Frank Wilmes: Ein letzter Frühling am Rhein

Vse se je začelo neke oktobrske noči leta 1987 v zakajeni diskoteki v Düsseldorfu. 17-letno dekle je skupaj s še nekaterimi proslavljala prijateljičin rojstni dan. Plesala je in se smejala in ni opazila, da ob šanku sedi moški s kozarcem piva v roki in natančno spremlja vsak njen gib. Všeč mu je bila njena visoka postava, svetli lasje in brezhibna polt, odločnost, ki je sevala z njenega obraza in njen nasmeh. Čez čas se ji je približal in jo povprašal, če je kdaj pomislila na to, da bi postala manekenka in se ji v istem stavku že ponudil, da ji na tej poti, če se odloči zanjo, prav rad pomaga, saj ima agencijo, ki išče talente za modni svet. Seveda mu ni verjela. Namesto da bi bila očarana nad pravljično ponudbo, je na pomoč poklicala svoje prijatelje, da jo zavarujejo pred vsiljivcem.

Pa vendar se je tisto noč kljub vsemu odvilo prvo poglavje v zgodbi dekleta, ki je že čez nekaj let postalo eden najprepoznavnejših in najuspešnejših supermodelov, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja krojili modni svet.

Zgodba je resnična. Plavolasa lepotica iz düsseldorfske diskoteke je bila Claudia Schiffer, moški pa Michael Levaton, ki je bil prvi, ki je v njej odkril talent in jo predstavil modnemu svetu.

Nadja Auermann, Christy Turlington,
Claudia Schiffer,
Stephanie Seymour, Cindy Crawford
(The Richard Auermann Fondation, 1994, Versace)

Claudia Schiffer se je dobro znašla - ne samo pri tem, kako uspešno je gradila svojo manekensko kariero, ampak tudi v svojem življenju na sploh. Kljub slavi in denarju je ostala z nogami trdno na tleh, realistična in razumska, kot se za ljudi s severa Nemčije nekako tudi pričakuje.

Za nekatere pa je breme blišča in slave, fotografskih kamer in neskončnih zabav, pretežek. Eno izmed takšnih zgodb opisuje Frank Wilmes v svojem kriminalnem romanu Ein letzter Frühling am Rhein.

Roman se dogaja v Düsseldorfu. Tudi tukaj imamo svetovno znano in zelo uspešno manekenko, ki podobno kot Claudia Schiffer izhaja iz Porenja - obe iz bolj skromnega in podeželju bližjega okolja, kot je mesto Düsseldorf, a ne daleč od njega. Potem se pa podobnost med obema življenjskima zgodbama bolj ali manj konča. Chiaro Walldorf namreč najdejo mrtvo v njenem luksuznem stanovanju na obrežju Rena v Düsseldorfu. Primer raziskuje komisar Kilian Stockberger s svojima sodelavcema.

Luksuzna stanovanjska zgradba na obrežju Rena nudi s svojimi premožnimi in zelo raznolikimi prebivalci hvaležno snov za osnovno tkivo pripovedi. Je moril eden izmed njih? Kako so posamezni sostanovalci povezani s Chiaro? Vprašanj, ki se porajajo ob zasliševanju Chiarinih sostanovalcev, je veliko, možnih odgovorov nanje še več. Pa vendar kljub hvaležni temi pisatelju ne uspe, da bi zgradil napeto kriminalno zgodbo. Raziskovanje primera se vleče v neskončnost in je z ene na drugo stran vse bolj dolgočasno. K temu pripomorejo še trije raziskovalci umora, ki niso prav nič simpatični. Način, kako se pogovarjajo med sabo, naj bi bil zabaven in duhovit, pa je prej zoprn in zatežen.

Še najbolj zanimiva je stavba, v kateri je Chiara Walldorf živela in kjer so našli njeno truplo. Njeno luksuzno stanovanje je namreč v zgradbi, kjer je bil nekoč samostan. S takšno izbiro prizorišča je pisatelj na domiseln način združil dve temi, ki ponavadi ne spadata skupaj - svet blišča in zabave manekenk ter svet askeze in skromnosti redovnic. Poleg tega je Chiara Walldorf globoko verna, kar je v svetu mode - si predstavljam, velika redkost, a v romanu Ein letzter Frühling am Rhein predstavlja zanimivo sozvočje s krajem dogajanja.

Kriminalni roman Ein letzter Frühling am Rhein (Zadnja pomlad ob Renu), Franka Wilmesa, je zelo povprečen izdelek svojega žanra. Za roman sem zvedela v eni izmed radijskih oddaj o literaturi in napačno sklepala, da je, če je izbrana iz množice novih in novih kriminalk ter predstavljena v literarni oddaji, knjiga vendarle nekaj posebnega in vredna branja. Nope.

O romanu tako na tem mestu sploh nisem nameravala pisati, saj je ob takšnih knjigah, ki me ne navdušijo (a me obenem tudi ne razjezijo, opeharijo... ali kar je še podobnih negativnih čustev), me pustijo hladno, težko zbrati energijo in se lotiti pisanja.

Potem pa pridem v Düsseldorf in vidim, da Claudia Schiffer prvič v svojem življenju nastopa kot kuratorka in da je v Kunstpalast razstava fotografij, ki predstavlja njen osebni pogled na modni svet v devetdesetih letih. Kar naenkrat so mi postale jasne vse majhne podobnosti in velike razlike med Chiarinino in Claudijino življenjsko zgodbo - zgodb dveh rojakinj iz Porenja, ki sta v modnem svetu doživeli velikanski uspeh. O tem je pa že vredno kaj napisati. Prepričana sem, da je imel tudi Frank Wilmes, ko je ustvarjal lik Chiare Walldorf, pred očmi Claudio Schiffer - pa čeprav to ni nikjer posebej omenjeno. Bi bilo tudi zelo neokusno.

Ne v stanovanja - tako kot v romanu,

 pač pa v hotel preurejen jezuitski samostan 

v starem delu mesta Düsseldorf.