nedelja, 25. oktober 2026

Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca

OMG! To pa ni knjiga za vsakogar. Tudi zame ne. Pa imam rada Harukija Murakamija in njegove romane. Kafka na obali je celo eden mojih najljubših romanov vseh časov.

Ne, s ptičem navijalcem pa ni šlo.


Kupila sem ga, ker sem želela prebrati enega od Murakamijevih dolgih romanov. Kupila sem ga v kombinaciji z zvočno izdajo, tako da sem ga malo brala in veliko poslušala. Prišla sem do konca, a ob tem zeeeelo trpela.

Roman je kot labirint, iz katerega tudi ob koncu nisem našla poti. Še več, za ves trud, ki sem ga vložila v branje, nisem dobila nobenega pravega zadoščenja. Tavala sem po labirintu, se zmedeno spraševala, kje sem, upala na izhod in srečevala številne nastopajoče, o katerih nisem vedela, kaj naj si mislim in kaj naj z njimi. Večinoma so me samo še bolj zmedli s svojimi zgodbami, ki so vse po vrsti krute, surove, brutalne in odsevajo največje zlo, ki ga človek lahko sreča v življenju. Ne samo enkrat, ampak vedno znova. Grozno.

Po tem, kar sem do zdaj napisala, si boste mislili, da sem mazohistka, ki uživa v trpljenju. Ne, nisem. V romanu so bile seveda tudi stvari, ki so me privlačile in vlekle naprej – zaradi njih sem vztrajala pri branju. Podnevi in ponoči. S slušalkami na ušesih ali s kindlom v roki.

Ena od prijetnih stvari v knjigi je glavni junak Okada Toru, prvoosebni pripovedovalec. Je tipični Murakamijev protagonist in ti so mi ponavadi všeč: miren, premišljujoč, bolj intro- kot ekstravertiran in prijazen, predvsem pa dobremu zavezan moški – svetla luč v nevarnem in pogosto zlobnem svetu. V tem romanu je to še posebno izrazito.

Zaplet je tudi lepo murakamijevski. Okada gre iskat svojega izgubljenega mačka in to je nekakšno okno v fantazijski svet, brez katerega v romanih Harukija Murakamija pač ne gre.

Okada Toru je poročen in trenutno brezposeln. Čez dan bere, posluša glasbo, kuha in gospodinji. Čaka, da se žena Kumiko zvečer vrne iz službe. Iskanje izgubljenega mačka pa ni edini zaplet romana. 

Zgodba se resnično zaplete, ko Okada povsem nepričakovano zapusti žena. Ne da bi kaj rekla, ne da bi kaj vzela s seboj – enostavno je šla in se ni več vrnila. In če hočete najkrajšo možno različico vsebine romana, naj povem, da se Okada v preostanku romana trudi ženo pridobiti nazaj. In tava po labirintu, podobno kot sem tavala sama. Srečava različne ljudi – resnične in fantazijske – in posluša njihove grozljive zgodbe, ki mu ne pomagajo prav veliko pri iskanju Kumiko in prizadevanjih, da bi jo ponovno pridobil zase.

Ne vem. Mogoče nisem dojela bistva romana. Mogoče nisem znala ceniti bogastva najrazličnejših razpršenih idej v zgodbi. Mogoče me je zlo, ki ga srečamo skoraj v vsakem poglavju, zaslepilo in nisem videla tistega, kar bi morala. Le kaj bi to lahko bilo? Ne vem.

A vere v Harukija Murakamija in njegove romane seveda nisem izgubila. 

petek, 2. oktober 2026

Sin - Pray - Love

Prepoznamo jo po njenih atributih: lobanji, steklenički za eterično olje, dolgih razpuščenih laseh blond ali rdečkaste barve, razgaljenem telesu. Že 2000 let buri domišljijo mnogih – tudi mojo. Njena moč s časom ne popušča, le spreminja se v drugo vrsto platna, na katero ljudje projiciramo svoja čustva in občutja. 

Marija Magdalena.

Nieves Gonzalez: La sfida, 2025 (slo. Izziv ali Provokacija)

Bil je čas, ko sem si želela Marijo Magdaleno spoznati in razumeti do zadnje potankosti. Natančno sem prebrala prav vse, kar o njej piše v Svetem pismu, razlage teh zapisov in še mnogo več. Nisem bila preveč uspešna. Nisem vedela kaj prida več kot pred začetkom raziskovanja. Je bila grešnica ali ne? Je ženska, ki Jezusu utira olje v noge, tudi tista, ki stoji pod križem? Je bila res pomembnejša od vseh apostolov? Zakaj ji Jezus potem, ko je vstal od mrtvih, ni dovolil, da bi se ga dotaknila?

Zdaj, ko sem si ogledala enkratno razstavo v muzeju Städel v Frankfurtu, mi je mit o Mariji Magdaleni bolj jasen. No, najbolj jasno je zdaj to, da mora vse pravzaprav ostati nejasno in vsaj nekoliko skrivnostno, če hočemo, da njena podoba še naprej ohranja svojo moč. Preprosta resnica, ki so se je v Cerkvi zelo dobro zavedali že v 6. stoletju. Takrat je namreč papež Gregor Veliki načrtno združil več svetopisemskih Marij v eno samo Magdaleno, ki je tista, ki jo poznamo. Namen tega je bil, da ljudem v težkih časih pokaže, da noben greh ni tako velik, da ga Bog ne bi odpustil in da se s spokorništvom lahko doseže odrešitev duše.

Nič čudnega torej, da so moja zgoraj napisana vprašanja tudi po natančnem raziskovanju ostala bolj ali manj neodgovorjena.

Kdo so bile torej ženske, ki so jih združili v Marijo Magdaleno – grešnico in spokornico, ki je »veliko ljubila«? Bile so tri ali celo štiri – vsaj trem od njih je bilo ime Marija.

Prva je bila Marija iz Magdala, Kristusova zvesta učenka, ki je neustrašno prisostvovala križanju, kar je bilo sicer sila nevarno početje – tudi tista, ki je prva videla vstalega Jezusa. Druga je grešnica, prešuštnica brez imena, tretja pa je Lazarjeva sestra Marija iz Betanije. Ti zadnji dve sta obe sedeli pri Jezusovih nogah, jih umivali in mazilili z dragocenim oljem.

Kako medsebojno zliti sta ti dve zadnji Mariji, je na razstavi zelo lepo prikazano z dvema slikama Seeschwäbischerskega mojstra iz začetka 16. stoletja, ki sta skoraj povsem identični in prikazujeta gostijo pri Lazarju in gostijo pri Simonu. Apostoli, ki z Jezusom sedijo za mizo, so povsem enaki – kakor sta povsem enako upodobljeni tudi obe ženski, ki mazilita Jezusove noge – pa čeprav sta to povsem drugi osebi: ena je grešnica, druga je spodobna in znanja željna Lazarjeva sestra Marija.

Potem pa je tu še četrta ženska, ki je tudi zelo pomagala pri nastanku mita o Mariji Magdaleni. To je svetnica iz 4. ali 5. stoletja, Marija Egiptovska. Tudi ona je pogosto prikazana z dolgimi lasmi, ki ji ovijajo golo telo. Tudi ona je bila prešuštnica, a se je spokorila in potem več kot 30 let živela onkraj Jordana kot puščavnica. To je zgodba, ki je zelo podobna zgodbi Marije Magdalene, ki so jo ustvarili Francozi z juga dežele. Če potujete po Provansi, prav verjetno slišite zanjo.

Po tej legendi, ki je pisana na kožo Francozom, so namreč Marijo Magdaleno potem, ko so v Sveti deželi začeli preganjati Jezusove učence, posedli v čoln brez krmila in vesel ter jo prepustili nepredvidljivosti Sredozemskega morja. Z Božjo pomočjo je čoln nepoškodovan prispel v Marseille na jugu Francije. Tam je Marija Magdalena od mrtvih prebudila ženo in novorojenega otroka lokalnega poganskega kneza, kar je pripomoglo k temu, da so poganski prebivalci juga Francije sprejeli krščansko vero. Marija Magdalena se je po tem, ko je na jug Francije prinesla novo vero, umaknila v jamo v okoliških hribih in tam živela 30 let. Domišljija ljudi pa je neprekosljiva. V teh tridesetih letih Marija Magdalena ni zaužila niti kančka človeške hrane. Kadar je potrebovala hrano, so jo angeli dvignili v nebesa in tam se je potem nahranila z angelskim petjem.

Albrecht Dürer, Elevatio der Magdalena, 1504/05
Grafika (lesorez) prikazuje Marijo Magdaleno, ki jo angeli dvigajo v nebesa, kjer se bo nahranila z njihovim petjem. Svetnica je upodobljena kot boginja Venera, kar je zelo značilno za obdobje humanizma, v katerem je podoba nastala. 
Upodobitev je bila best-seller tistega časa, ki se je zelo dobro prodajal.

Razstava v muzeju Städel je razdeljena v dva dela. Prvi del s pomočjo razstavnih eksponatov poskuša razjasniti dileme, o katerih sem pisala do sedaj – češ, kdo je bila ta ženska in kakšni miti so se razvili okrog nje. V drugem delu razstave pa sem si lahko ogledala številne upodobitve te svetnice. Veliko je izrazito religiozno-erotičnih slik, kar nas pri upodobitvah Marije Magdalene seveda ne bi smelo presenetiti in je pravzaprav tudi dobrodošlo; precej pa je tudi drugačnih upodobitev, ki so odsev zgodovinskih obdobij, v katerih so nastale, kakor tudi potreb tedanjih ljudi. Zanimivo je, da se je kar nekaj žensk dalo upodobiti kot Marija Magdalena – pa to nista samo Kim Kardashian in Lady Gaga, ampak tudi Margareta Avstrijska, kar je bilo politično zelo preračunljivo.

Guido Cagnacci: Magdalena spokornica 1622-27 
Slika na sodobnega opazovalca deluje izredno erotično; v času, ko je nastala, pa ni bilo tako. V 17.stoletju so upodobitev dojemali kot religiozno ekstazo, srečanje Boga s človekom, v tem primeru z Marijo Magdaleno. Podobna je Berninijeva skulptura, Ekstaza sv. Terezije v Rimu.
Na sliki najdemo vse atribute, po katerih lahko prepoznamo Marijo Magdaleno: lobanjo, posodico za olje, razpuščene rdečkaste lase, razgaljeno telo (ker so oblačila na njenem telesu razpadla).

Razstava v Frankfurtu ima podnaslov Sin-Pray-Love, kar je idealna označitev Marije Magdalene, kakršno smo ustvarili v zadnjih dveh tisočletjih. To seveda ni ženska, ki bi kadarkoli resnično živela. Tudi ni ena izmed svetopisemskih žena. Je mit, ki fascinira. V njej vsak lahko najde nekaj svojega: žensko, ki je grešila, spokornico, Jezusovo učenko, gorečo vernico, a tudi divjo, samosvojo in samozavestno žensko, ki je ni bilo strah strastno ljubiti. Vse te podobe so v teku let našle svojo pot na slikarska platna. Nekatere od njih si lahko trenutno ogledate v muzeju Städel v Frankfurtu in uživate v niansah in bogastvu človeške (ter Božje) domišljije in intelekta – vse poudarjeno z obilico senzualnosti in čustev. 


Noli me tangere! Ne dotikaj se me! 
Po mojem mnenju največja skrivnost povezana z Marijo Magdaleno. 
Ko je Jezus vstal od mrtvih, se je najprej prikazal ravno Mariji Magdaleni. Ta se ga je zelo razveselila. Želela ga je objeti, vendar pa jo je Jezus pri tem skoraj grobo zaustavil z besedami: Ne dotikaj se me. Zakaj je tako ravnal z žensko, ki mu je bila zvesta in v vsem lojalna, ostaja skrivnost, ki je tudi razstava v Städlu ni razjasnila.
Naj pa povem, da je v francoski legendi o Mariji Magdaleni ta Jezusova grobost ali netaktnost vsaj nekoliko omiljena. Jezus naj bi se potem, ko ji je prepovedal, da bi se ga dotaknila, Marije Magdalene nežno dotaknil na čelo. Kar nekaj slik na razstavi upodablja ta trenutek. In ko so v Saint-Maxim-la-Sainte Baume v Provansi našli relikvije Marije Magdalene, je bilo na lobanji najti tudi delček kože in sicer ravno na čelu - na mestu, kjer se je Jezus na Veliko noč dotaknil Marije Magdalene. 
Zanimivo je tudi dejstvo, da je na upodobitvah, ki prikazujejo njuno srečanje, Jezus pogosto prikazan z lopato v roki. Mogoče malce smešno, ali pa tudi ne. Včasih ima na glavi celo vrtnarski klobuk. Ja, to je zato, ker ga je Marija Magdalena ob prvem srečanju zamenjala z vrtnarjem.