Julian Barnes: Hrumenje časa

Leninu se je glasba zdela moreča.

Stalin je mislil, da glasbo razume in ceni.

Hruščev je glasbo preziral.

Kateri od teh je za skladatelja najhujši?

(Julian Barnes: Hrumenje časa)

Hrumenje časa je biografski roman o enem najpomembnejših skladateljev 20. stoletja, Dmitriju Šostakoviču. Rodil se je leta 1906 v Sankt Peterburgu in umrl leta 1975 v Moskvi. Vse svoje življenje je preživel v Rusiji. Zelo dobro je občutil hrumenje revolucionarnega časa, ki se je valilo preko dežele skupaj z Leninom, Stalinom in Hruščevem. Ves čas so ga nadzorovali. Živel je v stalnem strahu, da ga bodo odpeljali, zaprli in umorili - in ne samo njega. In je sklepal kompromise.

 

Če si rešil sebe, si morda rešil tudi tiste okrog sebe, svoje ljubljene. Ker pa bi za rešitev teh storil vse, si naredil vse, da bi rešil sebe. In ker ni bilo izbire, se prav tako ni bilo mogoče izogniti moralni pokvarjenosti.

Ko je skladal svoje simfonije in godalne kvartete je vedno tehtal, kaj sme napisati in kaj ne; kje je meja prepovedanega. 

Bil je živčen človek. Nikoli se ni smejal. Svoje briljantne glasbene ideje, ki oblastnikom prav gotovo ne bi bile všeč, je zavijal v ironijo. A kaj, ko ironije ne moreš vedno uporabiti? In kaj, ko ironije poslušalci ne opazijo?

Če si ironiji obrnil hrbet, se je strdila v sarkazem. Le za kaj je bila potem dobra? Sarkazem je ironija, ki je izgubila dušo.

Knjiga Juliana Barnesa, Hrumenje časa, je čisto v redu biografski roman o Šostakoviču, a za vtis o tem, kakšen človek in kako velik skladatelj je bil, je bolje, da poslušate njegove simfonije, kot pa berete ta roman. 

Za začetek ali pa za pokušino predlagam njegovo Simfonijo št. 7, imenovano tudi Leningrajska. Napisal jo je med 2. svetovno vojno. Njeno protifašistično sporočilo je odmevalo po svetu - vsaj za kratek čas pa mu je simfonija prinesla tudi odpuščanje oblastnikov za njegove prejšnje grehe.