Paulette Jiles: News of the World

Po razočaranju, ki jim ga je prinesla super ambiciozno zastavljena, a slabo izpeljana serija Tribes of Europa, se nemški ljubitelji Netflixa zatekajo k filmu News of the World. Zakaj je ta film trenutno v Nemčiji tako zelo popularen, se na prvi pogled ne da uganiti. Hollywoodski film s Tomom Hanksom v glavni vlogi bi bil sicer lahko že sam po sebi dovolj velik razlog za veliko gledanost, pa vendar - koliko podobnih filmov se pojavlja v zadnjem času, pa zanimanje zanje ne preseže običajnega povprečja. Vzrok za veliko gledanost filma News of the World je igralka v glavni ženski vlogi.

To je dvanajstletna Helena Zengel - nemška filmska zvezda, ki je kljub svoji mladosti posnela že številne filme; z enim izmed njih pa si je na Berlinalu prislužila celo nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Tom Hanks in Helena Zengel
(vir: BY BRUCE TALAMON/UNIVERSAL PICTURES)

Film s Heleno Zengel in Tomom Hanksom v glavnih vlogah je bil posnet po knjigi Paulette Jiles, News of the World. V osnovi je roman vestern, a vendar še veliko več. Pomembni in izredno zanimivi sta dve plati zgodbe. 

Prva tema romana je aktualna tudi danes in opisuje, kako velik vpliv imajo novice in mediji na družbo ter kako pomembna sta primeren izbor in način posredovanja teh novic. Druga tema pa je bolj ameriška, a tistim, ki so jim tako kot meni pri srcu Indijanci, bo všeč tudi ta vidik zgodbe. Pisateljica namreč v svojem romanu raziskuje tudi pojav indijanskih ugrabitev in ujetništva. 

Captain Jefferson Kyle Kidd (v filmu ga igra Tom Hanks) pooseblja prvi vidik zgodbe, Johanna Leonberger (Helena Zengel) pa drugega.

Zgodba se odvija leta 1870 v ameriški zvezni državi Teksas. Pet let je že minilo od državljanske vojne med severnimi in južnimi državami Združenih držav Amerike. Teksas je spadal v konfederacijo južnih držav in bil tako med poraženci vojne. Kako grenak je bil ta poraz za prebivalce Teksasa, se iz romana jasno čuti. 

Leta 1870 je tam vladal kaos. Oblast zmagovalne strani je v državi odstranila vse dotedanje konfederacijske voditelje in šerife mest, novih pa ni nastavila. Ljudje so bil tako bolj ali manj prepuščeni svoji lastni iznajdljivosti. Za red naj bi sicer skrbeli zvezni vojaki, ki so bili nastanjeni v državi, a bilo jih je premalo, da bi lahko vzpostavili vladavino prava. Ta je bila nekako zagotovljena le v velikih mestih, na poteh med njimi in v divjini pa je vladal zakon močnejšega - ali bolj pravilno, zakon bolje oboroženega. Različne tolpe in kriminalne združbe so ogrožale potujoče in tiste, ki so živeli na osamljenih kmetijah in v odročnih naseljih.

Ob prebiranju romana bralcu postane jasno, zakaj so Američani še danes tako zelo obsedeni z orožjem in zakaj jim pravica do njegovega posedovanja pomeni tako veliko. Razlogi tičijo v ameriški zgodovini - tudi v tem obdobju takoj po državljanski vojni - ko država svojim državljanom ni bila sposobna zagotoviti varnosti in so se bili ljudje prisiljeni varovati sami. V tem nesigurnem in nevarnem času je posedovanje orožja zagotavljalo precej boljše možnosti za preživetje. 

Captain Kidd je star dvainsedemdeset let in je v svojem življenju preživel že tri vojne. Zdaj, po zadnji in najkrvoločnejši, se preživlja s prebiranjem časopisov. Potuje po majhnih mestih severnega Teksasa in ljudem željnih novic s sveta prebira posamezne članke iz različnih ameriških, pa tudi angleških, indijskih in mehiških časopisov. Kajti:

If people had true knowledge of the world perhaps they would not take up arms and so perhaps he could be an aggregator of information from distant places and than the world would be a more peaceful place.

Pri odločanju, katere članke bo prebral v posameznem mestu, je izredno previden. Izogiba se političnim temam in lokalnim novicam, saj bi le-te lahko vznemirile politično razdeljeno in občutljivo poslušalstvo ter sprožile spore in nepotrebne napetosti. Ignorira populistične časopise lokalnih veljakov. Na svojih večerih tako večinoma prebira o dogodkih, ki so se dogodili daleč stran in  vsebujejo tudi nekaj eksotičnega, skrivnostnega ali celo pravljičnega - na primer o iskanju mesta Troja v Turčiji, ki je potekalo v tistem času, o neuspešni odpravi na Severni pol, o hotentotih in o Loli Montez. Njegovi bralni večeri so bili zelo dobro obiskani. Kajti:

These small towns in North Texas were always hungry for news and for presenter to read it. It was so much more entertaining than sitting at home reading the papers, having only yourself or your spouse to whom you could make noises of outrage or astonishment. Then, of course, there were those who could not read at all or only haltingly.

Captain Kidd potuje iz kraj v kraj in na enem od njegovih postajališč ga naprosijo, da bi s seboj vzel desetletno Johanno Leonberger, ki so jo ravno rešili iz indijanskega ujetništva, in jo odpelje k njenim sorodnikom več sto milj južno. Stotnik po rahlem oklevanju privoli in zanimivo, pustolovščin polno potovanje v maniri vesterna se lahko začne. A tipična zgodba divjega zahoda z nepogrešljivimi dobrimi in slabimi junaki, kjer ne manjka revolveraških obračunov in ropov, predstavlja le zanimivo ozadje romana; težišče zgodbe je od tod dalje drugje - v psihološkem portretu otroka, ki je bil v starosti šestih let ugrabljen, nato pa štiri leta vzgajan pri Kiowih, dokler ga niso rešili in vrnili v svet, v katerem je bil rojen.

Indijanci so od 18. stoletja dalje - potem ko je postalo jasno, da njihovo število strmo upada, z namenom, da povečajo svojo populacijo začeli ugrabljati otroke belskih naseljencev. Te so potem posvojili in jih vzgojili po svojih načelih, da so postali povsem enakovredni člani plemena. Če se je potem zgodilo, do so te mlade ujetnike po nekaj letih rešili, ali pa so jih Indijanci sami - tako kot je bilo to v primeru Johanne, prodali nazaj belcem, se ti niso in niso mogli ponovno vživeti v družbo, iz katere so izhajali. Kako so Indijanci v kratkem času nekaj let ali pa še manj uspeli tako močno vplivati na ugrabljene otroke, da so le-ti popolnoma pozabili na svoje prejšnje življenje, starše, jezik, navade in potem, ko so jih osvobodili, sploh niso želeli zapustiti Indijancev, je velika neznanka. Paulette Jill jo s svojim romanom želi vsaj nekoliko razjasniti.

Johanna je bila dvakratna sirota. Prvič je osirotela, ko so Kiowe napadle kmetijo, kjer je živela njena nemška družina, umorile starša in sestro, njo pa ugrabile. Drugič je osirotela, ko je morala zapustiti svojo indijansko družino. Njena zgodba je tragična, saj je to zgodba otroka, ki ne pripada nikomur in ga nihče - ne belci in ne Indijanci, ne vzamejo za čisto svojega. Nič nenavadnega torej, da se pogosto odziva agresivno in neobičajno. 

O težavah, ki so jih imeli mladi indijanski ujetniki ob ponovnem vživljanju v zahodnjaški način življenja, piše pisateljica, potem ko opisuje Johannino potovanje s stotnikom Kiddom. Pot do tete in strica pa je dolga in na poti proti jugu Johanna in stotnik Kidd počasi začenjata razumeti drug drugega - ne samo zato, ker počasi razumeta jezik drugega, ampak tudi zato, ker spoznavata in razumeta način življenja, ki je oblikoval drugega - ter se počasi zbližata. Zgodba postane ganljiva in včasih srce trgajoča.

Tako je v knjigi in tako je tudi v filmu. V knjigi so vse dileme, o katerih pišem, seveda, natančneje orisane - bralec odpluje globje kot gledalec filma, a svoje prednosti ima tudi filmska uprizoritev News of the World. Če ne drugega se film konča precej boljše kot knjiga. V romanu je zadnje poglavje nekakšen posladkan epilog, kjer na hitro in zato površno preletimo naslednja leta in izvemo same lepe ter ohrabrujoče stvari. Knjiga se tako konča v skoraj pravljičnem stilu "in vsi so živeli srečno do konca svojih dni", kar izredno prijetni knjigi, ki sem jo z veseljem brala, dela precejšnjo škodo.

Ob vsem tem pa je pomembno nekaj, kar na srečo najdemo tako v knjigi kot tudi v filmu. Zaradi tega je bil roman med nominiranci za National Book Award in zaradi tega knjigo berejo v ameriških srednjih šolah ter v bralnih krožkih; film pa naj bi bil kandidat za oskarja. Mislim na tisto, kar lahko imenujemo veliko junaštvo malega človeka - ko majhne in navidez nepomembne poteze preprostih malih ljudi rodijo veliko junaštvo. 

Captain Kidd, ki je v državljanski vojni izgubil svoje tiskarsko podjetje, eden izmed njegovih zetov pa je bil v njej ubit, drugi je izgubil desno roko, bi po porazu svoje države lahko postal zagrenjen starec, ki čemeren sedi doma in strupeno sika po novi oblasti, ki je v deželo prinesla kaos. 

Pa se odloči za drugačno, junaško pot. Kot prinašalec in razširjevalec novic pomaga pri hlajenju razgretih glav in premagovanju vse večjih razhajanj med posameznimi skupinami Američanov, ki so po državljanski vojni postajale vse večje in so grozile, da bodo za vedno razklale ameriško družbo. To bi nam moralo nekaj pomeniti tudi danes in tudi tostran Atlantika - vsem, predvsem pa ustvarjalcem in razširjevalcem novic. Captain Kidd ni nikoli podpihoval sovraštva.

A kot da to njegovo junaštvo še ne bi bilo dovolj, je v svoje zavetje vzel še otroka, ki ga nihče ni razumel (ki ga nihče ni niti poskušal razumeti!) in mu omogočil lepo življenje. 

Koliko lažje in preprosteje bi bilo ostati na preizkušenih, utečenih in nenevarnih poteh, ki jih živimo povprečni ljudje.

★★★★☆