokumentarni film o času, ko so v Egiptu vladali temnopolti faraoni iz dežele Kuš, današnjega  Sudana. Bilo je to v tretjem vmesnem času, okrog 800 let p.n.št., njihova vladavina pa je trajalo okrog sto let.
• The Gray Man (Netflix, 2022): Saj Ryan Gosling je v redu in kraji, kjer so film snemali tudi, sicer pa tako tako... In še to. Eno od pomembnih prizorišč je Zbrka castle. Nekje na Hrvaškem naj bi bil, a je v resnici v Franciji 😂 In Hrvatje so zaradi tega zelo jezni.
• Jazzgossen ali The Jazz boy (Švedska, 1958), na Netflixu: Švedski mjuzikel, ki je skoraj kot kakšen od holywoodskih iz tistega časa. Romantična ljubezenska zgodba s pesmimi, ki so bile v 20ih in 30ih letih prejšnjega stoletja uspešnice - na Švedskem, seveda.
• Secret Window (ZDA, 2004): Po noveli Stephana Kinga. Johnny Depp je slaven pisatelj, ki ga skrivnostni neznanec obtoži plagiatorstva. Pravzaprav bi temu vsiljivcu prav lahko dokazal, da je zgodba njegova, a se vse skupaj čudno zaplete. Z umori. Psihološko začinjeno.
• Secrets of the Saqqara Tomb (Netflix, 2020): Dokumentarni film. Šest tednov pred ramadanom leta 2019 skupina egiptologov raziskuje eno izmed grobnic v Sakari. Zanimivo, ker je skupina, ki raziskuje, sestavljena izključno iz Egipčanov in film tako nudi tudi vpogled v sodobno življenje v Egiptu. Le-to se, presenetljivo, v marsikaterih pogledih ne razlikuje bistveno od tistega pred 4000 leti.
• Egipt (Four Seasons Hotels), Net TV: Zelo v redu dokumentarni film, ki v eni uri zelo pregledno in nazorno povzame 5000-letno zgodovino Egipta. Čudoviti posnetki prav vseh egipčanskih spomenikov: od gore Sinaj, preko piramid, Luksorja in Karnaka, do Asuana. S Kairom in Aleksandrijo.
• Izgubljena egipčanska piramida (2020, Viasat History): Dokumentarni film. V času Srednjega kraljestva - v klasični dobi Starega Egipta, so v piramide pokopavali tudi princese.
• Egypt's Darkest Hour (2019): Dokumentarni film o kolapsu egiptovskega Starega kraljestva - o vzrokih zanj ter o posledicah, ki jih je prinesel. S Salimo Ikram v eni od glavnih vlog.
• Tatort - Risiken und Nebenwirkungen (premiera 11.09.2022, SFR): 1208. kriminalni film iz serije Tatort ali Kraj zločina, kjer različni komisarji in komisarke, detektivi in detektivke, že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, v posameznih mestih Nemčije, Avstrije ali Švice raziskujejo kriminalne primere. Serija je tako priljubljena, da si premiero, ki je vedno v nedeljo zvečer v najbolj elitnem času, ogleda tudi do 10 milijonov televizijskih gledalcev. Ta zadnja - o tveganjih in stranskih učinkih - je bila farmacevtska, posnela pa jo je švicarska ekipa v Zürichu. Odvetnica velike farmacevtske družbe, ki je na trg ravnokar poslala novo zdravilo, umre v čudnih okoliščinah. Je vedela preveč? Mogoče to, da farmacevtska družba igra umazano igro in skriva neželene učinke novega zdravila. Ob vse večjem nezaupanju v zdravila in cepiva je ta film še kako aktualen.

Serije:

• 👍House of the Dragon (HBO, 2022): Prequel od Games of Thrones. O družini Targaryen 200 let nazaj, ko so bili tako močni, da jim nihče nič ni mogel, uničili so se lahko le sami.
• Egyptian Tomb Hunting with Tony Robinson (BBC, 2018): Tony je Baldric iz Blackadderja in ga že od nekdaj zanima Stari Egipt. Zraven je pri najnovejših odkrivanjih grobnic.
• 👍ER ali Urgenca 1.sezona(ZDA, 1994-95): Iz nostalgije po starih časih, ko sem to serijo gledala s cmokom v grlu in s slabostjo v trebuhu, češ, glej, kako to znajo in kako dobri so, jaz pa - takrat v podobni (a, seveda, še zdaleč ne tako dramatični poziciji specializanta na IPP) v spretnosti in znanju ne bi mogla tekmovati z njimi. Kultna zdravniška serija, ki dokaj realistično pokaže, kako je na urgenci in s kakšnimi problemi in dilemami se spopadajo mladi zdravniki. Čudovito je prikazana atmosfera, ki vlada tam; odnosi med zdravniki in sestrami in ostalimi zaposlenimi, kolegialnost, a tudi to, kako neusmiljeno si lahko privoščijo drug drugega. Oh, in tisto olajšanje ter ponos Johna Carterja, ko prvič uspešno nastavi infuzijo in zašije prvo rano:) Neprecenljivo. Sorry, ampak ne morem, ne da bi napisala: pri srčnem infarktu se odločajo med trombolizo in katetrom; amjodarona še ni in pri ventrikularnih motnjah ritma dajejo lidokain; echo morajo naročit iz kardiologije in potem pripeljejo eno ogromno mašino s slabo sliko pa še sestro zraven, da drži sondo; za punkcijo perikarda se morajo kar na osnovi rentgenske slike in EKG-ja odločiti; pri terminalnem srčnem popuščanju lahko mislijo samo na presaditev srca, nobene omembe vredne medikamentozne terapije srčnega popuščanja še ni... A takrat smo res tako zdravili:) Kardiologija - in z njo medicina, je v zadnjih desetletjih izredno napredovala.
• 👍Rilakkuma and Kaoru (Netflix, 2019): Risanka, ki pravzaprav ni za otroke. O hard-working mladi ženski, ki živi z dvema plišastima medvedoma in plišastim ptičem, dela v pisarni in čaka na moškega svojih sanj. Very cute 🐻
• Mummies Unwraped ali Mumije - razkrite skrivnosti (ZDA, 2019): Dokumentarna serija o šestih mumijah, ki zaradi sodobnih raziskovalnih metod niso več tako skrivnostne, kot so bile včasih. Kar mi je zelo všeč:) Ena od njih je Hačepsut - slavna faraonka 18. dinastije, ki je na drugi strani Doline kraljev zgradila mogočen tempelj, ki je ena največjih egipčanskih turističnih atrakcij. Identificirali so jo s pomočjo manjkajočega zoba. Poleg tega pa ugotovili še to, da je bila izrazito prekomerno hranjena in verjetno zelo bolna - povsem drugačna od vtisa, ki ga dobimo, če opazujemo kipe, ki jo upodabljajo.
• Ägypten - Welt der Pharaonen (ZDF, 2022): Dokumentarna serija, ki preko posameznih tem (reke Nil, kulta mrtvih, metropol, močnih žensk, bogov...) izredno sistematično prikaže celotno zgodovino Starega Egipta.
• Treasures of Ancient Egypt (BBC, 2014): Star Egipt predstavljen preko zakladov likovne umetnosti.
• Ewiges Ägypten ali Večni Egipt (Nemčija, 2021) ZDF: Tudi o življenju v velikih oazah Egipta. Serija temelji na primerjavah med starim in sodobnim Egiptom.
• Zgodovina nerešenih primerov: Haremska zarota - Primer Ramzesa III (Nemčija, 2021): Kdo in zakaj je umoril Ramzesa III.
• Blowing up History: Skrivnost velikega egipčanskega templja (Kanada, 2016) Discovery: Ta tempelj se imenuje Karnak in je bil največji religiozni kompleks v Starem Egiptu. Skrivnost ukrivljene (bent) piramide (2018): Ko so se še učili, kako zgraditi lepo in stabilno piramido.
• Razkrite skrivnosti zakladov (2016) Viasat History Grobnica kralja Tuta: Skrivne komore, v katerih naj bi bila pokopana slavna Nofretete. Pa ni:)
• 👍Nil pod drobnogledom (Francija, 2020)Viasat History: Dokumentarni film, ki prikazuje najnovejša raziskovanja v Egiptu, ki jih izvajajo francoski egiptologi z novimi raziskovalnimi metodami, kot je na primer fotogrametrija. Osredotočeni so predvsem na starine, ki so na dnu Nila in v večini primerov še neodkrite ali neraziskane. Raziskujejo potopljena mesta ob Nilu, najstarejše pristanišče na svetu, opišejo nilometer na otoku Elefantina nasproti Asuana, s pomočjo katerega so napovedovali, kako obsežna bo vsakoletna poplava Nila, in predstavijo malo znane piramide v oazi al-Fayyum.
• 👍Glasovi umrlih (Velika Britanija, 2021)Viasat History: Bettany Hughes - moja draga Bettany - raziskuje, kaj bi nam lahko povedali že davno umrli: najprej Tutankamon in njegova mama, nato pa še pet umrlih ob izbruhu Vezuva leta 79.
• Chasing Mummies (History, 2010): Resničnostni šov z egiptologom Zahijem Havasom, ki je kar preveč zaigran in dramatičen. Vseeno pa si lahko zaradi te serije ogledamo arheološka nahajališča v Kairu, Aleksandiji, Sakari in Gizi, ki jih sicer v dokumentarnih filmih ne vidimo.
• Steins; Gate (Japonska, 2011): Anima o dveh fantih, petih dekletih in enim diverse - starih okrog 20 let, ki raziskujejo potovanje skozi čas; eni praktično, drugi teoretično. Kraj in čas dogajanja: Akihabara, Tokio, leta 2010.
• Man vs. Bee (Netflix, 2022): Ko je Mr Bean housesitter in ga živcira ena čebela. Deset do dvajset minutne epizode smeha - ker pač gledalci Netflixa ne zmorejo daljše koncentracije.
• Denkmäler der Ewigkeit: Petra (Francija, 2014): Da sem si lažje predstavljala kraj dogajanja iz romana Zmenek s smrtjo, Agathe Christie.

Poslušam:

• Vivaldijevi (nedoločeni) letni časi (Open Air z otoka Delos, 2022), Arte koncert z European Union Youth Orchestra in violinistko Diano Tischenko: Na nenaseljenem grškem otoku Delos je 30.05. letos, v času mlade lune, potekal koncert Vivaldijevih (rahlo predelanih) štrih letnih časov. Vedno imam rada koncerte, kjer je zraven vsaj še en dron s kamero, tako da ob glasbi lahko uživam tudi v prelepi kulisi ambienta. Koncert je potekal v okviru projekta varovanja podnebja World Human Forum.
• Čajkovski: Prvi klavirski koncert v b-molu: Ko je začetna melodija nekaj najlepšega, kar si kdajkoli slišal, in potem samo še čakaš, da bi se ponovila. Pa se ne prav pogosto - vsaj ne tako jasno, kot bi si želela.
• Hikaru Utada: Laughter in the Dark Tour: Koncert s turneje leta 2018, ko je ena najpopularnejših japonskih glasbenic, pevk in kantavtork proslavljala 20 letnico svojega nastopanja.
• 👍Stanislaw Lem: Mesečna noč: Radijska igra - znanstvenofantastična, seveda, saj jo je napisal avtor Solarisa. Poslušamo zvočni posnetek, ki je bil posnet na raziskovalni postaji na Luni. Na njem so zabeleženi vsi zvoki, ki jih je slišati na postaji - med nenehnim šumenjem, bolj ali manj glasnim piskanjem in mehanskim glasom računalnika, tudi pogovori med dvema znanstvenikoma, ki sta trenutno na postaji. Njun čas na Luni se počasi izteka in že nestrpno čakata raketo, ki ju bo odpeljala nazaj na Zemljo. Potem ju pa ju računalnik med rednim dnevnim poročilom o stanju na postaji obvesti, da kisik, ki ga nujno potrebujeta za dihanje, uhaja iz glavnega rezervoarja; v rezervnem pa ga ni toliko, da bi jima zadostoval do prihoda rakete, ki ju pričakujeta. Hja, ne bi zadostoval obema, dovolj pa bi ga bilo za enega... In potem se začne - boj za preživetje. Eden od obeh mora umreti. Bosta o tem žrebala in bo šel eden od njiju prostovoljno v smrt ali pa se bosta pomerila med sabo na bolj prvinski način - se stepla, bojevala z nožem ali kladivom, eden drugega zahrbtno zastrupila?  V boju na življenje in smrt pa morata znanstvenika ves čas upoštevati tudi dejstvo, da so vse njune besede in vsi zvoki snemani. Iz posnetka mora tako biti jasno, da je zmagovalec moril v samoobrambi, da umrli laže in podobno. Ker nimamo video posnetka, pač pa samo zvočni zapis, je vse skupaj zelo zapleteno. Samo en primer: ko mečeta kovanec, vsak od njiju trdi, da je dobil žreb - mi pa lahko samo ugibamo, kdo od njiju govori resnico in kdo laže, saj ne moremo videti, na katero stran je kovanec padel. Zelo zelo v redu!  

George Clooney
kot specializant pediatrije
dr. Douglas Ross