Henry Miller: Draga, draga Brenda

Leta 1976 je Henry Miller, takrat že obnemogel 85-letnik, odvisen od invalidskega vozička in slep na eno oko, dobil pismo 29-letne Brende Venus - mlade igralke, izredne lepotice sicilijanskega in indijanskega porekla. Da bi pritegnila pozornost slavnega pisatelja, je k pismu, v katerem je izrazila željo, da bi se rada spoznala z njim, priložila še svoje "filmske" fotografije. Henry Miller, znan po svojih velikih in nekompromisnih delih kot so Seksus, Rakov in Kozorogov povratnik, burnem spolnem življenju, seveda ob lepoti mlade ženske ni mogel ostati neprizadet in začelo se je prav posebno razmerje.

Henry in Brenda sta se sicer nekajkrat srečala, skupaj obedovala, se pogovarjala po telefonu, a svoj odnos sta gradila predvsem preko dopisovanja. V času od junija 1976 pa do časa tik pred njegovo smrtjo v letu 1980, je Henry Miller Brendi Venus napisal tisoč petsto izredno intimnih pisem. Nekatere od njih je Venusova leta 1986 objavila v knjigi Dear dear Brenda. Knjigo smo pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu. Izdala jo je Založba Forma 7 in ima naslov Draga, draga Brenda; ljubezenska pisma Henryja Millerja Brendi Venus; tekst: Brenda Venus.

Henryjeva pisma in dodatni Brendini komentarji ob njih so zanimivi. Slikajo podobo pisatelja, ki je bil v pozni starosti in kljub splošni oslabelosti še vedno izredno vitalen in umsko prožen.

Razumem Brendo Venus, ki je pisma objavila - zakaj jih ne bi? - Henry Miller je bil vendarle slaven pisatelj s številnimi oboževalkami in zakaj ne bi o njem zvedeli še kaj novega, o njem napisali še kaj žgečkljivega.

A jaz sem knjigo težko brala:(  pa čeprav z branjem erotične literature nimam težav. V knjigi sem namreč začutila vse preveč preračunljivosti in manipulacij s čustvi. Stari perverznež se mi je skoraj zasmilil. Skupaj s Henryjevo hčerko Val sem se spraševala, le kaj ta ženska hoče od njega. A kaj je to, kar je želela, je pravzaprav jasno. Čeprav je Brenda izbrala, katera pisma bo objavila in se preračunljivo izognila objavi svojih lastnih pisem, je jasno, da si je želela vsaj tega, da bi ji pomagal pri njeni igralski karieri. Henry Miller je poznal veliko pomembnih ljudi in lahko bi ji pomagal, da se iz stranskih igralskih vlog (kakršno je imela v filmu Clinta Eastwooda, Gora ) prebije v ospredje. Pa kaj bi o tem. Ni bila prva in tudi zadnja ne, ki si je na takšen način oblikovala svojo poklicno in tudi življenjsko pot.

Druga stvar, ki me je motila, je nečimrnosti, s katero je Brenda Venus spodbujala njegove spolne fantazije, ob tem pa je bralcu knjige (ne pa tako zelo Henryju) kristalno jasno, da se v več kot platonsko razmerje in nekaj voyagerstva ne bo spustila. Henry Miller je v pismih Brendi svojim spolnim fantazijam dovolil popolno svobodo, jaz sem se pa pri branju le-teh počutila, kot bi stopila v njegovo spalnico ali pa - še natančnejše, v najbolj skrite in najintimnejše predele njegovih možgan. In se ob tem počutila sila neprijetno in nespodobno. Poleg tega sem se ves čas spraševala, kako le bi se odzval Henry Miller, če bi vedel, da je Brenda njegova pisma objavila. Dopuščam sicer možnost, da bi mu bilo to mogoče celo všeč, čeprav je malo verjetno. Podoba v past ujetega starčka, ki ga mlada lepotica ovija okrog prsta, je preveč usmiljenja vredna.

Da pa ne bom pisala samo o seksualnih fantazijah. Henry Miller je v svojih pismih včasih omenil tudi kaj, kar kaže na njegovo veliko razgledanost, poznavanje literature, gledališča in likovne umetnosti. Pa glede na Brendin priimek ne namiguje samo na Botticelija ali pa njeno telo primerja z Renoirjevimi akti, ampak nam zaupa tudi to, kdo je njegov najljubši pisatelj. Hm, zanimivo, Knut Hamsum. A za te teme v knjigi, seveda, ni veliko prostora. Brenda Venus trka na druga vrata.

To so moja osebna razmišljanja ob knjigi, ob katerih pa seveda nikakor ne smem mimo tega, da bo knjiga ravno zaradi tega, kar je mene motilo, pri marsikaterih drugih bralcih točno tisto, kar jih bo prepričalo, da knjigo vzamejo v roke. In zakaj se ne bi prepustili iluziji, da je med njima res vladala velika, globoka, iskrena in nepozabna ljubezen, kakor nas prepričujejo - to je pač treba priznati, ne samo Brendini komentarji, ampak tudi besede iz Henryjevih pisem. Vsekakor pa je Brenda Venus  s svojo prisotnostjo v življenju Henryja Millerja - o tem pač ni dvoma,  polepšala zadnja leta njegovega življenja, ga ohranjala umsko in fizično čilega, kar pa je tudi zelo veliko. Ogromno, pravzaprav.