Peter Stamm: Nacht ist der Tag

Koledarji - takšni, ki visijo na stenah ali se nosijo po torbicah - v današnjem času izgubljajo svoj pomen. Prav vsi po vrsti. Kdo še označuje pomembne datume v svoje rokovnike in pogleduje na stenske koledarje, da bi se prepričal katerega dne v letu smo?  Za to imamo telefone.
Ena najbolj neuporabnih stvari - kar se praktičnosti tiče - pa so tedenski stenski koledarji. Zelo nepregledni so in z njimi si pri organizaciji vsakodnevnega življenja ne moremo kaj veliko pomagati.

Pa vendar:) S stenskimi tedenskimi koledarji že celi dve leti živim v zelo prijetnem sožitju. Tista dva za leti 2016 in 2017 sta mi polepšala marsikatero urico in mi dajala navdih za naprej. Ponedeljki so bili zaradi njiju lepši, kot bi bili sicer. Na ta dan sem namreč obrnila nov list na koledarju in to mi je vedno prineslo kaj zanimivega.
Moja Kunst Literatur koledarja sta mi vsak teden ponudila novo reprodukcijo kakšne od umetniških slik, zraven pa še krajši ali daljši citat znanega moža ali žene; lahko slikarja samega ali pa koga drugega, vedno pa na temo slike, pod katero je bilo kratko besedilo napisano. Likovne umetnine so bile ponavadi izbrane glede na to, kar je bilo značilno za tekoči teden ali pa letni čas; lahko je bil poudarjen tudi kakšen praznik in podobno.
Z mojim koledarjem sem tako na svojevrsten način sledila poteku leta. Bilo je čudovito. En teden ogledovanja slike nad delovnim pultom v kuhinji je bila ravno prav dolga doba, da sem jo dodobra spoznala in nekako ponotranjila besedilo, ki jo je spremljalo.

Tudi za letošnje leto sem si želela takšen koledar. Pa ga nisem našla:(
Ker brez tedenskega koledarja na steni ne morem več živeti, sem morala izbrati nekaj novega. Med številnimi tedenskimi koledarji z mačkami, vrtovi, rožami, gozdovi, znamenitostmi Nemčije, sem izbrala Aufbau Literatur Kalender. Obljubil mi je: 53 Gelegenheiten, Literatur zu entdecken (53 priložnosti za literarna odkritja). 

Na tedenskih listih mojega koledarja za leto 2018 tako ni umetniških slik, kot so bile prejšnji dve leti, pač pa fotografije pisateljev in pisateljic, pesnikov in pesnic, že umrlih in še živečih, podkrepljene z besedami, ki so jih kdaj izrekli in z odlomki njihovih del. Ob posameznih številkah dni pa so dodatno napisana še imena literarnih ustvarjalcev, ki so se na ta dan rodili ali pa umrli.  

Zdaj, konec januarja, že vem, da sem se glede nakupa koledarja dobro odločila. Z njegovo pomočjo sem že izvedela veliko novega in dobila tudi namig za branje.

V tretjem tednu leta je bil na mojem koledarju zvezda tedna, meni do sedaj neznan, a v slovenščino že prevajan švicarski pisatelj Peter Stamm - 55. rojstni dan je praznoval prav v tretjem tednu letošnjega leta, 18. januarja.
Odlomek iz njegovega romana Nacht ist der Tag, (Noč je dan), tudi natisnjen na koledarju, me je v trenutku prepričal, da knjigo preberem. 

Gilian, glavna junakinja romana Nacht ist der Tag, živi lepo življenje. Mlada je in lepa, srečno poročena in zadovoljna z delom, ki ga opravlja. Je moderatorka v televizijski oddaji o kulturi in tako poznana širšemu krogu ljudi.
A človeško življenje in način, kako ga živimo, so sila krhki in se lahko v trenutku zdrobijo v prah - iz katerega je potem potrebno na novo graditi. Če znamo in če zmoremo.

Dogodek, ki Gilian popolnoma spremeni življenje, je prometna nesreča na poti s silvestrske zabave. Ona je bila na sopotnikovem sedežu, vozil je njen vinjen mož Matthias. Matthias v nesreči umre, Gilian pa je močno poškodovana in ima povsem zmaličen obraz. A to še ni vse. Vse kaže, da je k nesreči v veliki meri pripomoglo to, da sta se Gilian in Matthias tik pred odhodom na zabavo hudo skregala. Vzrok so bile fotografije gole Gilian, ki jih je Matthias našel v njeni pisalni mizi.

Roman je razdeljen v tri dele in prvi - tisti, ki opisuje zgoraj omenjene dogodke, je najboljši. Izredno pretanjeno je orisano Gilianino soočanje s spremenjenim videzom - lepa mlada ženska, znana številnim ljudem, ima kar naenkrat zmaličen obraz, na katerem ljudje težko zadržijo pogled. Potem so tu še slaba vest ob moževi smrti, zadržanost staršev in nejasnost glede njene nadaljnje poklicne kariere.

A največja teža tega prvega poglavja je vseeno nekje drugje. Gole Gillianine fotografije so tiste, ki burijo duha. Izkaže se, da je fotografije posnel slikar, ki ga je Gilian intervjujala v svoji televizijski oddaji. Ob razkrivanju odgovorov na vprašanje kako in zakaj so te fotografije nastale, smo povabljeni k spremljanju razvoja nekega prav posebnega razmerja med moškim in žensko. Pravzaprav to razmerje niti ni bilo tako zelo posebno ali nenavadno, tudi čudne stvari se niso dogajale, a vendar sem sama razmerje med Gilian in Hubertom dojemala kot nekaj izjemnega in neobičajnega. Temačnega in težkega, tudi skrivnostnega; prepojenega s temno energijo in usodno močjo, a obenem skrajno privlačnega.

Mogoče je bilo tako zaradi golote na Hubertovih slikah in fotografijah, Gilianinge poziranja ter dejstva, da se ljudje, kadar so goli - pa čeprav opravljajo čisto običajne dejavnosti, obnašajo povsem drugače, kot če so oblečeni. 

Kakorkoli že, opisi srečanj med Gilian in Hubertom so enkratni in dokazujejo, da je Peter Stamm velik pisatelj.
Tako Gilian kot Hubert sta drug v drugem iskala nekaj velikega, nekaj, kar bi jima pomagalo razumeti sebe samega. Tega pa ponavadi ni prav lahko najti.

Roman se nadaljuje z drugim in tretjim delom, šest let pozneje, kjer pa zgodba zavije po nekoliko nepričakovanih poteh. Daleč od tega sicer, da bi si želela, da bi se dogajanje odvijalo po predvidljivih vzorcih! Takšne knjige so najslabše. A vendar me je nadaljevanje romana Petra Stamma, Nacht ist der Tag, malček razočaralo.
Zdi se mi, da pisatelj ni izkoristil vseh možnosti, ki jih je imel, da bi napisal res vrhunski roman in da ni razvil vseh zasnov, ki jih je odlično zastavil v prvem delu, da bi nastala res čudovita zgodba o vedno zapletenih odnosih med moškim in žensko.
Kaj vse bi se, na primer,  dalo napisati (in naslikati) o zaporedju fotografij Gilininega obraza od dneva prometne nesreče pa do zadnje plastične operacije, a ta iztočnica v romanu izvisi v prazno! In Gilinine spremembe v vedenju in obnašanju so kar preveč banalne in prozaične; njena odločitev ob koncu romana pa skoraj brez podlage in zelo prisiljena. 

A pustimo to. Roman Petra Stamma, Nacht ist der Tag je vseeno odličen roman.

Naslov in moto na začetku knjige sta vzeta iz 43. Shakespearovega soneta. Shakespeare v tem sonetu govori o tem, kako se mu je svet postavil na glavo - ugotavlja, da so njegovi dnevi kot noč, saj mora podnevi gledati stvari, ki ga ne zanimajo; noči se mu pa zdijo kot svetli dnevi, saj šele v sanjah resnično zaživi. 

Nekaj podobnega najdemo tudi v Stammovem romanu. Gilian se s prometno nesrečo svet poruši in njeno življenje se od tod dalje pogosto in najbolj resnično odvija ravno v njenih mislih in razmišljanjih, ne pa v realnosti.

Po dihjemajočem prvem delu romana pisatelju sicer popustijo moči in koncentracija, kar ob koncu branja pusti plehek okus, a vendar me je knjiga tako zelo zaposlovala misli in me vznemirjala, da je skoraj nisem mogla spustiti z rok. Vesela sem, da sem jo prebrala in da sem spoznala novega pisatelja, katerega dela bom v prihodnosti še brala.

★★★★☆

Stamm, Peter
Nacht ist der Tag
2013, Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main
256 str.
ISBN 978-3-10-400996-4

Drago Jančar: In ljubezen tudi

Ljubezen preživi in premaga vse. 

Ljubezen nikoli ne mine.

Polno je takšnih in podobnih stavkov, ki jih lahko preberete marsikje - v knjigah in časopisih, v bibliji in na spletnih straneh, na voščilnicah in koledarjih.
Toda, ali to res drži? Je ljubezen res tako neuničljiva? Glede na vsebino najnovejšega romana Draga Jančarja, ne. Vojna uniči tudi ljubezen.

Drago Jančar je velik pisatelj in kadar piše o temi, ki mu že desetletja leži na srcu, buri duha in zaposluje misli, je nenadkriljiv. Odličen. Tema, v kateri se tako dobro znajde, je druga svetovna vojna na Slovenskem - tako, bolj na široko zaobjeta, z nekaj leti pred njenim začetkom in nekaj leti po njenem koncu. Z dobršno mero tipičnih slovenskih posebnosti.

Roman In ljubezen tudi se dogaja v zadnjem letu druge svetovne vojne in prvih nekaj mesecih svobode v Mariboru. Povod za začetek je stara fotografija (ki si jo, mimogrede, lahko ogledate na naslovnici knjige), kjer se mlado, svetlolaso dekle v karirastem krilu in črnih nogavicah ozira za moškim v SS-ovski uniformi.
Kako je ta fotografija opisana in kakšne misli je sprožila v pisatelju, že kaže na to, da imamo opravka z novo umetnino Draga Jančarja. Ko sem brala te prve strani romana, sem imela občutek, da se po mojem telesu razširja nekaj prijetnega in dragocenega. V rokah spet držim odlično knjigo! 
Da je pisatelj ugotovil, da je na fotografiji spremenjeno ime hotela - za potrebe nemške okupacije iz slovenskega v nemškega - ni nekaj nenavadnega, a to, da je opazil, da je lastnik za to preimenovanje potreboval le dve novi črki, se mi zdi enkratno.

Z nadaljevanjem romana dekle - zdaj že vemo, da ji je ime Sonja, zapusti okvir fotografije in sledi pisateljevi zgodbi. Steče za uniformiranim moškim, ki ga pozna še izpred vojne - med smučanjem na Pohorju jo je, še majhno deklico, potegnil iz snega - in ga prosi za uslugo. Rada bi, da Ludek - zdaj poznamo tudi njegovo ime -  zastavi svojo moč in vpliv ter poskrbi, da njenega fanta Valentina izpustijo iz zapora.
S tem dejanjem se odnosi med nastopajočimi močno zapletejo - kot se lahko zapletejo razmerja med tistimi, ki so v vojni na strani okupatorja in tistimi, ki so na drugi strani, pa tudi tistimi, ki v napeti situaciji želijo le preživeti. Med enimi in drugimi pa je veliko tudi takšnih, ki se v teh hudih časih trudijo ostati predvsem in samo ljudje. Takšna sta Sonjin oče, zdravnik po poklicu, in medicinska sestra Katica s Ptuja.

Sonjino dejanje, ki ga je navdihnila ljubezen, se spremeni v strup, ki uničuje eno življenje za drugim. Sklepati je potrebno nizkotne kompromise. Dogajajo se krivice. Razrašča se hudobija, ki preko maščevanja postaja samo še večja.

Zgodba je mojstrsko grajena, osebe so verodostojne. Stil pisanja se vklaplja v vsebino. Občasna ponavljanja, ki jih pisatelj uporablja v vseh svojih delih, imajo smisel, saj podkrepijo izrečeno. 

V knjigi pa je še nekaj, kar me je prijetno presenetilo, nekaj, kar izpod Jančarjevega peresa in pri tako resni vojni tematiki, ne bi pričakovala. Gre za nekakšen črni humor. Tukaj mislim na pomanjkanje žebljev na mariborskem gestapu - znaku, da je v nemškem rajhu, utečenem stroju, ki podira vse pred sabo, začelo škripati.
Zdi se mi neprimerno, da bi pisala, zakaj so bili ti žeblji potrebni, ker bi to dejstvo skupaj s humorjem delovalo sila žaljivo in posmehljivo. Med branjem knjige občutka žalitve, ki izhaja iz tega razmerja, nisem imela! Kajti v tem, kako o tej temi kdo zna pisati, se skriva tista velika razlika med vrhunskim pisateljem in laično blogersko recenzentko, ki se je zavedam ob vsakem stavku, ki ga napišem v svoj blog.

Sicer pa me je sililo na smeh še enkrat - o tem pa zmorem pisati;), in sicer takrat, ko je partizan Valentin svojega ranjenega tovariša pripeljal na oskrbo k njegovi družini. Namesto, da bi se takoj za tem vrnil v pohorske gozdove, da ne bi ogrožal domačih, je kar posedal za kuhinjsko mizo. Stavki presenečenja in tudi ogorčenja ranjenčevih bližnjih, kot so: "O hudiča, a kar tukaj sedi?" "Ljudje božji, pa saj ne more kar tu sedet! Vse nas bodo zaprli" in podobni, v skrajno resni situaciji delujejo skoraj hudomušno.

Simpatična je tudi pisateljeva poteza, da v svoj roman vključi sebe samega - mladega pisatelja, ki v Mariboru predstavlja svoje delo Severni sij. Prav gotovo se tukaj skrivajo tudi avtobiografska dejstva.

K odlični zgradbi pripovedi pripomorejo tudi pisateljevi vpogledi v prihodnost. Čeprav okviri zgodbe segajo samo do enega leta po koncu vojne, zvemo tudi to, kaj se bo v naslednjih letih in celo desetletjih zgodilo z nekaterimi od junakov romana. Dejstva sicer niso popolnoma zanesljiva, a vendar iz načina pripovedovanja vemo, da bi se zgodba, če bi se nadaljevala, res tako končala. 

To so le eni izmed biserov, ki se svetijo iz romana in samo še povečujejo sijaj glavne niti pripovedi. 

Drago Jančar s svojim romanom In ljubezen tudi nudi bralcu enkraten vpogled v nemiren čas druge svetovne vojne v Mariboru. V tem mestu so bila zaradi narodnostno mešane sestave prebivalstva razmerja med vpletenimi še bolj zapletena kot v drugih slovenskih mestih.
Roman se slovenske vojne in povojne tematike loteva objektivno. V njem ni prostora ne za eno in ne za drugo politično-ideološko propagando. Pisatelja v prvi vrsti zanimajo ljudje kot ljudje - s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi - ki so bili v nevarnih časih vojne prisiljeni potegniti usodne poteze, ki so imele hude posledice. 

Knjiga, o kateri nihče ne zmore napisati slabe kritike:) Pa če bi si to še tako zelo želel;)

★★★★★ 

Drago Jančar
(foto: Anita Schiffer-Fuchs, StZ)

Jančar, Drago

In ljubezen tudi

Beletrina, Ljubljana 2017, Knjižna zbirka Beletrina

352 strani

ISBN 978-961-284-275-8

Tannbach - usoda neke vasi

Imam prijateljico, ki me pogosto opozori na televizijske serije, ki so vredne ogleda. Ena izmed njih je bila serija The Pillars of the Earth ali Stebri zemlje.

Dogajanje je postavljeno v 12. stoletje, v fikcijsko mesto Kingsbridge nekje v Angliji. V času, ko čakamo na novo sezono Game of Thrones, je serija The Pillars of the Earth idealna možnost za krajšanje časa. Z ogledom serije boste lažje preživeli čas do predvajanja naslednje - in na žalost tudi zadnje :( - sezone Game of Thrones. Obe seriji sta si namreč na nek način podobni. Obe opisujeta družbo na predindustrijski stopnji razvoja, pri obeh imajo pomembno vlogo spletke, s katerimi si protagonisti zgodbe poskušajo zagotoviti moč in oblast.
No, Game of Thrones je vseeno bistveno boljša in zanimivejša od The Pillars of the Earth - osebe niso tako črno-belo (beri: dobro-slabo) orisane. V Game of Thrones je več presenetljivih dogodkov in zgodba je bolj mojstrsko grajena.

Pa vendar sem si tudi The Pillars of the Earth z veseljem ogledala! To pa predvsem zato, ker se vsa zgodba mini serije vije okrog gradnje gotske katedrale - tiste s šilastimi loki in velikimi barvnimi okni, zaradi česar zgradba deluje tako zelo elegantno in v obiskovalcu budi izključno pozitivna čustva. Če vas zanima, kdo si je domislil zunanjih opornih obokov pri gotskih katedralah, vam ogled serije iz srca priporočam;)

A moj namen ni pisati o tej televizijski seriji. Želela sem jo le omeniti, ker je res vredna ogleda in ker je pred kratkim izšel slovenski prevod romana, po katerem je serija posneta. To je roman Kenna Folletta, Stebri zemlje. Obsežna knjiga je bila napisana že daljnega leta 1989. Takoj je postala velika uspešnica in še vedno privlači številne bralce po vsem svetu. Kenn Follett je nato napisal še dve knjigi, ki skupaj s Stebri zemlje tvorita trilogijo Kingsbridge. Zadnja knjiga se dogaja v versko napetem 16. stoletju in je v angleščini in nemščini izšla ravnokar.

A danes želim pisati o drugi nadaljevanki, ki mi jo je priporočila prijateljica. Gre za nekaj čisto drugačnega kot so Stebri zemlje. Seriji imata skupno samo to, da obe spadata v zgodovinski žanr in da imata eno skupno igralko. To je Natalia Wörner, ki v Stebrih zemlje igra "čarovnico" Ellen, v Tannbachu pa grofico Caroline von Striesow. A zdaj se že prehitevam.

Tannbach - usoda neke vasi (Tannbach - Schicksal eines Dorfes)

To mini televizijsko serijo v treh delih so na slovenski televiziji predvajali pred približno enim letom. Dogajanje je postavljeno v čas od leta 1945 do 1952 v fikcijsko vas Tannbach v osrednji Nemčiji. Ta vas je imela smolo, da se je po drugi svetovni vojni, ko so si zavezniki razdelili poraženo Nemčijo, nahajala ravno na meji med ameriškim in ruskim sektorjem. Meja med Bavarsko in Turingijo je namreč potekala po potoku, ki je tekel skozi vas.

Začetek serije je dramatičen. Kot pove že naslov prvega dela serije - Morgen nach dem Krieg - se vse začne na dan, ko Tannbach dočaka konec vojne in v vas pride osvobodilna ameriška vojska. Položaj je zapleten, saj poraz Nemčije posamezni prebivalci vasi sprejemajo zelo različno. Nekateri kljub koncu vojne ostajajo zvesti Hitlerju in se želijo bojevati dalje, drugi se neskončno veselijo prihoda Američanov. In ravno na ta zadnji dan vojne, oziroma na prvi dan svobode, se v vasi dogodijo strašne stvari, za katere ni bilo prav nobene potrebe. Dogodki tega dne bodo prebivalce Tannbacha zaznamovali za precej naslednjih let. 

Franz Schober - vaški veleposestnik, ki se zna odlično obračati po vetru in brez slabe vesti in celo preko trupel svojih sovaščanov doseči tisto, kar je zanj najboljše, - ugotovi, da se je sosed - tudi veleposestnik, grof Georg von Striesow, za katerega so vedeli, da je dezertiral iz nemške vojske - vrnil na svojo graščino v vasi. Schober svojega nezakonskega sina - Horsta Vöcklerja, mlajšega SS-oficirja, prepriča v to, da gre na ta zadnji dan vojne s svojimi vojaki v graščino in grofa prime. Izid akcije je izredno tragičen. Grofica Caroline von Striesow se žrtvuje za svojega moža in za ostale moške, ki so se tisti čas zadrževali v graščini - med njimi so bili tudi številni begunci iz Berlina, ki so se umikali pred proti zahodu napredujočo Rdečo armado. Ameriški vojaki so na žalost v vas prišli le nekaj minut prepozno in tragične smrti grofice niso mogli preprečiti - tudi zaradi upora dela vaščanov, ki so jim oteževali napredovanje skozi vas.

Grofica von Striesow in SS oficir  Horst Vöckler
(vir: ZDF)

V nadaljevanju potem spremljamo usodo posameznih prebivalcev vasi. Glavno vlogo v zgodbi imata Anna von Striesow - grofova hči, in za socialistično prihodnost vneti Friedrich Erler, ki je skupaj s svojo mamo Lisebeth in bratom Lotharjem pribežal iz Berlina. Mlada človeka se zaljubita in pozneje tudi poročita. Vmes pa vas prevzamejo še Rusi, ki s svojim početjem pokažejo, da je bilo res pametno bežati pred njimi. Sledi Postdamska konfernca, ki določi dokončno mejo med ameriškim in ruskim delom razdeljene Nemčije. Izkaže se, da bo meja potekala točno skozi vas.

Prebivalci vasi so naenkrat nasilno ločeni drugod drugega. Tudi družini von Striesow in Schober imata del svojih članov na vzhodu, del pa na zahodu.
Zemljo veleposestnikov na vzhodu so nacionalizirali ter razdelili med ljudi brez premoženja. Eden izmed tistih, ki so dobili del nacionalizirane zemlje grofa Striesowa, je bil tudi Friedrich Erler. Ta je iskreno veroval v to, da bo socializem mlade Nemške demokratične republike po začetnih težavah zaživel v vsem svojem sijaju in vsem ljudem prinesel enakost in pravičnost - vse, kar potrebujejo in si zaslužijo. V to je prepričal tudi svojo ženo Anno von Striesow.

Nadaljevanka poskuša na zelo objektiven način osvetliti čim več dilem, ki so spremljale povojno Nemčijo, njeno ozemeljsko razdelitev ter ideološko razklanost med socializmom in kapitalizmom. Ustavi se pri čisto konkretnih družinskih tragedijah, ki jih je prinesla vojna, in razkriva temne skrivnosti, ki so skrite v skoraj vsakem od prebivalcev Tannbacha.

Dogajanje mini serije se konča leta 1952, ko so vas zaradi vse pogostejših ilegalnih prehodov državne meje med Nemško demokratično republiko in Zvezno republiko Nemčije ostro razmejili, zgradili zid in postavili žično ograjo.

Vas Tannbach v resnici ne obstaja. Obstaja pa potok Tannbach na meji med Bavarsko in Turingijo, po katerem je v resnici potekala meja med vzhodno in zahodno Nemčijo. In na eni in drugi strani tega potoka stoji vas Mödlareuth, ki je bila navdih za televizijsko serijo Tannbach. Američani so jo imenovali Little Berlin, saj je v marsičem spominjala na mesto Berlin. Tudi v vasi Mödlareuth je bil tako kot v Berlinu in tako, kot je prikazano v seriji Tannbach, zgrajen zid in postavljena ograja z bodečo žico, ki je preprečevala nenadzorovane prehode preko državne meje. V vzhodnem delu vasi so lahko stanovali samo najbolj zanesljivi prebivalci vzhodne Nemčije, za katere ni bilo strahu, da bodo pobegnili na zahod.

Danes je v vasi Mödlareuth Nemško-nemški muzej - deloma na prostem, deloma v pokritih prostorih, kjer lahko ob avtentičnih zgradbah, predmetih in modelih, filmih in slikah podoživite čas razdeljene povojne Nemčije. Natančno se lahko poučite tudi o razvoju socializma, ne samo v Nemčiji, ampak po celem svetu, tudi v Jugoslaviji.

Mödlareuth
mejni prehod med vzhodnim in zahodnim delom vasi
(vir: h.arhiv)

potok Tannbach v vasi Mödlareuth,
zid s stražnim stolpom na vzhodni strani vasi
konec decembra 2017
(vir: h.arhiv)

Če vam je moj zapis vzbudil željo po tem, da bi si ogledali mini serijo Tannbach - der Schicksal eines Dorfes, ali pa ste si serijo že ogledali in vam je bila všeč, imam za vas veselo novico.

Televizijska hiša ZDF je namreč zaradi velikega uspeha, ki ga je serija požela v Nemčiji, posnela nadaljevanje v treh delih. Vsi deli nadaljevanke so bili v preteklem tednu že predvajani na nemški televiziji. Nadaljevanka ohranja kakovost svoje predhodnice in je izredno zanimiva.

Dogajanje je zdaj postavljeno v leta od 1960 do 1968. Priča smo gradnji Berlinskega zidu in vkorakanju sil Varšavskega pakta (tudi vzhodnih Nemcev) na Češkoslovaško. Nastopa večina oseb, ki jih poznamo že iz prve sezone, predstavijo pa se tudi nove. Eden izmed njih je evangeličanski pastor Wolfgang Herder, ki se iz zahodne Nemčije preseli v vzhodno. Da, tudi takšni so bili.
Življenjske zgodbe posameznih prebivalcev vasi se močno zapletejo in pomešajo. Marsikateri dogodki se odvijajo skrajno presenetljivo.

Anna in Wolfgang
(vir:ZDF)

Ne bom natančneje pisala o vsebini nadaljevanke, a začetek je spet dramatičen - eden od vaških otrok med igro v gozdu umre zaradi eksplozije granate. A granata ni katera od tistih, ki so ostale še iz druge svetovne vojne; tudi vzhodni Nemci je niso nastavili, da bi preprečili ilegalne prehode preko meje. Granata je čisto nova in ameriška - ena od tistih, ki jih je imel NATO v Nemčiji za potrebe hladne vojne.

S pomočjo nadaljevanke Tannbach - usoda neke vasi, sem se preselila v čisto novi svet - tako zelo tragičen, da te stisne pri srcu. Vojna vedno povzroči veliko škode in njene posledice čutijo tudi generacije ljudi, ki so se rodile leta po njenem koncu. To je v nadaljevanki odlično prikazano. 

Presunljivo pa je prikazana tudi razklanost v nemškem narodu - tista med vzhodnimi in zahodnimi Nemci, ki je z vsakim letom nasilno razdeljene Nemčije postajala vse večja.
Drug o drugem so imeli slabo in v veliki meri tudi napačno mnenje.

Zahodni Nemci so svoje vzhodne rojake nazivali s Sociji in komunisti ("Rdečkarji"), se zgražali nad njihovo gospodarsko nerazvitostjo in ideološko usmeritvijo.
Za vzhodne Nemce pa so bili zahodni sosedje vsi po vrsti Naciji in kapitalisti, ki izkoriščajo delavski razred in jim je mar le za denar. Naduteži. Tudi svobodo žensk naj bi zatirali. Kar pa pravzaprav ni bilo daleč od resnice. Ženske na zahodu, za razliko od svojih vzhodnih kolegic, skoraj niso imele možnosti, da bi bile samostojne in neodvisne, da bi se zaposlile in imele svoj dohodek. Tudi svoj bančni račun so lahko odprle le s privolitvijo moža.
Tudi o tem v nadaljevanki Tannbach; kakor tudi o tem, da je bila homoseksualnost pred 50imi leti še kaznivo dejanje, zaradi katerega so ljudi zapirali, in da v vzhodni Nemčiji ni bilo nič narobe, če so člani Komunistične partije zahajali v cerkev k maši in krščevali svoje otroke.

Stojite v razdeljeni vasi Mödlareuth...
...Toda ta meja, ni meja!
Tukaj smo v sredini NEMČIJE
(vir:h.arhiv)

Slovenska televizija bo prav gotovo odkupila tudi te nove dele nemške nadaljevanke Tannbach. Pred njihovim predvajanjem bo verjetno ponovila tudi prve tri dele serije, ki so se jih slovenski gledalci pred letom dni že lahko ogledali. Priporočam, da si jih ogledate tudi vi in potem nadaljujete z novimi deli. Če vas tematika vsaj malo zanima in si želite nekoliko razširiti obzorja, obenem pa uživati v napeti, zanimivi in zelo objektivni zgodbi, vam ne bo žal. Poleg tega vsebina nadaljevanke pomaga pri razumevanju slovenske povojne zgodovine.

V meni je serija Tannbach vzbudila predvsem dvoje misli. Prva je ta, da je vojna nekaj najslabšega, kar se lahko dogodi človeku in zastruplja mišljenje ljudi še daleč v prihodnost. Drugo pa je hvaležnost, da mi ni treba živeti v času, v katerem se dogaja nadaljevanka, in sprejemati težkih odločitev, ki so jih bili prisiljeni sprejemati junaki serije. 

Druga sezona serije Tannbach - Schicksal eines Dorfes, se konča brez jasnega in dokončnega zaključka ter tako daje prostor novemu nadaljevanju. Konec omogoča še eno nadaljevanje serije - prav mogoče nove tri dele, ki bodo tokrat objemali čas tam okrog leta 1990, čas padca Berlinskega zidu in ponovne združitve Nemčije, ki bo pomenil tudi konec delitve vasi Tannbach. 

Tannbach 2
(vir: ZDF/ Mathis Bothor)

od leve proti desni:

Tannbach-West

grof Georg von Striesow

Rosemarie Czerni (poročena von Striesow)

Horst Vöckler

Franz Schober

Tannbach-Ost

Friedrich Erler

Anna von Striesow (poročena Erler)

Hilde Vöckler

P.S.: Stari in novi deli nadaljevanke Tannbach so do začetka februarja brezplačno dosegljivi tudi v medioteki televizijske hiše ZDF.