petek, 28. avgust 2020

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Letošnji prejemnici kresnika mogoče delam krivico... 
A kaj ko nikakor ne morem mimo tega, da ne bi napisala, da sem med branjem romana Ivana pred morjem, Veronike Simoniti, imela občutek, da berem nekaj, kar že poznam, nekaj kar sem nekoč nekje že brala, nekaj, kar mi ne bo prineslo nič novega.

Knjiga me je spominjala na roman Figa, Gorana Vojnovića. Tudi tam imamo hišo, ki je po smrti enega od starih staršev ostala prazna in je povod najrazličnejših spominov ter dobrodošla podlaga za družinsko zgodbo treh generacij.

Knjiga me je spominjala tudi na roman Olga, Bernharda Schlinka. Tudi tam glavna junakinja piše pisma in čaka nanje; le-te potem nekdo naključno odkrije in prebere, kar je potem vzrok za najraznovrstnejša razmišljanja in predvidevanja.

Zaradi fotografije noseče Ivane je nemogoče, da ne bi pomislila na roman Draga Jančarja, In ljubezen tudi. Jančarjeva fotografija je bolj običajna in manj šokantna kot ta od Veronike Simoniti, a zgodba, ki se vije okrog Jančarjeve, je precej bolj globoka in ganljiva ter manj predvidljiva od tiste, ki jo razrešuje prvoosebna pripovedovalka iz romana Ivana pred morjem.

Ja, in ko smo že pri neimenovani prvoosebni pripovedovalki, Ivanini vnukinji ... s svojim zoprnim francoskim možem je takšna, kot bi pobegnila iz katerega od romanov Brine Svit.

V romanu Kameno seme, ki ga je Veronika Simoniti napisala pred približno petimi leti, je bil njen stil pisanja izredno čist in jasen, skoraj sterilen. Vsaka beseda je bila skrbno izbrana in postavljena na natančno premišljeno mesto. Tega v tem zdajšnjem romanu nisem zasledila ali občutila, čeprav je način pisanja še vedno izredno dovršen. Pa ne vem ali je to nekaj dobrega ali nekaj slabega - ne vem, ali mi je bil stil pisanja v Kamenem semenu ljubši od tega v Ivani pred morjem. Vsekakor pa je tokrat dogajanje izredno zgoščeno in koncentracija dogodkov je velika. Prevelika. Vendar pa,... kako bi sicer na manj kot dvesto strani romana stisnili življenjske zgodbe treh žensk iz treh generacij z vsemi burnimi zgodovinskimi okoliščinami, ki so jim bile izpostavljene.

Uf, recenzije knjig, za katere menim, da zaslužijo tri zvezdice, res najtežje napišem. Kajti knjiga Veronike Simoniti, Ivana pred morjem, nikakor ni slaba knjiga. Imamo zgodbo, ki pritegne in imamo protagoniste, ki so verodostojni. Moj najljubši je partizan umetnik:) Tudi stavki pripovedi gladko tečejo, lepo zvenijo in veliko povedo. Fajn.
A romanu vseeno nekaj manjka. Iz knjige kljub vsemu seva nekakšna praznina. Votlost. Mogoče zato, ker je vse tako zelo predvidljivo, dolgočasno in že tolikokrat videno, oziroma prebrano. A konec koncev, tudi zgodbe večine resničnih ljudi so takšne - navadne.
Takšne ostanejo četudi so ovite v bleščeč in vsekakor čudovit ovojni papir slovenskega jezika v njegovi najboljši obliki.

★★★

sobota, 22. avgust 2020

France Prešeren: Slovo od mladosti

Ko sem prejšnji dan spet enkrat brala Prešernovo Slovo od mladosti, se mi je utrnila misel, da sploh ne bi bilo tako zelo nenavadno, da ne rečem nemogoče, če bi se ta pesem znašla v eni izmed nalog pri pisnem delu mature iz materinščine na nemških gimnazijah. Prevedena v nemški jezik, seveda.  Letošnje leto sem se namreč ob spremljanju hčerke, ki je opravljala maturo na eni izmed bavarskih gimnazij, natančno seznanila s potekom le-te in ob tem lahko rečem, da bi bila pesem Slovo od mladosti idealna, da bi jo vključili vanjo. Naj razložim.

Bavarski maturantje imajo pri pisnem izpitu iz nemščine na razpolago 5 nalog. Naloga, ki je po mojem poznavanju še najbolj podobna slovenski maturi iz materinščine, je ta, da na osnovi teksta, ki jim je predstavljen, lahko napišejo esej ali novinarski članek. Ostale štiri naloge so interpretacije literarnih besedil (lirike, drame ali proze) ali pa strokovnega besedila. Na razpolago imajo 315 minut časa. V tem času morajo izbrati nalogo, ki se je bodo lotili, prebrati besedilo, ki jim je podano in napisati esej oz. interpretacijo. Ponavadi maturantje oddajo kot rezultat svojega dela okrog deset strani dolg tekst.
Pri tem je zanimivo to, da se z besedili, o katerih morajo pisati, ponavadi prvič srečajo šele na maturi. Besedila, ki so jim podana na maturi, v pripravljalnih letih na gimnaziji namreč niso analizirali ali se o njih učili. Pričakuje se, da bodo pri interpretaciji maturitetnih besedil znali uporabiti znanje, ki so si ga pridobili pri analizi vzorčnih tekstov iz prejšnjih let - analize kakšne od Schillerjevih dram ali Goethejevih pesmi, ki so jih predelali pri pouku nemščine. Vsako dodatno znanje, npr. iz literarne zgodovine ali drugih prebranih literarnih del pa je seveda zelo dobrodošlo, saj na ta način lahko lažje utemeljijo svoje razmišljanje, napišejo bogatejše besedilo in dobijo boljšo oceno. Ne morejo se torej konkretno pripraviti na maturo (prebrati romanov, o katerih bodo pisali na maturi), lahko pa uporabijo znanje, ki so ga zbirali vsa leta gimnazije.


Bavarski maturantje za Prešerna in njegovo Slovo od mladosti, seveda, še nikoli niso slišali. Iz pesmi, ki bi jo prebrali in z znanjem, ki so ga pridobili v preteklih letih pa bi vseeno lahko tako o Prešernu kot tudi o pesmi veliko sklepali in v svoje izpitne pole tudi veliko napisali. Zlahka bi lahko ugotovili, kakšen verz in kakšno rimo je uporabil pesnik, našli bi personifikacije in druge metafore. Iz letnice nastanka pesmi (ali pa še raje iz same vsebine pesmi) pa bi lahko sklepali na literarno obdobje romantike in se ob tem razpisali še o njim bolj znanih nemških predstavnikih te dobe. Če pa bi vse skupaj zaobjeli še bolj na široko, bi lahko napisali tudi kaj o Goetheju. Za nekaj strani pisanja bi že zadostovalo;)

Težje bi bilo z vsebinsko interpretacijo. A s tem imajo težave tudi slovenski dijaki. Ali pa kar vsi mladi na splošno. Koga od mladih, ki so na življenjskem razpotju, na meji odraslosti, ko so prepričani, da je še vse pred njimi in je še vse mogoče (kar vsekakor drži!) zanimajo modrosti starih, njihovi dvomi in spoznanja, njihova otožnost ob slovesu od mladosti.

Mladi - kakršne opisuje Prešeren v svoji pesmi, so polni idealov in upanja. Kajti mladost...
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice peržiga
Mladi ne verjamejo, da
...svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Neprijetne izkušnje, ki jih doživljajo, hitro pozabijo.
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
Stari - katere opisuje Prešeren v svoji pesmi, pa vedo, da dobrih dejanj ljudje ne cenijo, da je zvesto ljubezen težko najti in da znanje, pravičnost in modrost niso pomembni. In to, da so dopustili, da so jim ta spoznanja usekale globoke rane, je njihov problem in ne problem mladih. 
Na takšen način si ponavadi pesem razlagajo srednješolci in zaradi takšne naravnanosti se v pesem ne morejo poglobiti in jo popolnoma razumeti - zaradi tega jih takšne vrste pesmi ne zanimajo in jih ne berejo.

Torej s Prešernovimi in drugimi pesmimi srednješolcev ne bi smeli obremenjevati in jih z njimi mučiti na maturi? Jein. Ja in ne. Postopka, kako analizirati pesem bi se že morali naučiti in biti za to tudi ocenjeni, ampak vsako pesem, ki jo je napisal Prešeren ali pa kakšen drug od (slovenskih) pesnikov pa le ne bi bilo potrebno znati razčleniti in navesti tisto varianto interpretacije, za katero so slišali pri pouku in je profesorju najljubša. Bolje bi bilo, če bi jih potem, ko bi se naučili temeljnih prvin interpretacije lirike, enostavno presenetili s kakšno neznano pesmijo - pesmijo, za katero še niso slišali. Verjetnost, da bi vzbudili njihovo zanimanje, bi bila po mojem mnenju večja, kot je sicer. Mogoče bi kateri od dijakov ob prijetnem presenečenju, ki bi ga povzročila tako predstavljena pesem, segel po še kateri drugi pesmi tega istega pesnika. Mogoče. Tako pa so dijaki ponavadi prenasičeni z določenimi pesniškimi imeni in njihovimi pesmimi in zaradi tega, potem ko jim to ni več potrebno, nikoli več ne posežejo po branju lirike. Pesmi, ki so pravzaprav pisane za druga, bolj zrela bralčeva obdobja, tako težko, ali pa sploh nikoli ne pridejo do publike, ki so ji pravzaprav namenjena. Kar je velika škoda.

Zato sploh ne bi bilo neumno, če bi bavarski dijaki na svojem zrelostnem izpitu pisali o Prešernovem Slovesu od mladosti, kakor tudi ne bi smelo vzbujati zgražanja, če bi slovenski dijaki na maturi razmišljali o kakšni pesmi pesnika izven slovenskega kulturnega območja, za katerega še nikoli niso slišali in ga ni v učnem načrtu gimnazij. Prepričana sem, da bi se ob takem pristopu k slovenskemu jeziku in literaturi njihova kreativnost lahko sprostila do širin, ki se jih le težko predstavljamo. Vsekakor pa ne bi bilo zagrenjenosti in bolečin v trebuhu, ki silijo na bruhanje, ko kdo samo omeni nekaj, kar diši po uradno priznani literarni kakovosti.

nedelja, 16. avgust 2020

Arthur Schnitzler: Pozna slava

Eduard Saxberger, glavni junak Schnitzlerjeve novele Pozna slava, je okrog sedemdeset let star gospod z Dunaja (spet smo tam in spet smo na začetku prejšnjega stoletja), neporočen in brez otrok, ki že več kot petintrideset let dela kot uradnik. Njegovo življenje je mirno. In dolgočasno. A ni bilo vedno tako. V mladosti je tudi pesnil in celo izdal svojo pesniško zbirko z naslovom Popotovanja. Ampak saj veste - umetniki in vsi ostali - kako je s tem. Že samo zaradi naslednjega odlomka je novelo vredno prebrati.

"To je pač stara zgodba. Na začetku nam je dovolj lastno veselje pri ustvarjanju in udeleženost nekaj malega tistih, ki nas razumejo. Toda končno, ko vidiš, kaj vse se uveljavlja poleg tebe, si pribori ime in celo slavo - bi vendarle rad, da slišijo in cenijo tudi tebe. Takrat pa potem pridejo razočaranja! Nevoščljivost nenadarjenih, lahkomiselnost in zlonamernost recenzentov in potem strašna otopelost množice. Postaneš utrujen, utrujen, utrujen. Imel bi še veliko povedati, toda nihče noče poslušati, nazadnje pa celo sam pozabiš, da si bil nekoč eden tistih, ki so hoteli ustvariti nekaj velikega, ki so morda celo ustvarili nekaj velikega."

A vse kaže, da bo ostareli pesnik kljub vsemu doživel nekaj slave, pa čeprav bo to le pozna slava. Neko popoldne se namreč pri njem oglasi mladenič - predstavi se kot pisatelj, in pove, kako navdušen je nad njegovo, pred več kot trideset leti izdano in že popolnoma pozabljeno pesniško zbirko. Saxbergerja tudi prosi, da bi ob priliki enkrat posvetil kakega od svojih prostih popoldnevov (mladenič se zelo izbrano in spoštljivo izraža) umetniškemu krožku mladih ljudi z imenom Navdušenje, ki se vsak večer srečuje v eni od dunajskih kavarn. Eduard Saxberger je ganjen in z veseljem privoli.
Tako se začnejo srečanja med ostarelim pesnikom in druščino mladih in ambicioznih umetnikov, ki imajo občutek, da so zapostavljeni in premalo cenjeni. Srečanja so polna spoštovanja in občudovanja do Eduarda Saxbergerja, ki tako končno vsaj enkrat v življenju postane slaven in pridobi časti, ki mu menda pripadajo.

Vendar pa..., da ne bi preveč pričakovali. Zgodba gre po sledeh, ki jih je pustil zgornji odlomek iz knjige. Slava je opoteča, le redko takšna, kakršno si je slavljenec zamišljal. Ravnodušnost boli - pa naj bo v obliki vljudnostnega aplavza ali novičke v časopisu. Floskule in brezbrižne pripombe zadenejo globoko in naredijo težko popravljivo škodo. Tako otopelost lahko vzbudi celo olajšanje in neke vrste zadovoljstvo. A pri vsem skupaj je najhuje to, da tudi ustvarjalnost in prožnost duha s staranjem pešata in besede se kar ne morejo več povezovati v lepe stavke ter tekoče rime.

Vse to in še mnogo več je Arthur Schnitzler mojstrsko zaobjel v svoji, šele pred kratkim odkriti noveli Pozna slava. Njegova žena jo je do zadnjega varovala pred javnostjo, pravijo da zato, da bi zanjo iztržila kar najvišjo ceno. 

Naj na tem mestu omenim, da je neobjavljena zapuščina tega, vedno visoko cenjenega in slavnega židovskega literata doživela svojevrstno usodo. 
Arthur Schnitzler je umrl leta 1931 in tako ni doživel nacističnega preganjanja židov, so pa to doživele njegove knjige, ki so bile med tistimi, ki so gorele ob Hitlerjevem čiščenju knjižnic in knjigarn. Neobjavljeno zapuščino Arthurja Schnitzlerja, med katero je bila tudi novela Pozna slava, so sorodniki s pomočjo britanskega študenta na Dunaju, Erica Blackalla, in britanske ambasade leta 1938 po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu uspeli rešiti - v kartonskih škatlah, zapečatenih z britanskim žigom, so jo poslali v Cambridge. Pozna slava je bila tako leta 2014 "na novo odkrita" in prvič objavljena. Samo leto pozneje pa smo jo v prevodu Jerneje Jezernik dobili tudi v slovenskem jeziku.

Arthur Schnitzler (1862-1931)
Arthur Schnitzler
(1862-1931)

S tem (zaenkrat) končujem z zapisi o Arthurju Schnitzlerju in njegovih delih. Prebrala sem vse njegove novele, ki so (bile do sedaj) prevedene v slovenski jezik. K branju vabim tudi vas. Meni so polepšale poletni dopust.

nedelja, 9. avgust 2020

Arthur Schnitzler: Poročnik Gustl; Gospodična Else

Zaradi novele Poročnik Gustl je Arthur Schnitzler izgubil vojaške čine in mesto Oberarzta v rezervni sestavi avstro-ogrske vojske. Z novelo naj bi namreč vojaški časti domovine prizadel veliko in nepopravljivo škodo. Kaj takega si danes težko zamislimo, a dunajska družba tistega časa je bila okorna in zlagana, navidezni časti je pripisovala prevelik pomen. To se je zgodilo leta 1900.
Približno dvajset let pozneje je Arthur Schnitzler napisal še eno novelo, tokrat z naslovom Gospodična Else. V slovenskem prevodu sta obe deli izšli v isti knjigi, kar je bila pravzaprav logična odločitev. Noveli sta si namreč podobni - pišeta o na nek način podobnih stvareh, le da ena z moškega, druga pa z ženskega vidika.
                                                                
Tisto, kar obe noveli najtesneje povezuje in je vidno že na prvi pogled, pa je pripovedovanje v obliki monologa. Poročnik Gustl in gospodična Else nam v svojem monologu razkrijete vse svoje misli - tako tiste, ki so preoblikovane na takšen način, da so primerne za zunanji svet, kakor tudi tiste, ki si jih upata priznati le sama sebi. Na takšen način dobimo enkraten vpogled v osebnosti glavnih junakov, obenem pa tudi v širšo družbo okoli njiju. Zelo fajn. Mi je bilo všeč. 
Gustl je aroganten, napihnjen in razuzdan mlad moški, Else pa je spogledljiva, nečimrna, a inteligentna mlada lepotica. 

Tako Gustlu kot Else se tekom pripovedi nenadoma zgodi nekaj, kar izzove njune moralne norme in ju postavi pred velik izziv in vprašanje, kako naprej. Z njunim lahkotnim in brezskrbnim življenjem je v trenutku konec. Pri Gustlu je to nekaj smešnega in z današnjega vidika nepomembnega; pri Elsi pa nastopi dilema, ki jo prav lahko in pogosto srečamo še danes. Zaradi družbe in časa, v katerem živita, sta zaradi tega soočena z nič manj kot smrtjo. Oba sta namreč v takšni stiski, da se zdi edini možni izhod le samomor.

In zdaj sledi najboljši del:) Soočena z bližino smrti, se Gustlu in Else odprejo oči za vse zlaganosti, ki spremljajo njuni življenji in življenja ostalih ljudi. Ob nenehnem premišljevanju in premlevanju dogodkov se približata tako liberalnim stališčem, da bi se z lahkoto vživela v današnji čas. Otreseta se okov zaostale Avstro-Ogrske, ki je izgubila korak s sodobnim svetom. 
Arthur Schnitzler je bil preroški. Dobro je poznal takratno družbo, dobro je poznal ljudi svojega časa in iz tega je pravilno sklepal o tem, kar bi bilo potrebno spremeniti in o tem, v katero smer bo šel svet v naslednjih letih in desetletjih.

A Gustl in Else svojo preobrazbo doživita le v mislih in le ob soočenju s smrtjo. To je že veliko, a ne dovolj, da bi prišlo do kakšnih velikih in usodnih sprememb. Nihče od njiju se bistveno ne spremeni in družba ostaja enaka nazadnjaška, kot je bila prej. Else pa je kot ženska še dodatno prikrajšana in doživi usodo, ki je v romanih 19. in začetka 20. stoletja ponavadi rezervirana za ženske, ki so štrlele iz povprečja. Tukaj Arthur Schnitzler še ni imel poguma, da bi žensko obravnaval enakovredno moškemu - tako v njenih mislih kot tudi dejanjih - nekaj takega si je drznil storiti šele nekaj let pozneje v svoji Sanjski noveli.

nedelja, 2. avgust 2020

Arthur Schnitzler: Sanjska novela


Uf, s kakšno lahkoto me je Arthur Schnitzler (1862-1931) že na prvi strani Sanjske novele prestavil na Dunaj ob začetku prejšnjega stoletja in mi v samo nekaj stavkih orisal idilično družinsko življenje - v vsem njegovem bogastvu ali pa v vsem njegovem, skoraj neznosnem kiču.

"Ura je devet," je rekel oče, "treba bo spat." Ko pa se je sklonila k otroku še Albertina, sta se roki staršev srečali na ljubljenem čelu, in nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku, je pospremil pogled, ki sta si ga izmenjala. Vstopila je gospodična in opomnila malo, naj staršema vošči lahko noč; ubogljivo je vstala, ponudila očetu in materi ustnice, našobljene za poljub, in se mirno prepustila gospodični, ki jo je odpeljala iz sobe. Fridolin in Albertina, ki sta zdaj ostala sama v rdečkastem soju viseče svetilke, pa sta nemudoma zopet povzela že pred večerjo načeti pogovor o včerajšnjem plesu v maskah.

Tisti nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku.... in to, da sta povzela že prej načeti pogovor..., lepo povedano. 
A družinska idila je, seveda, samo površinska. Arthur Schnitzler je bil znan po tem, da je v svojih literarnih delih odpiral neprijetne teme, ki so nemalokrat razburkale okorno, neiskreno in zlagano dunajsko visoko družbo. Brez zadržkov je pisal o erotiki in spolnosti, o prostituciji, ki ni vedno samo zgodba o izgubljenih ženskah iz razvpite ulice, o nezvestobi.

Pri Fridolinu in Albertini iz zgornjega odlomka, je bilo tisto, kar je vodilo pod površino njunega zglednega zakonskega odnosa, pogovor o plesu v maskah prejšnji večer. Izkaže se namreč, da imata oba zakonca neizživete erotične fantazije, da sta oba vsaj kdaj sanjarila o moškem ali ženski, ki nista bila njuna mož ali žena. Pri Albertini se to najpogosteje kaže v sanjah (hej, saj smo v času, ko je bil Sigmund Freud zelo popularen); pri Fridolinu pa v njegovih nočnih blodnjah po Dunaju.

Ko se zakonca pogovorita o včerajšnjem plesu v maskah in še o dogodkih z lanskoletnega letovanja na Danskem, ki niso ravno takšni, da bi se z njimi zgledni zakonci lahko hvalili, se Fridolin, malo razburjen in razočaran, odpravi k umirajočemu dvornemu svetniku, kjer ga preseneti - vsaj sam sebi to zatrjuje, ravnanje svetnikove hčerke, ki mu izpove ljubezen; nato zaide v razvpito ulico k ženski, ki je v bistvu najbolj prijetno, celo najnedolžnejše bitje od vseh; nakar sledi še tisto najbolj čudno. Znajde se v hiši, kjer se zbira skrivnostna druščina moških in žensk, oblečenih v nune in menihe, ki tekom večera odvržejo vsa svoja oblačila razen mask in plešejo in počnejo, kar že počnejo. Tam ga sramote in ponižanja reši neznana gola, a z masko zakrita ženska.

V tej sanjski noči in še v naslednjem dnevu ima Fridolin dovolj časa, da občuti in se sooči z globljimi plastmi in temnejšimi odtenki družbe. Ob tem pa se mu tudi njegovo lastno življenje pokaže v povsem drugačni luči. Zlagano in neiskreno je. Vendar pa - kakor pravi njegova žena Albertina ob koncu novele: "... resničnost neke noči, in celo resničnost vsega človeškega življenja, ne pomeni hkrati tudi njegove najgloblje resnice."

Novela poleg psihološke analize nekega zakonskega odnosa, omogoča tudi enkraten vpogled v dunajsko meščansko življenje tistega časa. 
Posebno zanimiv se mi je zdel opis Fridolinovega delovnega dne. To je bil delavnik zdravnika, ki je bil zaposlen v bolnišnici, poleg tega pa je imel še svojo zasebno prakso - v Sloveniji bi ga zmerjali z "dvoživko". Delati je začel zgodaj zjutraj, končal pa je ponavadi šele pozno zvečer, a še takrat ne povsem, saj je vedno ostala "pripravljenost", zaradi katere so ga lahko kadarkoli poklicali na dom h kakšnemu od bolnikov, če se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Užival je spoštovanje in vedno je imel čas za umirjen zajtrk z družino in dovolj dolg odmor za kosilo. Iz novele je jasno razvidna organizacijska shema zdravstva in sicer do takšnih podrobnosti, da sem izvedela celo to, kolikokrat na dan in kako je v bolnišnici potekala vizita in koliko bolnikov je dr. Fridolin pogledal v dveh urah svoje popoldanske zasebne prakse. Osem:) 

Sanjska novela Arthurja Schnitzlerja je čudovita psihološka študija najintimnejših medčloveških odnosov, ki so večni in vedno aktualni, obenem pa tudi krasna upodobitev vsakodnevnega življenja (višjega) srednjega razreda na Dunaju pred nekaj več kot stotimi leti.
Zelo zanimivo branje, ki mi je odkrilo še enega pisatelja, ki ga do sedaj nisem poznala, a ga bom kmalu prav gotovo spet brala.


Po noveli je slavni Stanley Kubrick (2001: Odiseja v vesolje) posnel svoj zadnji film, Eyes Wide Shut, s Tomom Cruiseom in Nicole Kidman v glavnih vlogah. Dogajanje je namesto na Dunaj ob prelomu v 20. stoletje postavljeno v sodobni New York.