petek, 24. februar 2017

Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Trije citati iz knjige Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja se mi zdijo pomembni in po mojem mnenju zaobjemajo vsebino celotnega romana.

Prvi odlomek je tisti, ki sem ga že navedla v svojem prejšnjem razmišljanju o Harukiju Murakamiju. Služi za zasnovo pripovedi in je osnovna ideja romana. Nič hudega, če ga citiram še enkrat:
Tsukuruja Tazakija je smrt privlačila iz povsem določenega razloga. Štirje prijatelji, s katerimi si je bil do tedaj zelo blizu, so mu nekega dne povedali, da ga nočejo več videti, da nočejo več govoriti z njim. Jasno, odločno, brez sence dvoma. Poleg tega mu niso povedali, zakaj so se tako odločili. On pa tudi ni vprašal.
Drugi pomembni citat iz romana lahko preberete na naslovnici slovenskega prevoda knjige, saj služi za podnaslov. Glasi se:
Lahko prikriješ spomine, ne moreš pa spremeniti preteklosti.
To je modrost, ki jo več kot deset let let po nesrečnem razhodu s prijatelji, Tsukuruju zaupa ženska, s katero se izredno rad videva in pogovarja.

Tretji citat je (verjetno po izboru urednika) na zadnji strani slovenske knjige:
...človeških src ne druži samo ujemanje. Najmočneje jih povežejo rane, vzajemna bolečina in ranljivost.
Ti trije odlomki bolj ali manj povzemajo celotno dogajanje romana. Iz njih se da sklepati, za kaj bo v romanu šlo.
Tsakuruja Tazakija ob koncu srednje šole zapustijo štirje dobri prijatelji, s katerimi je tvoril nerazdružljivo skupino - dokončno in jasno, ne da bi mu povedali zakaj. Zaradi tega je obupan in na robu smrti. Razmišlja o samomoru. Čez 16 let sreča žensko, Saro po imenu, ki mu je izredno všeč in s katero bi bil rad kaj več kot samo prijatelj. Ona mu svetuje, naj razčisti s svojo preteklostjo, sicer ne bo imel nikoli mirnega in normalnega življenja. Tsakuru - čeprav nerad, se spopade z neprijetnostjo iz preteklosti in se sooči z vzroki za dogodek, ki je imel tako velik vpliv na njegovo življenje. Takrat ugotovi, da ljudi bolj od veselja in sreče povezujejo skupne rane in bolečina.

Odlično. Zasnova in glavna ideja romana sta mi bili zelo všeč.
Simpatičen mi je bil tudi glavni protagonist romana. Umirjen in zanesljiv Tsukuru Tazaki, urejen in pozoren 36-letni moški. Delal je v poklicu, ki si ga je vedno želel - gradil in prenavljal je železniške postaje - in bil zaradi tega zadovoljen ter uspešen.
Imel je občutek za modo in ljubil je urejene, lepe in samozavestne ženske. Rad je bral in enkrat tedensko je hodil plavat. Bil naj bi dolgočasen in brezbarven, a jaz (in tudi nekatere ženske iz romana) ga nikakor nismo dojemale na takšen način. Zaradi takšnega razmišljanja je v romanu tudi precej prostora za romantiko.

Slog pisanja je preprost in jasen; lahko bi rekla tudi suhoparen, a nekako ustreza. Zdi se pravi za tako vsebino in za take osebe, kot si jih je zamislil pisatelj.
Kot se za Murakamija spodobi se v romanu najdejo tudi magični in fantastični dogodki. Bralci in oboževalci Murakamija bodo že vedeli, kaj mislim. Ni me motilo. Nenavadnosti niso bile tako izrazite, niso bile tako zelo neverjetne in pojavljale so se v takšni količini, da sem jih lahko v svojih možganih zadovoljno predelala.

Do sem vse lepo in prav. Potem pa nastopi problem, zaradi katerega Tsukuru Tazaki ne bo moja najljubša knjiga leta.
Ko se glavni junak loti razčiščevanja preteklosti, vse skupaj postane za kanček preenostavno. Problemi se rešijo skoraj sami od sebe. Vzroki, ki so privedli do nesrečnega dogodka, so vsaj nekoliko za lase povlečeni. Zaključki so prehitro izpeljani in dokončani. Primanjkuje globine. Celoten roman, čeprav izredno lepo zasnovan in domišljen, postane nekoliko površinski; velike teme, o katerih se razpravlja, pa skoraj plehke.

V romanu je poleg Tsukureja še ena moška oseba, ki je izredno lepo orisana. To je njegov prijatelj iz študentskih let z imenom Haita. Ob skupnem poslušanju glasbe, branju in pogovoru sta preživela veliko lepih ur. Njuno prijateljstvo (vključno z namigi na homoseksualnost) sijajno zaživi pred bralcem in odseva pisateljevo veliko mojstrstvo. A kaj ko - vsaj po mojem mnenju - odnos med Tsukurejem in Haitom nima kakšne hude povezave z glavno zgodbo romana in sploh ne vpliva na njen potek, - tako da nekoliko neprijetno štrli iz osnovne podobe romana.

Kljub vsemu sem vesela, da sem knjigo prebrala. Odlomki, ki sem jih navedla (in še nekaj drugih), ki predstavljajo ogrodje, okrog katerega se zgodba razvija, so me navdušili. Tudi brezbarvni Tsukuru mi je bil všeč. Prav rada bi skupaj z njim v kakšni tokijski kavarni popila skodelico kave. Kave je Tsukuru v romanu popil res veliko.
A glejte, no! Pišem na enak način kot sem pred nekaj leti pisala o nekem drugem Murakamijevem romanu... Kaj naj bi to pomenilo?
No, kakorkoli že, zanimanje za Harukija Murakamija še vedno obstaja. V knjižnici sem si  že izposodila nemški prevod njegovega prvenca z naslovom Wenn der Wind singt; kupila pa sem tudi zbirko njegovih esejev, Von Beruf Schriftsteller.

★★★★☆


Haruki Murakami
1949
(foto: promocijski material) 


Murakami, Haruki

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
iz japonščine prevedel: Aleksander Mermal
naslov originala: Shikisai o motanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei no toshi
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Roman
354 strani
ISBN 978-961-01-3675-0

četrtek, 16. februar 2017

Haruki Murakami, - in jaz

Najin medsebojni odnos je sila težaven.
Tisti, ki redno spremljate moje zapise, veste, da se zadnja leta ob podeljevanju Nobelove nagrade za književnost vedno znova zadovoljno oddahnem. Zakaj? Ker nagrade ne dobi že vrsto let glavni favorit - Haruki Murakami. Ja, takšna sem. Vse je boljše od Murakamija! Alice Munro, Patrick Modiano, Svetlana Aleksijević in Bob Dylon. Kaj potem, če od Aleksijevićeve nisem še nič prebrala. In kaj potem, če sem Dylonove pesmi prepevala pri tabornikih, a sploh ne vedela, da so njegove. Glavno, da Murakami ne dobi nagrade.

Tako hudi predsodki in skoraj zlonamerne želje, ki se jih kar malo sramujem - ampak samo malo - so posledica ene same Murakamijeve knjige, ki sem jo prebrala. Če ne bi bilo arhiva literarnega foruma Knjižni molji, sploh ne bi vedela, za katero knjigo gre in kaj je bilo tisto, zaradi česar od takrat dalje tega slavnega in priznanega japonskega pisatelja ne maram preveč.

Leta 2011 še nisem pisala literarnega bloga, - sem pa z velikim veseljem prebirala literarni forum Knjižni molji. Takrat je bila ta internetna stran izredno živahno stičišče navdušenih bralcev, ki so svoje mnenje o prebranih knjigah radi delili tudi z drugimi. Zdaj tam ni več tako živo. Razprave o prebranih knjigah so bile zanimive, argumentirane in vljudne; (skoraj) nikoli žaljive. Mnenje drugih se je poslušalo in spoštovalo.

14.06.2011 sem na Knjižnih moljih napisala naslednje:

======================
Haruki Murakami: Ljubi moj sputnik
To ste že tako vsi prebrali.
No, vredno je bilo prebrati, kakšna huda knjiga pa to ni. Prizori, ko ljudje in živali skrivnostno izginjajo in prehajajo iz realnega v nek drug svet, mi sede samo v strogo znanstvenofantastičnih delih.
Pritegnil me je naslednji odstavek iz knjige:
"Pravijo, da je v zgodbo, ki jo pišeš, nevarno vpletati sanje (resnične ali izmišljene). Le peščici pisateljev - in govorim o najbolj nadarjenih - je uspelo izpeljati nekakšen iracionalen spoj, kakršnega je najti v sanjah."
Se strinjam. In H.M. - po mojem mnenju - ni eden od njih. Je pa to, recimo, William Trevor.
Všeč mi je bil pa glavni moški lik s svojim umirjenim in brezbarvnim življenjskim slogom.
=======konec citata======

(Mimogrede, v zapisu je  omenjen William Trevor. Zanj sem si vedno želela, da bi dobil Nobelovo nagrado za književnost. Pa je ob koncu lanskega leta žal postalo jasno, da se to ne bo zgodilo. Wililam Trevor - po mojem mnenju najboljši sodobni pisatelj kratkih zgodb, je umrl. Kot v zadnjem letu še mnogo drugih velikih literarnih ustvarjalcev.)

Kakorkoli že, iz zapisa zgoraj je več kot jasno, zakaj mi roman Ljubi moj sputnik ni bil všeč. Običajni realizem (alá Tolstoj, recimo) imam še vedno precej rajši kot magični realizem. Torej, za moj okus preveč magičnosti in nadrealizma v Murakamijevih delih.
Pa vendar. Samo to še zdaleč ne more biti razlog, da je Murakami izpadel iz vseh mojih bralnih želja. Konec koncev se mi knjiga Ljubi moj sputnik kljub vsemu ni zdela tako zelo slaba. Celo glavni moški lik mi je bil všeč.

In sem začela raziskovati dalje.
Leta 2013 se je na forumu Knjižni molji razvila zanimiva debata o Harukiju Murakamiju. Začela jo je Kerstin, ki je razočarana, po več kot 200 prebranih straneh, odložila njegov roman 1Q84. Ni ji bil všeč. Nato so se oglasili še ostali: Katja10, Enka in insajder, pozneje tudi Toro, ter izrazili podobno mnenje; da so nekateri od Murakamijevih romanov čisto v redu knjige, kakšni hudi presežki pa nikakor ne in da je pisatelj prav gotovo precenjen.
Tako. To je bilo dovolj, da se knjig Harukija Murakamija nisem več dotaknila.

Haruki Murakami
(1949)
(vir: Wikipedia)
A svet je širok in okusi ljudi so različni. V teku let se tudi spremenijo.
Obstaja več kot milijon Harukistov - tako oboževalci Murakamija in njegovih knjig imenujejo sami sebe. Navdušeno pričakujejo izid vsake nove knjige izpod njegovega peresa. Veseli bi bili, če bi se lahko srečali s pisateljem in mu dali v podpis svoj izvod knjige.
Povsod so. Največ jih je seveda na Japonskem. Veliko jih je v Nemčiji, kjer je pred kratkim izšla zbirka Murakamijevih esejev Von Beruf Schriftsteller (Po poklicu pisatelj), ki je požela veliko zanimanja. V teh esejih zadržani in skromni pisatelj piše o knjigah, branju ter seveda pisateljevanju in to na zelo intimen in oseben način.

V slovenski jezik je prevedena večina Murakamijevih romanov. Zaradi tega ne preseneča dejstvo, da je tudi pri nas veliko njegovih zvestih oboževalcev. Ena izmed njih je tudi moja prijateljica, skupaj s svojo hčerko. Ko je le-ta svojo mami vprašala, zakaj na hermioninem blogu ni napisanega nič o Harukiju Murakamiju, je prijateljica odgovorila: Tega avtorja se vzljubi morda počasi, a za vedno. Ta stavek mi je dal misliti...

Prijateljičino darilo, najnovejši v slovenščino prevedeni roman Harukija Marukamija, Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja, sem že začela brati. Po prebranih prvih 100 straneh moram priznati, da mi je knjiga prav všeč. Mogoče zaradi brezbarvnosti glavnega junaka;) takšnega, ki se mi je dopadel že v Ljubem sputniku.
Ne. Tale odstavek iz romana je tisti, ki me je prikoval h knjigi:
Tsukuruja Tazakija je smrt privlačila iz povsem določenega razloga. Štirje prijatelji, s katerimi si je bil do tedaj zelo blizu, so mu nekega dne povedali, da ga nočejo več videti, da nočejo več govoriti z njim. Jasno, odločno, brez sence dvoma. Poleg tega mu niso povedali, zakaj so se tako odločili. On pa tudi ni vprašal.
Mega! Poročam, kako bo šlo dalje :)

sreda, 8. februar 2017

Natsume Soseki: Koprnenje

Roman Natsumeja Sosekija Koprnenje je kot počasna reka, ki se vije preko (japonske) pokrajine in le sem ter tja kdaj - ko naleti na kakšen zaobljen, iz vode štrleč kamen, poustvari slikovito brzico. Njena gladina je gladka in mirna; a če se ozremo v globino, vidimo bogastvo, ki površnemu opazovalcu ostane skrito. Mirna gladina reke je lahko dolgočasna. Ko nestrpni opazovalec čaka na novo igro vode, ki si utira pot mimo kamna na njeni poti, prav zlahka spregleda zaklade, ki se skrivajo v globini reke in so pravzaprav njena glavna dragocenost.
Na koncu svoje poti se ta reka ne izlije v neko drugo, večjo reko ali celo morje, mirno in brez pretresov; nasprotno - njen tok je naenkrat ostro prekinjen, kot da bi jo zagradili z jezom...

Z jezom mislim na konec romana. Ta je v maniri modernizma - takšen, kot ga imajo pogosto romani in kratke zgodbe pisateljev iz prve tretjine 20. stoletja. Na misel mi prideta Virginia Woolf in Katherine Mansfield. Konec romana Koprnenje je namreč popolnoma nedorečen. Odprt. Obvisi v zraku. Pustil me je osuplo in nepotešeno. Želela bi si nadaljevanje, rada bi izvedela še kaj. Mogoče vsaj kakšen komentar.
A ko je minilo nekaj časa, sem seveda ugotovila, da je takšen konec romana čisto v redu. Z branjem sem dobila povsem dovolj podatkov, da si ustvarim svojo sliko. In ta podoba romana je prav lahko drugačna od tiste, ki si jo bo ustvaril kakšen drug bralec. Kar je nekaj čudovitega.

Več stvari je pripomoglo k temu, da je roman Koprnenje prišel v moje roke. Želela sem prebrati nekaj japonskega, a ne Murakamija. Pravijo, da Murakami ni tipičen japonski pisatelj, jaz sem pa za začetek raziskovanja japonske literature želela nekaj tipično japonskega. Lahko bi poskusila z dvema od japonskih Nobelovih nagrajencev za literaturo. Mogoče pozneje. Lahko bi se po dvajsetih letih ponovno lotila Murasaki Šikibu ter njenega Princa in dvornih gospa - najstarejšega romana na svetu. Ne, roman je bistveno predolg in pitje vina iz ženskih čevljev..., na ja... Želela sem prebrati roman običajne dolžine, ki ga je napisal cenjen japonski pisatelj (ali pisateljica), ki je preveden v slovenščino neposredno iz japonskega jezika, ima zanimiv naslov in vsebino ter je dostopen kot elektronski vir za izposojo iz knjižnice.
Vse te prednosti ima roman Natsumeja Sosekija, Koprnenje.

Dogajanje romana je postavljeno v leto 1912, pretežno v Tokio. To je bilo za Japonsko prelomno obdobje, saj je v poletju tega leta umrl cesar Meiji - vladar, ki je končal večstoletno izolacijo države od ostalega sveta in začel uvajati vrsto reform, ki so Japonsko približale zahodnemu svetu in jo popeljale na pot velikega gospodarskega razvoja. V senci cesarjeve smrti in smrti njegovega generala, ki je svojemu vladarju skupaj z ženo sledil v smrt (na dan cesarjevega pogreba sta oba z ženo opravila obredni samomor) potekajo življenjske zgodbe treh moških: prvoosebnega pripovedovalca - mladega študenta, senseja in sensejevega prijatelja K. Sensej je poslovenjena beseda za sensei, ki pomeni učitelj, intelektualec, starejši moški, dostojanstvenik ali avtoriteta.

Zgodba se začne z naključnim srečanjem prvoosebnega pripovedovalca s sensejem. Spoprijateljita se - kot se lahko spoprijateljita mladenič in malo starejši, bolj izkušen ter dobro izobražen mož. Ob postopnem, zelo počasnem razvoju njunega poznanstva, je mladenič vse bolj navdušen nad svojim učiteljem; vse bolj pa ga zanima tudi njegova življenjska zgodba. Ta namreč ni preveč jasna. Nekaj je v njej, kar meče senco na senseja; nekaj je, s čemer sensej v svojem življenju ni poračunal in ga teži. Ta bol je povezana skrivnostnimi sensejevimi obiski tokijskega pokopališča Zoshigaja.

Zaradi dogodka v preteklosti trpi tudi sensejev odnos z ženo, pa čeprav na zunaj izgleda vse srečno, mirno in urejeno - gladko kot površina mirne reke. 
Sensejeva ne preveč zgovorna žena je poosebljena lepota in vdanost - a tudi naivnost in otroška nedolžnost, ki jo je potrebno varovati pred krutim svetom in pokvarjenimi ljudmi. Vsaj tako je bil prepričan sensej in takšno prepričanje je bilo - po mojem mnenju, vzrok za njegovo največjo napako v življenju.

Po tem začetnem delu se zgodba preseli ven iz Tokia, saj se pripovedovalec umakne na podeželje, na obisk k svojim staršem. Njegov oče je hudo bolan in umira. Po mišljenju je povsem drugačen od senseja; prav tako kot on, pa tudi pripovedovalčev oče veliko razmišlja o minevanju in smrti.
Ta del pripovedi je zanimiv tudi zato, ker z njim bralci dobimo natančen vpogled v način življenja na Japonskem. Zvemo, kakšni odnosi vladajo ali so vladali med zakonci, med otroki in starši, med sorojenci... Mirna reka se vije dalje... Potem pa naenkrat pride do preobrata - tiste hude brzice na reki - ko pripovedovalec zaradi več strani dolgega pisma, ki mu ga je poslal sensej, na vrat na nos zapusti domačo hišo in umirajočega očeta ter se z vlakom odpelje proti Tokiu. Kako neverjetno in obsojanja vredno je to njegovo dejanje, se bralci, ki smo brali o medsebojnih družinskih odnosih v pripovedovalčevi domači hiši, prav dobro zavedamo.

Tretji del romana je potem vsebina sensejevega pisma. V njem učitelj mladeniču zaupa svojo življenjsko zgodbo. Zdaj je čas, da nastopi tudi sensejev mladostni prijatelj, imenovan K (tudi v originalu napisano s tiskanim K, ne pa s kakšno od pismenk). To je tisti del romana, ki vsebuje največje dragocenosti in opisuje tisto, za kar se v tem romanu sploh gre. Imamo ljubezensko zgodbo, imamo hrepenenje po znanju in duhovnosti, imamo prijateljstvo; na drugi strani pa prevaro, sebičnost, ki vodi v osamljenost, a tudi slabo vest in željo po kesanju, ki pa se ne more uresničiti tako, kot bi si to želeli. Enkratno. Vse te težnje in občutja so izražena zelo jasno in tako mojstrsko zložena skupaj, da se lahko pisatelju samo poklonim v globokem spoštovanju.

Občudovanje je še toliko večje zaradi sloga pisanja, ki ga je izbral pisatelj. Stavki so kratki in jedrnati, brez dodatnega okraševanja, jasni in precizni, skoraj sterilni. Iz njih pogosto veje hlad; lahko bi rekli tudi brezčutnost ali trdosrčnost. Na takšen način je težko pisati o tako globokih in gorečih občutkih, ki prevevajo glavne protagoniste. A kakor sem že večkrat omenila: Mirna vodna površina še zdaleč ni vse, kar ta romaneskna reka ponuja bralcu, ki zna biti potrpežljiv.

V romanu je veliko avtobiografskih elementov. Najzanimivejši je mogoče primer posvojitve otroka. Tako Natsumeja Sosekija kot tudi enega od glavnih protagonistov romana Koprnenje so starši dali v posvojitev. Kaže, da je bil to na Japonskem dokaj pogost in običajen dogodek - tudi v družinah, ki niso bile v finančni ali kakšni drugi stiski. Natsumeju Sosekiju sta se starša odrekla, ker sta se sramovala njegovega rojstva. Menda sta bila že prestara za to, da bi bilo še spodobno, da se jima rodi otrok - ona je bila pri štiridesetih, on pa v petdesetih letih starosti.
Zgodba se pogosto navezuje tudi na politične dogodke tistega časa. Tako pripovedovalčev oče umira za isto boleznijo kot je umrl cesar Meiji - za odpovedjo ledvic kot zapletom sladkorne bolezni. Obredni samomor cesarjevega generala zaradi krivde in za poravnavo v preteklosti storjene napake, pa je imela tudi na senseja velikanski vpliv.

Roman Natsumeja Sosekija, Koprnenje opisuje življenje človeka, ki je zaradi prevare izgubil zaupanje v svet in v ljudi okrog sebe, a je kljub temu uspel živeti dalje, ker je verjel, da mu je v tem sebičnem svetu individualizma uspelo ostati dober človek. Ko pa se tudi ta vera izkaže za napačno, skoraj ni več možnosti za srečen konec.

Odličen roman, ki ga priporočam iz vsega srca*.

★★★★★

Natsume Soseki
1867-1916
(vir: Wikipedia)
Natsume, Soseki
Koprnenje
iz japonščine prevedel Iztok Ilc
naslov originalnega dela: Kokoro: Sensei no Isho
El. knjiga, Sanje 2014, Ljubljana
288 strani
ISBN 978-961-274-261-4

*V izvirniku in tudi v mnogih prevodih ima knjiga naslov Kokoro, kar v japonščini pomeni srce - lahko pa tudi duša, čustvovanje - ali pa kar vse to skupaj.