Helga Schubert: Vom Aufstehen

Kaj bi si mislili o materi, ki na svoji smrtni postelji - stara že preko sto let, zaupa svoji hčerki - tudi že preko sedemdeset let stari, naslednje: (moj prosti prevod iz nemščine)

V svojem življenju sem naredila tri junaška dejanja, ki se tičejo tebe.

Prvič: nisem te splavila, čeprav je tvoj oče tako želel in si bila tudi zame pravzaprav nezaželen otrok. Zaradi tebe sva se s tvojim očetom sploh poročila.

Drugič: med begom iz Hinterpommerna v Greifswald sem te celo pot potiskala v otroškem vozičku in ob tem skoraj umrla od izčrpanosti.

In tretjič: ko so v Greifswald vkorakali Rusi, te nisem zastrupila ali ustrelila, kot je to terjal tvoj stari oče. Predme je položil pištolo in rekel naj se ustrelim. "Potem moram ubiti tudi lastnega otroka," sem vzkliknila, "tega pač ne morem storiti."

V življenju si imela srečo. Celo življenje si bila Sonntagskind.

Žensko, ki tako razmišlja in iskreno verjame, da je v teh treh primerih postopala junaško ter da za to zasluži celo zahvalo, je težko imeti za svojo mater.

To je bila mama Helge Schubert.

Helga Schubert, rojena leta 1940, je bila otrok vojne, begunski otrok in otrok razdeljene Nemčije. Imela je samo mamo, saj je oče padel že kmalu po začetku druge svetovne vojne, in z njo je imela sila težaven odnos.

Nekoč, ko je bila stara že enainsedemdeset let, se je prijavila za pogovor pri evangeličanski pastorici, saj se je o svojem težavnem odnosu z materjo želela z nekom pogovoriti. Potožila ji je, da ima težave s četrto Božjo zapovedjo - nikakor ne prenese svoje matere, saj jo ta prizadene vsakič, ko se srečata. Mama ji je tuja in ne more je imeti rada. Kakor tudi mama nima rada nje, svoje hčerke. In to ni v redu. Pastorica, ki je zgledala mlajša od pisateljičinega sina, ji je po kratkem premisleku odgovorila: "Ampak četrta zapoved od vas ne zahteva, da svoje starše ljubite, dovolj je, da jih spoštujete. In to že počnete." Tako se je pisateljica tudi s pomočjo tega pogovora pobotala z materjo, razumela, da tudi njej v življenju ni bilo lahko in se preko tega pomirila sama s seboj in s svetom okrog sebe.

Ni bila pa samo pastorica tista, ki ji je pomagala, da je dosegla notranji mir, veliko si je pomagala tudi sama - pa ne zato, ker je bila po poklicu psihologinja in psihoterapevtka, ampak preko pisanja zgodb. 

Helga Schubert piše že vse svoje življenje. 

Piše o svojih poletnih počitnicah v otroštvu, ki jih je vse - od prvega do zadnjega dne, preživela pri svoji stari mami po očetovi strani. Torej mama le ni mogla biti tako slaba, premišljuje nekje v knjigi Helga Schubert, saj mi je vendar dovolila, da počitnice preživljam pri ženski, ki jo je sama sovražila. 

Piše o življenju v Nemški demokratični republiki - o tem, kakšne kompromise je morala sklepati s komunistično oblastjo, da je preživela, a tudi o privilegiranosti, ki jo je uživala zaradi poklicev, ki jih je opravljala - pisateljice in psihologinje. 

Piše o padcu Berlinskega zidu - tistega dne je bila prav tam, na mestu, kjer se je dogajala zgodovina, in piše o umirjenem življenju v zadnjih letih, v njenem najljubšem kraju, na severu Nemčije, blizu Baltskega morja, v babičini hiši, kjer skrbi za svojega bolnega in onemoglega moža.

Vsako leto v začetku junija potekajo v Celovcu Dnevi nemške literature, kjer podelijo prestižno nagrado, ki je poimenovana po pisateljici Ingeborg Bachmann. Pisatelji berejo odlomke iz svojih del, ki še niso bila objavljena, žirija natančno posluša, prebrano oceni in medsebojno predebatira. Pred leti je to 25 000 evrov vredno nagrado dobila na Koroškem živeča slovenska pisateljica Maja Haderlap in sicer za odlomek iz svojega romana Angel pozabe. 

Tudi na letošnji prireditvi je bila ena od udeleženk koroška Slovenka. To je bila Verena Gotthardt (Je v sorodu z letošnjim nominirancem za kresnika, Vincencem Gotthardtom?). Kritike njenega dela niso bile slabe, a tudi preveč navdušujoče ne, medle bi rekla, tako da Verena Gotthardt s svojim branjem ni prišla med finaliste za nagrado. Nič hudega. Pisateljica je še mlada in še bodo priložnosti, da se dokaže. Prepričana pa sem, da je bila izkušnja iz Celovca  zanjo vseeno zelo dobrodošla. Dobronamerna kritika ji bo pomagala na nadaljnji pisateljski poti.

Prebiranja v Celovcu se ponavadi udeležujejo še neuveljavljeni mladi pisatelji, ki na ta način pritegnejo pozornost različnih nemških založb in lažje izdajo svojo knjigo, ki jo s pomočjo mnenj žirije pred izidom še nekoliko izboljšajo. V letu 2020 je bilo tako dokaj nenavadno, da je na Dnevih nemške literatura nastopala osemdesetletna Helga Schubert. Pisateljica, ki v zadnjih dvajset in več letih ni izdala nobene nove knjige, je pometla s konkurenco in zmagala z zgodbo Vom Aufstehen ali - če prevedem v slovenščino, O vstajanju. Zgodba, ki je čisto na koncu knjige, o kateri pišem, pripoveduje o tem, kaj pisateljica razmišlja in se spominja, ko si zjutraj, sicer že budna, privošči še nekaj minut v postelji. Preden vstane, razmišlja o svoji materi, a tudi o svojem možu, ki ji pripravlja zajtrk - dokler ne zadiši kava, ji še ni potrebno vstati - in ga bo čez nekaj trenutkov lahko objela in pritisnila lice k njegovi rami, vdihnila njegov vonj. To je nekaj, česar njena mama ni bila deležna, saj po moževi smrti v njenem življenju ni bilo nobenega moškega več - za Helgo Schubert pa še eno od dejstev, ki ji je pomagalo, da je svojo mamo bolje razumela in se z njo pobotala.

Lanskoletna nagrada Ingeborg Bachmann je bila za Helgo Schubert še posebno pomenljiva. Nekako je zaokrožila njen pisateljski krog in pomenila uteho za dogodek pred petintridesetimi leti, ko je bila tudi povabljena na Dneve nemške literature v Celovcu, a se prireditve ni mogla udeležiti, ker ji organi oblasti v vzhodni Nemčiji tega niso dovolili.

Knjiga Vom Aufstehen, Helge Schubert, ima podnaslov Ein Leben in Geschichten - Življenje v zgodbah. Nekateri knjigo označujejo kot zbirko kratkih zgodb, a pisateljica se s takšnim poimenovanjem ne strinja. Odlomki knjige so res kakor kratke zgodbe, ki so se rodile iz dogodkov iz njenega več kot osemdeset let dolgega življenja, njenih premišljevanj in opazovanj, a pisateljica je te zgodbe vendarle skrbno povezala med seboj in se potrudila, da se zgradita dramatičnost in primeren pripovedni lok. 

Stil pisanja je umirjen, včasih celo liričen, enak preko cele knjige - čisto v skladu z vsebino in v sozvočju z iskanjem miru in sprave. To pomirjenost pa na vsakih nekaj odstavkov - zdi se kot samo slučajno, prekine kakšno grobo in tragično dejstvo, ki pade kot toča z jasnega in je eno tistih, ob katerih je Helga Schubert trpela, z njimi hočeš nočeš morala živeti, se z njimi soočati in jih globoko v sebi predelati. Knjiga je tako bolj kot zbirka zgodb avtobiografski roman, v katerem pisateljica išče in najde pomiritev same s seboj in s svetom, ki jo obdaja. Obenem pa na svojevrsten način osvetli še zgodovino povojne Nemčije z vsemi njenimi nekoliko manj znanimi, predvsem pa zelo intimnimi, vzponi in padci. 

★★★★☆