Fjodor Dostojevski: Bele noči

Ali sta moški in ženska - takšna kot sta v svojem najglobljem biološkem bistvu -  lahko dobra prijatelja in se ob tem ne zaljubita drug v drugega? Ali njun odnos lahko preveva globoko in iskreno prijateljstvo, ne pa ljubezen, ob kateri in zaradi katere bi se odločila za skupno življenje? Se v odnosu med njima lahko vsa občutja in medsebojna nagnjenja končajo na točki iskrenega prijateljstva in ju ne silijo v še kaj več? Ali pa pravo prijateljstvo brez tistega več ni mogoče in se vse skupaj ustavi pri tem, da sta dva le znanca ali pa kolega, ne pa prava prijatelja? 

Prepričana sem, da odgovore na takšna in podobna vprašanja išče vsako odraslo človeško bitje vsaj enkrat ali dvakrat v svojem življenju. Če je iskalec odgovorov religiozen, mu bo lažje. Sicer pa velja, da so odgovori, do katerih se posamezniki prikopljejo, zelo različni; celo diametralno nasprotni. Nekateri bodo rekli, da je iskreno prijateljstvo mogoče samo med partnerjema, ki se ljubita; drugi se bodo takšnemu odgovoru glasno ali pa pomilovalno smejali.

Tudi novela Fjodorja Dostojevskega, Bele noči, ki je ravnokar izšla v slovenskem prevodu, se ukvarja s to vrsto vprašanj.

Glavna junaka povesti, Nastenka in prvoosebni pripovedovalec - sanjač, kakor sam sebe imenuje, se odločata med tem ali bosta samo prijatelja ali pa si bosta dovolila, da se tudi zaljubita drug v drugega. Njuni pogovori potekajo štiri noči zapored - štiri bele noči.

Bele noči so v ruski literaturi zelo pomembne. Na eno izmed njih se začne tudi roman Vojna in mir, Leva N. Tolstoja. Bele noči se imenujejo noči v Sankt Peterburgu pozno pomladi ali pa v začetku poletja, ko so dnevi tako dolgi, da sonce skoraj ne zaide in so noči zato bele. Na ljudi, njihova dejanja ter občutenja naj bi imele poseben vpliv - tudi na Nastenko in sanjača, ki si kljub temu, da se komaj poznata, na te bele noči zaupata svoji življenjski zgodbi. 

Sanjač pravzaprav nima veliko povedati, čeprav govori v izredno lepo oblikovanih in poetičnih stavkih. Svoje proste ure in noči preživlja osamljen, potopljen v takšna in drugačna sanjarjenja. S tem pravzaprav ni nič narobe, saj domišljija bogati življenje, a vendar se sanjač boji, da s svojimi sanjarijami zapravlja najlepša leta svojega življenja in dopušča, da resnično življenje odteka mimo njega. Poleg tega ga žalosti to, da na svetu nima človeka, za katerim bi jokal in ga pogrešal, če bi ga izgubil.

Nastenka na drugi strani ljubi moškega, ki se je poslovil od nje z obljubo, da se bo vrnil čez leto dni in se poročil z njo. Leto je minilo, moški se je menda vrnil v Sankt Peterburg, a na Nastenko je, vse kaže tako, pozabil. Zaradi tega je obupana in ko v beli noči čaka na svojega moškega, spozna sanjača. Pod pogojem, da ji obljubi, da se ne bo zaljubil vanjo(!), mu pove svojo tragično ljubezensko zgodbo. Sanjač sočustvuje z njo in ji želi pomagati. Med njima se razvije trdna vez prijateljstva, ki bo mogoče prerasla tudi v ljubezen. 

Novela Fjodorja Dostojevskega, Bele noči, je eno izmed njegovih zgodnjih del. Napisal jo je preden so ga zaradi političnega delovanja ob revolucionarnem letu 1848 zaprli in uprizorili namišljeno usmrtitev, ki jo je Stefan Zweig v enem izmed poglavij svoje knjige Zvezdni trenutki človeštva, tako poetično opisal. Bele noči so nastale tudi precej prej kot veliki romani Zločin in kazen, Idiot, Besi in Bratje Karamazovi.

V slovenskem prevodu je novela izšla skupaj s Peterburškim letopisom - zbirko časopisnih feljtonov, v katerih je mladi Dostojevski pisal o svojem doživljanju Sankt Peterburga, jaz pa sem jo brala skupaj s še dvema novelama, ki sta tudi nastali v letu 1848. 

Prva je zelo kratka in ima v nemškem prevodu naslov Christbaum und Hochzeit (Božična jelka in poroka). Na prvi pogled se zdi, da bo pripoved še ena izmed mnogih lahkotnih božičnih zgodb, ki so jih pisali skoraj vsi slavni pisatelji, pa se potek dogajanja obrne v povsem drugačno, temačno smer.

Ein schwaches Herz (Slabo srce) pa je novela polna patetike, iz katere pa lahko potegnemo za današnji čas izredno aktualno sporočilo, to namreč, da je delo v obliki home-office lahko zelo nevarno. Če ob takem načinu zaposlitve ne znamo jasno razmejiti dela od prostega časa, lahko izgubimo razum. Drugo sporočilo novele - da lahko slabotno srce ob preveliki sreči odpove - pa tako ali tako že poznamo od Ivana Tavčarja in njegovega Cvetja v jeseni dalje, s to razliko, da ima pri Dostojevskem slabo srce moški protagonist novele.

Mlad, nedolžen in zelo čustven Fjodor Dostojevski, ki je že natančen opazovalec sveta okrog sebe ter vešč zapisovalec svojih opažanj in občutij. A njegova najboljše literarna dela seveda šele pridejo.