Pred približno 1400 leti je v vzhodni Angliji skupina kakih stotih moških potegnila iz reke 27 metrov dolgo ladjo in jo po močvirni in z nizkimi griči posejani suffolški pokrajini povlekla slab kilometer v notranjost, da jo zakoplje. Šlo je za pogrebno slovesnost ob smrti zelo pomembne osebe, verjetno celo kralja. O tem je pričal bogat zaklad, ki so ga pokopali skupaj z ladjo.
To se je dogajalo v kraju Sutton Hoo, na začetku dobe, ki jo slikovito označujejo kot Dark Ages. Ladjo so pokopali Anglo-Saksonci, predstavniki najbolj zahodnega plemena Germanov, ki so po odhodu Rimljanov zasedli vzhodno Anglijo.
O zgodnjih Anglo-Saksoncih ne vemo veliko, saj nam niso zapustili nobenih pisnih virov; če pa so jih, so le-te tri stoletja pozneje uničili Vikingi v svojih roparskih napadih, ki so bili ravno v tem delu Anglije zelo pogosti. Anglo-saksonska civilizacija je v primerjavi z rimsko vedno veljala za primitivno in nazadnjaško - velik korak nazaj iz cvetoče antične kulture v temačni srednji vek.
Tako so menili do leta 1939. Potem so pa na pokopališču Sutton Hoo odkopali ladjo iz 7. stoletja in razumevanje zgodovine zgodnjega srednjega veka v Angliji je bilo postavljeno na glavo. Naziv Dark Ages je kar naenkrat začel kazati na nerazgledanost tistih, ki so neko obdobje tako poimenovali, ne pa več na tiste, ki so v tem obdobju živeli.
...For centuries, everyone thought these people could barely make a club to beat each other over the head with. Now we find that their trading routes stretched as far as Constantinople...Charles Philips (iz romana)
Gospa Edith Pretty ni vedela, kakšna dragocenost se nahaja na njenem posestvu v Sutton Hooju, je pa slutila, da se pod gomilami zemlje, ki so ustvarjale večje in male gričke, nekaj skriva. Leta 1939 se je odločila, da to razišče in po priporočilu bližnjega muzeja v Ipswichu je za odkopavanje najela amaterskega freelance arheologa Basila Browna, ki se je še posebno dobro spoznal na suffolško zemljo. Bil je redkobeseden moški, predan svojemu delu, malo okoren in kar preveč skromen, vedno oblečen v nekoliko premajhen rjav jopič.
Ralph Finnes, ki ga upodablja v filmu, je vestna podoba gospoda Browna iz knjige, čeprav določene razlike obstajajo. Basil Brown iz knjige se z gospo Pretty ne pogaja za višjo plačo, kot to naredi njegov veliko bolj samozavestni filmski junak, pač pa enostavno sprejme, kar mu je ponujeno.
Basil Brown se tako načrtno loti izkopavanja največje gomile na posestvu Sutton Hoo in kaj kmalu ugotovi, da je v grobu ladja, večja in starejša od marsikatere druge, ki so bile kdaj koli najdene v Angliji. Veliko odkritje seveda potem prav kmalu na mesto odkopavanj privabi druge arheologe in zgodovinarje, ki prevzamejo delo in vodenje izkopavanja.
Na tej točki se potem spet pokaže razlika med romanesknim Basilom Brownom (verjetno tudi resničnim gospodom Brownom) in filmskim protagonistom. Romaneskni junak brez oklevanja prepusti vodenje izkopavanja profesorju Philipsu iz Cambridgea, bolj samozavestni filmski junak v podobi Ralpha Fiennesa pa ima ob tem vsaj nekaj pomislekov in je za kratek čas celo malo užaljen, ker so mu - njemu, ki je pravzaprav prvi odkril veliko najdbo - s takšno lahkoto odvzeli vodenje del in ga od takrat dalje uporabljali le še za stranska dela pri izkopavanju.
Roman The Dig je v prvi vrsti posvečen Basilu Brownu - spomenik, dolga leta spregledanemu samoukemu arheologu, ki je imel zelo pomembno vlogo in velike zasluge tako pri odkritju kot tudi raziskovanju velike najdbe pri Shutton Hooju, a mu teh do predkratkim zaradi njegove pomanjkljive akademske izobrazbe niso priznali.
A roman je še mnogo več. Je tudi zgodba o dveh izjemnih ženskah. Prvo sem že omenila, to je lastnica posestva, na katerem so odkrili zaklad, gospa Edith Pretty. V mladosti in potem skupaj z možem je veliko potovala in bila navzoča pri številnih izkopavanjih, na katerih je vzljubila arheologijo. V romanu poskrbi za pravo vzdušje, ki je bilo značilno za tisto obdobje v Veliki Britaniji. Lahko bi rekli, da deluje nekoliko aristokratsko - kar je pri lastnici tako obsežnega posestva pač pričakovati, a se obenem zaveda tudi tega, da prihajajo novi časi, kjer bo njen sloj ljudi moral začeti živeti na nekoliko drugačen način, kot je vajen. Razgledana gospa je, ki se zna pogovarjati z izbranimi besedami, ki jih povezuje v lepe in tekoče stavke, a ob tem ni prav nič izumetničena in ostaja realna, z nogami trdno na tleh, vedno prijazna in vljudna.
Carey Mulligan jo je v filmu prav dobro upodobila, problem je le v tem, da sta bili resnična in romaneskna Edith Pretty v času izkopavanja v Shutton Hooju precej starejši, kot je igralka v filmu.
Druga pomembna predstavnica ženskega spola v romanu je Peggy Piggot - zame ženska, ki je vredna vsega občudovanja, ena tistih, ki bi jo morale spoznati tudi mnoge dandanašnje ženske, ki se štejejo za feministke. Tako bi imele nekoliko čistejšo sliko o tem, kaj ta, v zdajšnjem času tako zlorabljen naziv, v resnici pomeni.
Peggy Pigott je bila teta avtorja romana in je sodelovala pri izkopavanju v Shutton Hooju.
Roman je pisan tako, da poglavja pripovedujejo posamezni protagonisti romana. Basilu Brownu in Edith Pretty so zaupana začetna in končna poglavja; Peggy Pigott pa opisuje čas julija 1939, ko je bilo izkopavanje na višku in so bile odkrite vse pomembne dragocenosti. Peggy Pigott je bila tista, ki je odkrila prvi zlati predmet - majhno zlato piramido.
A v poglavju, ki je zaupano njenemu pripovedovanju, ne izvemo samo tega, kako je potekalo izkopavanje in kaj vse je bilo odkrito; pred nami zaživi tudi čudovita zgodba mlade ženske - strastne arheologinje, ki si je svojo akademsko in raziskovalno pot gradila precej težje kot njeni moški kolegi, a kljub vsemu uspela, tudi s sprejemanjem kompromisov in občasnim korakom nazaj v svoji karieri, da je potem lahko pohitela pet korakov dalje. V filmu jo je upodobila meni tako ljuba Lily James (Nataša Rostova iz BBC-jeve serije Vojna in Mir ter gospa de Winter iz Rebeke).
Poglavje gospe Pigott sem izredno rada brala tudi zaradi čudovite, komaj zaznavne, še čisto sveže in nežne ljubezenske zgodbe.
V razvijanju izredno intimnih, nikoli izgovorjenih, a jasno čutečih ljubezenskih ali pa vsaj človeško naklonjenih odnosov med junaki romana, je pisatelj John Preston najboljši. V filmu gre pri razvijanju teh razmerij precej bolj premočrtno in naravnost, v romanu pa je vse zastavljeno bolj nežno in občutljivo - po mojem mnenju tudi bližje resnici. Kaj je bolje, ocenite sami. Meni je bilo oboje zelo všeč.
Izkopavanje v Shutton Hooju je potekalo tik pred začetkom druge svetovne vojne. Da je bilo to izredno nesigurno, tudi strah vzbujajoče obdobje, ko se ni vedelo, v katero smer se bo obrnilo politično dogajanje v Evropi, se čuti v vsakem poglavju romana. Angleška in nemška letala preletavajo pokrajino, na wirelessu oddajajo vedno bolj skrb vzbujajoče novice, v Londonu se pripravljajo na bombne napade. Pomen odkritja in naglica pri izkopavanju, a tudi odnosi med protagonisti romana tako dobijo še dodatno dimenzijo, ki bogatijo roman in film. Film se nekoliko bolj posveča odnosom med ljudmi, ki so bili prisotni pri izkopavanju, v romanu pa je dovolj prostora tudi za samo izkopavanje ladje. V filmu tako sploh ne vidimo zlatih ali srebrnih dragocenosti, ki so jih našli v Shutton Hooju; v knjigi pa so mnoge od njih natančno opisane. V obeh primerih pa je poudarjeno nekaj, kar je za bralca knjige ali gledalca filma mogoče presenetljivo.
To je dejstvo, da v grobu, ki sta ga izkopavala Basil Brown in Peggy Pigott, pravzaprav ni bilo nobene ladje. Kisla zemlja je namreč uničila vse organsko - tudi les; ostali so le kovinski predmeti - železne zakovice, ki so držale skupaj leseno ogrodje ladje in zlati, srebrni ter bronasti predmeti, ki so bili kot simboli vladanja ali osebne dragocenost pridani v grob. A znanstveniki vseeno dokaj natančno vedo, kakšna ladja je bila pokopana, saj je le-ta v pesku pustila jasen odtis, po katerem je najdbo mogoče zelo natančno rekonstruirati.
 |
| Ship burial Sutton Hoo 1939 (vir: British Museum) |
Leta 1939 v grobu tako niso našli tudi nobenih ostankov trupla, ki bi bilo lahko pokopano skupaj z ladjo. Razlago za to sta ponujali dve teoriji: ali v grobu resnično nihče ni bil pokopan in je grob tako samo spomenik nekomu, ki je umrl nekje drugje - mogoče na morju; ali pa so ostanki pokopanega človeškega telesa, vključno s kostmi in zobmi, popolnoma razpadli. O tej drugi možnosti protagonisti romana in filma pogosto razmišljajo in si ob tem zastavljajo vedno aktualna vprašanja, kot so: Kdo smo pravzaprav in kaj ostane za nami? Kdo vse je že živel pred nami, pa od njega ni ostalo nič ali pa le nekaj kovinskih predmetov?
Odgovor na to, katera od zgornjih teorij je v primeru Shutton Huuja pravilna - se pravi, ali je bil v grobu tudi pokojnik ali pa ne - nam v epilogu knjige zaupa Robert Pretty.
Robert je še ena simpatična oseba tako v romanu kot tudi v filmu. V času, ko so potekala izkopavanja na posestvu njegove matere, je bil star 9 let in je z velikim zanimanjem spremljal dogajanje. Še posebno ljub pa mu je bil Basil Brown.
Roman in film The Dig sta ustvarjena po resničnih dogodkih, a zaradi potrebe po nekaj več dramatičnosti, sežeta tudi po fikcijskih prijemih. V mojih možganih se je vse - fikcija in resnica, roman in film, preteklost in sedanjost - zlilo v čudovito mešanico, ki je oblikovala veliko zgodbo, ki me še po tednih ne pusti pri miru. Mogoče je tako zato, ker razmišljam podobno, kot razmišljajo glavni junaki romana in filma. Enako močno kot njih me navdušujejo in navdihujejo kraji, kjer so se v preteklosti dogajali veliki dogodki. Rada stopam po poteh, po katerih je nekoč pred mnogimi leti nekdo že hodil. Zanima me, kako drugače ali pa kako nam podobno so živeli ljudje pred nami. Kajti:
From the first human handprint on a cave wall, we're part of a something continuous.Ralph Fiennes kot Basil Brown (v filmu).
Mogoče boste nad knjigo ali pa filmom navdušeni tudi vi.
★★★★☆
 |
| Carey Mulligan in Ralph Fiennes kot Edith Pretty in Basil Brown (vir: Netflix) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)