Moje knjige leta 2022

Ker imam rada sezname, je tudi letos tukaj - spisek knjig, ki sem jih prebrala v letu 2022.

Precej staroegipčansko obarvane so. Veliko je romanov Agathe Christie in veliko je knjig, ki so jih napisali slovenski avtorji. Na seznamu sta dva klasika in dve knjigi, ki sem ju prebrala zaradi dveh odličnih filmov. Na listi sta dve knjigi avtorjev, ki sta v letu 2022 umrla.

Odkritje leta je David Mitchell; najlepša knjiga, ki sem jo prebrala v iztekajočem se letu, pa je knjiga Egyptologists' Notebooks.

Tukaj pa so vse lepo povrsti, kakor so si sledile od januarja do decembra:

1. Tomo Podstenšek: Dvigalo 4/5 Prvenec. O skupini precej raznovrstnih ljudi, ki ostanejo čez vikend ujeti v dvigalu poslovne stavbe.
2. Darja Korez Korenčan: Korak za korakom, covid in bitka za življenje  Naslov že vse pove.
3. David Mitchell: Cloud Atlas 5/5 Sci-fi roman, ki mu je uspelo priti med mojih pet najboljših knjig vseh časov.
4. David Mitchell: Black Swan Green 5/5 Ne tako dobro kot Atlas oblakov, a vseeno odlično. Neke vrste razvojni roman.
5. Tone Partljič: Ljudje z Otoka 4/5 O odmaknjenem življenju ljudi na enem od manjših otokov v Jadranskem morju.
6. Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska? Eseji o ženskah.
7. Johann Wolfgang Goethe: Faust Eden izmed klasikov svetovne literature. 
8. Thomas Savage: The Power of the Dog 3/5 Po romanu je bil posnet odličen film s Benedictom Cumberbatchem, ki bi za to vlogo vsekakor moral dobiti oskarja.
9. Thomas Mann: Jakobove zgodbe 5/5 Prvi del velike biblijske zgodbe o Jožefu in njegovih bratih - po thomasmannovsko.
10. Mieko Kawakami: Vsa moja poletja 4/5 Sodobni, japonski feministični roman.
11. Hatje Cantz: Renoir. Rococo Revival Razstava o Renoirju in njegovih povezavah z rokokojem.
12. Siegfried Lenz: Der Mann im Strom 4/5 O težkem življenju v povojnem Hamburgu.
13. Klaus E. Spieldenner: Elbtod 4/5 Regionali krimi iz Hamburga.
14. Karen Duve: Taxi 4/5 Karen Duve je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vozila taksi po ulicah Hamburga in o tem napisala prikupno knjigo.
15. Wolf Serno: Große Elbstraße 7, Das Schicksal einer Familie 4/5 Regionalni zgodovinski roman iz Hamburga.
16. Andrej E. Skubic: Krasni dnevi 4/5 Kandidat za kresnika. Zasluženo.
17. Marjan Žiberna: Dedič 3/5 Tudi kandidat za kresnika. Bolj blede sorte.
18. Miriam Drev: Od dneva so in od noči 4/5 Kandidatka za kresnika. Roman v pismih s poudarjeno feministično noto.
19. Tomo Podstenšek: Površinska napetost 4/5 Kandidat za kresnika - in še mnogo več.
20. Robert Harris: Drugo spanje 4/5 Postapokalipstični svet v Angliji, ko se družba znajde v dobi, ki je podobna srednjemu veku, in samo ostanki plastike in podobna krama pričajo o  naši izumrli civilizaciji.
21. E.T.A. Hoffmann: Der Sandmann Pripovedka, ki je prvo literarno delo, v katerem nastopa robotka. Predloga za Offenbachovo opero Hoffmannove pripovedke.
22. Thomas Mann: Mladi Jožef 5/5 Drugi del biblijske zgodbe o Jožefu in njegovih bratih.
23. Arthur Conan Doyle: V Libijski puščavi 4/5 Avanturistična roman.
24. Javier Marias: Zaljubljenosti 4/5 Fajn knjiga enega največjih - letos preminulega - sodobnega španskega pisatelja.
25. William Dietrich: Napoleonove piramide 3/5 Zelo žanrsko o Napoleonovi ekspediciji v Egipt.
26. Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni 3/5 Imamo jezero, ki je gospodinja, in imamo kamen, ki je pisatelj. In kamen razburka mirno gladino jezera.
27. Georg Büchner: Woyzeck Tragedija s poudarjeno socialno tematiko.
28. Agatha Christie: Sloni si zapomnijo 4/5 Menda si sloni res zapomnijo. Mrs Oliver raziskuje smrt iz preteklosti.
29. Agatha Christie: Umor v Mezopotamiji 4/5 Hercule Poirot razrešuje umor na arheološki odpravi.
30. Agatha Christie: Zmenek s smrtjo 5/5 Ta isti detektiv je na izletu v Petri v Jordaniji. In mimogrede reši kriminalni primer.
31. Agatha Christie: Strupeno pero 4/5 Anonimna pisma razburkajo zaspano mesto v Angliji. Tokrat brez Poirota, pač pa z majhno, a pomembno vlogo Miss Marple.
32. Agatha Christie: Smrt na Nilu 5/5 Detektivska klasika. No.1
33. Miodrag Majić: Otroci zla 4/5 Srbska kriminalka. Predvsem o tem, kako zelo skorumpirano je lahko sodstvo.
34. Hilary Mantel: The Assassination of Margaret Thatcher 5/5 Kratke zgodbe čudovite, letos preminule Hilary Mantel.
35. Drago Jančar: Ob nastanku sveta 5/5 Drago Jančar, kot sem ga pričakovala.
36. Katie Mack: Konec vsega (Gledano astrofizikalno) Zelo zanimiva poljudno-znanstvena knjiga, ki opisuje hipoteze, ki poskušajo razložiti konec našega vesolja.
37. Ruth Ozeki: The Book of Form and Emptiness 4/5 Še en razvojni roman. Zelo v duhu časa. S Slovencem Slavojem v pomembni vlogi.
38. Chris Naunton: Egyptologists' Notebooks 5/5 O Egiptu, ki ga ni več. Ko o Starem Egiptu še nič nismo vedeli in je bilo potrebno še vse raziskati.
39. Arkadij in Boris Strugacki: Težko je biti bog 4/5 Ko Zemljani igrajo boga na nekem drugem planetu. Eden izmed njih se zaveda, da je ta vloga prezahtevna.
40. Alfred Grimm: Joseph und Echnaton, Thomas Mann und Ägypten Knjiga, ki je izšla ob razstavi, ki je potekala v letih 1992 in 1993 v Lübecku, Münchnu, Berlinu, Zürichu in Bernu. Opisuje povezave Thomasa Manna s Starim Egiptom, njegovo raziskovanje staroegipčanske tematike in njegovi dve potovanji v Egipt. 14. februarja 1930 se je z vlakom peljal iz Münchna proti Trstu, da bi se tam vkrcal na ladjo za Egipt. Mogoče je bilo to edinokrat, ko je bil Thomas Mann na slovenskih tleh:)

Srečno novo leto 2023!

Galaktična jata SMACS 0723
(vir: NASA, ESA, CSA, STSci, Webb ERO)
Ena prvih fotografij teleskopa James Webb,
ki so ga lansko leto na božič izstrelili v vesolje

Gledam in poslušam - jeseni 2022

Pa smo prišli do zadnjega članka v sklopu prispevkov Gledam in poslušam. 

(V naslovu rubrike mi tako ne bi bilo treba pisati letnice 2022.)

Rada sem pisala o filmih in serijah, ki sem jih gledala; o glasbi in radijskih igrah, ki sem jih poslušala.

Od zdaj naprej pa se spet posvečam predvsem in samo knjigam.

Filmi:

• Drive My Car (Japonska, 2021)na HBOmax: Ona piše scenarije, on je gledališki igralec. Imata dokaj skladno zakonsko življenje. Poudarek je na dokaj. To je predzgodba. V pravi zgodbi pa njega povabijo v Hirošimo, da na oder postavi igro Striček Vanja. Igralska zasedba je mednarodna, saj igralci govorijo v japonščini, mandarinščini, znakovnem jeziku... Tam spozna nove ljudi in prepozna stare. Najusodnejše pa je poznanstvo s šoferko, ki ga vozi iz gledališča v hotel in nazaj. Dovolj zanimivo, da bom mogoče prebrala Hurakamijevo kratko zgodbo, po kateri je bil film posnet.
• Tenet (ZDA, 2020), na HBOmax: Tipičen film Christopherja Nolana z nerealnim časom in časovnimi preskoki. Tudi veliko akcije. Zmanjševanje entropije je v tem filmu nekaj mogočega. In - to pa že vemo, fizikalne formule delujejo v obe smeri. Prav površno filma ni mogoče gledati, prezapleteno pa tudi ni.
• 👍Heat (ZDA, 1995), na HBOmax: Robert De Niro in Al Pacino. Kaj je sploh še potrebno dodati? Igrata se drug z drugim. Eden je bančni ropar, drug je policist; nobeden od njiju pa ne trene z očesom, ko je potrebno ubijati. Za nameček pa še Val Kilmer, Jon Voight in rosno mlada Natalie Portman. Enkratno.
• Far from Heavan (ZDA, Francija, 2002): Marsikaj me je zmedlo, dokler nisem pogruntala. Ne, film ni tako star, kot izgleda, in ni remake tistega, na katerega so me spominjali določeni odlomki (All That Heaven Allows (1955) - sem pozneje ugotovila), tako, da kmalu postane jasno tudi to, zakaj igralci nekako ne spadajo v tako posnet film. Sicer pa odličen film, ki na prefinjen način raziskuje homoseksualnost ter rasno in družbeno razslojenost.
• Life (ZDA, 2017): Na Mednarodni vesoljski postaji v zemeljski orbiti raziskujejo enocelično bitje, ki so ga našli na Marsu. Film gre po sledeh Aliena in je zato dokaj dolgočasen. No, konec je pa odličen!
• Tutankamon, novo iz groba (Francija, 2018): Nova odkritja v Tutankamonovi grobnici, ki nakazujejo na to, da je imela njegova najstarejša sestra pomembnejšo vlogo, kot ji jo pripisuje zgodovina. Na žalost pa dokumentarni film vsebuje številne napake in napačne razlage - največja med njimi je ta, da je bila Tutankamonova mama, kar Nofretete. To je bilo z DNK preiskavo že davno ovrženo.
• 👍Tutankamon v barvah (Velika Britanija, 2020): Dokumentarni film, s katerim so na National Geographic kanalu počastili 100 letnico odkritja Tutankamonove grobnice. Howard Carter in njegova ekipa je takrat (in tudi že prej) posnela številne fotografije in filme - v črno beli tehniki, seveda. Zdaj so te posnetke obarvali in dobili smo enkratne dokumente zgodovinskega odkritja, ki je s tem postalo še veličastnejše.

Howard Carter in Tutankamon
v barvah

Serije:

• Star Trek - The Next Generation (1987), 1. sezona: Ne vem, kako je tej legendarni seriji do sedaj uspelo tako neopaženo mimo mene. Ne, nisem več samo Star wars fen.
• The North Water (BBC, 2021): Po knjigi, o kateri sem nekoč pisala, ker je bila kandidatka za bookerja, in se mi je zdela pozornosti vredna, ker jo je priporočila Hilary Mantel. No, romana nikoli nisem prebrala (mogoče je bil vzrok za to res nasilje), a serijo posneto po knjigi je bilo prav fajn pogledati. O odnosih med možmi na ladji, ki sredi 19. stoletja v Severnem morju lovijo kite. Vsak je nekaj posebnega, vsak ima svoj razlog, da je na tej ladji, vsi pa morajo biti močni in vzdržljivi, da lahko preživijo. Glavni junak je ladijski zdravnik.
• 👍Ja, Chef (Voyo original, 2021): Fajn komedija! Juriju Zrnecu je vloga pisana na kožo. Pa tudi vsi ostali so v redu. Kot bi gledala Gordona Ramseya v eni od njegovih kuharskih oddaj. Ampak še bolje.
• Beli lotos (HBO Max, 2021), 1.sezona: White Lotus je hotel na enem izmed havajskih otokov. Med gosti in osebjem se zgodi to in ono. Sproščujoče fajn. In čudovit intro v vsakega od delov serije.
• Trom (Danska, 2022): Šestdelna kriminalna serija, ki se dogaja in je bila snemana na Ferskih otokih, po predlogi serije romanov pisatelja s Ferskih otokov. Ja, pokrajina na otokih, vreme in preprost način življenja, ki ga živijo tamkajšnji prebivalci je že skoraj dovolj, da se serijo splača ogledati. A tudi zgodba je v redu, okoljevarstvena tematika je primerno predstavljena. Serija se konča s klifhengerjem. Drugo sezono pa že snemajo. 
• 👍Renaissance Unchained (with Waldemar Januszczak): Waldemar Januszczak snama najboljše dokumentarne filme o likovni umetnosti. V njih nam razkriva nove, revolucionarne poglede na posamezne umetnike in umetnostna obdobja ter ruši klišeje. V tej 4-delni seriji se je posvetil renesansi, ki še zdaleč ni čas oživljanja klasične grške umetnosti ali čas, ko sta se po mračnih časih srednjega veka v umetnost in družbo vrnila svetloba ter razum. O, ne! In sploh se ni začela v Italiji.
• The Art Mysteries (with Waldemar Januszczak): O Moni Lisi, ki sploh ni takšna famme fetale, kot so si jo predstavljali moški 19. stoletja, o Botticelijevi Veneri, o tem, kakšen je pomen ene najskrivnostnejših slik - Tempesta, in še in še.
• 👍The Impressionist: Painting and Revolution (2011, BBC) (with Waldemar Januszczak): Impresionisti niso samo prikupne slike v pastelnih barvah, pokrajine ter nasmejani Parižani in Parižanke, ki se zabavajo in dobro jedo. Impresionizem je bil revolucija, ki je pometala z dotedanjim salonskim slikanjem, in je likovno umetnost usmerila na povsem nova pota.

Waldemar Januszczak
(njegove dokumentarne filme lahko najdete na
YouTube kanalu Perspective) 

Poslušam:

• 👍Philharmonix: Rock me Amadeus (Kurhaus Wiesbaden, 2020): Sedem filharmonikov iz Berlina in Dunaja je ustanovila Philharmonix, da lahko igrajo tisto, kar imajo radi - lastne priredbe znanih klasičnih del, jazza, popa, holywoodskih melodij in ljudskih pesmi. Dve violini, viola, violončelo, bas, klarinet in klavir. Enkratno. Nicht alles in ihrem Program ist klassische Musik. Aber alles ist musikalische Klasse!
• 👍Celine Dion: Taking Chances World Tour (na Arte): Potem, ko je pet let nastopala eksluzivno in samo v Las Vegasu, se je Celine Dion leta 2008 podala na svetovno turnejo. Nastopila je v 93ih mestih po celem svetu, kjer jo je poslušalo več kot tri milijone poslušalcev. S svojimi glasbeniki in plesalci, premičnim odrom, svetlobnimi efekti in videoposnetki - ter svojim čudovitim glasom me je prikovala k zaslonu.
• The Doors: Live at the Isle of Wight (1970), na Arte: Več kot pol milijona ljudi je prišlo na ta rockovski festival na otoku Wight, mnogi zaradi tega, da bi poslušali Doorse. Ob dveh ponoči so stopili na oder. Jim Morrison, proti kateremu je na Floridi ravno takrat tekel sodni postopek zaradi vulgarnega vedenja, je pel povsem negiben - bil je kot "Dioniz v verigah", je izjavil eden izmed ostalih članov benda. Kmalu po tem koncertu se je umaknil v Paris, kjer je ostal do svoje smrti, slabo leto po koncertu na otoku Wight.
• Ramstein: Paris (na Arte): kot eni nemški Leibach. Na koncertu v Parizu.
• Arkadij in Boris Strugacki: Tretja civilizacija: Znanstveno-fantastična radijska igra. Na neznanem planetu ekipa Zemeljskih inženirjev in tehnikov planet pripravalja za to, da bi ga lahko naselili. Planet je zelo podoben Zemlji, a na njem ni nobenega življa. Ena sama hladna pustota. In tišina. Potem pa eden od tehnikov začne slišati človeške glasove: žensko, ki prosi za pomoč, otroški jok. Ne ve, ali ima prisluhe, slušne halucinacije ali pa so glasovi resnični. Najdejo tudi razbitine zemeljske vesoljske ladje in v njem trupli moškega in ženske. Da pa je vse skupaj še bolj čudno, se pojavi še mladenič, ki ima nadčloveške lastnosti, in je prepričan, da je edini prebivalec tega nenavadnega planeta.
• Hebert W. Franke: Signale aus dem Dunkelfeld: Sci-fi radijska igra priznanega avstrijskega znanstvenika in pisatelja, ki je premenil julija letos. Imamo zvočni posnetek(ta je pri avtorjih znanstveno-fantastičnih radijskih igrah zelo priljubljen) posnet na Luni, kjer so nastanjeni trije znanstveniki, dva moška in ženska. Ta posnetek poslušata direktorja dveh firm, ki sta zgradila postajo na Luni ter znanstvenike poslala tja. Ugibata o tem, kaj se je skupini znanstvenikov na Luni pripetilo. Posnetek z Lune in pogovor med direktorjema pa predvajajo razburjenim novinarjem na Zemlji, ki pričakujejo nič drugega kot invazijo Nezemljenov na Zemljo.
• Herbert W. Franke: Papa Joe&Co.: Še ena sci-fi radijska igra tega avtorja. Ta se dogaja v prihodnosti (ali pa v vzporednem svetu), ko imajo v ZDA dikatorja, ki ga vsi kličejo Papa Joe, in politično ureditev zelo podobno tisti iz Severne Koreje - s to razliko, da so v Novi Ameriki tehnološko precej bolje razviti. Državljani so pa enako izolirani od ostalega sveta kot so v Severni Koreji in svojega voditelja enako goreče ljubijo, kot to počnejo tam. Zdaj pa v Novo Ameriko, da bi se malo razgledal, pride diplomat iz demokratične Evrope. A kaže, da bo Papa Joe v svoje mreže ujel tudi prišleka iz Evrope.

Podkasti, ki jih poslušam -
- ene bolj redno kot druge.

Arkadij & Boris Strugacki: Težko je biti bog

To je kakor znanstveno-fantastični, a je bolj psihološki ali filozofski ali eksistencialni roman. Znanstvena fantastika - ali še bolje, fantastika, je le ozadje, na katerem se rešujejo vprašanja, o katerih ponavadi razpravljajo filozofi in psihologi.

Pravzaprav skoraj ni možnosti, da bi ljudje nekoč res postopali tako, kot je opisano v knjigi. Kako verjetno je namreč, da nekoč najdemo planet, ki bi bil poseljen z ljudmi, ki bi nam bili tako zelo podobni, da bi se lahko pomešali mednje in bi se od nas razlikovali samo po tem, da so obtičali na predindustrijski stopnji razvoja. Nikakršna. A v 60ih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je nastal roman bratov Strugacki, Težko je biti bog, so na naše vesolje in na človeško prihodnost gledali drugače, kot nanjo gledamo danes.

A to pravzaprav ni pomembno. Pomembne so dileme, ki mučijo glavnega junaka romana. Anton je ruski raziskovalec, zgodovinar, ki ga skupaj s še nekaterimi drugimi pošljejo na tuj planet, ki je poseljen z ljudmi na nekoliko nižji razvojni stopnji, kot je naša. Njegova naloga je opazovati. Pod krinko - kot don Rumata, predstavnik elite na tem planetu, se pomeša med ljudi in opazuje, kaj se dogaja. Spremlja razvoj družbe.

V dogajanje in v odnose med ljudmi naj se ne bi vmešaval. A to je lažje reči kot storiti, še posebno, če je družba tako nazadnjaška, prostaška in nehumana, kot je ta na tem planetu. Don Rumata težko ostane neprizadet, potem ko opazuje samovoljo vladarjev, njihovo krutost in brezobzirnost, a tudi neumnost in kratkovidnost preprostih ljudi. Mogoče bi bilo včasih vendarle pametno poseči vmes in rešiti kakšnega učenjaka ali umetnika - predstavnika tistih, ki so na tem planetu najhuje preganjeni; ali pa spraviti s poti kakšnega okrutnega diktatorja. Mogoče bi potem družba krenila na pravo pot - pot svobode in demokracije. Ali pa tudi ne. Marsičesa so se znanstveniki z Zemlje že polotili na tujih planetih in poskušali nazadnjaške družbe usmeriti na nove poti, a niso bili uspešni. Mogoče z vsakim svojim - sicer dobronamernim posegom, domačinom celo škodujejo. In kakšen pomen ima potem to, da so sploh prisotni na tem planetu? In zakaj bi sploh opazovali drugo civilizacijo in ji solili pamet? Ali ni najbolje vse skupaj pusti tako kot je, se ne vmešavati in se brigati le zase? Taka vprašanja se motajo po Antonovi glavi in ga mučijo. 

Težko je biti bog in ravnati pravilno. Naloga, ki ji človek ni dorasel.

Takole pravi eden od domačih učenjakov s planeta:

"Vedno bodo obstajali bolj ali manj kruti kralji, bolj ali manj divji baroni in vedno bo obstajalo neuko ljudstvo, ki bo občudovalo svoje zatiralce in sovražilo osvoboditelje. In vse to se dogaja, ker suženj bolje razume svojega, čeprav krutega gospodarja kakor svojega osvoboditelja in si lažje predstavlja samega sebe na mestu svojega gospodarja kakor pa na mestu nesebičnega osvoboditelja. Tak je svet, don Rumata, in taki smo ljudje."

Taki smo tudi ljudje na Zemlji. Seveda, saj je bila knjiga napisana za nas. Sploh ni treba, da se oziramo v preteklost, le okrog sebe lahko pogledamo, pa že vidimo despote in zaslepljeno ljudstvo. In tudi tiste, ki bi ljudi osvobajali ter jih usmerjali na nova pota.

Pisanje znanstveno-fantastičnih del je bilo v času socializma v državah Varšavskega pakta izredno priljubljeno opravilo. Pisatelji so lahko preko svojih del prikrito kritizirali oblast in režim, v katerem so živeli, in zaradi tega niso bili kaznovani. Saj je vendar vse izmišljeno, so rekli. Brata Strugacki pa sta v svoj roman, Težko je biti bog, na mestih, kjer so prikazani najtemačnejši tokovi družbe na neznanem planetu, zapisala še besedo fašizem, in zaradi tega knjigo kljub ostri kritiki stalinizma uspela v svoji domovini Sovjetski zvezi izdati brez velikih težav.

Kajti knjiga Težko je biti bog je v prvi vrsti roman o totalitaristični oblasti in pasivnemu, prestrašenemu ljudstvu, ki zatiranje potrpežljivo prenaša. Knjiga poskuša razložiti zakaj je tako in kako bi lahko krivično razmerje razrešili, a ob tem priznava, da gre za božje vprašanje brez enoznačnega odgovora. Poleg tega izpostavlja dilemo, ali ima nekdo, ki bolje razume - ali pravilneje, misli, da bolje razume položaj - pravico, da se vtika v življenje drugega in ga poučuje.

Mi je dalo kar misliti. 

★★★★☆

Chris Naunton: Egytologists' Notebooks

The Golden Age of Nile Exploration in Words, Pictures, Plans, and Letters

Zamislite si, da z ladjo po dolgem in napornem potovanju po Sredozemskem morju zaplujete v delto reke Nil. Ne v današnjem času, ampak pred tristo ali celo štiristo leti. O skrivnostni deželi ob Nilu ne veste veliko - mogoče nekaj malega, kar je pred dva tisoč leti napisal Herodot, ko je hodil tu okoli. Zaradi njegovih zapisov poznate sfingo in ste že slišali za kraljevski mesti Memfis in Tebe. 

Egipt pa poznate tudi iz ene od najlepših svetopisemskih zgodb. Zgodba o Jožefu in zgodba o Mojzesu se dogajata v Egiptu; v Egipt pa sta pred Herodom bežala tudi Marija in Jožef s svojim novorojencem Jezusom. To je vse. Kaj več o Egiptu verjetno ne veste.

Potem pa se s krova ladje, ki zdaj že pluje po Nilu, začnete čuditi. Pred vami se namreč odpre pogled na pokrajino, ki je še niste videli. Zagledate obsežna področja obdelane zemlje, prepletene s kanali, kjer je vse bujno in zeleno; le malo stran od teh rodovitnih polj pa že ozrete puščavo in pusto skalovje. Vidite čolne in ladje, ki tiho drsijo po Nilu, in včasih iz daljave slišite glas duhovna, ki kliče k molitvi. Vroče vam je in moč sonca ubija, a takoj, ko zaide, vas že spreleti hlad in iščete toplo ogrinjalo, da lahko potem na kristalno jasnem nočnem nebu opazujete zvezde.

Vendar pa pokrajina vseeno ni tisto, kar vas na tej avanturi najbolj navduši. Osupnete ob pogledu na piramide v Gizi, saj tako visokih stavb še niste videli, in se zdrznete ob kamniti sfingi, ki je skoraj popolnoma zakopana v pesku. Vašo domišljijo burijo številne druge ruševine, delno zakopane v pesku, delno na prostem, vse pa popisane s čudno pisavo, ki je ne razume nihče na svetu. Čudite se domačinom, ki živijo v nekaterih od teh ruševin, in se ob tem sploh ne zavedajo, kako zelo nenavadno je vse, kar jih obdaja. In domačini se čudijo vam, ker se vi čudite ruševinam in kipcem in ostankom posod in drugim ničvrednim črepinjam, ki jih najdete kjerkoli že sežete v pesek.

Kaj si zaželite, ko zagledate vse te skrivnostne lepote Egipta? Želite jih nekako zabeležiti in ohraniti. Dokumentirati. In ker je nemogoče, da bi že imeli fotografski aparat, sežete po beležnici ali kakšnem drugem kosu papirja in začnete risati, beležiti in prepisovati. Opisujete svoja občutja in razmišljanja. Predpostavljate, kaj bi lahko kaj pomenilo. 

Nastanejo zapiski iz zlate dobe raziskovanja Egipta, ko je bila dežela ob Nilu še povsem nedotaknjena, ko se o njej še skoraj nič ni vedelo in so morali še vse raziskati.

Zapiske, slike, pisma in zemljevide, ki so jih ustvarili prvi raziskovalci Egipta, je Chris Naunton zbral v svoji knjigi Egyptologists' Notebooks.

Knjiga je čudovita in je narejena tako, da jo lahko beremo in pregledujemo na različne načine. Vsak od kronološko razporejenih raziskovalcev Starega Egipta ima svoje poglavje. Med listanjem lahko samo pregledujemo slike in beremo kratke zapiske iz beležnic teh pustolovcev - že samo ti so tako presunljivi, da je knjigo vredno imeti. Če o kakšnemu od njih želimo izvedeti kaj več, lahko preberemo kratek odstavek na začetku zapisa, v katerem so povzete glavne značilnosti njihovega dela in odkritij, ki so jih prispevali v egiptovsko zakladnico znanja. Če pa se hočemo poglobiti v življenje kakšnega od njih, lahko preberemo celotno besedilo o posameznem raziskovalcu, ki je ravno prav izčrpno - ne preveč za laičnega bralca in ne premalo.

Prvi je predstavljen Athanasius Kircher - nemški jezuit iz 17. stoletja, ki sicer nikoli ni bil v Egiptu, a se je vse svoje življenje ukvarjal s hieroglifi. Prepisoval jih je z obeliskov, ki so bili že od rimskih časov dalje postavljeni v Rimu in Konstantinoplu, ter jih poskušal razvozlati. Ni mu sicer uspelo - čeprav si je domišljal, da mu je - a je vseeno postavil prvi kamenček v mozaik egiptologije in s tem znanja, ki ga imamo danes o Starem Egiptu, in se nam zdi skoraj samo po sebi umevno.

Povsem drugače je s Kircherjevim angleškim sodobnikom Georgem Sandysem. Ta je leta 1610 v okviru svoje Grand Tour prepotoval Egipt in velja za prvega Evropejca, ki je o svojem potovanju poročal v pisni in slikovni obliki. Pravilno je tudi predvideval, da so velike piramide grobovi, ne pa kašče, ki jih je svetopisemski Jožef zgradil za zaloge žita v egiptovskih sedmih letih debelih krav.

In tako dalje, korak za korakom, od enega do drugega pustolovca in raziskovalca, vse do Howarda Carterja in njegovega odkritja Tutankamonove grobnice in še naprej. 

Pri predstavitvi Howarda Carterja bi mogoče pričakovali, da bo največ pozornosti posvečeno ravno temu njegovemu največjemu odkritju, katerega stoletnico smo praznovali pred dobrim mesecem dni, pa ni tako. Chris Neuntan je v svoji knjigi zelo natančno opisal tudi Carterjevo zgodnjo poklicno kariero. Ta je bila bližje umetnosti kot arheologiji, saj je bil Howard Carter nadarjen slikar in risar. V Egipt je odpotoval že kot šestnajstleten fant in si tam kaj hitro pridobil sloves izredno natančnega in dobrega prerisovalca podob s sten grobnic in ostalih staroegipčanskih spomenikov. S prodajo akvarelov s staroegipčansko motiviko, ki so jih kupovali bogati angleški navdušenci nad skrivnostno kulturo ob reki Nil, pa si je nemalokrat služil tudi kruh. A njegova ljubezen je bila vseeno arheologija in ta ljubezen ga je pripeljala k lordu Carvaranu, s katerim sta potem s skupnimi močmi pripomogla k - po mojem mnenju - največjemu arheološkemu odkritju 20. stoletja.

Seveda pa zgodbe o odkrivanju staroegipčanskih skrivnosti niso bile vedno tako romantične in lepe, kot bi si mogoče lahko predstavljali iz tega mojega zapisa in tudi navdušenja nad Starim Egiptom. Takšne avanture so bile vsaj na začetku precej nevarne in samo najdrznejši so se upali napotiti navzgor po Nilu. Egipt je bil namreč v času prvih raziskovanj izredno negostoljubna dežela. Domačini, ki so živeli v naseljih vzdolž Nila, so evropske prišleke obmetavali s kamni in jih ropali, kadar so le mogli. Raziskovalci se tako včasih sploh niso upali izkrcati z ladje ali pa so to storili samo v spremstvu janičarjev - če so imeli to srečo, da jim jih je otomanska oblast v Egiptu priskrbela. Potem pa so bili tukaj še vedno lačni krokodili, ki se tudi niso obotavljali, da ne bi prišlekov mimogrede napadli.

Seveda pa je tudi veliko stvari, ki jih lahko zamerimo evropskim raziskovalcem. Mogoče to, da je bilo skoraj vsem - no, vsaj tistim iz zgodnejših dob raziskovanja Egipta, nekaj splošno sprejemljivega, če ne celo pričakovanega, da si pred potovanjem po Egiptu v Kairu ali Aleksandriji kupijo sužnjo, ki je potem med plovbo po Nilu skrbela zanje - tako in drugače. Večina se je z njimi potem sicer tudi poročila, a to pravzaprav ne izbriše sence nad njihovim početjem.

Sporno je seveda tudi odnašanje staroegipčanskih predmetov iz Egipta v Evropo, pa čeprav takrat ni bilo nobenega odloka ali zakona - ne v Egiptu in ne v Evropi, ki bi to prepovedoval. In konec koncev je bil sporen tudi način raziskovanja, pri katerem je bilo precej kulturne dediščine poškodovane ali celo uničene.

Na tem mestu potem v egiptologijo vstopijo ženske, ki so sposobne na ostanke Starega Egipta pogledati nekoliko drugače, kot so to dolga stoletja počele le moške oči. Leta 1873 sta se kar dve ženski istočasno, ne da bi se poznali, še manj pa dogovorili, podali na potovanje po Nilu. Ena je bila Amelia Edwards, druga Marianne Brocklehurst. Bili sta samostojni ženski, brez moških, dovolj bogati, da sta si lahko privoščili "ljubezen do Starega Egipta" in zbiranje staroegipčanskih artefaktov. Potovali sta vsaka s svojo življenjsko družico (ali pa samo s "travel companion" - takrat so to še težko razlikovali) in bili med potovanjem zgroženi nad tem, kako malomarno evropske raziskovalne ekspedicije postopajo z ostanki staroegipčanske civilizacije. Edwards je potem po vrnitvi v Anglijo s pomočjo Brocklehurst ustanovila Egypt Exploration Found, ki je skrbel za primerno ravnanje in ohranjanje staroegipčanske dediščine. Napisala pa je tudi izredno popularno knjigo - potopis A Thousand Miles up the Nile, ki ga je opremila z lastnimi ilustracijami.

Knjiga Chrisa Nautona, Egyptologysts' Notebook je knjiga o Egiptu, ki ga ni več. Za največje navdušence nad Starim Egiptom je dragocena in neprecenljiva.

★★★★★

Ruth Ozeki: The Book of Form & Emptiness

He's actually a super famous poet back in Slovenia.

Roman The Book of Form & Emptiness sem začela brati zaradi treh stvari.

Prvič, ker je to najnovejša knjiga Ruth Ozeki - ameriške pisateljice, ki jo imam rada. Njena knjiga A Tale for the Time Being me je pred časom zelo navdušila.

Drugič, ker jo je priporočil David Mitchell - še eden meni ljubih pisateljev, ki je napisal eno najboljših knjig vseh časov po mojem okusu, Cloud Atlas. Za roman The Book of Form & Emptiness je napisal, da ga priporoča tudi tistim, ki ne berejo veliko, saj se lahko zgodi, da bodo zaradi njega ponovno vzljubili branje.

In tretjič, ker je v romanu ena pomembnejših oseb pesnik iz Slovenije. Ime mu je Slavoj, kar vzbuja ne preveč dobrodošle asociacije na drugega Slovenca z istim imenom, kar pa, seveda, še zdaleč ni naključje. Že kmalu namreč postane jasno, da sta si fikcijski in resnični Slavoj v marsičem podobna. Delita si enako svetovnonazorno prepričanje in tudi govorita na podoben način. Tisti iz knjige, na primer, takole: "Ze boys from Ljubljana will hef this done in no time. They are recycling professional." Slavoj namreč ni edini Slovenec v mestu nekje na zahodni obali Združenih držav Amerike, kjer se zgodba dogaja - cel kup jih je še; med varnostniki v knjižnici in smetarji so. Ko je potrebno kaj postoriti, se lahko zanesete nanje - če niso ravno pod vplivom alkohola. 

Če bi tako pisali o predstavnikih First Nation ali Indigenous People ali pa Afroameričanih bi bil problem, pri Slovencih pa ni;)

Sicer pa je Slavoj - a random old homeless dude in a wheelchair, with a missing leg and rotting teeth, who needs a shower and drinks - pesnik, ki piše pesnitev Zemlja in tistim, ki ga želijo poslušati, predava about revolution, about religious ideology of consumer capitalism in about the antropocentric sentimentalism of his generation, v knjigi izredno simpatično in prijazno predstavljam; pisateljica pa mu je podelila tudi izredno pomembno vlogo pri razvoju glavne zgodbe romana.

Osrednja zgodba romana je zgodba o štirinajstletnem Bennyju in njegovi mami Annabelle, ki se vsak na svoj način spopadata z nesrečo, ki ju je doletela. V prometni nesreči sta namreč izgubila očeta in moža. Kot nekakšen podzavestni odziv na tragedijo začne Annabelle okrog sebe še bolj intenzivno kot pred tem kopičiti različne predmete, ki grozijo, da bodo preplavili hišo, kjer živita, Benny pa sliši predmete govoriti.

To - z glasovi, ki jih sliši Benny, je izredno zanimivo. Ne vemo namreč natančno ali so le slušne halucinacije in tako znak razvijajoče se duševne bolezni, ali pa se za temi glasovi skriva nekaj drugega - nekaj bolj skrivnostnega, nekaj zenovskega. Lahko namreč stopimo iz svojega antropocentričnega sveta in na predmete pogledamo z druge strani - tiste, ki je blizu budističnemu pogledu na svet. Po tem prepričanju bi tudi predmeti lahko imeli dušo in bi jih zato mogoče lahko tudi slišali govoriti.

Med predmeti, ki nas obkrožajo in jih Benny sliši, ko govorijo ali kričijo ali pa mu celo dajejo navodila, kaj naj stori, obstajajo razlike. Eni so več vredni od drugih in za to nepravično neenakost med njimi je kriv človek. Predmeti se namreč delijo na "Made", se pravi tiste, ki jih je izdelal človek, in "Unmade", kot so recimo skale in kamni. "Made" so več vredni kot "Unmade" in "Made" so tisti predmeti, ki jih v večini primerov Benny sliši govoriti. Ti predmeti so nervozni in glasni, ker so v času svojega obstoja doživeli marsikaj hudega. Občutili so, na primer, bedo izkoriščanih delavcev, ki so jih izdelali, poslušali prepire in videli pretepe v stanovanjih, kjer so bili postavljeni; in da bi vso težo teh doživetij iztisnili iz sebe, predmeti pogosto kričijo in Bennyja spravljajo ob pamet.

S predmeti je potrebno tako kot z ljudmi, živalmi in rastlinami lepo ravnati. Potem so zadovoljni, mirni in tihi.

Annabelle, Bennyjeva mama, predmetov ne sliši govoriti, a tudi njo spravljajo ob pamet. Čeprav je, kot pravi Slavoj, "Ownership the most intimate relationship that one can have to object", stvari predstavljajo tudi velik problem, saj človeka lahko posedujejo. Zato se moramo znati od predmetov tudi posloviti, se jim zahvaliti, ker so nam služili, in jih potem, ko so opravili svojo nalogo, pustiti, da odidejo drugam in se reciklirajo v nekaj novega. No, tega Annabelle ni znala narediti in je v stanovanju kopičila nove in nove predmete, ki so bili vedno bolj nejevoljni in so Bennyju grenili življenje. Da se je proti koncu knjige vsaj nekako izvila iz svojih težav, ji je pomagala ena izmed dandanes številnih japonskih knjig o pospravljanju. Knjigo Tidy Magic, ki ji je med nakupovanjem v supermarketu naključno padla v nakupovalni voziček, je napisala budistična nuna.

Tako sem v svojem razmišljanju končno prišla tudi do knjig. Te so v romanu izredno pomembne. Knjige so tiste, ki zavzemajo najvišji položaj na hierarhični lestvici predmetov - so the High Priests of the Made in knjižnice so njihova svetišča. Da bo jasno, kako pomembne so, naj povem tudi to, da je celoten roman The Book of Form & Emptiness zasnovan kot dialog med knjigo in Bennyjem. Knjiga pripoveduje Bennyjevo življenjsko zgodbo, Benny pa včasih dogajanje na kratko komentira, kar daje romanu izredno zanimivo zgradbo.

Ena izmed knjižnic je pomembna za razvoj zgodbe. Benny v njej bere knjige in uživa v tišini, kajti tam je za predmete lepo poskrbljeno in so ti zato zadovoljni in tiho. V knjižnici ima svoje pribežališče tudi pesnik Slavoj in Bennyjeva prijateljica Aleph, ki je member of the transcultural, pansexual, postgender radical youth. V knjižnici se dogodi marsikaj - tako dobrega kot slabega, vedno pa pomaga Bennyju, da se laže spopade s svojimi težavami in najde pravo pot v odraslost.

Roman The Book of Form & Emptinnes je namreč tudi razvojni roman, ki opisuje Bennyjevo odraščanje. Na več mestih me je spominjal na Murakamijev roman Kafka na obali. Glavna junaka obeh knjig sta si precej podobna in sta mi bila oba enako všeč.

Poleg tega je to tudi roman, ki na čudovit način pokaže, kako velika in brezmejna je materinska ljubezen; pa tudi roman o nerazumevanju in nesporazumih, ki se je pojavljajo v medsebojnih človeških odnosih. 

Psihiatrinja, ki skrbi za Bennyja, ga ne razume in vedno znova spreminja diagnozo in mu predpisuje nova zdravila; v šoli sicer sledijo predpisanim postopkom, a Bennyjevo vedenje napačno ocenijo, Benny ne razume svoje mame in Annabelle si včasih povsem napačno razlaga sinovo doživljanje.

Ruth Ozeki je uspelo mojstrsko opisati vsa razmerja, ki jih je tako zanimivo spletla med ljudmi in predmeti, enkratna pa je tudi pri opisovanju odnosov med ljudmi in nesporazumov, ki se pri tem pogosto pojavijo - a tudi tega, da se z nekaj volje, potrpežljivosti, dobrohotnosti in razumevanja vsi naši nesporazumi lahko tudi brez težav presežejo.

Roman Ruth Ozeki, The Book of Form & Emptiness je ena izmed tistih knjig, ki literaturo 21. stoletja dvigujejo na povsem nov, radikalen nivo. Dosledno obravnava vse dileme našega časa in probleme, s katerimi se trenutno spopadamo. Antropocentrični pogled na svet je s to knjigo neusmiljeno vržen iz svojih utečenih in samoumevnih tirnic, a to romanu ne preprečuje, da ne bi ostal toplo človeški in human.

★★★★☆

Ruth Ozeki
(poleg pisateljice je tudi budistična duhovnica)
vir: Wikipedia

Katie Mack: Konec vsega (Gledano astrofizikalno)

Vedno se mi je zdelo zanimivo, da ljudje o svoji bližnji prihodnosti vemo bistveno manj kot o tem, kar se bo zgodilo čez milijarde let. Samo ugibamo lahko, kako bomo živeli čez sto, dvesto ali tristo let. Bo res nastopila ta ali druga apokalipsa? In če slučajno ne bo, kako bomo takrat pridelovali hrano? Kako bomo diagnosticirali bolezni in jih zdravili? S kakšnimi prevoznimi sredstvi se bomo prevažali? Kakšen pomen bodo v našem življenju imeli računalniki in umetna inteligenca? Sama nerešena vprašanja, ki pa nudijo obilo snovi za najrazličnejša znanstveno- fantastična dela.

Povsem nasprotno pa dokaj natančno vemo, kaj se bo zgodilo čez pet milijard let. Naše sonce bo takrat nabreknilo do stopnje rdeče orjakinje in zajelo orbito Merkuja in najbrž tudi Venere, od Zemlje pa bo ostala samo zoglenela, z magmo prekrita kamnina brez sleherne sledi življenja. Približno v tem času bo prišlo tudi do trka med Našo galaksijo in galaksijo Andromeda. Da se bosta ta dva dogodka pripetila, ni dvoma. Nekaj tako gotovega za dogodke bližnje prihodnosti pač ne moremo trditi.

Katie Mack pa gre v svoji knjigi Konec vsega še naprej po časovni premici - dalje od trenutka, ko bo Zemlja in z njo vsa živa bitja, uničena. O tem se splača razmišljati in razpravljati, kajti dokaj verjetno je, da bo človeštvo ognjeno uničenje svojega rodnega planeta preživelo. S svojo napredno tehnologijo bi se lahko, na primer, preselili na druge planete in tam začeli z novim življenjem. Mogoče. Zveni optimistično.

Toda kako bo, ko se bo VSE končalo in bo konec vsega? Odgovor na to vprašanje pa ni tako zelo optimističen. Pravzaprav se bo vse končalo dokaj žalostno in tragično. Ob koncu vsega namreč ne bo ničesar - ne našega vesolja, ne živih bitij - celo spomina nanje ne, ne materije; ne bo najmanjše sledi, ki bi kazala na to, da smo kadarkoli živeli. S hipotezami in teorijami, kako se bo to zgodilo in kako bodo izgledali zadnji trenutki našega vesolja, se teoretična astrofizičarka Katie Mack ukvarja v svoji knjigi Konec vsega.

Obstajajo trije scenariji in še eden. Vsi so možni in podprti s fizikalnimi ter matematičnimi enačbami, a nekateri so nekoliko verjetnejši od drugih.

Prvi je Veliki stisk.

Po tej hipotezi se bo vesolje nekoč prenehalo širiti. Na določeni točki bo obmirovalo in se potem začelo krčiti samo vase, vse do točke singularnosti, ki bo podobna tisti, ki je bila ob času Velikega poka. Zelo primerna analogija tega dogajanja je met žogice v zrak. Na začetku žogica na svoji poti navzgor potuje vedno hitreje, potem pa se njena hitrost  postopoma zmanjšuje, dokler na določeni točki ne začne ponovno padati proti tlom. Kar je pri tem modelu konca svata pomembno, je to, da dopušča možnost, da potem, ko se vesolje skrči na svoj minimum, pride do novega Velikega poka in nastanka novega vesolja, v katerem bi se mogoče ohranila vsaj kakšna informacija prejšnjega vesolja - vesolja, v katerem živimo.

A na žalost je kaj takega malo verjetno. Če bi hoteli potrditi hipotezo Velikega stiska, bi meritve širjenja vesolja morale pokazati, da je hitrost širjenja vedno počasnejša. Pa so znanstveniki ugotovili ravno nasprotno - naše vesolje se širi vedno hitreje.

Tako nastopi čas za drugo hipotezo ali teorijo o koncu sveta. Imenuje se Toplotna smrt.

Če ostanemo pri anologiji z žogico, ki jo vržemo v zrak, bi v tem primeru ta potovala navzgor v nebo in naprej v vesolje vedno hitreje - sploh se ne bi upočasnjevala, ampak bi celo dodatno pospeševala. Na takšen način - vedno hitreje se širi tudi naše vesolje. Energijo, ki poganja to vedno hitrejše širjenje vesolja, imenujemo temna energija. Temna energija poganja vse. Po tej teoriji se vesolje širi v nedogled, prostor med posameznimi objekti materije pa postaja vedno večji. Vse počasi drsi v temo, zvezde ugasnejo (in z njimi vsaka možnost, da preživi kaj živega), delci razpadejo in črne luknje izpuhtijo. Na koncu niti entropija ne narašča več in čas kot tak se ustavi. Vesolje obmiruje v toplotni smrti s temperaturo čisto, čisto, čisto malo nad absolutno ničlo.

Toplotna smrt je (trenutno) najvrjetnejši scenarij konca vesolja.

Lahko pa se zgodi, da vesolje ne bo tako počasi tonilo v temo, kot to predvideva teorija Toplotne smrti. Lahko da bo veliko bolj dramatično, čeprav bo teklo po enakih principih. Govorimo o Velikem raztrgu. Po tej hipotezi so lastnosti temne energije in njene povezave z materijo za odtenek drugačne, kot so tiste, ki jih predvidevamo v teoriji Toplotne smrti. Posledice teh majhnih sprememb pa so velike. Vesolje in vse v njem bi se v tem primeru namreč raztrgalo, kajti temna energija bi vlekla na eno stran, gravitacija pa na drugo, kar bi vodilo k raztrgu. Najprej bi odneslo eno galaksijo stran od druge, nato posamezne zvezde iz galaksije in planete iz njihovih orbit, proti koncu pa še naše atome drugega od drugega, dokler se čisto na koncu ne bi pretrgal tudi prostor. Razpadanje vesolja bi lahko opazovali na lastne oči, dokler v bolečem umiranju ne bi preminili tudi sami. Depresivno, kajne?

A v vseh teh treh scenarijih konca vsega je vendar nekaj, kar nam pomaga, da nismo preveč pesimistični ali celo prestrašeni. To je čas, v katerem lahko pričakujemo, da se bodo te katastrofe dogodile. Premaknjen je daleč v prihodnost. Do morebitnega Velikega stiska imamo še nekaj deset milijard let časa. Šele ko bo kozmično mikrovalovno ozadje, ki so ga lovili stari analogni televizorji in smo mu rekli statika, postajalo vedno bolj moteče, vedite, da se dogaja nekaj resnega. Če boste še imeli - vaši daljni potomci, seveda - analogne televizorje.

Velikega raztrga ne bo še vsaj sto milijard let. Napovedovala pa ga bo prva galaksija, ki bo zapustila eno od številnih jat galaksij, ki jih opazujemo. Takrat postanite pozorni, konec sveta se približuje.

O tem, kdaj bo nastopila Toplotna smrt, pa sploh ni vredno razpravljati. Postavljena je tako daleč v prihodnost, da skoraj nimamo izrazov, da bi jo opisali.

Katie Mack o vseh teh treh scenarijih konca vesolja piše izredno prijetno in razumljivo. Pogosto je tudi zelo duhovita - ali pa se trudi biti duhovita in zabavna. V začetku me je to kar precej motilo (kakor tudi številne opombe pod črto, ki poskušajo kaj dodatno razložiti in - spet! - delovati duhovito). Mislila sem si, da takšne duhovitosti pač ne potrebujem, potem pa sem ugotovila, da je to zelo primeren stil pisanja za temo o koncu vsega. Če bi pisala resno in brez zabavnih ter duhovitih pripomb, bi bila knjiga temačna, kot bo temačen konec našega sveta, depresivna in pesimistična. Vsaj zame. Tako pa jo je bilo prijetno brati.

Če pa ste brezmejni optimist ali pa flegmatik, ki se z eshatologijo ne bo ukvarjal, naj vašo dobro voljo poskušam pokvariti še s četrtim scenarijem konca vsega. Sploh ni povlečen za lase - nasprotno, zelo verjeten je. In lahko se zgodi kadarkoli, brez predhodne napovedi. To je Razpad vakuuma.

Hipoteza je povezana s Higgsovim delcem (imenovanim tudi Božji delec, a tega imena fiziki ne marajo preveč). Ta delec ustvarja svoje polje - Higgsovo polje, ki je lepo umeščeno v Higgsov vakuum. Ta zadnji je stabilen, kot je stabilna kroglica, potem ko zdrsne po klančini in se umiri na dnu doline v obliki črke U. Naše vesolje je stabilno, kot je stabilna ta kroglica na dnu doline. In mi lahko brezskrbno uživamo v tej stabilnosti našega bivanja.

No, mogoče pa tudi ne. Kajti povsem mogoče je, da je Higgsov vakuum samo "metastabilen",  ali povedano drugače, razmeroma stabilen... za zdaj. Mogoče obstaja še "nižje dno", dolina, ki je nižje od naše zdajšnje U doline. V to "resnično dno" se lahko ob določeni zunanji motnji skotali naša kroglica. Če bi se to res zgodilo, bi se ob tem sprostilo ogromno energije, ki bi uničila vse pred seboj. Metastabilni vakuum bi prešel v stabilnega. Mogoče se je tak kvantni mehurček smrti že pojavil nekje v vesolju, in s svetlobno hitrostjo potuje k nam, a ga ne moremo opaziti. Ko nas bo dosegel, nas bo v trenutku uničil. Časa ne bo niti za to, da bi naši živčni končiči dražljaj bolečine razpada telesa prenesli do možgan. Prav ničesar nenavadnega ne bomo opazili, samo naenkrat bo vsega konec. Zanimivo, kajne? In srhljivo.

A ne pustimo se razžalostiti. Nima pomena. Takole pravi Katie Mack:

Ne belite si glave zaradi razpada vakuuma. Res ne. Iz več razlogov. Nekaj jih je seveda očitnih: nobene možnosti ni, da bi to ustavili, če se že dogaja; ne moremo vedeti, ali se bo zgodilo; nič ne bo bolelo; in nikogar ne bo, da bi vas pogrešal, zato nima smisla, da bi vas skrbelo. Raje preverite baterije v požarnih detektorjih in, ne vem, lobirajte za zaprtje termoelektrarn na premog ali kaj podobnega.

Poljubno znanstvena knjiga Katie Mack, Konec vsega je krasna knjiga - ena od tistih, ki naše možganske vibracije potisne na višje energijske nivoje, takšne, ki za običajno, površno zemeljsko življenje niti niso potrebni. Kakor takšna knjiga za resnično življenje nima velikega pomena, pa vendar odseva veličino nas ljudi in sposobnosti, ki jih imamo. Fascinantno se mi namreč zdi, da drobna, nepomembna bitja nekje v vesolju lahko razmišljamo ne samo o svojem koncu, ampak tudi o koncu vsega - predvidevamo in o tem debatiramo, izpeljujemo matematične formula in razlagamo. In pišemo knjige kot je knjiga Katie Mack. To je enkraten uspeh človeške evolucije, ki me vedno znova navdihuje in napolnjuje z veseljem ter navdušenjem. Pa naj bo konec našega vesolja in nas samih še tako deprimirajoč.

Pisateljica se eshatologije - ali proučevanja poslednjih stvari, loteva strogo astrofizikalno, kar je jasno označeno tudi v podnaslovu knjige. V svoje razpravljanje ne meša religij in njihove potrebe po koncu sveta, oz. njegovemu preoblikovanju, ko bo nastopila takšna ali drugačna poslednja sodba in bo dobro nagrajeno in slabo kaznovano. To bi bilo preveč. Za to so druge knjige. 

=========================================================

Če nimate potrpljenja, da bi knjigo prebrali, hipoteze o koncu vesolja pa vas vseeno zanimajo, vam po priporočilu sina (ki je redni ogledovalec YouTube kanala In a Nutshell - Kurzgesagt) prilagam spodnja dva videa. Kratko in jedrnato in razumljivo, je predstavljeno vse, o čemer govori knjiga.

Vir: In a Nutshell - Kurzgesagt; YouTube

Hilary Mantel: The Assassination of Margaret Thatcher

Te zbirke kratkih zgodb sem se lotila tako "za zraven" - se pravi, da bi brala neko drugo knjigo in potem "zraven" - za malo odmora ali celo za sprostitev, prebrala še kakšno od kratkih zgodb Hilary Mantel. Pa ni šlo tako. Zgodbe so zahtevale vso mojo pozornost - takrat, ko sem jih brala, in še pozneje. Ko sem s katero od njih končala, sem potem še kar nekaj časa strmela v prazno, slepa za vse okrog sebe in razmišljala, kaj se je zgodilo - nekaj osupljivega, vsekakor, in težje razumljivega. A to me ni motilo, tega sem bila celo vesela.

Zbirka kratkih zgodb The Assassination of Margaret Thatcher je izšla leta 2014 - v času, ko smo že imeli pisateljičina prva dva dela trilogije o Thomasu Cromwellu, in smo nestrpno pričakovali še tretjega. A na Mirror&Light je bilo potrebno čakati še kar nekaj let, saj je pisateljica za dokončanje tega zadnjega dela trilogije potrebovala precej več časa, kot smo pričakovali in več kot ga je verjetno predvidevala tudi sama. V tem času se je namreč njeno zdravstveno stanje spet poslabšalo in potrebovala je nove operacije, po katerih je le počasi okrevala. Si je pa v tem času, ko je bila večinoma prikovana na posteljo in so ji v veno skoraj neprekinjeno tekli takšni ali drugačni analgetiki, izmišljevala različne zgodbe ali pa so se zametki nekaterih od njih takrat v njenih možganih dokončno izoblikovali. Ena od njih je naslovna zgodba.

Kratka zgodba The Assassination of Margaret Thatcher se dogaja v paralelnem svetu - v tistem, v katerem britanska premierka kmalu po njenem uspešnem posredovanju v vojni za Falklandske otoke umre v atentatu.  Hilary Mantel je to kratko zgodbo negovala in pilila leta in leta. Točno je vedela, kdaj naj bi se atentat zgodil (6.avgusta 1983), kje (v bližini privatne bolnice, v kateri so Margaret Thatcher takrat operirali oči) in kako bi se zgodil (s strelom ostrostrelca iz ene od sosednjih stavb). Ni in ni pa se mogla domisliti tega, kako naj bi atentator prišel na mesto zločina, se pravi, kako bi prišel v podstrešno stanovanje hiše nasproti bolnice, kjer je živela neka ženska - prvoosebna pripovedovalka zgodbe. Da je razrešila še to nejasnost, so bile potrebne neprespane noči v času rekonvalescence po operacijah in mogoče tudi vpliv analgetikov.

Nastala je kratka zgodba, ki je razburila Britance - tako privržence Margaret Thatcher kot njene nasprotnike. Reakcije so bile dodatno čustvene in razvnete, ker je zgodba izšla le nekaj mesecev po smrti takrat že bivše ministrske predsednice in je jasno kazala, kakšen odnos (da ne rečem gnev) je gojila Hilary Mantel do Thatcherjeve. Zgodbe pa s tem še ni konec. Zgražanje nad pisateljico je bilo veliko tudi zato, ker je zgodba temeljila na nekaterih resničnih dejstvih. Hilary Mantel je namreč nekoč skozi okno svojega stanovanja res opazovala Margaret Thatcher, kako se sprehaja po vrtu sosednjega posestva, in takrat si ji je utrnila misel, kako lahko bi bilo v tistem trenutku izvesti atentat in se znebiti ženske, ki je ni marala.

Čudovito prepletanje resničnega sveta - pisateljičinih resničnih doživetij ter izkušenj - in fikcije je ena od tistih stvari, zaradi katere so te kratke zgodbe literarne mojstrovine. Prepletanje je tako gladko in ubrano, da je razliko med resničnim in izmišljenim skoraj nemogoče opaziti.

Takšne lastnosti ima tudi kratka zgodba z naslovom Sorry to Disturb. Za pisanje te zgodbe je pisateljica uporabila svoja doživetja iz obdobja, ko je bila z možem v Saudski Arabiji. Pripoveduje o tem, kako se na vratih njenega stanovanja pojavi moški, ki jo prosi za pomoč. Rad bi telefoniral. Ko pa mu ženska pomaga in ga spusti v stanovanje, se med njima začne razvijati nek poseben, težaven odnos, v katerem ta moški - s svojimi za arabski svet značilnimi pogledi na zahodne ženske - postaja vedno bolj neprijeten in vsiljiv. 

Hilary Mantel je v osemdesetih leti prejšnjega stoletja res živela v mestu Jeddah, kjer se ta zgodba dogaja, v točno takšnem stanovanju, kot ga opisuje v kratki zgodbi. Če pa jo je nadlegoval tudi podoben moški kot v tej kratki zgodbi, pa ni več povsem jasno.

Še bolj nejasno ali pa nenavadno prepletanje med resničnostjo in fikcijo seva iz zgodbe z naslovom Terminus. V njej pisateljica - ali pa neznana prvoosebna pripovedovalka, na vzporednem vlaku na eni izmed londonskih železniških postaj zagleda svojega očeta, ki je sicer že pokojni. Iz njenih intervjujev in predavanj vemo, da je Hilary Mantel verjela v posmrtno življenje in tudi duhove, tako da ta zgodba izzveni izredno nenavadno. Bralec ne ve, kaj naj bi si mislil. Mogoče pa duhovi res živijo med nami in ni mej med živimi in mrtvimi. It's not generally agreed, it's not much appreciated, that people are divided by all sorts of things, and that, frankly, death is the least of them.

Kratke zgodbe iz zbirke The Assassination of Margaret Thatcher pa imajo še mnoge druge značilnosti, ki navdušujejo in zaradi katerih jih je vredno brati. Čudovite so, ker so pogosto osupljive. Njihov pomen in simbolika sta večplastni in pogosto zakriti. Brati je potrebno počasi in zavzeto, da se bralcu izmakne kar najmanj. Marsikatere od zgodb sem prebrala večkrat in ob vsakem ponovnem branju zapazila nekaj novega in pomembnega - kakšen namig ali pa simbol, ki sta moje razmišljanje ob zgodbi obogatila za odtenek ali dva, ali pa celo usmerila na povsem novo pot. Hilary Mantel ima oko za drobne detajle in preko njih njene kratke zgodbe zaživijo v še čudovitejših barvah.

Četudi teme, ki jih opisuje, še zdaleč niso čudovite.

Hilary Mantel piše o rasizmu, o nasilju nad ženskami, o homofobiji, o revščini, o neperspektivnosti, a tudi o slabi vesti, ki jo imajo nekateri od privilegiranih.

Večina od teh pojmov je opisana v zgodbi The School of English. Pripoveduje jo mlada ženska azijskega porekla, ki dela kot služkinja pri eni izmed angleških plemiških družin. Ko je večina družine na smučarskih počitnicah, jo pretepe, oropa in posili domači najstniški sin. V tej zgodbi je orisan večvrednostni odnos ene rase nad drugo, enega naroda nad drugim, moškega nad žensko, bogatih nad revnimi. Najstnikovo vedenje je groba in surova preslikava teh krivičnih odnosov. Če pa si želite ogledati bolj prefinjeno in elegantnejšo obliko krivičnih medrazrednih odnosov, se skoncentrirajte na najstnikove starše. Vljudnost in prijaznost in ljubeznivost so le maske na resničnih obrazih teh ljudi, ki so zaradi tega še bolj pokvarjeni kot njihovi najstniški sinovi.

Slabo vest ima prvoosebna pripovedovalka v kratki zgodbi How shall I know. Pisateljica je, in ko pride predavat v enega od bralnih krožkov, jo nastanijo v zelo zanemarjenem hotelu. Tam sreča dekle, ki je tam zaposleno in je v tem hotelu nekako obtičalo ter je bolj ali manj, na milost ali nemilost prepuščeno lastniku hotela. Njena brezizhodnost in nezmožnost pobegniti iz te situacije postane jasna že po nekaj stavkih. Ji pisateljica lahko pomaga? Lahko bi jo odpeljala s seboj. Jasno je, da je dekle pripravljeno za kaj takega. Toda kako bo šlo potem naprej? Ali slabe vesti ne bi bilo lažje potolažiti z bankovcem za 20 funtov? 

Hilary Mantel v svojih zgodbah pogosto vleče vzporednice med različnimi dogajanji. Ena izmed njih je tudi v tej zgodbi. Ko se pisateljica pozneje, po uspešnem srečanju v bralnem krožku, vrača domov, nekdo postopa z njo zelo podobno, kot je ona postopala z mladim dekletom iz zanemarjenega in z moško toksičnostjo prepojenega hotela.

Moja najboljša kratka zgodba iz zbirke pa je tista z naslovom Winter Break. Dogaja se dobro uro dolgo - toliko, kot traja pot z avtom od letališča do hotela. Peljeta se mož in žena, ki sta prišla na počitnice, vozi pa ju nekoliko čudaški taksist. Spet pripoveduje ženska in iz njenega razmišljanja, gibov in opazovanja pokrajine, ki beži mimo avtomobila, lahko spoznamo, kakšen odnos imata zakonca. Vsekakor je moški dominanten, čeprav prefinjeno in prekrito. 

Potem pa nenadoma pride do prometne nesreče. Nekaj povozijo. Vse kaže, da bo ta nesreča zakonca zbližala, a konec je osupljiv - najosupljivejši od vseh v tej zbirki. Skupaj s prvoosebno pripovedovalko sem zgroženo gledala v prtljažnik avtomobila in se spraševala ali sem res videla, kar se mi je zdelo, da sem videla, ali pa je to le nek privid in odslikava mojih ali pa pisateljičinih domišljijskih predstav. Enkratno.

Hilary Mantel ne zna pisati samo na dolgo in široko, ampak tudi kratko in jedrnato. Njene kratke zgodbe so (skoraj) tako dobre kot njeni več kot tisoč strani dolgi romani. Material, ki bralca sili v razmišljanje, in ga peha iz njegove cone ugodja, je v kratkih zgodbah bolj na gosto vtkan v besedilo, večja pa je tudi dramatičnost. Zaradi kratkosti kratkih zgodb ostane več dogodkov nejasnih in koncev nezaključenih - kar pa, seveda, ni nekaj slabega - pri Hilary Mantel že ne.

Če želite prebrati kakšno od kratkih zgodb iz zbirke The Asssassination of Margaret Thatcher, vam knjige pravzaprav ni potrebno kupiti, saj mnoge od zgodb najdete na spletu, kjer so prosto dostopne.

Jaz pa si želim, da bi jih nekoč lahko brala tudi v slovenskem jeziku:) In v njih našla še kaj novega in dragocenega. 

★★★★★

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

France Prešeren je največji slovenski pesnik. A tesno za njegovimi petami so mnogi, ki so živeli pozneje in so skoraj tako dobri kot on. Srečko Kosovel, Dane Zajc, Janez Menart, Lili Novy.

Drago Jančar je največji slovenski pisatelj. Tesno za njim pa ni nobenega - ne enega tistih, ki so živeli pred njim, ne sodobnika. Tako je to.

A z romani, ki jih piše, so težave. 

Sodobni bralec namreč pričakuje in si želi, da bi romaneskne zgodbe pripovedovali bolj ali manj takole - jasno in elegantno, čim bolj minimalistično in nikakor ne nabuhlo:

No, mogoče lahko tudi takole - z rahlim valovanjem navzgor in navzdol:

Jančarjev način pripovedovanja pa je takšen:

V teh zavojih, ki se vedno znova sučejo levo, proti začetku, se skrivajo ponavljanja, ki jih tako rad uporablja, in so pravzaprav značilnost njegovega pisanja. Lahko bi rekli, da s tem, ko nenehno uporablja iste besedne zveze in vedno znova ponavlja že znana dejstva, svoje bralce podcenjuje - meni, da njihov spomin ne zmore zadržati minimalne količine podatkov in da bralčeve živčne povezave ne znajo izpeljati najpreprostejših zaključkov. Pa je potem potrebno ponavljati in ponovno razlagati, da se zapomnimo. 

Lahko bi rekli, da je njegov način pisanja zastarel in da kot pisatelj ne sodi v današnji čas. Lahko bi rekli, da je dolgočasen.

Pa bi se seveda motili. Kajti ravno v teh zavojih njegovega pisanja se skrivajo svojevrstni vzorci lepote. Pri romanu Ob nastanku sveta so mogoče v obliki čipk.

A to je samo en vidik njegovega pisanja. Drago Jančar je najboljši slovenski pisatelj še zaradi mnogih drugih stvari - recimo zgodb, ki jih pripoveduje. V romanu Ob nastanku sveta jih je mnogo in med seboj se čudovito prepletajo. 

Osrednja zgodba romana Ob nastanku sveta je zgodba o klasičnem ljubezenskem trikotniku - o ženski in njenih dveh moških. Tokrat to - v romanih že tolikokrat opisano razmerje, opazujemo skozi oči otroka, dogajanje pa je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni. Mesto dogajanja je Maribor - ali, če sem manj natančna, mesto M. v guberniji S.. Skupaj s pisateljem namreč namigujem na slavna ruska književna dela, ki imajo v knjigi tudi pomembno vlogo.

A zgodba o mladi, lepi ženski in njenih dveh ljubimcih še zdaleč ni edina zgodba romana. Tukaj se potem skriva bogastvo Jančarjevega pisanja in njegovo mojstrstvo, ki ni omejeno samo na zavoje proti levi, proti začetku.

Imamo okvirno zgodbo, saj Daniel pripoveduje o tem, kako je kot otrok doživljal Lenino zgodbo, mnogo let pozneje, ko je že odrasel in več razume. To zgodbi o Leni in njenih dveh moških daje dodatno širino.

Potem je tu izredno pomembna svetopisemska zgodba o Davidu in Goljatu, kakor tudi o Davidu in lepi Batšebi ter njenem nesrečnem možu. Pisatelj med to zgodbo in osrednjo romaneskno zgodbo vleče enkratne vzporednice in povezave, ki pa nikakor niso preproste ali enoznačne. Osebe so pomešane. Ni čisto jasno, kdo je kdo - kdo je David in kdo je Goljat. Pepi - Lenin ženin, je takšen hrust, kot je bil Goljat, a vendar nenavdno spretno hodi po strehah, kot je hodil David. A najbolj je podoben Uriju - Batšebinemu kruto zlorabljenemu možu. Samo za Leno se ve, da je Batšeba, a ne čisto prava in značilna, to bi bilo preveč preprosto.

Z zgodbami pa s tem še ni konec. Imamo družinsko zgodbo mladega Daniela, kjer ima majhno vlogo tudi njegov brat - mornar jugoslovanske ratne mornarice, ki bi bil prav lahko še eden od Davidov, pa ni. 

Sicer pa je v Danielovi družinski zgodbi glavna vloga podeljena njegovemu očetu - borcu narodno-osvobodilne borbe in taboriščnemu internirancu. Pričakovali bi, da bo po osvoboditvi, ki jo je pričakal kot zmagovalec, njegovo življenje srečno in zadovoljno, pa nikakor ni tako. Drago Jančar to zgodbo pripoveduje natančno in doživeto, s kančkom ironije. Pri tem pa je pomembna tudi Danielova osebna zgodba - zgodba otroka, ki je razpet med socialistično doktrino nove Jugoslavije, ki jo pooseblja učiteljica tovarišica Benedičič, in krščanstvom, ki ga zastopa pater Alojzij.

Še so zgodbe, ki se vijejo skozi roman. Mogoče so manj pomembne od zgornjih, a romanu prinesejo še kakšno dodatno dimenzijo in ga bogatijo. Takšna je zgodba o Ivanki Požar, - zgodba, ki jo Danielova prijateljica Vasilka prebere v starem časopisu, in je podobna osrednji ljubezenski zgodbi - a spet ne povsem. 

Ne manjkajo pa niti sanjska doživetja - še ena značilnost Jančarjevega pisanja, in veličastni finale, ki poskuša preko še enkrat povzetega romanesknega dogajanja osvetliti nekatere od človeških dilem, ki nas spremljajo že od nastanka sveta.

Roman Draga Jančarja, Ob nastanku sveta je veličasten. Večplasten in umetelno prepleten je, kakor so prepletene čipke v Leninem ovratniku in na zavesah v njeni kuhinji, skozi katere mladi Daniel - kot še eden od Davidov, zalezuje Leno Batšebo. 

Lahko ga beremo kot zgodbo o treh mladih ljudeh, ki jih ljubezen in strast, pa tudi osamljenost, usodno povežejo, lahko pa kopljemo še globje. 

Roman bo kljuboval času. Ko bo čez sto let nekdo želel brati o tem, kar se je po veliki moriji 20. stoletja dogajalo na krajih, kjer je Slovenija, in ne bo več obremenjen s to ali ono ideologijo, bo bral Jančarjeve knjige - morda še posebno roman Ob nastanku sveta, kajti ta roman je tako oseben in zaupen, tako zelo človeški, da bralca še posebno gane.

Zdaj pa roman hitro ponuditi eni izmed nemških založb, da bo v naslednjem letu zvezda na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Slovenija kot častna gostja tega sejma potrebuje takšne knjige.

★★★★★

Miodrag Majić: Otroci zla

Resnica nam ne pomaga vedno, gospod Bobić. Morda smo zaradi nje modrejši, ne pa tudi boljši.

Kriminalni roman srbskega pisatelja Miodraga Majića je v njegovi domovini doživel velik uspeh. To je dober znak. Pomeni, da Srbov ni (več) strah, da bi se soočili z (neprijetnimi) dogodki iz bližnje preteklosti svojega naroda in da kritično gledajo tudi na to, kar se dogaja danes. Z dogodki iz preteklosti mislim tisto, kar se je dogajalo v času razpada Jugoslavije, ko so srbski vojaki pobijali in posiljevali civiliste v Bosni in Hercegovini ter na Hrvatskem - od tod izvirajo otroci zla. S sedanjim dogajanjem pa mislim na tipične težave držav z mlado demokracijo, kot so podkupljivost in druge vrste korupcije, ki se ji ne morejo izogniti niti najvišji predstavniki te ali one veje oblasti - ali pa ti še posebno težko. Ne samo v Srbiji, ampak tudi drugod.

Ko sem brala roman, si nisem mogla pomagati, da ne bi vlekla vzporednic med Srbijo in Slovenijo. Dogovarjanje med tožilcem in zagovornikom, kako bosta vodila primer, da se bo ta čimprej in za vse najugodneje zaključil. Izbira primernega sodnika, da bo primer šel po predvidenih poteh. Vse zveni tako znano. Nagrade za tiste, ki delajo, kot se od njih pričakuje, v obliki stanovanj po ugodnih cenah ali pa parcel zemlje, ki še niso zazidljive, a bodo vsak čas - kje sem že to prebrala. To so stvari, ki se dogajajo; resnica in pravica pa pri tem nista pomembni. Ubogi obtoženec, ki se znajde v tako naoljenem in kompleksnem mehanizmu, in nima botrov na visokih položajih, ki bi se lahko zavzeli zanj. Miodrag Majić je sodnik in dobro ve, kako to poteka v Srbiji. Pa še kje.

Vendar se je zavedal, da v sistemu, globoko pogreznjenem v korupcijo, ni prostora za junake.

A dobro poznavanje pravnih postopkov zavitih v lokalno srbsko folkloro ni edina prednost tega romana. Zasnova in razvoj kriminalne zgodbe sta mi bila zelo všeč. Zdelo se mi je, da med branjem sestavljam pazel, ki ni preveč težek, a tudi lahek ne - ravno takšen, da imaš z njim veliko veselja. Slika, ki naj bi se na koncu sestavljanja pokazala, je sicer že od vsega začetka napovedovala nekaj groznega, a zadovoljstva ob tem, ko sta se mi dva delčka sestavljanke idealno poklopila, mi vseeno ni pokvarila.

Lep je Beograd, kjer se zgodba dogaja, s svojimi stavbami in ljudmi; lepa in obenem nevarna je Donava, ki teče skozi mesto.

Všeč mi je bil tudi glavni junak romana, odvetnik Nikola Bobić. Dobro raziskuje primer umora. Najbolj človeški pa je takrat, ko mu pot prekriža ženska - ni nujno, da tista, ki jo ima rad. Takrat postopa popolnoma iracionalno in podleže njeni moči - tako ali drugače. Ženske ga obenem osvobajajo ter uničujejo - in on se jim ne more upreti ali odreči.

Roman Otroci zla, Miodraga Majića je eden boljših kriminalnih romanov, ki sem jih prebrala v zadnjem času. Nekoliko moti le zadnjih deset strani, ki so nekako preveč gosto napisane. Odražajo veliko željo po tem, da bi bilo vse natančno razloženo in da ne bi nič ostalo odprto - tudi stvari, ki z zgodbo pravzaprav nimajo veliko skupnega.

No, in  neodvisnost novinarjev, njihova nepristranskost in častna predanost poklicu so kar preveč samoumevne.

Knjigo priporočam vsem ljubiteljem kriminalk in političnih trilerjev, še posebno pa tistim, ki se spoznajo na pravo in so še posebno tesno povezani z našim pravnim sistemom - odvetnicam, notarkam, tožilkam in sodnicam. 

No, od ene izmed tožilk, s katero me veže tesna vez, sem roman dobila tudi v dar:)

★★★★☆

Agatha Christie: Smrt na Nilu

Knjigo Smrt na Nilu sem brala drugače kot ostale detektivske romane Agathe Christie. Ker sem že gledala film, ki je bil posnet po romanu, sem pač vedela who-did-it. A roman je bilo - kakor sem pravilno predvidevala - vseeno užitek brati. Lahko sem bila pozorna na drobne namige, ki so razpršeni preko cele knjige in izurjenemu bralcu detektivskih romanov pomagajo pri razrešitvi primera, mimo mene pa ponavadi vedno spolzijo povsem neopazno.

Roman Smrt na Nilu je eden najbolj znanih, najbolj presenetljivih, najatraktivnejših in najzapletenejših kriminalnih primerov, ki jih mora razrešiti Hercule Poirot. Da pa je vse še bolj zanimivo, je dogajanje postavljeno pred kuliso ene izmed največjih znamenitosti Starega Egipta. Ne, ne pred piramide, ampak pred tempelj Abu Simbel, čisto na jugu Egipta.

Herculu Poirotu se zdi raziskovanje umora, ki se dogodi na parniku, ki pelje od Shellala proti Abu Simblu, podobno arheološkemu izkopavanju. Ob tem malo namiguje na primer, ki ga je razreševal v Iraku in je opisan v romanu Umor v Mezopotamiji. Pravi, da je pred izkopavanjem pomembnega arheološkega artefakta potrebno najprej očistiti okolico - odstraniti zemljo, kamne in vse ostalo, kar zakriva odkritje, ter se šele potem lotiti izkopavanja tistega najpomembnejšega predmeta. Na takšen, arheološki način Hercule Poirot razrešuje smrt na Nilu. Najprej razjasni vse stranske dogodke, ki so se zgodili na potovanju. Ti se na prvi pogled zdijo odločilni, a se pozneje izkažejo za zastranitve, ki pa vseeno niso nepomembne, saj detektivski zgodbi prinesejo nepričakovano dodatno vrednost. Potem šele se loti glavnega kriminalističnega pripetljaja, ki je presenetljiv in izviren - če ga slučajno še ne poznate.

Za Poirota torej kot izkopavanje, meni pa se je roman zdel kot reka Nil. No, ne čisto tako, ampak podobno - bolj kot Nilova delta, pa še to takšna, kot da bi voda tekla v nasprotno smer kot v resnici. Zdi se namreč, da se tako kot rokavi reke ljudje z vseh koncev sveta - vsak s svojim posebnim namenom in ciljem - stekajo v eno samo strugo, oziroma na eno samo mesto na jugu Egipta, da bi se tam lahko zgodilo nekaj strašnega. V mestu Asuan se namreč sreča pisana druščina turistov, ki zgleda popolnoma običajna, a to še zdaleč ni. Pravih turistov je med njimi bore malo, kajti večina od njih je v Asuanu zaradi povsem drugih stvari, kot je ogledovanja starodavnih znamenitosti. Pri tem je zanimivo predvsem to, da bralci že od vsega začetka vemo, da srečanje vseh nastopajočih nikakor ni naključno. Vsak rokav reke, ki se steka v Nil, je namreč dobro opisan in razložen - čeprav, seveda, ne popolnoma - še preden se zgodba preseli v Egipt. V Asuanu se vsi ti rokavi združijo in voda postane deroča, napetost na parniku pa komaj vzdržna. Tako to gre pri Agathi Christie.

A vendar je eden od rokavov Nila pomembnejši od drugih, saj se zdi, da se vse vrti le okrog njega. To je Linnet Ridgeway - dekle, ki ima vse na svetu. Mlada, pametna in lepa je; poleg tega pa še ena najbogatejših dedinj v Angliji. In da bo mera res polna, tudi zaljubljena je in srečno poročena. V Egiptu je na medenih tednih.

Linnet pa je prepričana, da zato, ker je tudi dobrohotno in prijazno dekle, ki vsem želi samo dobro, na vsem svetu nima sovražnikov. A kjer je veliko denarja, je tudi zavist. In kjer je strastna ljubezen, se prav lahko pojavi tudi globoko sovraštvo. Tako se prav hitro izkaže, da bi bilo za marsikoga na parniku zelo prikladno, če bi Linnet umrla. Velike ljubezenske zgodbe se na žalost pogosto končajo kot tragedije, pravi Hercule Poirot.

Po romanu Smrt na Nilu sta bila posneta vsaj dva filma - eden leta 1978, drugi je prišel v kinematografe pred nekaj meseci.

Tisti iz sedemdesetih let se lahko pohvali z zvezdniško igralsko zasedbo. Nepozabni Peter Ustinov je tu prvič upodobil Hercula Poirota, poleg njega pa igrajo še Bete Davis, Mary Smith in Mia Farrow ter zame še posebno omembe vredna Angela Lansbury. Film je dokaj zvest vsebini romana in je tipični detektivski film, ki si ga je še vedno več kot vredno ogledati.

Film iz leta 2022 je drugačen. Potem, ko so ustvarjalci odkljukali obvezne woke detajle, ki pa so - to je že potrebno povedati, dokaj diskretni in ne motijo, se je film lotil detektivske zgodbe z drugega konca kot njegov predhodnik. Poudarek je na dramatičnosti in ne toliko na zgodbi; film pa se osredotoči tudi na Hercula Poirota in razjasni nekaj podrobnosti iz njegovega osebnega življenja - to, na primer, zakaj ima te smešne brke. Všeč mi je bilo, kako je predstavljena Linnet Ridgeway. Njena podoba iz tega filma je nekako zvestejša podobi, ki se mi je ustvarila v glavi med branjem romana. Linnet iz starega filma je namreč kar preveč arogantna in prevzetna - takšna, kakršne si med branjem knjige pač nisem predstavljala.

Če bi me vprašali, ali je film iz leta 2022 boljši od tistega iz leta 1978, vam ne bi znala odgovoriti. Filma nekako ne morem primerjati, ker sta se vsak na svoj - dokaj različen način lotila poustvarjanja literarne podlage, romana Agathe Christie. 

A vendar moram priznati, da imam kljub vsemu rajši tistega prvega. Prepričljivejši in verodostojnejši se mi zdi, ne tako umeten - mogoče zato, ker je bil posnet na pravem parniku, ki je plul po Nilu, in na resničnih krajih v Egiptu. Tudi najboljši efekti in animacije, ki so jih sicer uporabili v najnovejšem filmu, ne morejo nadomestiti resničnih posnetkov piramid, templja v Luksorju in Abu Simblu. Original je še vedno boljši od ponaredka, pa naj bo ta še tako dober in skrbno narejen.

A kaj bi o filmih, če imamo čudovit roman, ki navdihuje že sam od sebe in v bralcih budi predstave, ki jih ne more preseči noben izdelek filmske industrije. Pri meni vsekakor ne:)

★★★★★

Linnet skupaj z možem
na vrhu Kufujeve piramide
(film Smrt na Nilu iz leta 1974)

Agatha Christie: Strupeno pero

Detektivske romane Agathe Christie imam rada, ker so po eni strani zelo podobni drug drugemu, po drugi pa so med njimi tudi velike razlike. Podobnost je v tem, da je zgodba vedno izredno inteligentno zastavljena in psihološko dodelana. Če berete natančno in pazljivo, storilca lahko uganete.

Romani pa se med seboj tudi razlikujejo in tako nikoli niso dolgočasni. Stil pisanja je lahko zelo različen. To, da se pisateljica v vsaki od svojih knjig poslužuje drugačnega sloga pisanja in je v tem tudi prepričljiva, je sila težko delo, ki ga zmorejo le največji mojstri.

Potem pa je tu še nekaj, kar me vedno znova fascinira. To so detektivi, ki preiskujejo in na koncu razrešijo umore. Mislim na Hercula Poirota, Miss Marple in kar je še drugih bistrih detektivskih glav, ki razrešujejo umore v romanih Agathe Christie. Ti ne stopajo po poti, ki je skoraj vedno pripravljena za podobne preiskovalce iz sodobnih detektivskih romanov. Detektivi, ki dandanes nastopajo v svojih serijah kriminalnih romanov, so namreč skoraj vedno najprej zaposleni na eni izmed policijskih postaj, potem napredujejo ali pa jih premestijo drugam, nato postanejo zasebni detektivi, pa sodelujejo s policijskimi postajami, kjer so prej delali in tako naprej. Poleg tega kriminalistični primer skoraj vedno vodijo od začetka do konca. Zaradi tega se njihova detektivska raziskovanja dogajajo na zelo zelo predvidljivem ozadju, kar zgodbi ponavadi škoduje.

Pri Agathi Christie je drugače. Njeni dobro poznani detektivski preiskovalci lahko vstopijo v zgodbo že na samem začetku ali pa šele tik pred koncem. Z razreševanjem primera so lahko zaposleni ves čas poteka romana ali pa samo na določenih mestih. Lahko so osrednji liki romana ali pa igrajo eno najbolj obstranskih vlog. Bralec nikoli ne ve, kako se bo tokrat obrnilo, in zaradi tega so romani Agathe Christie nepredvidljivi in zanimivi.

Tako je tudi z romanom Strupeno pero ali The Moving Finger, kakor se glasi naslov v izvirniku. Glede izvirnega naslova: premikajoči prst namiguje na dogodek iz Stare zaveze, ki jih opisuje Danielova knjiga. Tam je opisana Belšacarjeva gostija, na kateri prst človeške roke piše po steni kraljeve palače in kralja na smrt prestraši. Na smrt pa so prestrašeni tudi nastopajoči v romanu The Moving Finger - tudi zaradi tega, ker nekdo nekaj piše.

Miss Marple vstopi v ta roman čisto na koncu in - kar se mi zdi še posebno posrečeno, povsem neopazno. Nekaj, česar pri sodobnih detektivskih romanih nismo vajeni. Primer razreši logično in preprosto - tako, da sem se resnično spraševala, kako je vendar mogoče, da sama tega nisem zapazila in ugotovila. Nobenih zapletenih morilskih ovinkov ni, ki so sicer pogosti v današnjih romanih, in želijo bralca speljati na napačne misli; ob tem so pa tako zelo prozaični, da jih težko spregledamo. 

Motiv je jasen in eden tistih najpogostejših. Zanimivo pa je tudi to, da določena dejstva ob koncu romana niso eksplicitno razložena, a povprečen bralec, ki je bil tekom romana opozorjen nanje, si jih potem zlahka razloži. In je ob tem prav navdušen nad samim seboj:)

In potem še slog pisanja. Takšnega pri Agathi Christie še nisem srečala - izredno lahkoten, skoraj lagoden, sproščajoč in modern je. Čudovito se sklada z mladim parom, ki ima osrednjo vlogo v romanu. To sta sestra in brat, Joanna in Jerry Burton, ki se zato, da bi Jerry po letalski nesreči čim hitreje in čim bolje okreval, preselita v zakotno podeželsko mestece Lymstock blizu Devona. Moderna in urbana, tudi premožna mlada človeka pomenita za mestece veliko popestritev. Čeprav sta tako drugačna od ostalih prebivalcev mesta, pa bi med neznanci kljub temu lahko prav lepo in umirjeno živela, če se, seveda, ne bi zgodile nepričakovane stvari, ki potrebujejo detektivsko obravnavo.

Začne se z anonimnimi pismi, ki jih dobijo številni prebivalci mesta, tudi brat in sestra. Vsa so nesramna in vulgarna ter vedno znova namigujejo na spolnost. Nekateri njihovo vsebino vzamejo resno, drugi jo zavrnejo kot neumnost, vse naslovnike pa pisma vsaj nekoliko prizadenejo in jim dajo misliti. Vsebina pisem je vedno tudi dobrodošla tema za mestne čenče in obrekovanja, kajti saj veste, kako je to: Kjer je dim, je tudi ogenj. V pismih, ki ju dobita Joanna in Jerry,  je pisalo, da se ve, da sploh nista brat in sestra, ampak ljubimca. 

Zaradi teh pisem mesto ni več podobno samemu sebi. Prebivalci sumijo drug drugega in se sprašujejo, kdo le bi bil lahko avtor teh pisem, in ko se pojavijo še smrti, se vse skupaj dodatno zaplete.

Moj drugi najljubši roman Agathe Christie, so far, samo za odtenek slabši od Zmenka s smrtjo. Jerry Burton - prvoosebni pripovedovalec, je top. Že zaradi njega - se pravi zaradi njegovega ležernega sloga pripovedovanja, razmišljanja in načina življenja, je knjigo vredno prebrati. 

★★★★☆