Melinda Gates: Trenutek dviga

Melinda Gates bi lahko vse dneve poležavala ob bazenu in pila koktajle - če se malo šalim; ali pa bi se vozila z moževo jahto, nakupovala nesramno drage stvari in obiskovala gala prireditve -  vse, karkoli že počnejo žene milijarderjev.
Pa se je odločila drugače. Če napišem, da se je posvetila dobrodelnosti, ne povem veliko. Marsikatera bogato poročena ženska svoje proste ure posveča tej dejavnosti. In z razdajanjem denarja naredi več škode kot koristi. Ne Melinda. Svojega projekta, kako izboljšati svet, se je lotila premišljeno in natančno; tako kot se za perfekcionistko tudi spodobi.
O tem, kako je Fundacija Billa in Melinde Gates nastala, kako je izbirala projekte svoje dobrodelne dejavnosti in kako se je ob tem razvijala in učila tudi Melinda Gates sama, je  natančno popisala v svojem prvencu z naslovom Trenutek dviga.

Knjiga ima podnaslov Kako večji vpliv žensk spreminja svet, in ta stavek nam že pove, da bo glavna vloga tako v knjigi kot tudi pri dobrodelni dejavnosti fundacije, pripadala ženskam. Kajti: Če omogočimo ženskam, da se dvignejo, dvignemo celotno človeštvo. Pot do te resnice pa za Melindo ni bila lahka.

Vse se je začelo s cepljenjem. Z denarjem fundacije sta se z možem namenila izboljšati zdravje otrok v najrevnejših predelih sveta; najbolj učinkovita metoda za dosego tega cilja pa je dobra precepljenost otrok. Projekt je stekel in ženske iz podsaharske Afrike so skupaj s svojimi otroki prepešačile tudi do 20 km, da so prišle do izpostav, kjer je potekalo cepljenje. Potem pa  je sledilo presenečenje. Ko so bili otroci cepljeni, je marsikatera od mladih mamic vprašala: "Kaj pa jaz?" Ne, ni bilo to, da bi bila rada tudi sama cepljena. Želela je samo injekcijo - ne cepiva, ampak kontracepcijskega sredstva. 

In tukaj nastopi modrost - ja, lahko tako rečem, ki jo pri Melindi Gates tako zelo občudujem. Prisluhnila je ženskam. Prisluhnila je tistim, katerih glas ne seže daleč. Ni pametovala - kot počnejo številni "dobrotniki", češ mi najbolje vemo, kaj je za vas, revne, najbolje. Prisluhnila je ženskam in spoznala, da je kontracepcija res tisto, kar te ženske najbolj potrebujejo. Če namreč ženske v revnih predelih sveta lahko odločajo o tem, kdaj bodo imele otroke - se pravi, ne prezgodaj, ne prepogosto in ne prepozno, je to za vse dobro. Otroci lažje preživijo in so bolj zdravi; njihove matere lažje poskrbijo zanje, pa tudi zase in za ostale člane družine. Smrtnost se zmanjša, družine pa se lahko celo izvijejo iz objema revščine. 

Toda kljub temu, da so prednosti kontracepcije jasne, je bil sam koncept splošne dostopnosti do nje za Melindo Gates sporen. Kot predana katoličanka je bila zaradi ideje v dvomu, saj rimsko-katoliška cerkev, se pravi njena cerkev, takšen način načrtovanja družine ne podpira. Pa se je tudi na tej točki pokazala velika modrost avtorice knjige. Strpno se je lotila dialoga z nasprotniki kontracepcije in iskala stvari, ki so jim bile skupne, o katerih so imeli enako mnenje in potem iz tega izhajala, ko je poskušala reševati nasprotja. Odlično. Melinda Gates o svojih projektih piše tako prepričljivo, da bralec knjige ne more, da se ne bi strinjal z njo. Mene pa je prepričala še s svojo naravoslovno-matematično usmeritvijo. Kot inženirka računalništva je pri načrtovanju in raziskovanju svojih projektov sledila naravoslovnim znanstvenim metodam, kar vse skupaj - vsaj zame - pridobi precej večjo vrednost in verodostojnost. Ko je začutila problem, je najprej skupaj s svojimi sodelavci zbrala podatke o tem, jih nato analizirala in končno poiskala rešitev zanj. Šlo je kot po kakšnem računalniškem algoritmu.

Ko je fundacija Billa in Melinde Gates uspešno izvedla projekt kontracepcije, pa zgodbe še zdaleč ni bilo konec. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je glavno šele začelo. Kar same od sebe so se pokazale nove potrebe, kjer bi bilo potrebno vlagati trud in denar ter s tem spreminjati napačne prakse, ki vzdržujejo revščino. Pisateljica vsa ta področja svojega delovanja natančno opiše: problem neplačanega dela, otroških porok in kmetovanja. Povsod so ženske v središču njenega zanimanja in to več kot upravičeno. Ženske so namreč tiste, ki opravijo največ neplačanega dela (se pravi dela v gospodinjstvu) in zaradi tega nimajo časa, da bi se polotile drugih stvari - npr. študija. Deklice v nekaterih delih sveta poročajo že v otroštvu, to pa zato, da so še neizoblikovane osebnosti, ubogljive in jih je lažje voditi ter pokoriti. Če se ženske pouči o uspešnih načinih kmetovanja in se jim pusti, da samostojno kmetujejo, so uspehi velikanski. Melinda Gates o vsem tem natančno piše in vsak vidik svoje dobrodelne dejavnosti opiše v enem od poglavij. Veličastno delo, ki zasluži vse občudovanje. Knjigo sem brala z velikim zanimanjem in marsikatere stvari povezane z revščino na različnih koncih sveta, ki je skoraj vedno tudi vzrok za neenakopravni položaje žensk, so mi zdaj precej bolj jasne.

Potem pa pisateljica na žalost zapusti kraje, kjer je njena pomoč potrebna in dobrodošla ter se preseli k nam, v zahodno družbo.

V poglavju Ženske na delovnem mestu sem pa potem - kako hudo mi je bilo pri tem! - popolnoma izgubila veselje do branja. Melinda Gates je s tem poglavjem tako lahkotno in nekritično zaplavala v vode poceni feminizma, da me je stiskalo od razočaranja. Tega glede na njeno pretanjeno, logično in s podatki okrepljeno pisanje v predhodnih poglavjih nisem pričakovala in je ni vredno. Poslušajte naslednje floskule: 

Povsod po svetu dajejo ženskam na delovnem mestu vedeti, da nismo dovolj sposobne ali dovolj pametne. Ženske prejemajo nižje plače od moških. Nebele ženske dobivajo še manj. Dalj traja, da napredujemo ali da dobimo povišico. Imamo manj možnosti za usposabljanja. Bolj smo tudi ločene druga od druge kot moški, zato lahko traja dolgo, preden ugotovimo, da nismo me krive, da se ne počutimo vključene, temveč je to posledica obstoječe kulture.

Kar takole vsevprek in brez natančnejše analize ter razlage nizati trditve, o katerih ni dovoljeno niti dvomiti in ki veljajo za VSE ženske, se mi zdi ponižujoče in me kot žensko žali.

Kot protiutež takšnim trditvam lahko postavim svojo poklicno pot. Nikoli - ne v Sloveniji in ne zdaj v Nemčiji, kjer sem celo tujka - nisem občutila, da bi bila zaradi svojega spola na delovnem mestu kakorkoli zapostavljena.
Rekli boste, da sem imela srečo. Mogoče sem izjema. Ali pa sem ena od tistih - kot pravi Melinda Gates - ki ne zahtevajo preveč, kažejo negotovost same vase, ne skušajo priti do vpliva, se ne izpostavljajo in se trudijo ugajati.
Mislim, da ne. Bolj verjetno je, da obstajajo tudi drugačne zgodbe, kot jih niza pisateljica v knjigi Trenutek dviga - takšne, v katerih moški niso VEDNO tisti, ki zatirajo ženske in jim ne dovolijo, da bi razvile vse svoje talente in sposobnosti.
Naj ob tem spet dodam svojo zgodbo. Če sem v službi kdaj doživela kaj neprijetnega, je bilo to ponavadi s strani žensk - kolegic ali tistih, ki so mi bile nadrejene. Na žalost. A za takšne zgodbe v feministični knjigi Melinde Gates, kjer ženske vedno držijo skupaj, pač ni prostora. Škoda. Dobrodelna zgodba Melinde Gates se tako zruši sama vase in pusti grenak vtis. Vsaj meni ga je.

A ne menite se preveč za moje mnenje. Glede dandanašnjega feminizma pogosto reagiram preveč prizadeto in preko vseh dopustnih meja. Knjiga je vsekakor vredna, da jo preberete! Prepričana sem, da bo ta zadnji del besedila, ki je mene tako zelo razočaral, pri kakšnih drugih bralkah in bralcih vzbudil povsem drugačne občutke. Takšne, kot so jih pri meni prve tri četrtine branja. Ali pa bo celo predstavljal nujno potrebni aktivistični višek knjige. Ljudje smo pač različni. Me prav zanima, kako drugačno bo vaše mnenje:)

Bill in Melinda Gates
(vir: Wikipedia)

Gates, Melinda

Trenutek dviga

iz angleščine prevedel: Samo Kuščer

naslov originala: The Moment of Lift

Ljubljana, 2019, UMco (Zbirka Angažirano)

288 strani

ISBN 978 961 7050 38 7

Frankfurtski knjižni sejem 2019

Še tri leta!

Napočil je čas za odštevanje. Leta 2022 bo na Frankfurtskem knjižnem sejmu najpomembnejša Slovenija. Kot častni gostji sejma ji bo posvečena velika pozornost, veliko razstavnega prostora v prvem nadstropju Foruma in veliko časa v različnih pogovorih in predstavitvah. V vmesnem prostoru pod razstaviščem pa se bo jedlo slovensko hrano v šik slovenski restavraciji. Tako je to ponavadi z državo gostjo na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Se že veselim!

Do takrat pa še dve moji običajni poročili s Frankfurtskega knjižnega sejma. Letošnjo vsebuje zelo - lahko bi rekla tudi samo - osebne high-lights sejma. O drugih podatkih s prireditve (kako velik je bil sejem, koliko knjig je  bilo razstavljenih in ali nakup knjig in branje na sploh še vedno upadata) lahko preberete kje drugje. 

Drago Jančar, Slovenija

Na prestižnem prostoru Modre zofe se v petih dneh sejma v pol urnih pogovorih z moderatorji nemške televizijske hiše ZDF zvrsti okrog 75 pisateljev in pisateljic. V primerjavi s tisočimi novih knjig, ki so bile izdane v preteklem letu in so razstavljene na Frankfurtskem knjižnem sejmu, je to izredno majhna številka. Vsakdo si želi sedeti na Modri zofi, saj na ta način njegova knjiga postane opazna in izstopi iz nepregledne množice ostalih razstavljenih knjig.
Kako velik dosežek je bil to, da so na letošnjem sejmu na pogovor na modri zofi povabili Draga Jančarja, si je ne da bi redno spremljal sejma in dogodkov povezanih z njim, predvsem pa občutil vso velikansko množico knjig, ki sili z razstavnih polic, težko predstavljati - še posebej zato, ker ne gre za nemškega pisatelja, pisatelja iz države častne gostje sejma ali pa kakorkoli razvpitega pisatelja (kakršen je npr. Slavoj Žižek, ki je bil pred dvema letoma tudi gost na modri zofi).

Drago Jančar je predstavljal svojo zadnjo knjigo, In ljubezen tudi, ki je pred kratkim izšla tudi v nemškem prevodu z naslovom Wenn die Liebe ruht. Najboljši slovenski pisatelj leposlovja ima sicer v nemški jezik prevedenih že celo kopico knjig, a takšnega uspeha, kot ga žanje ta njegov zadnji roman, ni doživela še nobena. V Avstriji je uspešnica št.1 in je na samem vrhu lestvice knjig meseca oktobra, ki ga pripravlja avstrijska radiotelevizija ORF, in podoben uspeh si lahko obeta tudi v Nemčiji.

Pogovor je potekal v prijetnem vzdušju. Poleg vsebine romana so bile predstavljene tudi razmere v Mariboru v času pred, med in po 2. svetovni vojni (zelo objektivno); s tem, da je moderatorka posebej poudarila, da dogajanje ne poteka v Marburgu - mestu, ne daleč od Frankfurta, ampak v drugem največjem slovenskem mestu:) Beseda je tekla tudi o tem, da so leta 1941 nekateri Mariborčani - in to ne samo predstavniki nemške manjšine, ampak tudi nekateri Slovenci, z veseljem sprejeli prihod Nemcev, ker jim življenje v Kraljevini Jugoslaviji ni bilo pogodu in so si želeli vrnitev Avstro-Ogrske. V naslednjih letih so potem ugotovili, da so z gestapom in SS dobili vse kaj drugega, kot so pričakovali in upor v obliki partizanstva je bil logična posledica. Nasilje povzroča še večje nasilje, vse to pa vodi do žalostnega zaključka, da se v vojnem času še ljubezen utrudi - kakor je v eni izmed svojih pesmi ugotovil že lord Byron; verz iz pesmi pa je Drago Jančar uporabil za naslov svojega romana.

Mojo recenzijo o romanu In ljubezen tudi lahko preberete tukaj.

Karl Ove Knausgård, Norveška

Poznamo ga. Poleg pisca tipičnih skandinavskih kriminalk Jo Nesbø-ja, je to najbolj znan in slaven sodobni norveški pisatelj. V šestih debelih knjigah z naslovom Moj boj je natančno in iskreno - bolj avtobiografsko pač ne gre, opisal svoje življenje. V slovenščino imamo zaenkrat prevedeno prvo in drugo knjigo.

Norveška je bila letos častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in norveški pisatelji so bili v središču pozornosti. Karlu Oveju Knausgårdu je pripadla čast, da je imel govor na otvoritveni slovesnosti. Gre za zanimivo in pomenljivo besedilo, v katerem se je dotaknil zgodovine Frankfurtskega knjižnega sejma (prvi je bil organiziran že leta 1478, le nekaj let potem, ko je Gutenberg natisnil prvo knjigo) in ostalih za človeško kulturo pomembnih dogodkov, ki so se v zgodili nedaleč stran od prizorišča knjižnega sejma. Tako se je razgovoril tudi o temi, ki ga že od nekdaj vznemirja in straši - o hudiču, ki mu ljudje prodamo svoje duše, pa naj bodo to umetniki (on sam s svojo knjigo Moj boj) ali pa znanstveniki (ki manipulirajo z življenjem), in ja, Faust, ki sta ga opisovala Goethe in Thomas Mann, se je menda sprehajal po univerzah v krogu 100 km od Frankfurta. Hudiča samega pa je menda videl menih v Wartburgu - 149 km stran od Frankfurta, neke zimske noči, ko je prevajal Biblijo v nemščino, in to ni bil nihče drug kot Martin Luther.

Karl Ove Knausgård pa na knjižnem sejmu v Frankfurtu ni bil samo zaradi svojega otvoritvenega govora, ampak je predstavljal tudi svojo novo knjigo, oz. njen prevod v nemškem jeziku. Knjiga govori o tem, kako on razume in doživlja v svetu najbolj znanega norveškega slikarja Edvarda Muncha. Munch je najbolj znan po svoji sliki Krik. Če jo slučajno ne poznate, si oglejte emoji-je na svojem telefonu, pa boste vedeli, za kaj gre. 😱😱Muncov krik je namreč postal že skoraj nekaj takega kot Leonardova Mona Lisa, splošno prepoznaven, že prava kulturna ikona današnjega časa. Predstavlja mešanico strahu in groze, ki trpinči sodobnega človeka.

A Krik je samo ena izmed 1700-ih slik, ki jih je naslikal Edvard Munch. Munchov muzej v Oslu, ki hrani njegova dela, ima samo omejeno velik razstavni prostor, tako da tam zmorejo prirejati le različne tematske razstave s skrbno izbranimi slikami. Pri postavitvi ene izmed takšnih razstav so za pomoč zaprosili Karla Oveja Knausgårda. Naloga je bila zanj velik izziv, saj še nikoli ni bil kurator kakšne razstave, a vendar tudi izredno prijetno opravilo. Knausgård se namreč čuti s svojim rojakom slikarjem globoko in tesno povezan. Da bi ga še bolje razumel, je prebral marsikaj iz njegove zapuščine in obiskal kraje, kjer je živel. Poglobil se je v njegovo življenje, mišljenje in ustvarjanje. Poleg razstave, na kateri prav zanalašč ni Krika, pač pa druge manj znane Munchove slike, je nastala tudi knjiga, v nemškem prevodu z naslovom So viel Sehensuht auf so kleiner Fläche, ki ni toliko knjiga o Edvardu Munchu kot knjiga o Karlu Oveju Knausgårdu, ki razmišlja o Munchu in preko njega tudi o svojem lastnem življenju.

Knjigo bom vsekakor prebrala; še posebej potem, ko sem si ogledala dokumentarni film o postavitvi te razstave (na programu Arte, The Art of Museum). V okviru Frankfurtskega knjižnega sejma in Norveške kot častne gostje sejma pa so tudi v  v Düsseldorfu odprli razstavo Munchovih del pod kuratorskim vodstvom Karla Oveja Knausgårda. Must-see za vse ljubitelje Edvarda Muncha in Karla Oveja Knausgårda.

Denis Scheck, Nemčija

Denis Scheck vodi izredno zanimivo literarno oddajo na nemški televiziji ARD, z naslovom Druckfrisch. V njej na nenavadnih krajih - na prostem v naravi ali pa kar sredi ceste, v knjižnicah ali skladiščih, na kratek in zelo jasen način komentira knjige, ki so ravno izšle na nemškem knjižnem trgu. Redno komentira tudi knjige z različnih lestvic uspešnic, npr. knjige, ki so na seznamu SPIEGEL-Bestseller. Pogosto je prav neizprosen in kakšno od novoizdanih knjig, ki je po njegovem mnenju slaba, celo zaluča v koš za smeti. Tako se je zgodilo z zadnjo v nemščino prevedeno knjigo, povsod po svetu znanega pisatelja tipičnih skandinavskih kriminalk, Jo Nesbø-ja z naslovom Messer ali Nož.

Denis Scheck je na sejmu nastopil v okviru svoje oddaje Druckfrisch in predstavil najboljše knjige, ki so bile v zadnjem letu predstavljene v njegovi oddaji. Zanimiv izbor:)

Poleg tega pa je predstavil tudi knjigo, ki jo je sam napisal. Imenuje se - nič kaj sramežljivo, Schecks Kanon in predstavlja 100 najpomembnejših del svetovne literature. Zlahka si predstavljam, da voditelja literarne oddaje, ki prebere in pregleda tako veliko knjig ter jih zna tako zanimivo predstaviti občinstvu, nenehno sprašujejo, katere knjige se splača prebrati. No, s svojo knjigo je zdaj odgovoril na to vprašanje. Sestavil je namreč svojevrsten seznam 100-ih knjig in vsak naslov pospremil še s krajšo razlago.
Ja, na seznamu so knjige kot Tolstojeva Vojna in mir, Proustovo Iskanje izgubljenega časa, Zločin in kazen Dostojevskega ali pa Fontanova Effi Briest. A na njem najdete tudi Tolkienovega Gospodarja prstanov in Harryja Potterja Rowllingove ter celo Kljukca s strehe Astrid Lindgren. Pri izboru knjig se je namreč držal načela, da v njegov kanon spadajo le tiste knjige, ki potem, ko jih preberemo, spremenijo naš pogled na svet.

Prav gotovo več kot zanimivo branje.

Alban Nikolai Herbst, Nemčija

Nenavadne življenjske zgodbe pisateljev me vedno pritegnejo. Alban Nikolai Herbst je bil rojen leta 1955 in je najprej delal kot odvetniški vajenec (nekaj takega kot skoraj dvesto let pred njim Jack Engle). Šele po služenju vojaškega roka je maturiral na večerni gimnaziji in nato študiral filozofijo, zgodovino in sociologijo. Po končanem študiju je dolga leta delal kot borzni posrednik, a obenem pisal tudi leposlovna dela. Njegov  roman Meere je povzročil škandal. Prijateljica - tudi mati njegovega otroka, se je v delu prepoznala in kot tožilka po poklicu, uspela preprečiti izdajo romana. Za Albana Nikolaija Herbsta je bil to velik hendikep, saj mu je bila zaradi tega zaprta pot do mnogih založb in tako tudi do izdaje drugih njegovih del. Protiutež za oteženo izdajanje knjig je našel v literarnem blogu Die neue Dschungel. Anderswelt, ki ga je začel pisati in s katerim je dosegel precejšen uspeh. Čez nekaj let je prijateljica prepoved izdaje romana umaknila in Meere je lahko izšel v nespremenjeni obliki.

Alban Nikolai Herbst je na Frankfurtskem knjižnem sejmu predstavljal dve debeli knjigi, v katerih so zbrane  njegove kratke pripovedi. V tisti z naslovom Wanderer (Pohodnik) so zbrane zgodbe, ki jih je napisal do približno 90-ih let prejšnjega stoletja; v drugem delu z naslovom Wölfinnen (Volkulje) pa so njegove novejše krajše zgodbe. Zgodbe so si menda med seboj zelo različne in naravnost odlične (je rekel eden od moških recenzentov); predstavljajo tipično moško literaturo, ki v današnjem času ni več tako zelo cenjena. Temu primerna je bila tudi predstavitev knjige na Frankfurtskem knjižnem sejmu - v odmaknjenem kotičku dvorane, s samo nekaj stoli za poslušalce (ki pa kljub temu niso bili zasedeni) in z iskreno zahvalo pisatelja poslušalcem, da smo si našli čas in ga prišli poslušat. 

No, kratka zgodba z naslovom Svenja iz prvega dela zbirke je že na mojem kindlu:)

Per Petterson, Norveška

To je poročilo o dogodku, ki ga ni bilo. Za soboto ob 16:00 je bil na glavnem odru razstavnega prostora častne gostje sejma, Norveške, predviden pogovor s Perom Pettersonom. Neki stari gospe sem s kancem slabe vesti pred nosom zasedla prosti sedež na prireditvenem prostoru in se z olajšanjem zazrla proti odru, da prisluhnem pisatelju, tudi v Sloveniji dobro poznanega romana Konje krast. Pa me je čakalo veliko razočaranje. Na odru so pripravljali neko drugo prireditev z drugimi gosti.
Pogovor s Perom Pettersonom je moral biti odpovedan - enkrat v času od trenutka, ko sem sem se pripravljala na obisk sejma in si zabeležila prireditev pa do te sobote na sejmu. Nikjer ni bilo nobenega obvestila, zakaj je prišlo do odpovedi in kdo je odpovedal. No, potem ko sem prebrala uradno publikacijo, ki so jo izdali Norvežani v okviru svojega mesta častne gostje, Der Traum in uns, mislim, da vem, kaj je bil vzrok. Prav verjetno je bil Per Petterson tisti, ki se je odpovedal pogovoru.  

V publikaciji je namreč tudi članek o njem in iz izjav je zlahka razbrati kakšen človek je Per Petterson - izredno občutljiv, hitro se ga lahko prizadene z neprimerno izjavo; poslušanje in odgovarjanje na recenzije njegovih del, pa je zanj tudi izredno stresno. Zato že vrsto let pred izdajo vsake svoje nove knjige na Norveškem odpotuje v tujino in se izogiba vsakršnemu stiku z javnostjo. Takšno pomanjkanje samozavesti je pri tako uspešnem pisatelju kot je Per Petterson težko verjetno, a vendar je prav mogoče, da se je nekaj podobnega zdaj zgodilo tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Mogoče se res ni želel soočiti s pogledi nemških kritikov in bralcev na njegovo novo knjigo - v nemškem prevodu z naslovom Männer in meiner Lage. Knjiga je izšla v isti prestižni nemški založbi Hanser kot Jančarjeva knjiga Wenn die Liebe ruht.

A Peru Pettersonu se zaradi te svoje najnovejše knjige ne bi bilo treba skrivati pred bralci, saj so kritike romana zelo dobre in ga nikakor ne bi mogle prizadeti. Roman je, pravijo, poln melanholije in nežnosti; pripoveduje pa o moškem, ki je odpovedal kot mož, kot oče in kot pisatelj in je zaradi tega nedaleč od popolnega propada, a se na koncu vendarle zbere do te mere, da prepozna svojo odgovornost, ki jo ima predvsem do svoje starejše hčerke. Zelo zanimivo:) Mogoče dobimo knjigo tudi v slovenskem prevodu.

Peter Handke, Avstrija

Na koncu še nekaj besed o pisatelju, ki ga na Frankfurtskem knjižnem sejmu ni bilo, a se je o njem veliko govorilo. Zelo veliko pogovorov na Modri zofi pa tudi drugod se je namreč končalo s vprašanjem: Kaj pa vi menite o letošnjem Nobelovem nagrajencu za literaturo?

Odgovore na vprašanje lahko, po mojem mnenju, razdelimo v dve skupini. Ena je tista, ki jo zastopa Saša Stanišič - letošnji dobitnik nemške literarne nagrade, ki jo je dobil za svoj roman Herkunft. Njegovo mnenje je bilo jasno odklonilno - ljudje, kot je Peter Handke, Nobelove nagrade ne bi smeli dobiti.

Saša Stanišiča razumem. Zaradi Miloševićeve politike, na stran katere se je Peter Handke pred leti tako jasno in nedvomno postavil, je moral bežati od doma.

A pri takšnih impulzivnih izjavah je vendarle treba biti tudi previden, saj so lahko nevarne. Drago Jančar in Denis Scheck sta na to vprašanje odgovorila bolj zadržano in precej bolj objektivno. To drugo skupino odgovorov na prav gotovo neprijetno vprašanje lahko najlažje ponazorimo z vprašanjem, ki ga je zastavil Denis Scheck in nanj tudi odgovoril:

Können die schlechte Menschen gute Literatur schreiben?

Leider ja.

(Ali lahko slabi ljudje pišejo dobro literaturo?

Na žalost da).

Tisti, na žalost, je najbolj pomenljiv.

In nagrada je vendarle literarna, kajne?

Frank Herbert: Peščeni planet

Moje navdušenje nad filmsko sago Star Wars oz. Vojna zvezd (o tem navdušenju lahko berete tukaj in tudi tukaj) je ob prebiranju romana Dune ali Peščeni planet, Franka Herberta, skopnelo kot lanski sneg. Zakaj? Zato ker je George Lucas - verjetno zaradi pomanjkanja lastne domišljije ali pa le iz ležernosti, v svojih filmih uporabil ogromno idej in zamisli iz Herbertovega romana (ne da bi o tem kadarkoli in kakorkoli obvestil gledalce filmov ali pa za dovoljenje prosil pisatelja Peščenega planeta) in ker filmi Star Wars potem, ko spoznamo roman Dune, kar naenkrat postanejo plehki, površinski in nezanimivi. Najbolj moder stavek, ki ga je kdaj koli izrekel najpametnejši in najizkušenejši junak Vojne zvezd - ni dvoma, da je to Yoda - ob čisto običajnih izrekih Muad'diba iz knjige Peščeni planet zveni kot blebetanje in čvekanje brez globlje vsebine. 

V tem zapisu nikakor ne bom primerjala obeh del - filmov Star Wars in znanstveno - fantastičnega romana Dune. Se ne spodobi. Roman Peščeni planet je v vseh pogledih - pa če govorimo o dramatičnosti zgodbe, orisu junakov ali pa o moralno - filozofskih vidikih pripovedi, eno galaksijo, če ne kar celo vesolje, boljši od Lucasovih filmov.

K pravemu vtisu romana Peščeni planet pa vam verjetno ne bo pomagal tudi ogled istoimenskega filma, ki ga je leta 1984 posnel David Lynch (ki se, mimogrede, svojega filma zelo sramuje) s Kylom MacLachlanom v glavni vlogi. Prav mogoče je, da bi vas film speljal na povsem napačne poti razmišljanja in vas vzpodbudil celo k temu, da bi se romanu začeli posmehovati, pa čeprav film pravzaprav sploh ni slab. Kaj takega si pa roman Peščeni planet ne zasluži.

Kyle MacLachlan kot Paul Muad'dib
(vir: Dune, Universal)

Dogajanje v romanu je postavljeno v prihodnost v neki neznan predel vesolja. Nastopajo ljudje, katerih predniki so nekoč živeli na Zemlji. To sicer ni nikjer jasno povedano, a nekatere, komaj opazne stvari (npr. citati iz Biblije), namigujejo na to, da bi bili junaki romana lahko Zemljani, ki so že toliko razviti, da brez velikih težav potujejo po vesolju in naseljujejo nove planete. Ti ljudje so nekoč v preteklosti že prestopili kritično točko razvoja, na kateri se v tem trenutku nahaja naša civilizacija. S tem mislim na obdobje vse večjega razvoja ter pomena računalnikov in umetne inteligence. Mi smo se odločili zanje, saj zaradi njih lažje in boljše živimo. A vsi vemo, da smo zaradi velike odvisnosti od računalnikov in drugih elektronskih naprav tudi bolj ranljivi in občutljivi.
Teh slabosti so se zavedali predniki ljudi iz romana Peščeni planet, ko so se odločili za drugačno pot, kot je naša. Niso želeli potuhe, ki bi jim jo dajali stroji in naprave, ki bi lahko celo mislili namesto njih. Bali so se, da bi zaradi njih postali mehkužni in so se tako raje odločili, da namesto tega, da razvijajo umetno inteligenco, razvijajo svoje lastne miselne sposobnosti. Na tej alternativni poti, ki jo je izbralo človeštvo, potem sloni celotna zgodba romana in če se tega med branjem tudi zavedamo, se ne posmehujemo določenim čudaškim dogodkom in težko predstavljivemu poteku zgodbe (kar tako radi počnejo ljudje, ki ne berejo znanstvene fantastike), pač pa se nam odprejo čudovita obzorja nekega povsem drugačnega načina življenja in obstajanja človeške rase, ki bi bilo lahko mogoče celo resnično.

Posebno intenzivnega urjenja miselnih, pa tudi fizičnih sposobnosti, je bil deležen osrednji junak romana, Paul Atreides, imenovan tudi Muad'dib. Ko vstopimo v pripoved, je Paul star petnajst let in njegov oče je ravno začel vladati na puščavskem planetu Arrakis, na katerega se je po ukazu imperatorja Shadama IV preselila njegova družina - poleg očeta, vojvode Leta, še mati, konkubina gospa Jessica. A stvari se ne odvijajo tako, kot je rodbina Atreidov pričakovala. Njim sovražna družina Harkonnenov, ki je do sedaj vladala planetu, svoje oblasti ne namerava kar tako prepustiti prišlekom. Paul je prisiljen iskati zavetje med domačini Arrakisa, t.i. Fremeni - svobodnim puščavskim ljudstvom, ki je zato, da je lahko preživelo v izredno neugodnem življenjskem okolju, ustvarilo prav posebno kulturo in razvilo sila nenavadne običaje.

Na Arrakisu, imenovanem tudi Dune ali Sipina, je največje bogastvo voda. Ker je tako dragocena, ima med prebivalci skoraj mističen ali celo religiozen pomen. Nobena kapljica se ne izgubi. Tista, ki jo Fremeni izdihajo ali preznojijo, se spet ujame v žepih posebne, za življenje v puščavi narejene hidrobleke, in je - čeprav postana, mlačna in tudi malo slana - spet primerna za pitje. Tisto, ki ostane v truplih, je potrebno izcediti. Kajti: Meso pripada človeku, njegova voda pa plemenu. 

Fremeni imajo pred očmi jasno postavljen cilj: nekoč, ko bodo zbrali dovolj vode in zasadili dovolj rastlin, bodo svoj puščavski planet preoblikovali do te mere, da bo voda tekla po njegovi površini (beri: imeli bodo reke in morja) in voda bo padala tudi z neba (beri: deževalo bo). A da bodo ta cilj nekoč dosegli niso dovolj samo veliko vode, močna volja in trdo delo (katero puščavsko pleme pa je že kdaj na takšen način puščavo spremenilo v gozd?) - pri uresničitvi želje imajo pomembno vlogo še velikanski puščavski črvi in posebna snov, ki jo je najti samo v puščavskem pesku Arrakisa, a je od nje odvisno marsikaj v vesolju - začimba melanže. Tako Fremeni tudi trgujejo in podkupujejo. 

To, kako je pisatelju uspelo prikazati kulturo Fremenov, ki je - kakor ugotavlja gospa Jessica, globoka in široka, a tudi čudaška, se mi zdi čudovito. Njihova ekologija in mitologija sta tesno prepleteni. V samem središču prepleta pa je poleg vode in upanja na raj na Arrakisu tudi pričakovanje prihoda prav posebnega junaka - preroka ali celo odrešitelja. Da je ta junak Paul Muad'dib bralci vemo že od samega začetka romana. Vsako poglavje knjige se namreč začne z odlomki besedil različnih knjig, pripovedi in legend, otroških knjig in komentarjev o življenju in delu Muad'diba, in iz njih se da jasno razbrati, kako pomemben in poseben je bil Paul Atreides in v kakšno legendarno osebo se je razvil.

A legenda je vedno nekaj drugega kot resnično življenje. Paul iz mesa in krvi je precej drugačen od Muad'diba iz hvalnic in legend. Kljub vsem sposobnostim in modrostim, zaradi katerih je pravzaprav nepremagljiv, je to vendarle povsem običajen mladenič, ki se mora še veliko naučiti, ki naredi tudi kakšno napako, je včasih nesiguren in ne ve, kaj bi storil; predvsem pa se mora prav pogosto in močno truditi, da ga ne preplavi strah. Najbolj se boji prihodnosti, ki jo vidi v svojih videnjih. V teh videnjih poteka sveta vojna ali džihad in on je tisti, ki v njej igra glavno vlogo. Na krvavem pohodu po vesolju ga spremlja fanatična množica vernikov, ki o njem pišejo legende in bi zanj storili vse. Paul Muad'dib pa noče, da bi se svet vrtel na takšen način. Dogodke, ki jih vidi v svojih videnjih, želi preprečiti. Mu bo to uspelo? Mu bodo to dovolili? In ali sploh lahko vpliva na potek dogodkov? 

Roman Franka Herberta, Peščeni planet, je čudovita upodobitev nekega alternativnega načina življenja, za katerega bi se ljudje mogoče lahko odločili in ga tudi živeli - če predpostavimo, da se um in mišice res lahko izuri do te mere, kot je opisano v romanu, kar pa je malo verjetno. 

Dogajanje romana je postavljeno na peščeni planet, ki je kljub svoji pustoti, neznosni vročini in nevarnostim, ki prežijo na vsakem koraku, tudi izredno lep. Ko pisatelj opisuje sipine, oblite z mesečino, in redko rastlinstvo, ki so ga domačini s toliko truda, ljubezni in upanja zasadili v suha puščavska tla, bralec ne more, da ne bi vzljubil tako planeta kot tudi njegovih prebivalcev. Malo sta me strašili le izredna krutost in verska fanatičnost puščavskega ljudstva Fremenov. A da se  bosta te dve njihovi lastnosti omilili, če že ne povsem odpravili, bo tako ali tako poskrbel njihov Muad'dib:)

Tisto, kar se me je pri branju romana najbolj dotaknilo, pa je vendarle nekaj drugega. Roman Franka Herberta, čeprav napisan davnega leta 1965, s prstom kaže na napake, ki jih delamo ravno v današnjem času. Paul Muad'dib mi je pokazal, kako drastično drugačni so današnji najstniki v primerjavi z njim. Saj ne, da bi bil glavni junak Peščenega planeta nekaj nedvomno realističnega, pa vendar... Koliko dandanašnjih najstnikov, ki so zasičeni z digitalnim svetom, ki se med seboj pogovarjajo samo še preko WhatsAppa in podobnih aplikacij, je še sposobnih tako kot Paul iz izraza na obrazu, drobne kretnje ali pa intonacije glasu sogovornika, ugotoviti, s kašnim človekom imajo opraviti, kakšne namene ima le-ta z njimi, domnevati, ali govori resnico ali pa jih namerava hudo nalagati? Ne prav veliko. Ali so zaradi tega šibkejši in imajo manjše možnosti za preživetje? Ne vem. Možno je namreč tudi to, da takšne sposobnosti v današnjem času niso več potrebne. Kdo bi vedel. 

Dobre znanstveno - fantastične knjige vedno sprožajo takšna in podobna vprašanja. To je potem tisto glavno, zaradi česar jih je vredno brati:)

No, iz njih pa se lahko naučite tudi kaj čisto praktičnega. Iz Duna, n.pr. eno izmed litanij, ki sta jo Paul in gospa Jessica redno uporabljala. Čisto mogoče je, da se boste z njenim ponavljanjem tudi vi znebili strahu, ki nas vse kdaj pa kdaj prav grdo muči. Spomnite se samo na novelo Stefana Zweiga, Strah.

Strah je morilec razuma. Strah je majhna smrt, ki prinaša popolno uničenje. Soočil se bom z njim. Dovolil mu bom, da me preide in mine. In ko bo mimo, si bom z notranjim očesom ogledal njegovo sled. Kjer je bil nekoč strah, ne bo ničesar. Ostal bom le jaz.

Pa veliko užitkov pri branju enega izmed največjih klasikov znanstveno-fantastične literature!

★★★★☆

Frank Herbert
(1920-1986)
(vir: Wikipedia)

Herbert, Frank

Peščeni planet

iz angleščine prevedel: Igor Harb

naslov originala: Dune

Ljubljana, Sanje, 2018

519 strani

ISBN 978 961 274 581 3

Edna O'Brien: V gozdu

Nekatere knjige so na meji tistega, kar je še moč prenesti. Zdi se, da njihove teže ne bo mogoče vzdržati. Knjigo je lažje odložiti in pogledati stran, kot pa jo do konca prebrati. A če jo uspemo prebrati, smo nagrajeni z bogastvom, ki ni dosegljivo vsakomur. 

Ena takšnih je knjiga Edne O'Brien, V gozdu. Breme, ki jo dela tako težko, je zlo - zlo v njegovi najčistejši obliki. Tisto, ki se naseli v človeškem bitju in uničuje. Nanj nihče ne more veliko vplivati. Lahko ga le malo omilimo - ali pa ojačamo (kot se je to zgodilo v romanu Edne O'Brien), prav veliko pa žal ne moremo narediti. Z zlom se je težko soočiti.

Roman V gozdu je navdihnjen po resničnih dogodkih. Je fikcijska upodobitev tega, kar se je leta 1994 res dogodilo. Takrat je namreč v grofiji Clare na Irskem domačin, ki je bil med prestajanjem zaporne kazni na dopustu v domačem kraju, ubil mlado žensko, njenega triletnega sina in duhovnika iz sosednje grofije. Trupla so našli v bližnjem gozdu; vsi so bili ustreljeni od blizu.

Potek resničnih dogodkov in tako tudi glavni obris fikcijske zgodbe, nam je razložen že na samem začetku, v avtoričini pripombi k romanu. Zgodba torej ni tisto, kar bralca žene pri branju romana, pač pa spraševanje, kako in zakaj se je to zgodilo. In tukaj pisateljica pogleda zlu naravnost v oči in pogleda ne odmakne tudi, ko je najhuje.

Pripoved se vije v kratkih poglavjih, ki so pisani s perspektive različnih nastopajočih oseb. Prav hitro spoznamo življenjsko zgodbo mladega morilca. Več imen ima - vsako odseva posebno obdobje v njegovem življenju. 

Kinderschreck. Tako ga je imenoval Nemec, ko je ukradel puško. Predtem je bil Michen, po svetniku, in potem Mich, materin ljubljenček, in potem Deček, ko je šel v tisti zavod, in potem Otrok, ko je pomagal očetu Damienu pri rožah in vrčkih za vodo in vino v zakrstiji, in potem K, krajše za O'Kane, ko so se začeli njegovi nasilniški časi.

V naslednjih poglavjih spoznamo Eily Ryan, mlado, radoživo žensko, ki je s svojim sinom prišla živet v zapuščeno in razpadajočo hišo na obrobju gozda. Nekoliko drugačna je od ostalih prebivalcev okraja. Čeprav lepo sprejeta, je vendarle tujka, ki nekako ne sodi mednje; je cilj zvedavega opazovanja, vir radovednega ugibanja in tarča nesramnih pripomb. Ta njena drugačnost in nepripadnost okolju, v katerem se je naselila, pa postane najbolj jasna takrat, ko nepričakovano izgine. Policija namreč njenega izginotja sprva sploh ne jemlje resno. Takšna ženska pač včasih kam gre in o tem nikogar ne obvesti, si mislijo. Uradna iskalna akcija se sproži šele takrat, ko poleg nje in njenega malega sina izgine tudi duhovnik...

Ugrabil jih je, seveda, O'Kane. Najprej Eily in njenega sina, nekaj pozneje še duhovnika. V tem, kako postopa z njimi in zakaj je izbral prav njih, tiči tragika celotne zgodbe. Zlo usmerja O'Kanove bolne možgane in tega se včasih zaveda tudi on sam, a si ne more pomagati.

Kakor mu ne morejo pomagati ljudje okrog njega. Verjetno. A vendar v vsakem od domačinov, ki so bili hočeš ali nočeš vpleteni v grozljivo zgodbo umorov, pa čeprav samo kot bolj ali manj opazovalci, ostane nekaj slabe vesti.

Knjiga Edne O'Brien je bila pri njenih rojakih na Irskem sprejeta z zadržanostjo. Verjetno prav zaradi tega tihega, a vztrajnega kljuvanja slabe vesti, da bi O'Kanovi znanci in sorodniki - tako tipični Irci, vendar lahko kaj storili, da do tragedije ne bi prišlo. Mogoče bi lahko z Micheom v otroštvu bolje ravnali. V zavodih, ki nosijo imena svetnikov, ga ne bi smeli spolno zlorabljati. Psihozo bi lahko zdravili preden so glasovi v njegovi glavi postali preglasni in tako gospodovalni, da se jim ni mogel več upreti. In konec koncev si tudi ne bi smeli zatiskati oči pred njegovimi "lumparijami" - češ nič posebnega niso, mu dajati zatočišče in hrano ter skrivati informacije pred policijo - pa če jih je bilo še tako strah za svoja življenja in življenja svojih dragih. Vse te dileme in očitki se sipajo iz vrstic romana in knjigo delajo odlično.

Roman pa ima še mnogo drugih odličnih plati. Ena izmed njih je stil pisanja, jezik, ki ga pisateljica uporablja. Bralec se potopi vanj in lahko samo uživa. Zaradi njega, na primer, gozd zaživi pred bralcem v vsej svoji lepoti, a obenem tudi v vsej svoji grozljivosti. To njegovo dvojnost je Edna O'Brien sijajno upodobila.  Nasilni dogodki so na gozdu pustili pečat, s katerim je izgubil svojo nedolžnost in nikoli več ne bo takšen, kot je bil prej.

Gozdnata pokrajina, ki se razprostira čez dve grofiji in več mestnih okrajev, dremava gmota zelenja, ki jo pretrga le sem in tja kak borovec, ki je samcat pognal v višave, preklasta pokveka s štrlečimi vejicami na obeh straneh, razporejenimi kot križi. Veter, ki se je ujel vanjo, šumota kot morje v daljavi in visoka, vitka debla smrek so tako tesno skupaj, da je njihovo lubje soboljevinasto rjavo, saj postaja svetloba, ki vstopa v območje nesvetlobe, temnejša in temnejša. 

Knjiga Edne O'Brien, V gozdu, me nekoliko spominja na roman Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu. V obeh knjigah imamo opraviti z zlom, ob čigar surovosti in preračunljivosti nas zmrazi do kosti, le da je stil pisanja Edne O'Brien precej boljši in njen roman tako večja literarna umetnina kot je to knjiga Lionel Shriver.

Roman V gozdu bi lahko vsaj malo primerjali tudi s kratkim romanom Donovana Gerarda, Julius Winsome. Oba romana poveličujeta prostranost in lepoto gozdov, le da je roman Edne O'Brien spet za stopnjo višje in sicer zaradi svoje liričnosti, ki si jo je pisateljica kljub grozljivi zgodbi drznila uporabiti in to na tako mojstrski način, da je knjiga enostavno veličastna.

Roman priporočam vsem, ki imajo radi literaturo visokega ranga in le počasi potekajočo zgodbo. Tistim, ki jih ni strah temačnih tem in upajo zreti zlu naravnost v oči.

★★★★★

Edna O'Brien
(vir: Wikipedia)

O'Brien, Edna

V gozdu

iz angleščine prevedla: Maja Kraigher

naslov originala: In the forest

Ljubljana 2019, Modrijan, Zbirka Bralec; 123

293 strani 

ISBN 978 961 287 114 7