Marcel Proust: Jetnica

10. julija je minilo sto petdeset let od rojstva Marcela Prousta, francoskega pisatelja iz obdobja prehoda 19. v 20. stoletje, avtorja sedemdelnega monumentalnega romanesknega dela V iskanju izgubljenega časa.

Obletnica si zasluži praznovanje - mogoče s tem, da preberemo kakšno od knjig njegovega veličastnega dela. Toda kdo le še bere Prousta - v Sloveniji? Katarina Marinčič, ki je prevedla njegovo mladostno delo Radosti in dnevi  in napisala spremno besedo, v kateri ne more skriti navdušenja nad njim; nekdo iz založbe Sanje, ki je načrtoval, da v Proustovem jubilejnem letu ponatisnejo slovenski prevod dela (kaj bi dala, da bi to krasno idejo tudi izvedli!); študentje francoske književnosti na Filozofski fakulteti in redki gimnazijci, ki jim ne uide najbolj znan (in tudi najboljši) prvi del Iskanja izgubljenega sveta, V Swannovem svetu, oz. Combray. Ter še nekateri redki posamezniki.

Marcela Prousta in njegovo Iskanje izgubljenega časa imam zelo rada, čeprav vseh delov še nisem prebrala. Letos je dozorel čas za peti del, tisti z naslovom Jetnica. In ob prebiranju Jetnice me je prvič prešinilo, da je Proust vendarle nekoliko starokopiten ter zastarel in da je njegovo pisanje v današnjem času precej težko brati. Nekaj krivde za to gre vsekakor pripisati tudi temu, da so zadnji trije deli Iskanja izgubljena čas izšli po pisateljevi smrti. Jetnica je bila tako prva od knjig, ki je Proust pred izidom ni mogel več pregledati, dodatno urediti in prilagoditi. V knjigi tako najdemo nekaj netočnosti in veliko ponavljanja.

S homoseksualnostjo se je Marcel Proust ukvarjal v svojem četrtem delu, Sodoma in Gomora, a vse kaže, da to ni zadostovalo. Tudi v Jetnici mu homoseksualnost ne da miru. Zlahka se čuti, kako težko mu je bilo, ker v svojem življenju ni imel moči za "out and proud" in kako bolestno veliko mu je pomenilo dobro mnenje njegove družine (predvsem mame) ter družbe na splošno, ki v tistem času homoseksualnosti ni sprejemala. V svojem delu je bil tako o gejih in lezbijkah prisiljen pisati z nekega vzvišenega mesta, poniževalno in celo s kančkom gnusa. A tako je to bilo v tistem času in tudi Marcel Proust ni bil nadčlovek, ki bi se z načinom svojega življenja in s svojim delom lahko tako drzno dvignil nad družbo, v kateri je živel, da bi priznal svojo resnično spolno usmeritev.

Če pri knjigi Jetnica zamižimo na eno oko in odmislimo pisateljevo pretirano razglabljanje o homoseksualnosti, spregledamo njegov snobizem, ki se ga ni zavedal, odpustimo šovinizem (nekje pravi: "Meni je bilo to popolnoma vseeno, saj me duhovne odlike kakšne ženske niso nikoli kaj dosti zanimale."), pridemo do Marcela Prousta - pisateljskega genija. Občutljivega opazovalca, ki zna pisati kot nihče pred in nihče za njim. Ki bralcu pokaže stvari, ki jih je ta sicer že nekje videl in jih pozna, a jih do Iskanja izgubljenega časa ni razumel in ne razpoznal v njihovem bistvu in pravem pomenu. Ki s takšno lahkoto najde najrazličnejše zelo nazorne primere za čisto navadne dogodke in stvari, ki na takšen način potem zasijejo iz vsakodnevne sivine.

Osrednja tema v romanu Jetnica je razmišljanje o prednostih in slabostih trajne življenjske skupnosti. Ali, preprosteje, resne zveze. Ni mi treba napisati zakonske zveze, kajti tako starokopiten pa Proust že ni bil. V takšni stalni partnerski zvezi v tem petem delu Iskanja izgubljenega časa živita prvoosebni pripovedovalec (imenovan Marcel) in njegova prijateljica Albertine. Kako zavita in strma je bila pot do točke, na kateri lahko prvoosebni pripovedovalec zaživi skupaj s svojo izbranko, prebiva z njo pod isto streho svojega stanovanja v Parizu, z vednostjo njegove družine in brez poroke, ve samo tisti bralec, ki je pred Jetnico prebral tudi prva štiri dela Iskanja izgubljenega časa.

In kakšni so lahko občutki in kakšna so čustva, ki prevevajo dva, ki sta se odločila, da bosta živela skupaj?

No, pisatelja zanimajo predvsem tisti negativni vidiki takšne zveze. Do potankosti razmisli in razčisti z ljubosumnostjo - ta je na njegovi strani in je tako velika ter neverjetna, da jo je težko prebaviti. Potem razglablja o laganju - to je Albertinina značilnost in je usmiljenja vredna, ker je tako zelo nepotrebna. Oba - laganje in ljubosumnost, sprožata napačna predvidevanja in zapletata odnos, ki na takšen način, seveda, ne more obstati. Ko eden od partnerjev ves čas razmišlja, kaj vse zamuja s tem, ko ima stalnega partnerja, ko se zaveda, da ima sicer zaklad, za katerega pa je vendar žrtvoval svojo prostost, svojo samoto in svojo misel, se že ve, da iz odnosa ne bo nič. Če pa se prebije še do naslednjega spoznanja, je zmožnost, da z nekom zaživi v ubranem odnosu, dokončno izničena: Vsako ljubljeno bitje, v določeni meri celo vsako bitje, je za nas tako kot Janus: če nas to bitje zapušča, nam kaže lice, ki nam je všeč, če pa vemo, da nam je večno na voljo, le svoje mračno lice.

Čuden in zapleten odnos med Marcelom in Albertine je težko razumeti. Nisem edina, ki sem s tem imela težave. Že leta 1949 je literarni kritik Justin O'Brien pisal o tem in postavil drzno hipotezo, kako bolje razumeti Prousta in v njegovem pisanju najti nekaj več logike in verodostojnosti. Predlagal je, da na nekatere ženske like iz romana pogledamo, kot da bi bili moški - predvsem tiste, ki imajo svoje ime izpeljano iz moških različic imena. Albertine je vsekakor ena izmed njih. In res. Potem, ko sem predpostavila, da Albertine ni eno od cvetočih deklet, pač pa mlad moški, je rdeča nit romana postala jasnejša in precej bolj trdna, ideja pisanja pa otiplivejša. In smo spet pri homoseksualnosti.

Z branjem romana Jetnica, Marcela Prousta, sem se preselila zelo daleč stran od tukaj in zdaj. A vendar... Če se s knjigo skrijete v tih in miren kot, kjer vas ne bodo motili šumi sodobnega sveta, ob sebi nimate telefona ali računalnika, da bi preverjali to in ono, in imate veliko časa, ki vam ga ni žal žrtvovati za knjigo, niste preveč malenkostni in se znate osredotočiti na dolge stavke in besedilo brez poglavij, se bo pred vami oblikovala čudovita enciklopedija čustev in občutij - tako zelo človeška in univerzalna, da presune do dna srca.

Marcel Proust je pisatelj, ki je iz pribitka svojega prostega časa in obilice denarja, ki mu ga je na lahek način priskrbela usoda, naredil največ, kar se z duhovnega vidika da narediti; nekaj plemenitega, čistega in bistvenega - ciklus romanov o iskanju izgubljenega časa.

★★★★☆

Jan Vermeer: Pogled na Delft
1660-1661
Proustova najljubša slika
(ploskvica rumenega zidu s pristreškom
je označenim z rdečim krogom)

Odlomek iz romana, v prevodu Radojke Vrančič:

Ponavljal si je: "Ploskvica rumenega zidu s pristreškom, ploskvica rumenega zidu."....

Bil je mrtev. Mrtev za vselej? Kdo bi to vedel? Gotovo: ne spiritistični poskusi, ne verske dogme ne prinašajo dokaza, da duša obstaja še naprej. Rečemo lahko samo to, da se v našem življenju vse dogaja tako, kakor da bi vstopali vanj z bremenom obveznosti, ki smo jih prevzeli v nekem prejšnjem življenju; v naših življenjskih okoliščinah tu na zemlji ni nobenega razloga, ki bi nas silil verjeti, da moramo delati dobro, da moramo biti obzirni ali vsaj vljudni, in umetnika ateista nič ne sili, da bi se čutil obveznega, naj se dvajsetkrat znova loti odlomka, ki ga bo nekoč vse občudovalo, a bo to njegovemu od črvov razjedenemu telesu, kaj malo mar, nič ga ne sili, naj ustvari nekaj takega, kot je ploskvica rumenega zidu, ki jo je s tolikšnim znanjem in pretanjenostjo naslikal neki na veke neznan umetnik, o katerem komaj vemo, da se imenuje Ver Meer. Vse te obveznosti, ki jih v sedanjem življenju nič ne potrjuje, so take, kot da bi bile iz nekega drugačnega sveta, ki temelji na dobroti, tankovestnosti in žrtvovanju, iz sveta, ki je popolnoma različen od tega našega...

Andreja Breznik: Po poteh skozi čas

O najzgodnejši slovenski zgodovini lahko več kot iz dveh knjig, ki sem ju omenila v enem od prejšnjih zapisov,  izvemo iz dela arheologinje dr. Andreje Breznik, Po poteh skozi čas. Knjiga je vodnik po arheoloških parkih Slovenije. Štiriinštirideset jih je in v knjigi so predstavljeni v štiriintridesetih predlogih za izlete po Sloveniji.

Arheološki park je več kot ruševina gradu ali nagrobnik iz antičnega časa; je "predstavitev nepremičnih arheoloških ostalin na prostem in na mestu odkritja, z elementi pojasnjevanja in parkovno ureditvijo". Težje jih je urediti, skrbeti zanje in jih predstaviti tako, da so zanimivi za širšo publiko, kot je to pri kakšni drugi zvrsti kulturne dediščine. A mogoče so ravno zaradi tega dragocenejši, saj s svojo skromnostjo burijo domišljijo in obiskovalca spodbujajo, da s svojimi predvidevanji in predstavami zapolni manjkajoče - zida zidove rimskih hiš in prvih krščanskih cerkva, postavlja obrambne zidove, izkopava jame, v katere se je zatekal pračlovek. Tukaj ima amaterski ljubitelj zgodovine prednost pred profesionalnimi zgodovinarji in arheologi, ki se morajo pač pri svojem delu posluževati znanstvenih dejstev in znanstvenega načina dela.

Vodnik je razdeljen v pet delov, v katerih so v kronološkem vrstnem redu predstavljeni arheološki parki iz časa kamene dobe pa vse do zgodnjega srednjega veka. V uvodu k vsakemu od razdelkov je predstavljen čas, iz katerega izvirajo izkopanine, ki so opisane in parki, ki so predstavljeni - zelo nazorno in razumljivo, a tudi strokovno. Veliko je fotografij. Zemljevidi in opis poti nam pomagajo, da arheološke parke lažje najdemo. Zvemo, kje lahko parkiramo in če je park dostopen tudi za gibalno ovirane. Če želimo natančnejše informacije, pa je vsaki predstavitvi arheološkega parka dodan tudi naslov internetne strani parka in dodatna literature za tiste, ki hočejo izvedeti še več. Zelo v redu.

Da ugotovimo, kako uporabna je knjiga dr. Andreje Breznik in da raziščemo najstarejšo zgodovino na slovenskih tleh, smo se podali v prvi arheološki park, ki je predstavljen v vodniku, v Divje Babe.

Divje babe I, jamska zibelka svetovne glasbe

Arheološki park Divje babe je predstavljen v prvem razdelku knjige, ki ima podnaslov Kamen, ogenj, jame in lovci. Razumljivo, saj smo v kameni dobi, času nomadstva, lovcev in nabiralcev, ki so svoje zatočišče pred neugodnim vremenom iskali v votlinah. Tudi v Sloveniji:)

Če bi arheološka obdobja na slovenskih tleh - od časa, iz katerega izhajajo prvi znaki človeškega bivanja na naših tleh pred 250 000 leti pa do današnjega časa - časovno razvrstili v čas enega leta, bi starejša kamena doba, ki je pri nas trajala do 12 000 let p. n. št. , segala vse do 19. decembra. To najdaljše arheološko obdobje, imenovano tudi paleolitik, je bil čas poledenitve z vmesnimi manjšimi otoplitvami, čas razvoja človeške vrste in čas izumrtja nekaterih živalskih vrst, kot sta denimo, mamut in jamski medved. V tem času sta na področju Slovenije živela neandertalec in kromanjonec oz. anatomsko moderni človek. Poznala sta ogenj in poleg kamna uporabljala še kosti, roževino, lubje in les. Obadva - četudi v različnih časovnih obdobjih, sta se ustavila v votlini Divje babe in zakurila ognjišče; še prej pa preverila, če votlina ni mogoče že zasedena z jamskimi medvedi. Neandertalec pa naj bi v tej votlini celo igral na piščal, ki jo je sam izdelal.

Neandertalčeva piščal je tisto, kar je votlino Divje babe I naredilo slavno. Okrog 10 cm dolg ostanek stegnenice mladega jamskega medveda s tremi luknjami, ki so ga našli ob ostanku ognjišča, namreč resnično spominja na glasbeni inštrument. S pomočjo replike, ki so jo izdelali, lahko izvajajo najrazličnejša, tudi zahtevna glasbena dela. Najdba je enkratna, ker omogoča povsem drugačen pogled na neandertalce, kot smo ga bili vajeni.

Neandertalci sicer že nekaj časa ne veljajo več za zaostala in manj inteligentna bitja. V marsičem so nam zelo podobna, a ena razlika med njimi in nami je vendarle velika in nedvomna. Neandertalci se niso brigali za umetnost. V niti enem od mnogih nahajališč neandertalskih ostankov niso našli prav nobenih znakov, ki bi kazali na to, da se je neandertalec ukvarjal z umetnostjo - nobenega nakita, nobenih stenskih poslikav, nobenih glasbenih inštrumentov. Potem pa leta 1995 v majhni jami pod Šebrejsko planoto nad Cerknem, imenovani Divje babe I, najdejo piščal, ki jo je naredil in nanjo igral neandertalec.

Neandertalčeve piščali si v arheološkem parku Divje babe seveda ne morete ogledati, saj je predragocena in zato shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani. Lahko pa si ogledate in poprimete repliko, ki jo ima vodnik v svojem nahrbtniku ali preučite fotografije na informativnih panojih. Pa to pravzaprav ni pomembno, saj obiskovalci ne pridejo v jamo zato, da bi videli piščal. Tudi zato, da bi uživali v lepotah jame, ne, saj Divje babe izgledajo izredno borno. Jama se nikakor ne more primerjati z mnogimi drugimi slovenskimi jamami - v Divjih babah ni najmanjšega sledu čudovitih kapnikov, ki jih poznamo iz Postojnske jame. Je pa v njej skrita velika zgodovina in sicer tista najstarejša. Mene je, na primer, navdušil več metrov visok arheološki profil ali presek arheoloških plasti, kjer tisto, kar je zgoraj pomeni mlajše in tisto spodaj starejše. Jasno se je videlo, v katerih obdobjih je bilo na tem področju bolj suho ali pa bolj vlažno podnebje, ene od plasti pa so bile temnejše obarvane. To so plasti ognjišč iz časa, ko sta v votlini Divje babe kurila ogenj neandertalec ali pa kromanjonec - plast prvega je, seveda, nekaj nižje kot plast drugega, in v eni od teh plasti so našli neandertalčevo piščal. Kosti jamskega medveda, iz katerih je bila narejena piščal, so v jami Divje babe sicer nekaj zelo običajnega. Ogromno jih je. Med izkopavanji, ki so potekala na tem področju, so jih 30 ton! odpeljali v Narodni muzej v Ljubljani, pa jih je v jami še vedno precej in se jih zlahka vidi "in situ" na mestu, kjer so že deset tisoče let.

Temna plast "ognjišča"
z eno izmed kosti jamskega medveda
(Divje babe I)

Vodnik Po poteh skozi čas, Andreje Breznik, se je ob našem obisku v Divjih babah dobro obnesel. Knjiga je sprožila zanimanje in vzburila željo, da park obiščemo. To je že zelo veliko. Nudila je dovolj informacij, da smo lahko izlet prijetno in učinkovito načrtovali. Pa to še ni vse. Tudi po koncu obiska je bilo vredno še enkrat prebrati, kaj vse piše v knjigi o tem arheološkem parku. Zapis je vseboval ogromno podatkov in opažanj, ki so šele po obisku jame pridobile na svoji pomembnosti in razčistile še to ali drugo nejasnost - tudi s pomočjo dodatne literature, ki je navedena ob koncu članka.

No, nekaj pa je vseeno ostalo nerazumljivo, nejasno in prav nič logično. Vsaj zame. Kako je mogoče, da tako enkratna najdba, kot je neandertalčeva piščal, ne odmeva glasneje v svetovnem merilu? Zakaj v nobenem od številnih dokumentarnih filmih o neandertalcih ne omenjajo neandertalčeve piščali iz Divjih bab? Ne knjiga Andreje Breznik, ne vodnik, ki nas je vodil v jamo, na ta vprašanja nista mogla zadovoljivo odgovoriti. Trditev, da smo majhen narod, ki ga mednarodna arheološka znanost zaradi nepomembnosti v primerjavi z državama kot sta Francija in Nemčija, ki si lastita primat nad neandertalci, ignorira, pač ne vzdrži.

Pa sem malo pobrskala po internetu in našla strokovni članek Cajusa G. Didricha, ki je v Royal Society Open Science  (impact factor 2,924) v letu 2015 objavil trditev, ki slovenskim arheologom, ki so v najdbi iz Divjih bab prepoznali neandertalčevo piščal, ne more biti všeč. Avtor je namreč prepričan, da najdba iz Divjih bab ni delo človeških rok, saj na kosti in robovih lukenj ni videti sledov kamnitega orodja. Luknje na kosti so po mnenju avtorja sledovi živalskih zob, ki so trle kosti jamskih medvedov, potem ko so ti poginili. Pri tem je še natančnejši in trdi, da so bile te živali hijene, kar dokazuje z opisi načina žvečenja in obliko zobovja teh  živali, ki se zelo prepričljivo prilegajo odtisom na naši neandertalčevi (pseudo) piščali. Članek je strokovno argumentiran in slovenskim arheologom očita marsikaj, tudi malomarnost. Tako naj bi bilo napačno tudi datiranje. Najdba naj bi izvirala iz poznejšega časa, se pravi iz časa kromanjoncev, ne pa neandertalcev. Poleg tega neandertalčeva piščal iz Divjih bab ni nekaj posebnega in edinstvenega. V številnih madžarskih, avstrijskih in nemških jamah so našli podobne ostanke kosti jamskega medveda z odtisi zob mrhovinarjev. Je pa res, da je naša najlepša, z lepimi okroglimi in ovalnimi luknjami točno na sredini kosti:)

Je "neandertalčeva piščal" iz Divjih bab (sliki 4a in 4b)
le ena izmed številnih kosti jamskih medvedov,
ki so jih nagrizle hijene?
(vir: Cajus G. Diedrich, Royal Society Open Science)

A kakor pravi dr. Andreja Breznik v svoji knjigi - pri interpretaciji materialnih ostankov iz starejše kamene dobe velja biti zadržan. Na eni in na drugi strani, bi lahko dodali.

Kakorkoli že, precej vseeno mi je ali je del stegnenice mladega jamskega medveda z luknjicami glasbeni inštrument ali ne. Bi bilo že fajn, če bi bila to res piščal in celo neandertalčeva, vendar pa, če dokazi niso trdni in so predvidevanja preveč drzna ter samozavestna - da ne rečem prikrojena, ne gre siliti z glavo skozi zid in se smešiti. Jama Divje babe I je fascinantna že sama po sebi in vredna obiska že zato, ker so tam nekoč vedrili naši predniki. Kurili so ogenj, to je nedvomno. In ko so sedeli ob ognjišču, so si mogoče pripovedovali zgodbe. Lahko so tudi peli in po taktu ploskali z rokami. Četudi nimamo materialnih dokazov za to, je tako povsem možno, da so se ukvarjali z umetnostjo - mogoče ne samo kromanjonci, ampak tudi neandertalci.

Irena Svetek: Rdeča kapica

Konkurenca je vedno dobrodošla: v gospodarstvu, zdravstvu in v življenju na sploh. Če ne bi bilo tekmovanja in naravnega izbora, ljudje ne bi bili to, kar smo. Konkurenca je dobra tudi v žanru slovenske kriminalke. Vedno več slovenskih kriminalnih romanov je na voljo in vedno boljši so. Eden zadnjih v tej vrsti je roman Irene Svetek, Rdeča kapica.

Fajn knjiga.

Ljubljana v paralelnem vesolju leta 2020, ko ni bilo korona pandemije. Sivi odtenki novembra se prelivajo v belino snega in mešajo z rdečo barvo sveže prelite krvi. Glavno vlogo pri raziskovanju brutalnega umora v parku Kodeljevo ima tokrat državni tožilec Mio Avrelli. On je tisti, ki poskrbi, da preiskava steče in teče - ne pa kriminalisti. Kar je malo čudno... Iz prve roke vem, da tožilci nimajo časa, da bi se tako zelo posvetili samo enemu primeru, kot to lahko počne Avrelli. Tekom knjige se ne udeleži niti ene sodne obravnave in ne razreši niti enega od primerov, ki bi kot velik kup papirjev morali ležati na njegovi pisalni mizi. A pustimo to. Tako malenkostna ne smem biti, saj gre vendar za žanrsko literaturo, ki si take odklone od realnosti ne samo sme, ampak celo mora privoščiti.

Imamo osrednjo kriminalno zgodbo in nekaj pomožnih zgodb, ki pa so le variacije na osnovno oz. osrednjo temo. Vse zgodbe tako zvenijo na podoben način, kar pa ni vedno nekaj slabega ali znak neizvirnosti. Na ta način so namreč določeni detajli še posebej poudarjeni in podčrtani - patološki odnos med materjo in sinom, na primer, ali pa med partnerji. V vsaki zgodbi je vsaj en prekinjen medpartnerski odnos in en samomor. In ogromno spolnosti in krvi. 

Se dogaja.

Oseb je veliko in o vsaki od njih je veliko povedanega. O glavnem junaku pravzaprav zvemo vse, kar bi nas lahko zanimalo in med branjem sem se resno spraševala, kaj še ostane pisateljici za naslednje knjige serije.

Njihovi psihološki profili so v redu orisani, pri enem od nastopajočih pa je psihološki razvoj predstavljen naravnost idealno.

Kraj dogajanja se iz Ljubljane za kratek čas premakne še v Trst, saj je državni tožilec, kakor ste verjetno uganili že iz njegovega imena, Italijan, a da je vse še bolj razburkano, se v njem pretaka tudi ciganska kri. Zelo posrečen je tudi prenos zgodbe v Srbijo, kjer spoznamo eno izmed najbolj simpatičnih (zelo) stranskih oseb, popa Anatolije Lazarevića.

Roman Irene Svetek, Rdeča kapica, sem rada brala. Dovolj zanimiv in napet je, da sem zlahka vztrajala pri branju in čakala na razplet zgodbe. Ni to nekaj razvlečenega ali za lase povlečenega. Skoraj povsem do konca knjige sem bila prepričana, da bom na začetek tega mojega zapisa napisala: Fajn, fajn, fajn in še enkrat fajn. No, na koncu je ostalo samo pri enem fajn, kajti zaključek pa pisateljici po mojem mnenju ni najbolje uspel. Osrednja in pomožne zgodbe - tiste, ki so tu, da bralca malo zmedejo in speljejo k napačnim predvidevanjem - se že nekako ubrano povežejo, a da je to povezovanje kolikor toliko uspelo, se je morala pisateljica poslužiti malo čudnih prijemov. Nekatere od nastopajočih je kar prehitro in prelahkotno poslala v smrt in narava njenih moških likov je v duhu časa, v katerem živimo, spet enkrat nekam prekomerno poudarjeno agresivna.

Ampak, v redu, knjiga je fajn in več kot vredna, da jo preberete. Je bistveno boljša od marsikatere druge s slovenskega knjižnega trga.

Ah, ja. In hvala za Simona Le Bona;)

★★★★☆

Slovenska zgodovina - uvod

Včasih kdo pripomni, da se preveč ukvarjam z zgodovino tujih narodov in dosežki tujcev, zgodovina Slovenije in Slovencev pa me kakor da ne zanima. To ne drži. Priznam, da me zgodovina velikih narodov in civilizacij - tistih, ki so rodile velike ljudi, ki so usodno vplivali na zgodovino in odločno preusmerjali njen tok, neizmerno fascinira, a kot Slovenki z dušo in telesom, mi srce bije in mi vedno tudi bo za mojo rodno domovino in njene ljudi. Tudi za slovenski jezik. Dokaz za to je hermionin blog; butični literarni blog, ki ga pišem za prebivalce ene najmanjših držav na svetu, v jeziku, ki ga govori le okrog tri milijone ljudi. Če bi ga pisala v nemškem ali angleškem jeziku, bi bil moj krog bralcev precej večji in za trud, ki ga vlagam v pisanje, bi dobila večje zadoščenje. A to nikoli ni bil moj namen. Pišem za slovenske bralce in bralke.

Sem se pa odločila, da popravim morebitni slab vtis  in začnem s posebno serijo objav, ki bodo posvečene slovenski zgodovini. Ne vem še, koliko člankov na to temo bom napisala, kako bodo zgledali in kako pogosto bodo sledili drug drugemu. Vsekakor ne bodo nekaj takšnega, kar najdete v šolskih učbenikih - bolj bo to izbor tem, ki me posebno zanimajo (ki me že od nekdaj zanimajo). Z njihovim pisanjem in raziskovanjem teme bom poskušala najti odgovore na vprašanja, ki se mi že dolgo zastavljajo, pa zadovoljivega odgovora nanje ne poznam. Ob tem moram pa takoj napisati tudi to, da bodo ti članki delo popolnega amaterja in laika, ki je z institucionalnim nabiranjem zgodovinskega znanja končal točno pri devetnajstih letih svojega življenja in še to na strogo naravoslovno - matematično usmerjeni srednji šoli. Velike strokovnosti in znanstvene zanesljivosti tako iz mojih objav, prosim, ne pričakujte in zahtevajte, a ker je zgodovina moja velika ljubezen in poleg branja moj najljubši konjiček, bodo objave takšne, da vsaj povprečno radovednemu bralcu ne bodo dolgočasne.

hermionin blog je in bo vedno literarni blog. Vse ostale teme, ki zaidejo vanj, morajo po načelu odločitve, ki je spremljala njegov nastanek, biti povezane s knjigami in branjem. Tako bo tudi ob pisanju o slovenski zgodovini. Za ta namen sem iz domače knjižnice izbrala primerne knjige na to temo. Kar nekaj jih je, a kakor kaže po površnem prelistavanju, bosta dve od njih tisti, na kateri se bom še posebno upirala. To sta:

• Meta Sluga (urednica), številni avtorji in sodelavci: ZGODOVINA SLOVENCEV, izšla leta 1979 pri Cankarjevi založbi
• Peter Štih in sod. : SLOVENSKA ZGODOVINA. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, izšla leta 2016 pri založbi Modrijan

Nič hudega, če knjigi nista najnovejši. V našo bližnjo zgodovino se tako ali tako ne nameravam vtikati, saj je še prezgodaj in prenevarno. Všeč mi je, da sta knjigi pisani z različnih ideoloških vidikov in tako obe skupaj nudita - recimo - uravnotežen pogled na slovensko zgodovino, oziroma zgodovino Slovencev. Ker smo Slovenci kot narod v več kot 250 000 letni zgodovini človeške naselitve v naših krajih izredno kratkotrajna tvorba, se moji članki ne bodo toliko ukvarjali z zgodovino Slovencev kot z zgodovino na širšem ozemlju, ki se z današnjega vidika lahko označi kot slovensko.

Se že veselim raziskovanja in pisanja! Kako dobro pa mi bo uspelo, boste ocenili vi, moji dragi in cenjeni bralci in bralke bloga, ki vas je na moje veliko veselje vedno več.