nedelja, 25. februar 2018

Haruki Murakami: Die Ermordung des Commendatore I

Ker nočem biti prevelik tsundoku - tisti, ki ste prebrali moj zapis o obisku japonske knjigarne, že veste, da je to japonska beseda za ljudi, ki nakupijo toliko knjig, da jih vseh v svojem življenju nikakor ne bodo uspeli prebrati - sem razvila posebno varovalno metodo, ki mi vsaj v določeni meri prepreči preveliko kopičenje e-knjig na bralniku.
Preden knjigo, ki me mami, kupim, si namreč na svojega kindla naložim brezplačno "Leseprobe" ali "Sample", ki ga ponuja založnik. Pri Amazonu so to vedno začetne strani knjige. Če mi je potem, ko sem ta brezplačni odlomek prebrala, knjiga še vedno všeč in si jo še vedno želim na vsak način prebrati, napoči čas za njen nakup.

Brezplačni odlomki knjig so različno dolgi.
Pri prvem delu najnovejšega romana Harukija Murakamija, Kishidanchõ goroshi, v nemškem prevodu z naslovom Die Ermordung des Commendatore; po slovensko bi lahko rekli Umor komandanta, obsega okrog 50 strani.

In kaj je bilo na teh straneh tako zanimivega, da me je - sicer ne prevelike navdušenke nad tem znanim japonskim pisateljem - prepričalo, da sem prebrala celotni prvi del romana?

Prva stvar je vsekakor glavni junak romana, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec. Po nekaj prebranih Murakamijevih knjigah zdaj že vem, da je to njegov značilni moški junak: umirjen in zadržan, pozoren in ljubezniv, vljuden in z okusom. Prav gotovo je kot takšen tudi prispodoba za pisatelja samega - vsaj tako sem ga jaz spoznala in sicer iz njegovih esejev, zbranih v knjigi Von Beruf Schriftsteller
Glavni junak romana pa je tokrat po vrhu vsega še slikar, zaradi česar mi je bil še bolj simpatičen.
In s tem smo že pri drugem razlogu, zaradi katerega so mi bili začetni odlomki romana tako zelo všeč. Likovna umetnost - pa čeprav gre v tem primeru v veliki meri za slikanje portretov, ki vsaj v začetnem delu knjige služijo le dokaj banalnemu načinu preživljanja glavnega junaka, je to vedno tema, ki me pritegne.
Tretja stvar, ki me je navdušila, je bilo življenje v hribih, ki si ga je po sili razmer privoščil glavni junak romana. Odmaknjeno in samotno (a vendar še zdaleč ne osamljeno) je bilo; sredi gozdov, s šintoističnim šrajnom v neposredni okolici in s pogledom na gore - včasih pa tudi na morje v daljavi. Zanimivo in tako zelo prikladno za slikanje ter poslušanje opernih arij. V romanu je namreč poleg likovni veliko pozornosti namenjeno tudi glasbeni umetnosti, še posebej operi.

Vse to se najde že v prvih poglavjih romana in je odlična zasnova za njegovo nadaljevanje. V nadaljevanju se razvije izredno zanimiva zgodba. Usode junakov se skrivnostno povezujejo. Pomembno vlogo imajo slike - posebno tista naslovna, o "umoru komandanta", ki je naslikana v japonskem stilu, z japonskimi figurami, a namiguje na dogajanje v Mozartovi operi Don Giovanni. To o tej usodno pomembni sliki že lahko napišem, ne da bi razkrila kakšne skrivnosti, ki bi vam lahko pokvarila užitek pri branju knjige.

Pomembne so tudi barve, tako na slikah kot v naravi, barve avtomobilov in oblek, pa tudi belina razkošne vile na drugi strani doline skupaj z njegovim skrivnostnim, nesramno bogatim belolasim lastnikom, ki ima na dogajanje v romanu velikanski vpliv. Pravzaprav je Menshiki - njegovo ime bi lahko prevedli v "Brezbarvni"- tisti, ki poganja zgodbo romana; glavni junak je za kaj takega preveč pasiven.

Prvi del najnovejšega Murakamijevega romana ima podnaslov: Eine Idee erscheint ali Ideja se pojavi in v tej Ideji se skriva tisto, kar najdemo v vsakem Murakamijevem romanu - tisto, zaradi česar mi njegove knjige ponavadi niso tako zelo všeč. Mislim na nadnaravno dogajanje.
A glejte no, to nadnaravnost (ali surrealizem ali japonski magični realizem) sem tokrat z lahkoto - da ne rečem skoraj z užitkom - pogoltnila. Pa čeprav se mi ob njej ponavadi spahuje, če ne celo sili na bruhanje, vedno pa povzroča slabost in vzbuja veliko željo, da bi knjigo odložila.

Die Ermordung des Commendatore I -
- trenutno na 6. mestu lestvice Spieglovih uspešnic
V romanu Die Ermordung des Commendatore je v nasprotju s tem, kar obeta naslov knjige, izredno malo akcije. A je zgodba kljub vsemu izredno napeta! Konci poglavij, ki imajo, mimogrede, izredno zanimive naslove, so kot cliffhangerji, in tudi zaradi njih sem knjigo le težko izpustila iz rok.
Poleg tega je zgodba začinjena še s precejšno mero "Geschlechtverkehr"-ja, kakor se s to zanimivo nemško besedo ("spolni promet") označuje spolne odnose, ki jih ima glavni junak z dvema ženskama. Imenuje ju zgolj prijateljici in sta v knjigi, tako kot on sam, brez lastnega imena. Spolnosti je v romanu res veliko, kar pa konec koncev ne bi smelo biti presenetljivo, saj hiša v samoti ni primerna samo za slikanje in poslušanje glasbe, globoke pogovore in razmišljanje, ampak je lahko tudi udobno ljubezensko gnezdece.

Knjigo sem od prve pa do zadnje strani brala z velikim užitkom. Zdelo se mi je, da je vse na pravem mestu - kar mogoče kaže celo na to, da bom na koncu postala še pravi Hurakist. Ha, kdo bi si mislil!
Najbolj mi je bil všeč opis nastajanja likovne umetnine. Bralci lahko preko napisanega spoznamo, kako veliko truda je potrebno, da nastane nekaj lepega in novega. Jasno postane s kakšnimi težavami se rojeva nov stil slikanja. Tukaj ni naključij. Likovni izdelek, ki ga lahko imenujemo umetnina, se človeka globoko dotakne in ga spremeni v nekaj boljšega. Ga ne žali in ne provocira. Vse to postane ob prebiranju Murakamijevega romana (in v luči nedavnih dogodkov na slovenski umetniški sceni) še kako jasno.

O zadnjem romanu Harukija Murakamija torej lahko pišem samo dobro.
Edino, kar me je mogoče nekoliko motilo, je bilo le to, da so se nekatere stvari v pripovedi prelahko in prehitro uredile. Deklica in njeni starši so na primer prehitro privolili v to, da se naslika njen portret. Gradbena firma je kar preveč hitro prišla na odročni kraj in se lotila izkopavanj. Slikar je v sosednjem mestu kar prelahko dobil delo kot vodja slikarske delavnice in učencev, ki so se želeli naučiti slikanja - otrok in odraslih, je bilo glede na odročnost kraja sila veliko. A to so malenkosti in zaradi njih moje zadovoljstvo ob branju knjige ni prav nič manjše.

V vsakem primeru komaj čakam na izid drugega dela knjige! V Nemčiji so se namreč odločili, da obsežni roman na blizu 1000 straneh, izdajo v dveh delih. Prvi del, ki sem ga ravnokar prebrala, in je bil izdan v januarju, se konča brez pravega zaključka. Mnogo v prvem delu zasnovanih odnosov med osebami ostaja zapleteno nerazrešenih, veliko skrivnosti čaka, da se jih razjasni v drugem delu. Že iz tega prvega dela pa je jasno, da gre za izredno kompleksno delo, ki nudi bralne užitke na različnih nivojih dogajanja.

Drugi del romana, s podnaslovom Eine Metapher wandelt sich ali Metafora se spremeni, naj bi v Nemčiji izšel v aprilu 2018. Prej ali slej - tako kot vsi ostali Murakamijevi romani prevedeni v nemški jezik - v 6 milijonski nakladi.

Zanima me, v kakšni obliki bomo roman dobili v slovenskem prevodu. Prepričana sem, da prevajalec že pridno dela. Bo roman izšel v eni ali dveh knjigah? Kaj bo naslikano na prvi strani? Mogoče kar naslovna slika, eden izmed portretov ali pa prečudovita gorska pokrajina, kjer večinoma poteka dogajanje? Lahko pa bi bila upodobljena tudi Ideja.
Kakorkoli že, vse bo v redu, le roman naj čimprej pride na naše knjižne police:) 

V angleškem prevodu bo knjiga izšla v novembru 2018.

★★★★★
Haruki Murakami
(1949)
(www.dumblittleman.com)

Murakami, Haruki
Die Ermordung des Commendatore, Band I
DuMont, 2018
naslov izvirnika: Kishidanchõ goroshi. Killing Commendatore
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
480 strani
ISBN 978-3-8321-8988-4

sobota, 24. februar 2018

B. L. Pride: Midva

Če imate radi pravljice Hansa Christiana Andersena - še posebno tisto z naslovom Stanovitni kositrni vojak, je knjiga slovenske pisateljice B. L. Pride, Midva, ravno pravšnja za vas. Žal mi je, da je nisem prebrala v božično novoletnem času, kajti knjiga je ena tistih, ki se v tistem času najlažje in najlepše berejo. In ker knjiga tudi na zunaj izredno lepo izgleda - od naslovnice do izbora fonta za besedilo, ki nas popelje v vsako od poglavij, bi bila lahko tudi primerno božično-novoletno darilo. 
In če že pišem o knjigi Midva kot darilu... Po novem letu, v februarju, je prišlo Valentinovo. Za romantične duše bi jo bilo zelo prikladno brati tudi v tem času. Knjiga ima namreč podnaslov Romantična pravljica o Martinu in Sofiji. 

In zgodba je res romantična. Precej bolj kot pravljica o kositrnem vojaku in njegovi plesalki. Če so čustva v Andersenovi pravljici zakrita ali pa skrita za stanovitne obraze igrač, v knjigi Midva jasno in odkrito stopijo pred bralca ali bolj točno, pred bralko. 
Pravljica pa ostane pravljica, z vsemi njenimi značilnostmi; jasno ločenimi dobrimi in hudobnimi osebami, predvidljivimi odločitvami junakov in globoko ljubeznijo, ki premaga vse. Kar pa je čisto v redu. Saj vendar beremo pravljico:)

Na graščino, kjer živi hudobni grof s svojim sinom, prideta neznanca - Kitajec in deklica. Grofov sin Martin in Sofija - skrivnostno dekle, ki je prišlo na grad, se, potem ko odrasteta, zaljubita. Martin je kositrni vojak, Sofija je plesalka - v tem je jasna vzporednica zgodbe Midva z Andersenovo pravljico. Martin mora namreč na očetov ukaz v vojsko, Sofija pa pleše tako lepo, da so vsi očarani - kot so igrače očarane nad plesalko v Andersenovi pravljici. 

A zgodba Midva kljub vsemu naredi korak naprej od preproste pravljice. Razloži, kako hude posledice imajo lahko nepremišljene ali pa nesrečne odločitve in kako nevarni so predsodki. Razloži tudi to, da si nikoli ne smemo domišljati, da o drugih ljudeh že vse vemo - vključno s tistim, kar naj bi bilo za njih najboljše. Tiste nesrečne odločitve, o katerih pišem v zgornjem stavku, izhajajo ravno iz teh samozavestnih predpostavk, da vemo, kaj je za drugega najboljše in mu to poskušamo vsiliti.
Kajti - naj zaključim z mojim najljubšim odstavkom v knjigi, izgovori pa ga Sofijin zaščitnik, Kitajec: 
"Kar je za nekoga dragoceno, je drugemu nepomembno, grof. In kar je nekomu odveč, je za drugega zaklad. Škoda, da ljudje tega ne razumete. Vsi bi bili srečnejši. Predvsem tisti, ki se zdaj utapljajo v nesreči."
Aja, pa še to: Midva z naslova nista Martin in Sofija. Midva je... Ne, če vam povem, boste imeli o knjigi napačen vtis. Preberite si sami ;)

Pride, B. L. : Midva
Maribor 2017, Fabulist
142 strani
ISBN 978-961-94187-2-7

petek, 02. februar 2018

Tadej Golob: Dajte Gogiju žogo!

Ko so v lanskem letu naši košarkaši postali evropski prvaki, me je močno mikalo, da bi prekršila nenapisana pravila svojega bloga in si dovolila stranpot iz literarno-umetniškega sveta v svet športa. In na primer objavila naslednjo fotografijo:

Evropski prvaki v košarki
(vir: Twitter)
Tako zelo navdušena sem bila nad velikim uspehom Slovenije! Nad predanostjo igralcev, njihovo borbenostjo in dejstvom, da so v najtežjem trenutku, ko je vse kazalo, da ne bo šlo, zmogli strniti svoje moči in zmagati.
Pa sem se potem odločila za nekaj drugega. Sklenila sem, da bo hermionin blog ostal zvest literaturi, obenem pa si vendar nisem dovolila vzeti užitka, da nekaj svojega športnega navdušenja na košarkaško temo ne prenesem tudi na blog.

Sklenila sem, da bom prebrala biografijo o tistem moškem, ki mu gredo največje zasluge za slovenski košarkaški uspeh - o igralcu, ki je med drugim (in to se mi zdi najpomembnejše) v odločilnem trenutku - saj se spomnite tiste minute proti koncu finalne tekme, ko smo vodili samo še za dve točki in je zgledalo, da Srbov nič več ne more ustaviti - s spodbujanjem svojih soigralcev in z vero v uspeh, da tudi majhni Sloveniji lahko uspe, potek igre obrnil v našo korist. 
Sklenila sem, da preberem biografijo, ki jo je Tadej Golob napisal o Goranu Dragiću.

Ko sem iskala možnosti, kako priti do svojega izvoda knjige, me je čakalo prijetno presenečenje. Knjigo Dajte Gogiju žogo! sem namreč lahko naročila preko spletne strani Košarkaškega kampa Gorana Dragića.
To, da igralec NBA lige za otroke v svoji domovini, ki radi igrajo košarko, enkrat na leto pripravi kamp in z njimi preživi ves teden - dan in noč, prenočuje z njimi v istem hotelu, se z njimi druži, igra in pogovarja - se mi zdi enkratno. Takšno dejanje že samo po sebi veliko pove o značaju človeka.

Več o njem sem pa potem izvedela še iz knjige.
Tadej Golob je biografijo o Goranu Dragiću napisal zelo pregledno in zanimivo. Pripoved ne sledi časovnemu zaporedju od Ilirije do Miamija, kot bi lahko sklepali iz podnaslova knjige. Ne, gibljemo se od ene izmed prelomnih točk v njegovi košarkaški karieri do druge in te ne sledijo nujno časovni premici. 
Na tej poti imajo besedo mnogi. V prvi vrsti Goran sam, ki je v svojem pripovedovanju izredno iskren, potem pa še trenerji, soigralci, prijatelji, starši, brat itd. 

Zaporedje intervjujev, posameznih izjav in izpiskov iz časopisov je tako mojstrsko sestavljeno, da je potek Goranove življenjske zgodbe z obilo čisto strokovnih dejstev, ki nekaj pomenijo samo velikim navdušencem in poznavalcem košarke, zanimivo tudi takšnim športnim ignorantom, kot sem sama. Bralca se dotaknejo in v njem vzbudijo same pozitivne misli. 

A vendar - šport gor ali dol - osebno so me od vseh pripovedovalcev v knjigi najbolj presunile besede Goranove žene Maje - njena iskrenost in realen pogled na svet rušita klišeje o ženah zvezdnikov in sta občudovanja vredna. 

S prebiranjem knjige Tadeja Goloba, Dajte Gogiju žogo! je pred mano zaživela slika predanega športnika in skromnega človeka, šampiona, ki si je upal doseči nekaj velikega, za to marsikaj tudi tvegati, vedno pa verjeti v samega sebe in v uspeh.
Spet enkrat mi je postalo jasno, kako veliko spoštovanje zaslužijo vrhunski športniki. Običajni ljudje ponavadi sploh ne pomislimo na to, koliko truda je potrebno vložiti v en sam vrhunski rezultat in koliko odrekanj je nujno potrebnih za uspeh. Ob tem pa imeti še talent in nekaj sreče, da si v pravem času na pravem mestu s pravimi ljudmi.

Čudovita zgodba o uspehu.

Golob, Tadej
Dajte Gogiju žogo
Ljubljana: Sportelement, 2015
286 strani
ISBN 978-961-281-877-7


MiamiHEAT:
That moment you find out your teammate is #NBAAllStar
Enjoying each other's success
#HEATCulture

P.S.
Ha, in ko tole pišem, izvem, da bo Goran Dragić zaigral na tekmi All Star!
Nova stopnička v izjemni športni karieri.
Čestitke tudi z moje strani!