Henry Miller: Draga, draga Brenda

Leta 1976 je Henry Miller, takrat že obnemogel 85-letnik, odvisen od invalidskega vozička in slep na eno oko, dobil pismo 29-letne Brende Venus - mlade igralke, izredne lepotice sicilijanskega in indijanskega porekla. Da bi pritegnila pozornost slavnega pisatelja, je k pismu, v katerem je izrazila željo, da bi se rada spoznala z njim, priložila še svoje "filmske" fotografije. Henry Miller, znan po svojih velikih in nekompromisnih delih kot so Seksus, Rakov in Kozorogov povratnik, burnem spolnem življenju, seveda ob lepoti mlade ženske ni mogel ostati neprizadet in začelo se je prav posebno razmerje.

Henry in Brenda sta se sicer nekajkrat srečala, skupaj obedovala, se pogovarjala po telefonu, a svoj odnos sta gradila predvsem preko dopisovanja. V času od junija 1976 pa do časa tik pred njegovo smrtjo v letu 1980, je Henry Miller Brendi Venus napisal tisoč petsto izredno intimnih pisem. Nekatere od njih je Venusova leta 1986 objavila v knjigi Dear dear Brenda. Knjigo smo pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu. Izdala jo je Založba Forma 7 in ima naslov Draga, draga Brenda; ljubezenska pisma Henryja Millerja Brendi Venus; tekst: Brenda Venus.

Henryjeva pisma in dodatni Brendini komentarji ob njih so zanimivi. Slikajo podobo pisatelja, ki je bil v pozni starosti in kljub splošni oslabelosti še vedno izredno vitalen in umsko prožen.

Razumem Brendo Venus, ki je pisma objavila - zakaj jih ne bi? - Henry Miller je bil vendarle slaven pisatelj s številnimi oboževalkami in zakaj ne bi o njem zvedeli še kaj novega, o njem napisali še kaj žgečkljivega.

A jaz sem knjigo težko brala:(  pa čeprav z branjem erotične literature nimam težav. V knjigi sem namreč začutila vse preveč preračunljivosti in manipulacij s čustvi. Stari perverznež se mi je skoraj zasmilil. Skupaj s Henryjevo hčerko Val sem se spraševala, le kaj ta ženska hoče od njega. A kaj je to, kar je želela, je pravzaprav jasno. Čeprav je Brenda izbrala, katera pisma bo objavila in se preračunljivo izognila objavi svojih lastnih pisem, je jasno, da si je želela vsaj tega, da bi ji pomagal pri njeni igralski karieri. Henry Miller je poznal veliko pomembnih ljudi in lahko bi ji pomagal, da se iz stranskih igralskih vlog (kakršno je imela v filmu Clinta Eastwooda, Gora ) prebije v ospredje. Pa kaj bi o tem. Ni bila prva in tudi zadnja ne, ki si je na takšen način oblikovala svojo poklicno in tudi življenjsko pot.

Druga stvar, ki me je motila, je nečimrnosti, s katero je Brenda Venus spodbujala njegove spolne fantazije, ob tem pa je bralcu knjige (ne pa tako zelo Henryju) kristalno jasno, da se v več kot platonsko razmerje in nekaj voyagerstva ne bo spustila. Henry Miller je v pismih Brendi svojim spolnim fantazijam dovolil popolno svobodo, jaz sem se pa pri branju le-teh počutila, kot bi stopila v njegovo spalnico ali pa - še natančnejše, v najbolj skrite in najintimnejše predele njegovih možgan. In se ob tem počutila sila neprijetno in nespodobno. Poleg tega sem se ves čas spraševala, kako le bi se odzval Henry Miller, če bi vedel, da je Brenda njegova pisma objavila. Dopuščam sicer možnost, da bi mu bilo to mogoče celo všeč, čeprav je malo verjetno. Podoba v past ujetega starčka, ki ga mlada lepotica ovija okrog prsta, je preveč usmiljenja vredna.

Da pa ne bom pisala samo o seksualnih fantazijah. Henry Miller je v svojih pismih včasih omenil tudi kaj, kar kaže na njegovo veliko razgledanost, poznavanje literature, gledališča in likovne umetnosti. Pa glede na Brendin priimek ne namiguje samo na Botticelija ali pa njeno telo primerja z Renoirjevimi akti, ampak nam zaupa tudi to, kdo je njegov najljubši pisatelj. Hm, zanimivo, Knut Hamsum. A za te teme v knjigi, seveda, ni veliko prostora. Brenda Venus trka na druga vrata.

To so moja osebna razmišljanja ob knjigi, ob katerih pa seveda nikakor ne smem mimo tega, da bo knjiga ravno zaradi tega, kar je mene motilo, pri marsikaterih drugih bralcih točno tisto, kar jih bo prepričalo, da knjigo vzamejo v roke. In zakaj se ne bi prepustili iluziji, da je med njima res vladala velika, globoka, iskrena in nepozabna ljubezen, kakor nas prepričujejo - to je pač treba priznati, ne samo Brendini komentarji, ampak tudi besede iz Henryjevih pisem. Vsekakor pa je Brenda Venus  s svojo prisotnostjo v življenju Henryja Millerja - o tem pač ni dvoma,  polepšala zadnja leta njegovega življenja, ga ohranjala umsko in fizično čilega, kar pa je tudi zelo veliko. Ogromno, pravzaprav.

Borut Kraševec: Agni

Roman Boruta Kraševca, Agni, je dokaz, da so pisatelji (pisatelji moškega spola, da bo jasno) v zadnjih stopetdesetih letih le naredili korak naprej v razumevanju in opisovanju ženske narave. Knjiga bi bila lahko tako prelomni roman v slovenski književnosti, saj čepi na (ruralni) tradiciji, a se pogumno in odločno ozira v prihodnost. V njem najdete  feminizem - in woke!, v njunem najžlahtnejšem bistvu.

V romanu sta večkrat omenjeni Emma Bovary in Ana Karenina. Jasno je, kakšno usodo sta jima namenila Flaubert in Tolstoj. Ni šlo drugače. Tako je bilo zacementirano v (moških) možganih 19. stoletja in nič se ni dalo spremeniti. Samo smrt je lahko nekako častno zaokrožila njuni življenjski zgodbi in razrešila ljubezenski trikotnik.

O ljubezenskem trikotniku piše tudi Borut Kraševec. O mnogih ljubezenskih trikotnikih! - takšnih in drugačnih in o razumevanju le teh. Preberite si naslednji dialog iz romana:

"In kaj narediš, če se znajdeš v trikotniku?"

"Lahko izstopiš, lahko ostaneš in skušaš izrinit tretjega, lahko se pa seveda sprijazniš in živiš v trikotniku. Tudi take imaš. Sploh če sta v trikotniku dve pametni ženski in če so vsi bolj ali manj zadovoljni."

"A če sta dva moška, pa ne gre?"

"Moški so preveč petelinasti in se takoj zravsajo. Taki trikotniki ne trajajo."

Vsi trikotniki, ki so omenjeni v citatu, in reakcije njihovih oglišč so v romanu natančno predstavljeni.

Emma in Ana sta bili v tistih z dvema moškima in taki trikotniki ne trajajo. Sto petdeset let pozneje se je marsikaj spremenilo. A vendar tudi ne tako veliko, kot bi mogoče pričakovali ali si želeli. O tem se gre v romanu Agni. Trikotnik z dvema moškima in žensko je v romanu sicer osrednji, a nikakor ne edini. Imamo celo morje trikotnikov z enim moškim in dvema ženskama in ti trikotniki so stabilnejši. Ali pa ne razpadajo tako dramatično kot tisti drugi, kajti ženske so pametnejše. Ali pa bolje nadzorujejo svoje čute in niso tako nasilne.

Dogajanje je postavljeno v neko tradicionalno slovensko vas. Ivan in Katja živita na kmetiji in imata dve hčerki, petnajstletno Mašo in štiriletno Klarico. Družina živi v hiši, kjer je lastnica enega od nadstropij tudi Katjina sestra dvojčica Brina. Brina je igralka v ljubljanski Drami, a se vrne v svojo domačo vas, potem ko je izstopila iz trikotnika in posledično izgubila vlogo v pomembni dramski uprizoritvi. Osrednji trikotnik se tako že nakazuje. Potencialna oglišča starih in novih pa se pojavljajo na vsakih nekaj poglavij. To so poleg Ivana, Katje in Brine še učitelj telovadbe na Mašini osnovni šoli Dušan, ki je bil nekoč fant tako Katje kot Brine, novopečeni umetniški direktor mariborske Drame Lojze, Brinina lezbična prijateljica Karin in še in še.

Trikotniki pa se oblikujejo tudi v naslednji generaciji. Tukaj ima pomembno vlogo Maša. Dialog, ki sem ga zgoraj citirala je med njo in teto Brino. Maša riše svoj lastni trikotnik, spoznava trikotni svet okrog sebe in na koncu knjige vemo, da je odrasla, kajti na dogodke reagira tako, kot naj bi nanje reagirala pametna odrasla ženska.

No, v knjigi pravzaprav sploh ni nespametnih žensk, kar pa je z ozirom na resnični svet precejšnje pretiravanje - poudarjanje te pravljice pa ena redkih slabosti ali pomanjkljivosti knjige.

Roman Agni bi bil lahko prelomni ne samo zaradi žlahtnega in neprisiljenega feminizma, ampak tudi zaradi nekonvencionalnega pogleda na svet. Včasih smo bil ljudje prepričani, da smo v središču vesolja. Potem smo si priznali, da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. V romanu Agni Zemljo naseljujejo najrazličnejša živa bitja - med katerimi so tudi ljudje. Tako že na samem začetku knjige opazujemo osrednji prizor patriarhalne organizacije sveta skozi oči naključnega živalskega opazovalca; živali pa imajo pomembno aktivno ali pasivno vlogo tudi v nadaljevanju romana. Tudi v živalskem svetu se rišejo trikotniki - pomenljiv je tisti z raco in dvema racmanoma, ki podpira osrednji človeški trikotnik v romanu. S pomočjo živali - v tem primeru kuncev, pa se razčiščujejo še druga medčloveška razmerja ali trikotniki - tudi takšni, na katerih sta dve oglišči zasedeni z očetom in hčerko.

Živalske in človeške zgodbe so v knjigi zelo lepo povezane. Pri tem ima velik pomen tudi simbolika. Ta je že v naslovu. Mašina zajklja se imenuje Agnes, ali Agni; Agni pa je v indijski mitologiji bog ognja. Ogenj srečamo že na začetku romana, ko ta žari skoz oči, kot da bi v glavi gorelo sonce. Moški protagonist romana na teh začetnih straneh romana ogenj celo izbruha, a ga to ne ohladi. Ko roman beremo, vemo da je to tisti ogenj, ki ga (moški!) ne more obvladati in ga sili v početje, ki si ga pravzaprav ne želi, a se mu obenem ne more upreti in odreči.

Roman Boruta Kraševca, Agni, je odličen prvenec, ki po mojem mnenju nakazuje smer, v katero bo šlo sodobno literarno ustvarjanje - ampak ne katerokoli, samo tisto, ki ga bomo čez leta, ko čas pospravi s smetmi, imenovali kvalitetno. Vsebuje nove poglede na svet in nove poglede na medčloveške oz. medvrstne odnose, a se ob tem ne ujame v past cenenega aktivizma za vsako ceno.

★★★★★

Feri Lainšček: Kurji pastir

Splača si dobro ogledati fotografijo na naslovnici knjige.

Dojenček je seveda Feri, to je jasno. Kdo pa so ostali trije, ni tako zelo samoumevno. Ženski sta si podobni - poglejte si samo njune ustnice, kako povsem enako zakrivljene so  -  zelo verjetno sta mati in hči.  Na fotografiji sta torej stara starša dojenčka in mlada mamica, ki je svojega prvorojenca za čas fotografiranja zaupala svojemu očetu. Kje je otrokov oče, se ne ve, a to, da manjka, bi bil lahko prav zanimiv zaplet za romaneskno zgodbo.

Ja, pa kaj še;) Moja predvidevanja so bila napačna. Mlada ženska na sredini fotografije je Ferijeva osemnajst let starejša sestra Mala Trejzka; starejši zakonski par, ki sedi, pa sta njegova starša, Trejzka in Pištek. Pravzaprav sploh še nista tako stara - ona še ni štirideset, on je le nekaj let starejši - samo težko življenje na goričkem podeželju, prepojeno z revščino, ju je izželo in zgodaj postaralo. 

V času malo preden je nastala fotografija, sta se Ferijeva starša ravno nekoliko oddahnila in odmaknila od vsakodnevnega boja za preživetje. Hčerka je odšla v Ljubljano, se zaposlila v eni od tovarn in dobro zaslužila. Pištek je imel državno službo in redno plačo, katere polovico je nakazoval na hranilno knjižico. Ko bo zbrano dovolj privarčevanega denarja, bo končno lahko zgradil lastno hišo.

Potem se pa v to utečeno in predvidljivo okolje nepričakovano rodi dete, ki vse postavi na glavo.

Mala Trejzka je staršema zamerila, ker sta se pri teh letih tako spozabila in dobila dojenčka. Pištek je preklinjal še bolj kot običajno in svoj kramp vihtel še bolj jezno kot ponavadi - tega se s fotografije pač ne da razbrati, Trejzka pa je ponižno sprejela nove okoliščine in se še  redkeje smejala kot običajno - kar se s fotografije dobro vidi. A novo življenje ima vedno čudežen vpliv na ljudi okrog sebe. Zakrpa razpoke, ki so nastale v družini, začne zdraviti rane, ki so že dolgo prisotne in se nočejo in nočejo zaceliti, utrdi in oživi vezi med prijatelji in znanci.

Oče, mati in sestra se tako kljub razlikam povežejo, da bi Feriju omogočili, da se izkoplje iz revščine in zaživi drugačno življenje, kot ga imajo sami - da postane človek. Vaščani Dolencev - povprečno slovensko obrekljivi in neprizanesljivi - se, ko je treba, združijo in pomagajo, in to takrat, ko je pomoč najbolj potrebna. 

Vse te dileme, začetni dvomi in pomisleki ob novem življenju, ki tekom pripovedi počasi poniknejo in jih nadomesti jasna želja k višjemu cilju, priskrbeti svojemu potomcu boljše življenje, so v romanu enkratno prikazani. Ljudje, ki na zunaj zgledajo grobi, trdi in surovi, v notranjosti pa jim bije mehko in ljubeče srce, so orisani tako prepričljivo, da so mi vsi po vrsti prirasli k srcu. K temu je pripomogel še slog pisanja, ki je  v skladu s časom nekoliko starinski in tako dogajanju v preteklosti, ko je bilo življenje še tako zelo drugačno od današnjega, da poseben pečat.

Roman o najzgodnejšem otroštvu Ferija Lainščka, Kurji pastir, je šele prva knjiga cikla, v katerem bo pisatelj zapisal svojo življenjsko zgodba. Ta prvi del ima zelo natančen časovni okvir. Začne se na dan pisateljevega rojstva, 5. oktobra v Dolencih, konča pa 23. decembra 1959, ko hudo bolnega dojenčka prinesejo k zdravniku v Križevce. Vmes je dovolj časa, da spoznamo vse pomembne osebe - ne samo Ferijevo družino, ampak tudi vaščane Dolencev, in njihov način življenja v povojni Sloveniji. 

A to ni tisto glavno. Najpomembnejše je, da je v tem kratkem časovnem obdobju dovolj prostora za prav posebne dogodke. Čudoviti so in ganljivi. Romanu dajejo poseben, magičen sijaj. Lahko so to samo pogovori med prijatelji, med možem in ženo, lahko je to način, kako otroku izbirajo ime in ga pripravljajo na krst ter mu kupujejo voziček. 

Magičnost je pogosto povezana s cigani, ki v sožitju z ostalimi prebivalci Dolencev živijo na obrobju naselja. Pisatelj jih imenuje kar cigani, kar je dandanes skoraj bogokletno, a tako ljubezniv in spoštljiv zapis o njih, kot ga najdete v romanu Kurji pastir, že dolgo nisem brala.

Fotografija na naslovnici odseva realizem - trdo kmečko življenje na obrobju države, a na njej je upodobljena tudi magičnost, o kateri pišem in sem jo čutila tekom cele knjige. Dobro poglejte, pa boste videli dobro vilo, ki se ljubeznivo sklanja nad družino Lainšček in skrbi zanjo. Za Ferija se je še posebno skrbno zavzela in poskrbela, da je v teh prvih mesecih njegovega življenja vse gladko teklo. Prisotna je bila ob njegovem rojstvu, pijanega Pišteka je varno pripeljala domov, dala je namig, da je potrebno napisati pismo in z bolnim otrokom je v procesiji hodila preko zasnežene pokrajine.

Tako je to. Z njeno pomočjo je novo življenje pognalo močne korenine; jaz pa že čakam naslednje knjige cikla, da izvem, kako bogato in samosvoje se bo to življenje razcvetelo.

★★★★★

George Saunders: Lincoln v bardu

Ta knjiga me je razveselila kar trikrat. Če bi po njej posneli film, bi me mogoče še četrtič. A kaj takega skoraj ni pričakovati, saj je knjiga tako zelo posebna, da si ne predstavljam, da bi jo kdo upal filmsko upodobiti.

Prvič je bilo, ko sem jo brala v originalu. Moje navdušenje - če ne celo vzhičenost nad knjigo, lahko začutite, če preberete recenzijo, ki sem jo napisala pred dvema letoma in pol.

Drugič je bilo, ko sem obiskala kraj, kjer se roman Lincoln v bardu dogaja - to je pokopališče Oak Hill, nedaleč od Washingtona. Willijeva bela kamnita hiša je bila čisto na robu. Preberite, kako je bilo.

Tretjič je zdaj, ko sem roman prebrala še v slovenskem prevodu. Prevajalec Andrej E. Skubic - specialist za Georgea Saundersa, saj je poleg pričujočega romana prevedel tudi zbirko njegovih kratkih zgodb Deseti december - je opravil čudovito delo. Tudi težko. Najti besedo ognjegrom ali pa besedno zvezo fenomen snovnosvetlobnega razcveta, ni kar tako. Ali pa pisati tako opolzko, da je že zapleteno brati: Ti preklet kur*c! Tam je vsak usr*n kur*c hodit sr*t pa odmetavat smeti! In kaj je zleknjena figura v bolniški skrinji? Nič drugega kot truplo v krsti.

Ob prvem branju romana, se me je dotaknil predvsem opis odnosa med očetom in sinom, njune navezanosti. Od drugem branju - v slovenskem prevodu, pa so me zanimale predvsem številni duhovi, ki begajo po pokopališču in se nikakor ne morejo sprijazniti s tem, da so mrtvi. Gnusili so se mi in smilili obenem, marsikateri pa so mi zrasli k srcu. Preko njihovih življenjskih zgodb je pred mojimi očmi zaživela ameriška zgodovina z vsemi svojimi vzponi in padci. V tej zgodovini zavzemajo pomembno mesto afro-američani. Zatirani večino časa, stopajo na nova pota. George Saunders je leta 2017, ko je knjigo napisal, že slutil, da bo potrebno nekaj takega kot BLM. Na pokopališču Oak Hill duhove afro-američanov železna ograja ne more zaustaviti, duhove belcev pa lahko. Kakšna simbolika!

Sporočilo romana je naslednje: V življenju je pomembno samo to, da delamo dobro in da lajšamo trpljenje drugih.

Tako preprosto je to. In zlajnano, boste rekli. A še kako resnično.

Upam, da bo roman Georgea Saundersa, Lincoln v bardu, našel pot do čim večjega števila slovenskih bralcev. Ker je pisan na zelo nenavaden način in vsebuje veliko iztočnic za premišljevanje o ameriški zgodovini, bo to precej težko. A glejte, če obstajajo vica, so takšna, kot jih opisuje George Saunders. In ljudje smo uboge pare, ki se trudimo, da preživimo, vsak na svoj način. Čeprav se na videz zdi, da je vsakdo drugačen, to ne drži. Vsi občutimo bridkost, ali smo jo, ali jo bomo. Nenehno nas prekašajo okoliščine, preskromno smo obdarjeni z uteho; trpeča, omejena bitja smo. Drug drugega si moramo prizadevati videti na tak način, pa bo za vse bolje na tem svetu.

To so citati iz knjige, za katero sem prepričana, da bo nekoč v kanonu ameriške literature, če ne bo celo označena kot klasika.

Lincoln Memorial 
Washington D.C.

Abraham Lincoln velja za očeta modernih Združenih držav Amerike in mogoče celo za najpomembnejšega ameriškega predsednika. Ameriški narod je ohranil enoten in odpravil je suženjstvo, četudi za ceno množice smrtnih žrtev, ki jih je terjala državljanska vojna.

V bardu pa ni on, ampak njegov 11-letni sin Willi, a trpita oba - predsednik predvsem zaradi dvomov in odločitev, ki jih je moral sprejeti v času državljanske vojne.