Literarni New York

I was happy that I lived in this glorious New York, where, if one goes without activity and enjoyment, it must be his own fault in the main.

Jack Engle

(Walt Whitman: Life and Adventures of  Jack Engle, 1852)

New York je literarno tako obsežen, da ga je nemogoče predstaviti v enem blogovskem zapisu. O tem, kateri pisatelji in pisateljice so kdajkoli živeli v njem, pisali o njem ali pa jih je New York samo navdihoval, bi lahko pisali knjige. New York je mesto, kjer se vedno nekaj dogaja in kjer vsakdo najde nekaj zase - še posebno, če ima rad umetnost. New York že nekaj stoletij privlači množico najrazličnejših ljudi - ne samo pisateljev, ki v tem metropolitanskem mestu iščejo svojo pot do sreče. 

Tiffany

Ena teh je bila Holly Golightly iz romana Zajtrk pri Tiffanyju, pisatelja Trumana Capoteja, ki je v medvojnem New Yorku iskala svoje mesto pod soncem. Razkošna prodajalna dragih kamnov in nakita Tiffany, ki ji je predstavljala - na eni strani simbol za uspeh, na drugi pa mir in sprostitev, seveda še vedno stoji - z eno stranjo tesno ob Trump Tower-ju.

V Tiffanyju se dandanes, kot poklon Capoteju in njegovi knjigi ali pa Audrey Hepburn, ki je Holly upodobila v filmu, ne samo občuduje res lepe kose nakita in drugih okrasnih predmetov; nekaj let se lahko v njem tudi zajtrkuje. Čisto v stilu romana.

Pismo Audrey Hepburn Tiffanyju
(razstavljeno v prodajalni)

Svojo srečo so v New Yorku - natančneje, na vzhodni in zahodni obali enega izmed zalivov na severni strani Long Islanda, iskali tudi junaki slavnega romana Veliki Gatsby. Dogajanje v tem romanu je postavljeno v dvajseta leta 20. stoletja. Takrat je bil Long Island že kraj, kjer so imeli svoje vile bogati - tako "Old money", kakor so imenovali newyorško aristokracijo, oziroma družine, ki so lahko svoje rodovne korenine sledile v čas prvih kolonistev; kakor tudi "New money", skupine nesramno bogatih posameznikov, ki so obogateli šele pred kratkim. Kakšno je bilo razmerje med njimi, kaj so si mislili drug o drugem in kako je bilo s tistimi, ki niso bili ne eni ne drugi, pač pa skrajno revni - v romanu ujeti v ustje zaliva med East in West Egg - v zanemarjeni okoliš, skozi katerega se je bilo potrebno peljati, če si želel z vzhodne na zahodno obalo, je v knjigi čudovito predstavljeno.

Stoletje pred dogajanjem romana Veliki Gatsby - približno v času, ko se je tam rodil veliki ameriški pesnik Walt Whitman, pa je Long Island izgledal spet čisto drugače. Podeželski je bil. Iz tega podeželja se je potem družina Whitman preselila na skrajni zahodni del otoka, ki se je imenoval Brooklyn in je v prvi polovici 19. stoletja doživljal gromozanski napredek. Na veliko se je gradilo in pri gradnji - takrat še samostojnega mesta Brooklyn, zdaj pa enega izmed predelov metropolitanskega New Yorka, je sodeloval tudi Walt Whitman. V eni izmed hiš, ki bi jo lahko pomagal graditi, je približno stoletje in pol za tem, živel Truman Capote, ko je pisal Zajtrk pri Tiffanyju. Kako je vse med seboj povezano!

Willov Street No.70, Brooklyn
(v kletnem stanovanju je Truman Capote pisal Zajtrk pri Tiffanyju)

Uspeh in srečo pa New York pogumnim in drznim ponuja tudi dandanes. Zgrabila jo je in jo trdno drži Melania Trump. Primer druge podobne pa je Audrey Decker, mama glavnega junaka Theodora iz romana Lišček, Donne Tartt. Ta se je iz zakotnega Kansasa preselila v New York, da bi se - prav tako kot zdajšnja FLOTUS, uveljavila kot model. Kaj je delala zadnji dan svojega življenja tisti, ki smo prebrali roman, vemo - s svojim sinom se je sprehajala po Metropolitanskem muzeju, eni izmed glavnih turističnih atrakcij New Yorka. V tem muzeju je zbrano takšno bogastvo, da si ga je le težko predstavljati! Med umetninami vseh vrst se obiskovalec zlahka izgubi. Slavnega Fabritiusovega Liščka pa med njimi seveda ni:) Slika je bila MET-u posojena samo za potrebe čudovitega romana Donne Tartt;)

MET
po teh stopnicah sta tekla Theo in njegova mama,
ko sta iskala zavetišče pred dežjem
Donna Tartt: Lišček

Še ogromno podobnih zgodb je, ki so povezane z New Yorkom. Nekatere so resnične in pripovedujejo o življenju pisateljev in pisateljic, ki so ustvarjali v New Yorku; nekatere so izmišljene in opisane v romanih, ki se dogajajo v New Yorku. Te zadnje so pomembnejše, saj s svojo umetniško vrednostjo poskrbijo, da pravo resničnost še lažje razumemo in se je bolje zavedamo, kot bi se je sicer.

Tem zgodbam ob bok bi rada izpostavila še eno plat literarnega New Yorka. Pot k njemu se vije preko majhnega otoka Ellis, ki leži nedaleč od Manhattna, v izlivu reke Hudson v Atlantski ocean. Tako kot v ostalih zgodbah, se tudi v tej zrcali človeška želja po uspehu in sreči, ki pa jo je v tem primeru vendarle preglasila potreba po varnosti. In svobodi.

Literarni New York - skozi oči migrantov

Ko so se migranti iz Evrope v začetku 20. stoletja približevali Združenim državam Amerike, je bila prva stvar, ki so jo zagledali s krova ladij, plemenica Kipa svobode. Vsi ga poznamo. 46 metrov visok kip, ki stoji na 47 metrov visokem podstavku, je leta 1886 Francija podarila Združenim državam Amerike.
Trije moški in ena ženska so tesno povezani s kipom. Prvi je Edouard de Laboulaye - francoski intelektualec, ki se mu je sploh porodila ideja simbolnega darila Združenim državam Amerike, in sicer v čast svobodi in prostosti - idealu, ki so ga predstavljale Združene države Amerike. Druga dva sta Auguste Bartholdi, mlad kipar, ki je izdelal bakrene odlitke, ki tvorijo kip in Gustave Eiffel (ja, točno tisti Eiffel), ki je izdelal notranjo konstrukcijo kipa, s stopnicami, po katerih se lahko povzpnete v krono ali pa celo plemenico kipa. Edina ženska v četverici je mlada ameriška pesnica Emma Lazarus, ki je leta 1883 napisala pesem posvečeno Kipu svobode z naslovom The New Colossus. Pesem, ki so jo leta 1903 tudi vklesali v podstavek kipa, le-tega primerja z antičnim kolososom na otoku Rodos, namiguje pa tudi na številne migrante, ki so se mimo tega kipa peljali ameriški pregovorni svobodi naproti.
A preden so se ti ljudje - ki jih je bilo tudi več 5000 dnevno, napotili svojim sanjam naproti, jih je čakal še postanek na otoku Ellis.

Takole se vidi Kip svobode
 s krova ladje, ki se približuje New Yorku

Otok Ellis je od otoka, na katerem stoji Kip svobode, oddaljen le slab kilometer. Danes je to muzej, ki je več kot vreden ogleda. Stavbe so restavrirane in v njih zlahka podoživimo občutke migrantov, ki so pred vstopom v Združene države Amerike morali skozi kontrolo Imigracijskega urada.
Ko so vstopili v glavno stavbo, zgrajeno v slogu francoske renesanse s fasado iz rdeče opeke (ki je kar prelepa za takšen urad), so jim najprej pregledali prtljago. Nato so se po stopnicah vzpeli v zgornje nadstropje, kjer je bila dvorana za registracijo. V več vrstah so čakali na kratek intervju z uradnikom iz imigracijskega urada. A zdaj poslušajte naslednje: Medtem ko so se vzpenjali po stopnicah in čakali, da pridejo na vrsto, so jih neopazno, a skrbno in natančno opazovali zdravniki, ki so se v uniformah - pa ne zdravniških, sprehajali med njimi. Če se jim je kdo zdel bolan, so na njegovo obleko s kredo napisali kakšen simbol ali črko, ki je namigoval na zdravstveno težavo, ki so jo mogoče imeli. Ti ljudje so bili potem, ko so se registrirali, natančno zdravstveno pregledani. Pomembno je bilo zdravje oči, mentalno zdravje, senilnost in kronične neozdravljive bolezni. Če je migrant bolehal za kakšno od akutnih bolezni, so ga napotili v bolnišnico, ki je bila tudi na otoku. Ko si je opomogel, se je lahko ponovno predstavil imigracijskemu uradniku.

Ellis Island
glavna stavba imigracijskega urada

Kakor se vse tole mogoče bere kot nehumano in ponižujoče za vstopajoče v Združene države Amerike, vendarle ni bilo tako. Z ljudmi so postopali prijazno, postregli so jim s hrano in omogočili so jim počitek. In kar je najpomembnejše: 97% prispelih v imigracijski urad na otoku Ellis, se je po dveh do petih urah lahko vkrcalo na parnike in se zapeljalo v New York. Samo dvema procentoma migrantom je bil vstop v Združene države Amerike onemogočen. Vzrok je bil skoraj vedno zdravstveni: mentalna zaostalost, očesni trahom, senilna onemoglost in invalidnost. Zavrnili so tudi (takrat) moralno oporečne ljudi, kot so bile prostitutke in homoseksualci, a to se je (kakor tudi kriminalna preteklost migrantov) dalo pred uradniki zakriti. Na otoku so vsaj za nekaj dodatnih ur zadržali tudi ženske z otroki. Počakati so morale na svoje može, ki so se ponavadi že nekaj let pred njimi preselili v Ameriko, da jih poberejo in poskrbijo zanje.

Registry Room
ko so potniki čakali na registracijo, so imeli takšen razgled

Ljudi, ki niso smeli vstopiti v Združene države Amerike, so na stroške ameriške države vkrcali v čezoceanske ladje in jih odpeljali v enega izmed evropskih pristanišč.

Na tem mestu moje pisanje o otoku Ellis dobi še nekaj literarnega pridiha. Preko Imigration Service Ellis Island so v Ameriko vstopili številni pisatelji in znanstveniki ter še več literarnih junakov različnih knjig. Skoraj vedno so bežali pred nacizmom in v Ameriki vedno našli varnost in zaščito. 

Na takšen način je na prvih straneh romana Katharine Adler, Ida, med drugo svetovno vojno v Združene države Amerike vstopila naslovna junakinja, znana predvsem kot ena od odmevnih Freudovih bolnic.

17.10.1933 je v New York prispel Albert Einstein, 21.02.1938 Thomas Mann. Oba so v New Yorku navdušeno sprejeli in jima omogočili, da v mikrofon povesta besede, ki jih citiramo še danes. Oba sta dobila službo na Univerzi v Princetonu.

V juliju 1940 je v New York prispel dunajski pisatelj Stefan Zweig, ki se v svojih  literarnih delih nostalgično spominja preteklih časov. Veliko njegovih knjig imamo prevedenih v slovenski jezik. Pred kratkim pa je bil posnet tudi film, ki opisuje njegova zadnja leta življenja, ki jih je deloma preživel tudi v New Yorku.

14.10.1940 je z grško ladjo Nea Hellas skupaj s svojo ženo Almo Mahler prispel Franz Werfel (pisala sem že o njegovem krasnem romanu Bledomodra ženska pisava). Na krovu ladje pa sta bila tudi Heinrich in Gottfried Mann (brat in sin Thomasa Manna - oba pisatelja), kakor tudi prva žena zgoraj omenjenega Stefana Zweiga, Friderike, novinarka in pisateljica, s svojima dvema hčerkama. Z ladjo je prispelo še več kot deset drugih avstrijskih intelektualcev in novinarjev, ki so bežali pred nacizmom.

In tako dalje. Vse do leta 1954, ko so imigracijski urad na otoku Ellis zaprli, saj je vse več ljudi v New York - ta Vrata Amerike, priletelo z letali.

A vendar - ko naštevam vse te znane evropske imigrante, ki so preko otoka Ellis prispeli v New York, je vendar potrebno omeniti še nekaj. Vsi zgoraj našteti so v Ameriko potovali v prvem ali drugem razredu. In potnikom, ki niso bili iz tretjega razreda, se zaradi mejne kontrole ni bilo potrebno izkrcati na otoku. Uradniki imigracijskega urada Ellis Island so prišli kar na ladjo (v spremstvu zdravnikov) in registracija (z zdravniškim pregledom) je potekala, kar na krovu ladje med plutjem proti newyorškemu pristanišču. Majhna, a občutna razlika v obravnavi. Z denarjem se je že takrat dalo kupiti nekaj dostojanstva.

In kaj se je zgodilo s tretjerazrednimi imigranti, potem ko so smeli zapustiti otok Ellis?

Parniki so jih - zdaj verjetno že v družbi sorodnikov in prijateljev, ki so jih pričakali na otoku Ellis, na kraju imenovanem "Kissing Post" - odložili na skrajni južni točki Manhattna. Približno tretjina jih je ostala v New Yorku, ostali so odšli drugam po Združenih državah Amerike; vsi pa so bili - to si je tako lahko predstavljati! - osupli in presenečeni nad tem, kar so videli, saj je bilo to za večino od njih prvič v življenju: velemesto New York se je šopirilo pred njimi s svojimi nebotičniki in drugimi čudovitimi stavbami.

Ko so se izkrcali iz parnika, so se namreč znašli nedaleč od Wall Streeta, v finančnem centru mestu, na kraju, kjer se je vse začelo, na kraju kjer je New York nastal. 

Mogoče pa jih je bolj kot nebotičniki navdušil Federal Hall tam blizu, ki zgleda kot kakšen antični tempelj. Na njegovih stopnicah je imel George Washington inauguracijski govor, potem ko je postal prvi predsednik Združenih držav Amerike.

Federal Hall
s spomenikom Georgu Washingtonu,
postavljenem na mestu, kjer je resnično stal med govorom

Mogoče so zavili proti Trinity Church - v neogotskem stilu zgrajeni anglikanski cerkvi, nedaleč stran, ki med vsemi nebotičniki, ki se pnejo okrog nje, deluje precej nenavadno. Mogoče žalostno in osamljeno, a izredno pomirjujoče v vsem hrupu, ki jo obdaja. Mogoče so se na tem mestu novopečeni Newyorčani želeli zahvaliti za srečno pot, ki je bila za njimi in se priporočiti za uspešen in srečen začetek novega življenja.

Trinity Church
nekoč najvišja stavba v New Yorku,
zdaj zgleda majhna v primerjavi z
nebotičniki, ki jo obdajajo

No ja, to so le moja razmišljanja in predvidevanja, ki s tistim, kar se je res zgodilo, verjetno nimajo veliko skupnega. Velika večina tistih, ki so prispeli v New York, je namreč takoj zavila na desno proti Lower East Side, predelu New Yorka, kjer so živeli imigranti - ljudje najrazličnejših narodnosti in religij, vsak v svoji skupnosti, da so tako lahko kar najbolje pomagali drug drugemu in se podpirali. V času, ko je v New York prišlo največ imigrantov, je bil Lower East Side najgosteje naseljeni kraj na svetu. Gostota naselitve je bila kar petkrat večja od tiste v ostalih predelih New Yorka. Ni bilo elektrike in ogrevanja. Po štiri družine so si morale deliti dve zunanji stranišči. Razmere za življenje so bile slabe, a upanje v boljše in lepše življenje je ostalo.

Moji, zgoraj našteti, v prvem razredu potujoči, pred nacizmom bežeči literati in znanstveniki so imeli gladkejšo pot v Novi svet kot ljudje iz Lower East Side. 

Zanima me, če je obstajal migrant, ki je prispel v New York preko otoka Ellis, se naselil v najgosteje naseljenem (verjetno pa tudi najrevnejšem) predelu mesta in z leti uspel kot pisatelj?
Amerika - zgodba o uspehu, bi skoraj morala imeti kakšno od takšnih zgodb;)

P.S. Vse fotografije: hermionin arhiv

Tadej Golob: Leninov park

Tadej Golob je eden mojih najljubših slovenskih pisateljev. Sploh me ni treba priganjati, da preberem skoraj vsako od njegovih knjig. To pa zato, ker piše dobro, jasno in zanimivo, o temah, ki jih imam rada. Njegov predzadnji roman - kriminalka Jezero, je bila slovenski presežek - če že ne na splošno in upoštevajoč vse slovenske knjige, pa vsekakor v svojem žanru.

Za mano je zadnja stran njegovega drugega kriminalnega romana iz serije inšpektorja Birse z naslovom Leninov park. 

In žal mi je, da moram napisati, da to pač ni to. Na takšen način se kriminalnih romanov ne bi smelo pisati.

Če bi roman morala opisati z enim stavkom, bi napisala, da je v knjigi premalo akcije in preveč vsega ostalega. Forenzične preiskave so opisane preveč na dolgo, obdukcija preveč natančno, črvi v rani in znojenje so omenjeni prepogosto in še bi lahko naštevala. Vsega, kar se je pisatelj med pripravami na pisanje romana naučil o delu kriminalistov in sodnih medicincev, pač ni potrebno vreči na papir!

Preveč je provokacij. Saj razumem, da je knjigo treba napisati tako, da je vsebina provokativna in zdrami pozornost teh kot tudi onih novinarjev, z glavnim namenom, da se o knjigi piše, pa ni važno kaj;  pa vendar... Tega  je v knjigi - po mojem skromnem mnenju, občutno preveč. 

Če bi bilo detektivsko-kriminalni zgodbi posvečeno pol toliko pozornosti kot vsem tem obrobnostim, bi bila knjiga prav verjetno čisto solidno nadaljevanje svoje uspešne in v vseh pogledih čudovite predhodnice. Škoda.

Naj vse te moje kritične pripombe podkrepim še s tem, da opišem, kako je potekalo moje branje romana.

Vsaki knjigi je potrebno dati priložnost, sem nekoč nekje slišala, in prebrati vsaj prvih 80 strani.

Prebrala sem okrog 150 strani Leninovega parka in se na določenih mestih tako zelo dolgočasila, da sem se smilila sama sebi. Tarasa Birse skoraj nisem več prepoznala (kako zoprn je postal s svojim cinizmom) in Tina ni bila več podobna sama sebi. 

Preskočila sem torej naslednjih 100 strani in brala dalje. Ok, žena je nekaj zasumila, a to sem tako ali tako pričakovala. Kar me je na tem mestu najbolj razočaralo, je bilo to, da sem kljub toliko izpuščenim stranem, že po nekaj odstavkih ponovnega branja točno vedela, na kateri stopnji se nahaja preiskava, kdo so osumljenci in kako se razvija raziskovanje umorov. 

Tako sem kmalu naredila še en skok in se odpravila proti koncu knjige. In tam, na le nekaj straneh, sem izvedela vse: kdo je morilec, zakaj je moril in po kakšnih stranpoteh se je vlekla preiskava. Tako se kriminalne zgodbe vendar ne more pisati.

Za po vrhu vsega pa mi je bila kar tako in mimogrede navržena še rešitev - v prejšnjem delu tako erotično in vznemirljivo zastavljenega odnosa med glavnima junakoma, ki je obetal toliko zanimivega, a je v Leninovem parku s strani na stran vse bolj bledel in bledel...

A v vsaki stvari je vedno tudi nekaj dobrega. Da bom pravična in da knjigi ter pisatelju ne bom delala krivice, naj povem, da je v romanu tudi kaj dobrega. Tadeja Goloba na srečo rešuje to, da je vešč pisanja in da ima talent. 

Všeč mi je bila Brajčeva zgodba in njegovo soočenje samega s sabo, všeč so mi bili marsikateri od dialogov. A to je za dobro knjigo premalo. Še posebno, če jo je napisal Tadej Golob.

Sindrom druge knjige je splošno znan in zelo pogost pojav. Drugi roman J.K. Rowling o Harryju Potterju, ni bil tako dober kot njegov predhodnik. Pri skoraj vseh trilogijah, ki so bile kdajkoli napisane, so romani med prvim in končnim delom ponavadi tisti, ki so šibki člen verige. 

Slabša kakovost romana Leninov park v primerjavi z romanom Jezero torej ni nekaj nenavadnega in tudi katastofalnega ne. Gremo dalje. Urok ob tretji knjigi izgubi svojo moč;)

Jezna in razočarana pa sem vseeno. Vsaj malo:) Tarasu Birsi je bila narejena tako velika škoda! Upam, da se jo bo dalo še popraviti.

Golob, Tadej

Leninov park

Založba Goga, 2018

477 strani

ISBN 978 961 277 209 3

Michael Ondaatje: In the Skin of a Lion

Se spomnite Hane in Caravaggia iz knjige ali filma Angleški pacient?
No, oba nastopata tudi v romanu In the Skin of a Lion.

Wilem Dafoe in Juliette Binoche kot
Caravaggio in Hana
v filmu The English Patient, 1996
(vir: MovieStills.db.com)

Ko sem pred leti brala najbolj znani in v lanskem letu z zlatim bookerjem nagrejeni roman kanadsko-šrilanškega pisatelja Michaela Ondaatje, Angleški pacient (ter si ogledala tudi odličen film posnet po njegovi predlogi), me je zanimala samo zgodba naslovnega junaka - zaradi hudih opeklin neprepoznavnega ranjenca, ki so mu zaradi naglasa, s katerim je govoril, rekli enostavno angleški pacient, in mu je od vseh stvari na svetu ostala samo še drobna knjižica - Herodotova Zgodovina, v katero je pred leti sam dodal še svoje komentarje, razmišljanja in risbe.
Drugi me niso zanimali.

A v knjigi Angleški pacient nastopajo še vsaj tri druge osebe s pomenljivimi zgodbami. Če Kipa, sikhovskega vojaka, ki se spozna na razstrelivo, pustimo ob strani, ostaneta še Hana - mlada kanadska bolniška sestra, ki ob koncu druge svetovne vojne v Toskani skrbi za angleškega pacienta in Caravaggio - tudi doma iz Kanade in tat po poklicu, ki je med vojno s svojimi veščinami pomagal zaveznikom.
Zdaj, ko sem prebrala knjigo Michaela Ondaatjeja, The Skin of a Lion, sta mi ta dva nastopajoča precej bolj zanimiva. Hanna in Caravaggio namreč nastopata tudi v romanu In the Skin of a Lion, in ta roman ima svoje nadaljevanje v knjigi Angleški pacient. 

V Angleškem pacientu je Hanina preteklost precej skrivnostna; precej zanimivega pa izvemo o njej in njenih starših v romanu In the Skin of Lion. 

Hannin pravi oče - ali bolj pravilno, njen biološki oče, je bil " like comitidjiis. A chetnik. Political activist. Freedom-fighter in Bulgaria and Turkay und Serbia". Poudarek je na besedici like, saj je bil v resnici po narodnosti Finec in je v Kanadi delal kot gozdarski delavec - a vendar je bil enako revolucionaren kot četniki, ki so se v zadnjih dneh Osmanskega cesarstva borili proti Turkom. 

Hanina mama pa ima še zanimivejšo življenjsko zgodbo. Bila je nuna, ki je padla z mostu, ko so ga še gradili, in za vedno izginila. Ne nje, ne njenega trupla niso nikoli našli. 

Tudi nekaj Caravaggijevih skrivnosti se razkrije v knjigi In the Skin of a Lion. Tat je in to njegovo početje je v romanu zelo natančno razloženo. Če mi je bil v Angleškem pacientu precej zoprn - verjetno zato, ker je želel na vsak način razkriti identiteto naslovnega junaka, mi je v knjigi The Skin of a Lion skoraj prirasel k srcu - kar me je glede na to, da je tat in kriminalec, skrajno presenetilo.
Mislim, da je zasluge za to pripisati Michaelu Ondaatjeju. Njegovo pisanje je namreč takšno, da bralca ovije okrog prsta, začara in prepriča v karkoli - tudi v to, da je lahko kriminalec dober človek. 

Kot vemo že iz knjige Angleški pacient, se Hana in Caravaggio dobro poznata še iz časa, ko sta oba živela v Kanadi. V tej prvi knjigi, ki je bila napisana pred Angleškim pacientom, pa izvemo natančneje, kaj je tisto, kar ju povezuje. To je Patrick - Hanin očim. Ali njen drugi oče. Ali še bolj pravilno, pravi oče, ker je bil pač tisti, ki je v resnici skrbel zanjo. Precej zapleteno... 

Ko pridemo do Patricka Lewisa, pridemo tudi do glavne osebe romana In the Skin of a Lion. Če lahko tako napišem... Kajti pogosto se zdi, da je Patrick v romanu samo zato, da med seboj poveže različne zgodbe o življenju delavcev - v veliki večini imigrantov, ki so v prvi tretjini 20. stoletja gradili kanadsko mesto Toronto. Njim in njihovemu trdemu življenju je posvečena knjiga In the Skin of Lion. 

"Men at Lunch"
fotografijo naj bi posnel Lewis Hine leta 1932
med gradnjo Empire State Buildinga v New Yorku

Delavci, ki so gradili Toronto, niso imeli te sreče, da bi jih ujeli na fotografijo, s kakršno so, recimo, proslavili delavce, ki so nekoliko pozneje v Združenih državah Amerike gradili Empire State Building in s tem poskrbeli, da še leta pozneje lahko cenimo njihov trud in jih spoštujemo zaradi dela, ki so ga opravili in zaradi katerega tudi mi danes bolje živimo. Ne, pričevanja delavcev, ki so gradili Toronto, so redka in še ta so skrita globoko v arhivih mesta. Michael Ondaatje jih je raziskoval in odkril nekaj zelo zanimivih in pretresljivih. Te zgodbe o migrantskih delavcih v Kanadi predstavljajo ogrodje njegovega romana. Na svojevrsten, čudovit in veličasten način so bile iztrgane pozabi.

Ena izmed njih je zgodba o nuni, ki je padla z viadukta Prince Edward v Torontu, ko so le-tega še gradili. Michael Ondaatje je resnični zgodbi pridal dramatičnost, saj mlado dekle med padanjem prestreže eden od številnih makedonskih delavcev v Torontu, Nicholas Temelcoff, ki je veljal še za posebno spretnega pri delu na višini. Ob tem si sicer izpahne ramo, a dekle le reši pred smrtjo. Odpelje jo v gostišče Ohrida Lake Restaurant, dogodek pa ima nanju tako močan vpliv, da oba začneta z novo potjo v svojem življenju. Alice spremeni identiteto in postane dobra in uspešna igralka.

Okrog te in še mnogih drugih zgodb - resničnih in izmišljenih, mističnih in pustolovskih, se vije življenje Patricka Lewisa. A kakor že rečeno, njegova lastna zgodba kot da ni pomembna. Pomembnejša je zgodba migrantskih delavcev, s katerimi se Patrick druži, skupaj z njimi dela na najtežavnejših delavnih mestih in gradi Toronto.

Težko delo gozdnih delavcev, ki so sekali drevesa in les splavljali po rekah, ga razstreljevali, če se je zagozdilo v strugi, nevarno delo na višini pri gradnji mostov, delo v blatnih tunelih pod vodo Ontarijskega jezera ali pa delo v smrdečih predelovalnicah usnja, pa v knjigi niso predstavljena tako, kot bi to mogoče pričakovali in smo vajeni iz raznih realističnih in naturalističnih romanov ala Zola ali pa D. H. Lawrence.

V pisanju Ondaatjeja je nekaj nadrealističnega. Težaško in grdo delo, ki ga danes zaradi strojev na srečo ni več, je predstavljeno poetično, skoraj lirično. Kako gredo te stvari skupaj, si je težko predstavljati, a Michaelu Ondaatjeju je to uspelo. Neka svetost sije iz besedila in s tem tudi napornega dela ljudi na najnižji stopnički družbene lestvice. Ti delavci so predstavljeni skoraj kot svetniki in to neprisiljeno, iskreno ter prepričljivo. Nekaj grozljivega, a obenem lepega, je v njih samih in v delu, ki ga opravljajo. 

Da pa ne bom pisala samo o trpljenju in mučnem delu, naj povem, da je v romanu prostor tudi za ljubezensko zgodbo. Pravzaprav za dve ljubezenski zgodbi - dve strastni in globoki ljubezni, ki Patricka vežeta z dvema ženskama.

A ti dve ljubezenski zgodbi - s Claro, ki zapusti Patricka in se raje vrne k svojemu milijonarju, in z Alice, nuno z viadukta Prince Edward ter Hanino materjo - sta vendarle, po mojem mnenju, šibki točki romana. Težko je namreč verjeti, da bi bili dve ljubezni v življenju enega moškega, v okolju, kjer se je gibal, z načinom razmišljanja, ki ga je imel, med ljudmi, s katerimi je živel, z ženskama, ki ju je ljubil - lahko tako zelo globoki ter usodni in bi lahko vodili k tako nenavadnim odločitvam in dejanjem. Neverjetne in naključne stvari v povezavi z njima so - za moj okus, posejane enostavno preveč na gosto.

Roman In the Skin of a Lion je krasna uvertura - ali pa priprava na Ondaatjejev največji roman, Angleški pacient. Stil pisanja in sprehajanje po času, mojstrsko povezovanje posameznih zgodb, je že tipično Ondaatjevsko.
A v prvi vrsti je roman vendarle veličasten spomenik neimenovanim in že davno pozabljenim ljudem, ki so gradili metropolo Toronto. 

Če poznate koga, ki ima neracionalno in predsodkov polno mnenje o migrantih in ne verjame, da so ta del Kanade (in Amerike) zgradili imigrantje, jim v branje priporočite to knjigo. Če so vsaj nekoliko dovzetni za umetniško lepoto, bo to zaleglo bolj kot agresivno kričanje aktivističnih novinarjev, predstavnikov te ali one "nevladne" organizacije ali celo politične stranke.

★★★★☆

Viadukt princa Edwarda v Torontu

• zgrajen je bil leta 1918 in povezuje osrednji del Toronta z njegovim vzhodnim delom
• dolg je 494 metrov in se pne 40 metrov visoko nad dolino reke Don River
• v letu 2003 je z njega skočilo 500 samomorilcev (takoj za Golden Gate Bridge najbolj smrtonosna zgradba na svetu). Odkar so izdelali posebno ograjo - Luminous Veil, samomorov ni več. Se pa število samomorov v Torontu zaradi tega ni prav nič zmanjšalo.

Ondaatje, Michael

In the Skin of a Lion

s spremno besedo Anne Enright

Picador Classic, 1987
257 strani

ISBN 978 1 5098 2334 5