Andy Weir: The Martian

Na vsake toliko časa si zaželim nekaj znanstvene fantastike. Tokrat sem bila ob izbiranju primerne knjige tega žanra v prijetni dilemi. Odločala sem se med romanom Dana Simmonsa The Fall of Hyperion - nadaljevanjem romana Hyperion, o katerem sem pred časom že pisala, in med romanom kitajskega pisatelja Liu Cixina z naslovom 三体 ali Sān tī. Pisatelj je za v angleškem jeziku izdano različico svojega romana - naslov je The Three-Body Problem, leta 2015 prejel najprestižnejšo nagrado za znanstveno - fantastični roman, nagrado Hugo. S tem se je zapisal v literarno  zgodovino kot prvi Azijec, ki je kadarkoli prejel to nagrado. Mimogrede, knjiga je navdušila tudi bivšega ameriškega predsednika Baracka Obama. 

No, pa zaenkrat nisem prebrala ne ene in ne druge od obeh knjig. Odločila sem se za nekaj tretjega - roman, ki ga je priporočil Randy Bresnik.

Randy Bresnik v Narodni galeriji v Ljubljani
(vir: Ameriško veleposlaništvo v Ljubljani
foto: Luka Dakskobler)

Randy Bresnik je eden od ne tako redkih Nasinih astronavtov slovenskih korenin. Ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ima zelo lepo, dobrodošlo in pohvale vredno navado, da astronavte, ki imajo prednike iz naših krajev, povabi v Slovenijo, kjer imajo potem vrsto predavanj in intervjujev - vse za promocijo znanja in napredka. Na takšnem obisku v Sloveniji je bil v začetku letošnjega leta tudi Randy Bresnik.

V enem od intervjujev z njim je beseda nanesla tudi na knjigo Andyja Weira, The Martian - v slovenskem prevodu z naslovom Marsovec. Randyju Bresniku, ki je prebral kar nekaj ZF knjig, je bilo pri tej knjigi všeč to, da je avtor odlično ujel bistvo in način razmišljanja večine astronavtov.

Ha, če nekaj takšnega reče pravi astronavt, ki je bil izbran med tisoči kandidatov, ki želijo potovati v vesolje, ki je prestal naporni večletni trening in ima izkušnje življenja v vesolju, mu pa že lahko verjamemo! In knjigo, ki je obetala, da bo verodostojno pokazala razmišljanje in življenje astronavtov, sem z veseljem vzela v roke in začela brati.

Roman pripoveduje o ameriškem astronavtu Marku Watneyu, ki je bil član tretje odprave na Mars s človeško posadko, imenovano Ares 3, in tako 17. človek, ki je kdajkoli stopil na planet Mars - samo toliko, da veste, kako daleč v prihodnosti smo;)
Odprava Ares 3 pa je imela veliko smolo. Že 6. dan po pristanku na Marsu, je bila posadka zaradi peščenega viharja primorana zapustiti rdeči planet. Med vkrcavanjem v MAV (Mars descent vehicle) pa se je Mark Watney poškodoval in ostali člani posadke so upravičeno predpostavljali, da je umrl ter zato brez njega zapustili Mars.

Pa je, seveda, preživel.

A za kako dolgo? Do takrat, ko bo na negostoljubnem planetu še imel dovolj kisika, vode in hrane ter zaradi mraza ne bo zmrznil, bo še lahko živel. Vse te za življenje nujno potrebne stvari pa bi mu morale biti na voljo vse do prihoda naslednje človeške odprave na Mars, Aresa 4, čez približno 4 leta. Markov boj za preživetje na Marsu se tako lahko začne.

Mark Watney se mora znajti. Da preživi, mora uporabiti vse znanje, ki ga ima; prav mu pridejo vse ročne spretnosti, ki jih je pridobil med urjenjem. Daleč najpomembnejši za preživetje pa je - po mojem mnenju - njegov način spopadanja s težavami in reševanjem problemov. In to je tisto, o čemer je Randy Bresnik govoril v intervjuju - to naj bi bil način razmišljanja, ki ga ima večina astronavtov. Mark Watney pri reševanju težav obira tehniko "step by step" - probleme rešuje "korak za korakom", najprej tiste, ki so najpomembnejši in pri katerih se mudi, šele pozneje ostale. In pri tem se ne pusti zmesti in nikoli ne podleže malodušju. 

Tako se, na primer, dokaj hitro izkaže, da šibki člen v verigi njegovega preživetja - presenetljivo - ne bo pomanjkanje kisika, ampak premalo hrane in Mark se nemudoma loti reševanja tega problema. Koncentracije pri ubadanju z vprašanjem, kako naj si zagotovi potrebne kalorije za preživetje, pa mu ne zmanjšuje težka rešljivost naslednje težave, ki ga čaka - namreč, četudi mu uspe zagotoviti dovolj hrane do prihoda reševalcev, ni jasno, kako bo zmogel premagati razdaljo 3200 km, ki ga loči od mesta, kjer bo pristala naslednja odprava na Mars, Ares 4. Večina običajnih ljudi bi na njegovem mestu zaradi nerešljivosti problema glede razdalje, obupala tudi pri reševanju zagotavljanja hrane, a pri Marku ni tako. Tehnika "korak za korakom" se izkaže za zmagovito.

Branje o spopadanju osamljenega astronavta s krutimi razmerami na Marsu, pa ni bilo samo zanimivo (in poučno), ampak tudi zabavno. Mark Watney je namreč izredno pozitiven in vesel človek z velikim smislom za humor, njegova razmišljanja in komentarji pa vzrok za smeh pri bralcih knjige. No, zaradi takšnega, prijetnega značaja, je bil pravzaprav tudi izbran v posadko Aresa 3.

Knjiga je pisana na različne načine - večinoma v prvi osebi, v obliki izsekov iz Watneyevega dnevnika ali njegovih pisem ostalim članom posadke, nekaj pa tudi v tretji osebi neprizadetega zunanjega opazovalca (tako so opisani neprijetni pripetljaji oz. nesreče, ki jih Mark doživi na Marsu; kar nekaj jih je in hude so); dogajanje pa se seli z Marsa v Houston, Cape Canaveral, tudi na Kitajsko in seveda na plovilo Hermes, s katerim ostali člani posadke Ares 3 po nesrečnem dogodku na Marsu potujejo nazaj na Zemljo.

Ostali člani posadke imajo v knjigi bolj stransko vlogo, a so vseeno tako posrečeno orisani, da so več kot zanimivi in je bilo tudi o njih prav prijetno brati. Vsi so inteligentni in vsak premore dvoje specialističnih znanj. Mark Watney je na primer botanik in strojni inženir, kar je pri boju za preživetje na Marsu zelo posrečena kombinacija;)
Poveljnica Lewis je pragmatična ženska, vojakinja, ki je obsedena z vsem, kar izhaja iz 70-ih let 20. stoletja, pa naj bodo to filmi in televizijske serije iz tistega časa ali pa disko glasba. Beck je zdravnik odprave in Watneyev dober prijatelj. Na skrivem je zaljubljen v Johanssen - računalniško strokovnjakinjo odprave. Martinez je pilot, tudi vojak in predan katoličan. Šesti član odprave, Vogel, pa poskrbi za to, da ima misija Ares 3 mednarodni značaj. Kadar je Vogel, ki govori angleščino z naglasom (lahko si mislite, kateri akcent je to;), oblečen v vesoljsko obleko, se od ostalih članov odprave loči le po tem, da je na njej všita zastava Evropske Unije, ne pa Združenih držav Amerike kot pri ostalih. Zanimivo in pomenljivo se mi je zdelo, da ni imel všite zastave Nemčije.

Acidalia Planitia, Mars,
področje, kjer je pristala odprava Ares 3
(vir: NASA/JPL/University of Arizona)

Odlični prvenec Andyja Weira, Marsovec, ni značilna znanstveno - fantastična knjiga. V njej namreč ni prav nič fantastičnega, a je zato toliko več znanstvenega. Mark Watney namreč pri svojem boju za preživetje - znanstveniki na Zemlji ter preostanek posadke pa, da mu pri tem pomagajo, uporabljajo znanje in tehnologijo, ki nam je v današnjem času že na voljo - ničesar fantastičnega ne boste našli. To, kar se dogaja v knjigi, bi se prav lahko dogajalo že danes.
Knjiga bo posebno všeč vsem tistim bralcem, ki imajo radi naravoslovne vede - ki radi izvajajo kemijske poskuse, občudujejo logiko fizikalnih zakonov in računajo. A vsa ta naravoslovno matematična tehnologija v knjigi je vendarle le ozadje za izredno napeto zgodbo, ki jo doživlja izredno simpatičen junak. 

V reševanje Marka Watneya  so se vključili nešteti vrhunski znanstveniki in strokovnjaki s celega sveta, ki so uporabili vse svoje znanje; tistim, ki odločajo, pa ni bilo žal za to priskrbeti velikanskih količin denarja. Ob tem sem se hočeš nočeš spraševala, ali bi se takšna splošna mobilizacija znanja, volje in zagnanosti zgodila tudi v resničnem življenju. Bi na Marsu zapuščenega astronavta res poskušali na vsak način rešiti ali pa bi ga raje nekako tiho in stran od oči javnosti prepustili njegovi usodi? 

Na zadnjih straneh knjige je Mark Watney razložil svoj pogled na to vprašanje in me prepričal, da bi se veliko reševanje prav verjetno zgodilo tudi v resničnem svetu.

Reševanje astronavta namreč pomeni reševanje nekoga, ki predstavlja napredek, znanost in medplanetarno prihodnost, o kateri smo sanjali stoletja. In to je vedno nekaj takega, kar združuje številne ljudi.

Vendar pa to vseeno ni glavni razlog, da so se ljudje tako zelo potrudili, da bi Marka Watneya rešili. Glavni razlog je ta, da imamo ljudje v svojem jedru težnjo k temu, da pomagamo drug drugemu. Ta instinkt je nekaj tako značilno človeškega, da ga najdemo po vsem svetu in v vseh kulturah, razmišlja Mark Watney, in doda še:"And because of that, I had billions of people on my side. Pretty cool, eh?"

★★★★☆

Andy Weir
(1972)
(vir: goodereader)

Weir, Andy
The Martian
Del Rey, Penguin Random House, 2014
448 strani
ISBN 978-0091956134

P.S. Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da je bil po knjigi posnet tudi film z Mattom Damonom v glavni vlogi. Nominiran je bil za kar sedem oskarjev.

Andy Weir pa se je po uspehu, ki ga je doživel njegov prvenec, povsem posvetil pisateljevanju. Izšla je že njegova naslednja znanstveno - fantastična knjiga, z naslovom Artemis.

Paul Kalanithi: When Breath Becomes Air

Ko dih postane zrak, smo blizu smrti.
Ko dihanje ni več nekaj nezavednega, ampak postane hlastanje po zraku, vemo, da smo blizu konca. To je še posebno jasno takrat, ko nekdo umira zaradi bolezni pljuč.

Ena od najboljših strokovnih spletnih strani za kardiologijo, theheart.org, ob koncu leta svojim bralcem vedno ponudi seznam knjig, ki jih je vredno prebrati ali pa komu podariti. Seznami imajo naslove: Top Books Written by Doctors ali Physician Booklist ali Best Medical Nonfiction Books for Doctors itd. Knjige, ki se znajdejo na teh seznamih niso kar tako.

Na enem izmed teh seznamov za leto 2014 je bila knjiga Atula Gawande, Minljivost. Pisala sem že o njej in o tem, kako zelo mi je bila všeč.
Leta 2015 je bil na seznamu Henry Marsh s knjigo Do no Harm - ali Ne škoduj! -  tudi to knjižno uspešnico imamo prevedeno v slovenščino in čaka, da jo preberem. Knjigo sem dobila v dar in takoj, ko jo prebere oče, se bo znašla tudi na mojem seznamu knjig, ki jih je potrebno prebrati. 

Tretja knjiga, ki jo je napisal zdravnik in je tudi postala svetovna uspešnica -  na seznamu knjig theHeart.com je bila leta 2016, je knjiga nevrokirurga Paula Kalanithija, When Breath Becomes Air. Ravnokar sem jo prebrala in sicer v originalu. Tudi to knjigo imamo prevedeno v slovenski jezik, naslov je Ko dih postane zrak. 

"Rattling, heartbreaking, beautiful" je o knjigi When Breath Become Air, napisal že zgoraj omenjeni Atul Gawande.

"Every doctors should read this book...it helps us understand and overcome the barriers we all erect between ourselves and our patients" je napisal Henry Marsh, avtor uspešnice Ne škoduj!

Ann Patchet pa je še bolj univerzalna. Knjigo bi priporočila "anyone, everyone".

In kaj je tako posebnega in pretresljivega v knjigi Paula Kalanthija, da bi jo moral prebrati vsak zdravnik, če ne kar vsi ljudje?

Gre za tragično zgodbo mladega nevrokirurga, avtorja samega, ki so mu v starosti 36 let - tik pred tem, ko bi zaključil svojo specializacijo, odkrili raka pljuč v terminalni fazi. Svetla in uspešna prihodnost nadarjenega kirurga in znanstvenika, ki se je še malo pred tem zdela samoumevna, se je v trenutku razblinila. Paul Kalanithi se je naenkrat znašel v vlogi bolnika - na drugi strani odnosa, ki ga je sicer dobro poznal in vsak dan doživljal, odnosa zdravnik-bolnik.

Svojo življenjsko zgodbo je v knjigi natančno opisal. Na koncu se opazi, da mu je pri pisanju zmanjkovalo časa. Paul Kalanithi je namreč slabi dve leti po tem, ko je bila postavljena diagnoza, umrl. Da je knjiga vseeno zaključena celota, sta poskrbela predgovor Abrahama Verghesa - tudi zdravnika in pisatelja, zaposlenega na Stanford Medical University; ustanovi, kjer je pred boleznijo tudi Kalanithija čakala dobra služba - in epilog žene Lucy Kalanithi - zdravnice internistke, ki opisuje predvsem zadnje mesece moževega življenja.

O mnogih stvareh piše in razmišlja Paul Kalanithi v svoji knjigi in te so zanimive tako za medicince kot tudi za vse ostale. Mojo pozornost sta pritegnili predvsem dve.

Prva je ta, kako razumsko in zrelo, občudovanja vredno, je dojemal svojo bolezen in kako ni dovolil, da bi kratek čas življenja, ki mu je še preostal, stekel v prazno - ob smiljenju samemu sebi in spraševanju, kako je mogoče, da se je kaj takega sploh zgodilo. Na vprašanje "Zakaj se je to zgodilo ravno meni?", ki si ga v določenem obdobju svoje bolezni zastavljajo vsi oboleli, je odgovarjal z drugim vprašanjem: "Zakaj se pa meni to ne bi moglo zgoditi?" Begala ga je edino negotovost tega, da ni vedel, koliko časa mu je še preostalo: 2, 5, 10 let. Če bi to vedel, bi lažje načrtoval svoje dejavnosti. Vendar pa. Kdaj bomo umrli, oziroma, koliko časa nam je še na voljo, ne ve nihče od nas; pa naj bo zdrav ali bolan.

Paul Kalanithi se je v času po diagnozi, ki ga je zapisala smrti, vrnil v službo in še nekaj časa v polni meri upravljal svoj poklic nevrokirurga. Poleg tega je v času, ki mu je preostal, napisal pričujočo knjigo in si s tem izpolnil dolgoletno željo, da bi se poskusil tudi kot pisatelj. A kar je mogoče najpomembnejše, v tem času je postal tudi oče in ravno hčerka, ki je bila ob njegovi smrti stara komaj 8 mesecev, mu je dokončno osmislila življenje.

Druga stvar, ki se mi je še posebno jasno pokazala ob prebiranju knjige, je pa ta, da v pripovedi težko najdete odgovor na najpogostejše vprašanje, ki se poraja ljudem, ki pridejo v stik z bolnikom, ki je zbolel za pljučnim rakom. Mislim na vprašanje: "Ali je kadil?"

Paul Kalanithi kajenja - najpogostejšega vzroka za pljučnega raka, v svoji knjigi ne omenja in diagnozo raka pljuč tako osvobodi neprijetne stigme, ki jo čutijo vsi oboleli kadilci, "češ, saj je sam kriv, da je zbolel; kaj je pa kadil." Ta manko kajenja v zgodbi bolnika s pljučnim rakom se mi zdi najboljša plat knjige.

Knjiga Paula Kalanithija, Ko dih postane zrak, je presunljiva zgodba mlade družine, ki se mora soočiti s smrtjo, ki je prišla prezgodaj in nepovabljeno. Kakor je ta zgodba tragična, pa vendar tudi ni tako zelo posebna in edinstvena, da bi morali o njej prav posebej razpravljati in se čuditi. Vsak dan se dogaja nešteto podobnih zgodb, ki so mogoče še bolj žalostne in nesrečne. Moje misli in moje sočutje se vedno nekako lažje in bolj iskreno izrazijo ob ljudeh, ki tiho trpijo in svoje nesreče ne obešajo na veliki zvon oz. o njej ne pišejo avtobiografskih knjig.

A da ne bo pomote! Je že prav, da je Lucy Kalanithi spoštovala voljo svojega moža in izdala njegovo knjigo. Tudi to je dobro, da jo še naprej reklamira in približuje ljudem ter tako z njo zbira denar za raziskave pljučnega raka.
Vendar pa si ne morem pomagati - meni je ob knjigi zaradi vsega tega vsaj malo nelagodno.

Paul Kalanithi
(1977-2015)
(vir:Goodreads)

Kalanithi, Paul

When Breath Becomes Air

slovenski prevod: Ko dih postane zrak

Penguin Random House, UK, 2016

228 strani

ISBN 9781847923677

P.S. Paul Kalanithi ni nikoli v življenju kadil.

Marčevski kulturni utrip Dubaja

Emirates Airline Festival of Literature - Van Gogh Alive - Mednarodni mesec žensk

Dubajčani so pametni. Vedejo se tako, kot so se vedle številne zmagovite civilizacije v človeški zgodovini - na primer tiste, ki so pred približno 1500 leti v Evropi nadomestile Rimsko cesarstvo. Ali pa, če se ozremo še dalj v zgodovino: tiste železnodobne kulture, ki so zasedle prostor do takrat cvetočih bronastodobnih - ki v svojem razkošju in prepričanju, da so večne, niti pomislile niso na to, da bodo kdaj propadle in da jih bo nadomestilo nekaj novega. Vse te nove kulture so od starih civilizacij prevzele tisto, kar se jim je zdelo vredno in primerno, ostalo zavrgle; tisto, kar je ostalo so nekoliko nadgradile in obarvale s svojimi značilnostmi, na koncu pa dodale še nekaj tipično lastnega. Na ta način so uspele ustvariti zasnovo za svojo zgodbo o uspehu.

Nekaj takega se že nekaj deset let dogaja v Dubaju. Takšen občutek imam. Od Evrope in Amerike so prevzeli tisto najboljše, kar imamo, a vse še nekoliko dopolnili in izboljšali, dogradili v lastnem stilu. Tako je v Dubaju najvišja stavba na svetu, najraznovrstnejši in najrazkošnejši nebotičniki; postaje metroja pa izgledajo kot tiste iz znanstveno-fantastičnih filmov. In vse te novogradnje kot da bi nam govorile: Glejte, vse zmoremo natanko tako kot vi, le da smo v tem še za stopnjo boljši!

Dubaj
(h.arhiv)

Gradbeni dosežki v Dubaju pa niso edino, v čemer zahodni svet izgublja svojo prevlado. Dubajčani so pametni in svoje prihodnosti ne gradijo samo na dohodkih, ki jim ga prinašajo nahajališča nafte. Dubaj postaja trgovsko in poslovno središče za področje srednjega vzhoda. Njihov letalski prevoznik Emirates pa postaja najpriljubljenejša letalska družba tudi izven meja arabskega sveta. Za zmerno ceno nudi odlično storitev.
Zgornji stavek pa velja tudi za številne dubajske hotele, v katerih se gost počuti kot car. Turizem je tako še ena panoga, ki bo Dubajčanom omogočala razvoj in dobiček, tudi potem, ko nafte same - ali potrebe po njej, ne bo več.

V določenih stvareh pa Dubaj v primerjavi z zahodnim svetom vseeno caplja daleč zadaj. Opazila sem vsaj tri. Začnem naj kar s tisto, ki se najbolj sklada z usmerjenostjo mojega bloga.

Literatura

V največjem nakupovalnem središču na svetu, Dubai Mall, med več kot 1300 trgovinami najdemo samo 2 knjigarni, pa še ti dve sta tuji - ena je britanska, druga je japonska. To kaže na to, da ljubezen Dubajčanov do literature ni ravno velika.

(h.arhiv)

Mi smo obiskali Kinokuniyo - podružnico največje in najbolj znane japonske knjigarne. Eno izmed njenih prodajaln sem spoznala že med potovanjem po Japonski. Ta v Dubaju je bila precej bolj lična kot tista v Tokiu. Bila je prostorna z dovolj velikimi razstavnimi površinami za knjige, številnimi sedeži za prebiranje in listanje knjig. Knjige so bile razporejene izredno pregledno, z obveznimi policami za uspešnice ali nagrejenke (v nobeni knjigarni do sedaj še nisem opazila regala z nagrajenkami Man Booker prize zadnjih desetih letih); vse knjige pa so bile razporejene tudi po zvrsti in po priimkih avtorjev. Na eni strani knjigarne so bile knjige v angleškem, na drugi v arabskem jeziku.

Knjige v angleškem jeziku, ki so trenutno najpopularnejše v evropskih knjigarnah, so bile tudi v dubajski knjigarni na policah za uspešnice. Z majhno lokalno posebnostjo; na prvem mestu najbolj priljubljenih ne-fikcijskih knjig je bila domača knjiga in sicer delo šejka Mohammeda bin Rashida -  podpredsednika in premiera Združenih arabskih emiratov ter vladarja emirata Dubaj, z naslovom Reflections on Happiness & Positivity.
Zelo zanimivo. Da se vladar ukvarja s temo sreče in zadovoljstva svojih državljanov, je zelo pohvalno. A njegovo veličanstvo šejk Rashid se ni ustavilo samo pri tem, da bi na temo sreče napisalo knjigo. Šejk strmi za tem, da bi srečo standardiziral kot mero razvoja. V znak truda v tej smeri so eno izmed cest v Dubaju že poimenovali v Happiness Street. Mimogrede, mogoče je le naključje - a bolj verjetno gre za premišljeno potezo - ta cesta je v okolici nakupovalnega središča - ki sodobnemu človeku prinaša največ sreče;) Kakorkoli že, Council of Happiness je že določil šest področij, na katerih bodo delali, da bi državljanom priskrbeli večjo srečo in zadovoljstvo. To so: zdravje, izobraževanje, okolje, osebna sreča, srečno mesto in družbeni standardi sreče.

Mogoče je ta drobna gesta vladarja, da napiše knjigo namenjena tudi temu, da bi se povečalo zanimanje za prebiranje in nakupovanje knjig med lokalnim prebivalstvom. Glede na to, da je knjiga na prvem mestu najbolj prodajanih knjig, pa kaže vsaj na to, da je občutek pripadnosti državi in svojemu emiratu, kakor tudi spoštovanje do svojega voditelja zelo visoko.

Mene so najbolj zanimale knjige domačih avtorjev. Zaradi tega sem se večino časa, ki smo ga preživeli v knjigarni, zadrževala pred knjižnimi policami označenimi kot Local Interest. A prav veliko mi te police niso mogle ponuditi. Še vedno so ponujali kratke zgodbe Mohammada Al Murra - po mojem mnenju daleč precenjene. Od domačih avtorjev pa je bila razstavljena še knjiga The Sand Fish - roman izpod peresa pisateljice Maha Gargash, ki se loteva problemov dogovorjenih porok. Vse ostale knjige so bila dela tujih avtorjev - med njimi precej knjig  francosko - libanonskega pisatelja Amina Maaloufa - večino njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino (Samarkand, Taniosova pečina, Izvori, Leon Afričan in Križarske vojne v očeh Arabcev).

Presenetilo me je pa to, da so na izpostavljenemu mestu še vedno ponujali pred desetimi leti sicer izredno škandalozno, zdaj pa že precej izpeto knjigo, ki je bila v Saudski Arabiji prepovedana, drugod na Arabskem polotoku pa so jo ravno zaradi tega brali še z večjim veseljem.
To je roman v kratkih internetnih sporočilih o življenju mladih deklet v Ryadhu, ki ni čisto v skladu z versko moralo in splošnimi saudskimi vrednotami. Knjigo je napisala Rajaa al-Sanea - naslov je Girls of Ryadh. 

Ob obisku knjigarne v Dubaju sem imela občutek, da literatura ni tisto, kar bi obiskovalce nakupovalnega središča posebno zanimalo. Tudi pretirane želje, da bi pisali daljša prozna dela prebivalci Emiratov, kot kaže, nimajo.

A želja po tem, da bi Dubaj tudi v literarnem svetu ujel korak z zahodnim svetom, je vseeno velika. O tem priča podatek, da je bil v mestu v začetku marca letos že deseto leto zapovrstjo Emirates Airline Festival of Literature. Trajal je kar deset dni in sicer pod okriljem letalske družbe Emirati. Gostil je nekaj znanih literarnih gostov iz tujine (ki so vsi po vrsti hvalili, kako lepo je bilo poskrbljeno zanje v hotelih s petimi zvezdicami;) - poslušala v podcastu na letalu), med njimi pisec kriminalk Mark Billingham in tudi pri nas znana Kate Mosse (romana Labirint in Grobnica). Poudarek festivala pa je bil kljub tujim gostom, ki pišejo prozo, na poeziji. Predstavljali so se tako klasični pesniki kot tudi pesniki, ki kršijo vsa pravila pisane besede. Poezija je pač tista zvrst literarne umetnosti, ki ima na srednjem vzhodu večjo veljavo, ceno in tradicijo kot daljša romaneskna besedila. V zadnjem času pa se je z razmahom socialnih omrežij še posebej razbohotila in postala opaznejša.

d3

Dubai Design District  ali d3 je druga od teženj Dubaja kako ujeti zahodni svet - v dizajnu in likovni umetnosti. Področje d3 leži sicer čisto blizu zgoraj omenjenega Dubai Mall-a, a vendar je to skoraj že v puščavi. Trije bloki zanimive oblike so zgrajeni in nekaj kavarnic je videti - to pa je tudi vse. A Dubajčane ne gre podcenjevati. Prepričana sem, da bo čez nekaj let na tem kraju zbirališče trendovskih umetnikov; umetniško navdihnjeni obiskovalci pa se bodo lahko sprehajali iz ene v drugo od galerij in uživali v najrazličnejših razstavah.

A temelji nove dubajške zgodbe o uspehu so že postavljeni. Dubaj je v času našega obiska gostil razstavo, ki so jo postavili na ogled že v številnih velemestih sveta - od Berlina do Šanghaja in Sydneyja, in povsod je dosegla velik uspeh. Gre za razstavo, ki naj bi uvajala povsem nov način predstavljanja likovnih umetnin obiskovalcem. Slikarske umetnine so prenesene na digitalne nosilce slike, se pravi poslikane z digitalnim fotografskim aparatom visoke ločljivosti in nato projicirane na ogromna platna kot del premišljene multimedijske predstave. Obiskovalec se lahko dobesedno potopi v slike - s tem, ko leži na ležalniku in opazuje spreminjajoče se podobe na platnih, povečane izseke iz slik, ki se izmenjujejo pred njegovimi očmi; lahko pa se tudi sprehodi po upodobitvah, ki tečejo po tleh ali si čisto od blizu ogleda kakšen detajl slike. 

Si predstavljate, kakšni občutki so, ko se čisto od blizu zazreš v slikarjeve oči na avtoportretu ali pa se izgubiš v tihožitju cvetja, s soncem prežeti pokrajini ali pa zvezdnati noči, ki jo je nekoč naslikal? Prečudoviti.

Van Gogh Alive
(h.arhiv)

Razstava, ki jo do srede aprila gosti d3 se imenuje Van Gogh Alive in prikazuje vse pomembne Van Goghove slike. Le-teh si v originalu nikoli ne boste mogli ogledati skupaj, saj jih hranijo različni muzeji po svetu, ki se bodo le težko domenili, da jih razkažejo na skupni razstavi. Na takšen - digitalen način, pri katerem se ne izgubi (skoraj) nobena značilnost ali pa kvaliteta originala, pa si jih lahko ogleda množica ljudi, uživa v njihovi lepoti, obenem pa ni nobene nevarnosti, da bi se originalne slike na razstavi ali na poti do nje poškodovale.
Mogoče so klasičnim razstavam, kjer se obiskovalci pod budnim očesom varnostnikov previdno in s strahospoštovanjem premikajo od ene do druge slike, res šteti dnevi.

Vincentu van Goghu bi bila takšna razstava všeč, zatrjujejo razstavljavci in verjetno imajo kar prav. V teh dneh sem namreč dodobra spoznala življenje tega slavnega nizozemskega slikarja, ki je za časa svojega življenja uspel prodati le eno izmed svojih slik, in lahko bi rekla, da se izgled razstave sklada z njegovim značajem in prioritetami.

Da za to vem,  je poskrbela letalska družba Emirati, ki je na poletu v Dubaj in nazaj omogočala ogled kar dveh filmov, ki govorita o življenje Vincenta van Gogha.
Prvi je slavni, že davnega leta 1956 posnet in z oskarjem nagrajen film Lust for Life z odličnim Kirkom Douglasom v glavni vlogi. Drugi je čisto nov in je nekaj prav posebnega. Loving Vincent je namreč animirani film narejen s pomočjo oljnatih slik, ki jih je štiri leta dolgo ustvarjalo 1500 slikarjev. Pri tem so uporabljali Van Goghovo tehniko slikanja z živimi barvami in grobimi potezami čopiča ter debelo nanošeno barvo na platno. Izdelek je veličasten!
Film pripoveduje o zadnjem letu slikarjevega življenja in namiguje na to, da Vincent van Gogh mogoče le ni umrl zaradi samomora.

Van Gogh Alive
(h.arhiv)

Zgodba Dubaja je zgodba o uspehu. Tako je tudi zato, ker so Dubajčani pametni in se ne obremenjujejo z malenkostmi, ki za razvoj družbe niso pomembne. Ne moti jih multikulturnost in dejstvo, da je 80% prebivalcev njihovega mesta tujcev.
Ne moti jih, da je kljub temu, da je uradni jezik v državi arabski, jezik sporazumevanja angleščina.
Tolerantni so do vseh religij. Katoliško cerkev St. Mary od bližnje mošeje loči le cesta. Na cvetno nedeljo je tam potekala slovesna sveta maša s številnimi verniki, čisto tako kot po vseh ostalih katoliških cerkvah po svetu - mogoče še za kanček pristnejše, saj smo namesto oljkinih vejic, v rokah držali palmine liste.

Sožitje religij
(h.arhiv)

Vendar pa. Dubajška zgodba o uspehu ima tudi temne plati. Precej temne.

Gradbeni dosežki, po katerih je Dubaj tako zelo znan, so možni predvsem zaradi izkoriščanja številnih tujih, krepko podplačanih delavcev. Aroganca domačinov do teh delavcev - pa tudi strežnega osebja v hotelih, taksistov in prodajalcev, je za Evropejce težko predstavljiva. Neprijetno je opazovati služkinje, ki hodijo nekaj korakov za svojimi oholimi, v abaje oblečenimi gospodaricami - tudi same z ruto na glavi, čeprav se že na prvi pogled vidi, da niso muslimanke.

Tudi do okolja se prebivalci Dubaja obnašajo izredno neodgovorno. Smeti ne ločujejo. Z vodo, ki je v puščavi tako zelo dragocena, ne varčujejo. V puščavski klimi vzdržujejo zasneženo smučišče.

In konec koncev tudi toleranca do ostalih religij, s katero se tako zelo radi pohvalijo, le ni tako univerzalna kot se mogoče zdi. Zvonjenje v cerkvah ni dovoljeno (zvon v cerkvi sv. Marije je bil v kletki) in med mašo se prav gotovo vedno zgodi, da verniki zaslišijo glasno imamovo vabilo k molitvi, ki se razlega s sosednje mošeje in moti obred.

Ženske

predstavnica SMCCU Dubai,
mošeja Jumeirah
(h.arhiv)

A to še ni vse. Na vrsto prihaja tista tretja stvar, pri kateri bodo Dubajčani morali še veliko postoriti, da bodo ujeli zahodni svet. Tukaj mislim odnos družbe do žensk. Predstavnica SMCCU Dubai (Sheikh Mohammed Centre for Cultural Understanding) se je sicer ob našem ogledu mošeje Jumeirah v perfektni angleščini z britanskim naglasom trudila razložiti, da so ženske v muslimanskem svetu pravzaprav v privilegiranem položaju, a mene ni prepričala. Presodite sami, takole je povedala:
Ženske, na primer, ne da ne smejo, ampak jim ni potrebno hoditi v mošejo; če pa že gredo, rade ostanejo v ozadju, ker se jim tako ni potrebno mešati z moškimi.
Njihovo črno oblačilo je pa v puščavski klimi pravzaprav primernejše od belega, ki ga sicer nosijo moški, saj je zaradi črne barve lahko tanjše in tako primernejše pri znojenju.
Rute na glavah in zakrite obraze pa imajo v prvi vrsti zaradi zaščite pred soncem, vetrom in peskom (Le zakaj so potem zakrite med zajtrkovanjem?).
Da same vozijo avto, pa tudi ni najprimernejše, kajti: kaj pa če se jim v puščavi pokvari avto - kdo in kako hitro jim bo lahko pomagal. In tako dalje...

Ampak pustimo to. Recimo, da se tudi na tem področju v Dubaju trudijo narediti korak naprej. Mednarodni dan žensk, 8. marec, so raztegnili v mednarodni mesec žensk, ki je trajal vse do konca marca. Slike žensk, ki naj bi bile navdih ostalim - podjetnice, designerice in ustanoviteljice Ladie's Clubs, so prilepili na stebre v nakupovalnem središču. Samo ne vem, če se kdo ustavi pred njimi in jim nameni svojo pozornost. Tudi ženske ne.

Mednarodni mesec žensk,
v Dubai Mallu
(h.arhiv)

Dubaj je vsekakor zgodba o uspehu, a njegov blišč pobledi že takoj, ko se ozremo nekoliko globlje pod njegovo površino. Rada bi verjela, da je tako zaradi pomanjkanja demokracije (Združeni arabski emirati so federalna monarhija), a nisem prepričana, da to drži. Po običajni (zahodni) logiki brez demokratične ureditve dubajska družba sploh ne bi smela biti takšna, kot je - se pravi uspešna in konkurenčna zahodnemu svetu. Pa je in to zelo. V nekaterih pogledih nas celo prekaša.

A jaz kljub temu še vedno najraje živim v Evropi:)