ponedeljek, 26. junij 2023

Heinrich Mann: Podložnik

Tako zoprnega glavnega junaka pa še ne! Ne spomnim se, da bi kdaj brala knjigo s tako neprijetnim glavnim protagonistom. Vendar pa - roman je pisan kot satira in s tega vidika se knjiga potem nekako bere in tudi prebere - predvsem zato, ker gre pravzaprav za kritiko te vrste neprijetnih ljudi, ki jih predstavlja glavni junak. No, mestoma je bilo branje celo zelo zanimivo in kratkočasno.


Heinrich Mann - starejši brat bolj znanega nemškega pisatelja Thomasa Manna, je roman Podložnik ali Der Untertan, napisal tik pred prvo svetovno vojno. Knjiga je izšla leta 1918 in doživela velikanski uspeh. Vsi so jo brali in vsi so o njej razpravljali. Roman je ostal najpomembnejša knjiga, ki jo je napisal, in dandanes velja za klasično literarno delo. V slovenskem jeziku je izšla leta 1952 v prevodu Janka Modra.

Toda klasika gor ali dol. Težko si predstavljam sodobnega slovenskega bralca, ki bi še posegel po tej knjigi. Enako težko bi, se mi zdi, našli sodobnega nemškega bralca, ki bi jo prostovoljno vzel v roke. Gimnazijci, ki jih silijo brati ta roman, so seveda nekaj drugega.

Dogajanje romana je postavljeno ob konec 19. stoletja v čas vladanja zadnjega nemškega cesarja Willhelma II. Kako je bilo takrat z nemško politiko, katere stranke so se borile za oblast in na kakšen način - ta vprašanja tudi za dandanašnjega nemškega bralca niso več tako zelo zanimiva. Pa bi pravzaprav morala biti, saj so se ravno v tem času sprejemale odločitve, ki so imele usodne in tragične posledice za vso Evropo. Ravno zaradi nespretnega vladanje Willhelma II. je namreč Evropa zašla v prvo svetovno vojno, ki je imela potem usodne posledice za dogajanje v celotnem 20. stoletju. 
Večkrat premišljujem o tem, kako drugače, precej lepše bi bilo brez prve svetovne vojne. Brez te vojne verjetno tudi nacizma in druge svetovne vojne ne bi bilo, in umetnost, ki je bila v tistem času v takšnem zaletu, revolucionarna in kreativna, bi lahko dosegla nivo, ki si ga z današnjega zornega kota sploh ne moremo predstavljati. 
Da je svet leta 1914 tako zelo skrenil s poti, so bili krivi tudi nemški ljudje, kot je bil Diedrich Heßling, glavni junak romana Podložnik.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je dvojni pomen besede podložnik razložen takole.
Podložnik je lahko:
  1. pripadnik podrejenega nižjega sloja glede dolžnosti in pravic, ali
  2. kdor je v podrejenem odnosu, položaju in zvesto sledi nekim ukazom, smernicam.
Diedrich Heßling je bil prepričan, da je podložnik prvega tipa - podrejen sicer najvišji državni avtoriteti cesarja, a kot takšen v svoji podrejenosti tudi nepogrešljiv kolešček mehanizma Velike Nemčije in njenih ciljev. 
V resnici pa je bil podložnik drugega tipa. Ta druga vrsta podrejenosti je veliko bolj bedna od prve. Diedrich namreč slepo sledi cesarjevim kapricam, ne misli z lastno glavo, fanatično sledi vsemu, kar reče ali stori njegov voditelj, brani vsako njegovo besedo ter dejanje in takšno postopanje zahteva tudi od ostalih.

V romanu Podložnik je opisana celotna življenjska zgodba Diedricha Heßlinga in s tem tudi to, kako se lahko iz občutljivega in nesigurnega otroka ter mladostnika, razvije fanatičen podpornik oblasti. 
Med študijem v Berlinu je bil Diedrich član neke študentske združbe, in tam je prvič začutil, da lahko svojo nemoč, ki jo ima kot posameznik, ki ne izstopa z nobeno veščino ali znanjem, zamenja z močjo, ki jo ima kot predstavnik neke inštitucije. To prepričanje se je dodatno utrdilo še med vojaščino in ko se Diedrich po končanem študiju kot doktor kemije vrne v domače mestece, da prevzame očetovo tovarno papirja, je povsem drug človek, kot je bil, ko je zapustil rojstno mesto. Pokaže se tista zoprna lastnost njegove vrste ljudi - hlapčevski odnos do vseh, ki so na družbeni lestvici nad njim, in brezobzirna krutost ter pomanjkanje empatije do vseh ostalih - ki se potem vleče preko celotne knjige in Diedricha oblikuje v najbolj zoprnega literarnega junaka, kar jih poznam. 
Za povrh vsega pa bralec ob koncu knjige - potem ko je uspel tako dolgo zdržati skupaj z Diedrichom in mu posvetiti toliko dragocenega časa, ne doživi prav nobene katarze ali moralnega zadoščenja. Takšna vrsta ljudi je pač ob koncu vladavine Willhelma II. beležila uspeh in Heinrich Mann ni mogel drugače, kot da v svoji knjigi to tragično dejstvo jasno prikaže in v njegovem slogu roman tudi zaključi.

Je pa pisatelj med pisanjem romana do Diedricha in njegove življenjske zgodbe ohranil nekakšno distanco, ki mi je pomagala, da sem knjigo uspela prebrati do konca. Na glavnega junaka gleda ironično in o njem piše satirično. Tako se lahko nasmihamo, ko beremo, kako Diedrich reši cesarja pred potencialnim atentatorjem, ki ima "bombo", v kateri je zobna pasta (z okusom minta:) ali pa ob skoraj paparacovskem zasledovanju svojega idola pade v blato in tako končno le vzbudi cesarjevo pozornost, pa čeprav je ta v obliki posmeha.

V romanu se veliko dogaja in leta ter različni pomembni življenjski dogodki si sledijo z veliko naglico. Nastopajo številne osebe, v katerih se odseva čas konca 19. stoletja na Nemškem. Razen Diedricha ni drugih neprijetnih oseb, a tudi tistih, ki bi me ganile in s katerimi bi se lahko na kakršen koli način poistovetila ali pa bi mi bilo mar zanje, ni. Satira - kakor je ugodno vplivala na dojemanje Diedricha, je pač močno škodovala ostalim nastopajočim v romanu.

Naj na koncu napišem, da je roman Heinricha Manna, Podložnik, še vedno vredno brati, kajti ljudi, kot je bil Diedrich Heßling, srečamo še danes. Tudi v Sloveniji. Preberite spodnji odlomek s konca prvega poglavja romana, kjer je opisan odnos ljudi do oblasti, oz. do nekoga, ki so mu pripravljeni hlapčevati, in se zamislite, kot sem se zamislila tudi jaz. Mogoče boste našli idejo, kako se je najprimerneje zoperstaviti takšnim ljudem. Kaj takšnega je namreč mogoče samo takrat, ko nam taka vrsta ljudi ni tuja in ko se tudi mi osvobodimo svojih predsodkov.

V knjigi je oblast učlovečena v Willhelmu II, ki jaha na konju skozi Brandenburška vrata v Berlinu. Za naše potrebe pa si lahko zamislimo blago drugačno različico, ki pa se v svojem bistvu pravzaprav ne razlikuje od te iz knjige.
"Hura!" je zaklical Diedrich, kajti vsi so to vpili; in sredi mogočnega vala ljudi, ki je kričal, je mahoma prišel pod Brandenburška vrata. Dva koraka pred njim je jahal skoznje cesar. Diedrich mu je lahko pogledal v obraz, v okamenelo resnobo in bliskanje; toda zmeglilo se mu je pred očmi, tako zelo je kričal. Pijanost, vzvišenejša od tiste, ki jo posreduje pivo, ga je vzdigovala na prste, ga nosila po zraku. Vihtel je klobuk visoko nad vsemi glavami, v območju omamljene blaznosti, po nebu, kjer krožijo naši najbolj skrajni občutki.
Tam na konju, pod vrati zmagoslavnih vhodov in z okamnelimi potezami in bliskajočimi očmi je jezdila oblast! Oblast, ki gre preko nas in ji poljubljamo podkve! Ki gre preko lakote, upornosti in posmeha! Zoper katero nič ne moremo, ker jo imamo vsi radi! Ki jo imamo v krvi, ker imamo v njej podrejenost! Mi smo njen atom, izgubljajoča se molekula nečesa, kar je ta izpljunila! Vsak posameznik smo ničla, v urejenih množicah pa prodiramo kot novotevtoni, kot vojska, uradništvo, cerkev in znanost, kot gospodarske organizacije in zveze oblasti stožčasto navzgor, do tam gori, kjer stoji ona sama, kamnita in bliskajoča! Živimo v njej, del nje smo, neizprosni zoper te, ki so oddaljeni od nje, in triumfiramo, še celo, če nas tepta: kajti tako opravičuje našo ljubezen!

 ★★★★☆ 

sreda, 21. junij 2023

Gledam in poslušam - pomladi 2023

Filmi:
  • Steirerangst (v slovenščino prevedeno kot Umor poslovne ženske) (Avstrija, 2023): Ne zgodi se pogosto, da se na prvem programu nemške televizije, v prestižnem času v soboto zvečer, sliši slovenska govorica. No, tokrat je bilo tako, saj so vrteli avstrijsko kriminalko, ki se dogaja na avstrijskem koroškem v okolici Gradca. Rok Vihar (V imenu ljudstva) je Jure Korošec (po avstrijsko izg. Korozek;), Ljubljančan, ki ima preko meje trgovino in malo tihotapi in prekopčuje. Seveda je eden od glavnih osumljencev.
  • A Bridge too Far (ZDA, Velika Britanija, 1977): Film je posnet po istoimenski knjigi avtorja Corneliusa Ryana in govori o operaciji "Market Garden", ki je bila ambiciozen načrt zavezniških sil med drugo svetovno vojno, da bi z desantno operacijo prebili nemško obrambo na Nizozemskem, osvojili ključne mostove na reki Ren ter nadaljevali napad proti nemški industrijski regiji Porurja. Tako bi še pred božičem 1944 premagali Hitlerja in končali vojno. Čeprav so zavezniške sile osvojile nekatere ključne mostove, je bila operacija na splošno neuspešna in je povzročila velike izgube.  Film se splača ogledati, ker gre za enega najboljših vojnih filmov, mene pa je pritegnila predvsem zvezdniška igralska zasedba: Sean Connery, Anthony Hopkins, Michael Caine, Gene Hackman, Robert Redford, Liv Ullman in Laurence Olivier.
  • Kolja (Češka, 1996): Praga, nekaj mesecev pred Žametno revolucijo. Ko se cenjeni čelist, šarmer v srednjih letih, ki zaradi političnih prepričanj ne sme več igrati v praškem simfoničnem orkestru in si denar služi z igranjem na pogrebih, poroči z mlado Rusinjo - samo zato, da ona lahko dobi češko državljanstvo, on pa s tem nekaj zasluži. Ko žena emigrira na Zahod, je on tisti, ki mora skrbeti za njenega petletnega sina.
  • Tretji človek po noveli Grahama Greena. Poklon mestu Dunaj.
  • Murder  Mystery (Netflix, 2019) Komedija in kriminalka. Jennifer Aniston in Adam Sandler sta zakonski par Spitz - on policist, ki nikakor ne more opraviti detektivskega izpita, ona frizerka. Povabljena sta na luksuzno jahto, kjer pa se zgodi umor. In še eden, in še eden... Kdo umore razreši? Ja, onadva.
  • Murder Mystery 2 (Netflix, 2023) Zame boljši od prvega dela. Malo na Bollywood.
  • 👍Monty Pithon's Life of Brian (Velika Britanija, 1979) Čudaški (britanski) humor s konci brez katarze. Ta je iz Jezusovega časa.
  • Monty Pithon and the Holy Grail (Velika Britanija, 1975) Ta pa iz časa kralja Arturja. Kokosovi orehi nadomeščajo konje - kakor čudno se že to sliši.
  • The Foreigner (2017) Jackie Chain in Pierce Bronson v čisto resnem trilerju o organizaciji IRA
  • Zgodbe o konjih in ljudeh (Islandija, 2013) Drama, romantika, komedija z Islandije. Ko se ljudje včasih vedejo kot konji, konji pa so bolj človeški kot ljudje. Utrgano.
  • Bill&Ted Face the Music (ZDA, 2020) na Netflixu Znanstveno fantastična komedija - menda že tretja v vrsti. Keanu Reeves in Alex Winter potujeta skozi čas. In njuni hčerki tudi.
  • Philae - Das versunkene Heiligtum (Nemčija, 2023) Znano je, da so zaradi Asuanskega jezu z UNESCO-vo pomočjo na višje ležeče mesto prestavili tempelj Abu Simbel. Manj znano pa je to, da so podobno naredili s templjem in ostalimi zgradbami na otoku Philae. Enkraten dokumentarni film o zgodovini otoka in reševanju staroegipčanskih spomenikov z desetletja poplavljenega otoka Philae.
Landkrimi: Steirerangst


Serije:
  • 👍Every Picture Tells a Story: Waldemar Unlocks The Secrets in 4 Iconic Paintings. V drugi sezoni so to umetnine od Gougaina, Van Gogha, Cezanna in Dobsona. Waldemar Januszczak nam razloži, zakaj so slike nastale, vodi nas po krajih, kjer so bile naslikane ali pa je tam slikar dobil navdih zanje in osvetli vse podrobnosti teh upodobtev ter njihovo simboliko. Na koncu vsake od zgodb reče: There are a million stories in the world of art, this has been just one of them.
  • Every Pictures Tells A Story: Waldemar On The Hidden Meaninig Behind 8 Iconic Paintings. Pa še prva sezona. Mr and Mrs Andrews, najslavnejšega angleškega portretista Gainsbourougha (ste kdaj opazili, kako hudoben pogled ima gospa A.?), Rembrandtova Učna ura anatomije dr. Tulpa (ste vedeli, da so imeli v 17.stoletju na Nizozemskem javne obdukcije človeških trupel? Jaz nisem), skrivnostna Giorgioneva The Tempest, Boticcelijevo Rojstvo Venere, Caravagiojev Fant, ki ga je ugriznil kuščar, de Vincijeva Mona Lisa itd.
  • Trapped - Gefangen in Island (Islandija, 2015) kriminalna serija, ki se dogaja na odročnem delu odročne Islandije, februarja, ko je mrzlo in zasneženo.
  • Dr. Cha (Netflix, 2023) južnokorejska zdravniška komedija in žajfnica. O zdravnici, ki se po dvajsetih letih, ki jih je preživela kot mama in žena - predvsem pa gospodinja, vrne v medicino. V prvem delu ji transplantirajo jetra, v drugem naredi specializacijo - tako hitro to gre. Obračuna s svojim možem - tudi zdravnikom, ki jo vara z njuno skupno sošolko - tudi zdravnico kakopak. Vmes se zaljubi v kirurga, ki ji je presadil jetra.
  • Kraljice Starega Egipta (Irska, 2021) Tija, Kleopatra II (ne tista Kleopatra) in Kleopatra III (tudi to ni tista Kleopatra). Zanimivo, da manjkajo "klasične" kraljice kot so Hačepsut, Nofretete, Kleopatra VII (to pa je tista Kleopatra).
  • 👍Let's Dance nemška različica priljubljene plesne oddaje, kjer promiji plešejo s profiji. Ocenjuje žirija; kateri plesni par pa bo izpadel, odločijo televizijski gledalci. Kar nemški plesni šov loči od ostalih je to, da je žirija ista že leta in zato zelo prijetno uigrana, pa tudi profesionalni plesalci se ne menjajo pogosto. Voditeljica je prelestna Victoria Swarovski (ja, iz tiste družine Swarovski:)
  • Mystery Road (Avstralija, 2018) kriminalna serija, ki se dogaja v avstralski divjini.
Motsi Mabuse, Joachim Llambi in Jorge González
(Let's Dance jury)


Poslušam:
  • Die Geheimnise der Harmonie (Skrivnost harmonije) Zvočna biografija Johanna Sebastiana Bacha. Kot 15-letnik si je že sam služil kruh s petjem, s 23imi leti je že napisal dela, ki so postala nesmrtna (npr. Alle Menschen müssen sterben).
  • Freddie Mercury Tribute Concert (na Arte) Na velikonični ponedeljek leta 1992 so se mu na londonskem Wembleyu poklonili:  Annie Lennox, Elton John, Paul Young, Metallica, Guns n'Roses, Liza Minelli...  David Bowie za Freddija na kolenu zmoli Očenaš, George Michael pa predvideva, da bo leta 2000 na svetu 40 milijonov ljudi okuženih s HIV virusom. Bohemian Rhapsody zapojeta Elton John in Axl Rose ob spremljavi Queens.
  • 👍Antonin Dvořak: 9.simfonija vedno znova:)

ponedeljek, 19. junij 2023

John Williams: Klavčev Prehod

Roman Johna Williamsa, Klavčev Prehod, je vestern. In to zelo dober. Ima vse značilnosti te vrste romanov, a ob tem ni prav nič kičast. Nikoli ne zaide v klišeje in Divjega zahoda ne idealizira. Čudovito lovi ravnotežje med poveličevanjem neokrnjene narave in grobo, vulgarno brezbrižnostjo njene resničnosti.


Glavni junak romana je 23-letni Will Andrews, študent s Harvarda in navdušen bralec Emersonovih del. Navdihnjen od Emersonovega opevanja neokrnjene narave pristane v mestu imenovanem Klavčev Prehod daleč na Divjem zahodu. Tam se začne njegova pustolovščina, ki mu odkrije tako eno kot drugo stran življenja stran od civiliziranega sveta; pustolovščina pa postane tudi pot iskanja njegovega lastnega bistva.

John Williams piše počasi in natančno. Zanimajo ga najmanjše podrobnosti iz narave, pa tudi najdrobnejši pripetljaji iz življenja prebivalcev Divjega zahoda. Mestece Klavčev Prehod zažari pred bralcem bolje kot najboljša kulisa najbolj cenjenih filmskih vesternov. 

Nastopajoči so iz krvi in mesa. Podobni so sicer osebam, kakršne smo vajeni iz knjižnih ali filmskih vesternov - večinoma grobi, trpežni in neizprosni so, a v tem romanu precej globje zasnovani in bogatejše razviti, kot smo jih navajeni.
Imamo prekaljenega lovca na bizone, ki se odlično znajde v divjini in je prototip moža z Divjega zahoda, ki s svojim vedenjem in znanjem vzbuja zaupanje ljudi okrog sebe. Imamo surovega nergača, ki s svojo neposrednostjo in brutalnostjo poudarja neprijetne in krute značilnosti življenja v divjini, ki pa je v svojem bistvu vseeno ganljivo človeški. In imamo moža, ki ga je surovo življenje na Divjem zahodu fizično in psihično strlo.
Osebe so orisane kompleksno in tako ne čudi niti to, da glavni junak, Will Andrews, sploh ni tak greenhorn, kot bi lahko pričakovali. Divji zahod doživlja sicer drugače, kot je pričakoval, a z vsako stranjo knjige je možnost, da je vendarle iz pravega testa - tistega, ki je potrebno za preživetje na Zahodu - vse večja.

Prostrana narava - pokrajina, kamor razen (mogoče) indijanske, človeška noga še ni stopila - je v romanu tako vznemirljivo orisana, da knjige nisem mogla spustiti iz rok. Popolnoma sem razumela občutja mladega Andrewsa, ki ga je gnalo v divjino, in zlahka sem se poistovetila z njim. Razumela sem celo lovce na bizone in njihova prvinska čustva, ki so bila povezana z ubijanjem živali.
Ja, v romanu je ogromno krvi in neusmiljeno pobitih bizonov. Njihova zaudarjajoča trupla, ki jim je bila odvzeta le koža, vse ostalo pa prepuščeno mrhovinarjem in razpadu, predstavljajo kruto nasprotje idlični naravi, ki bralce globoko pretrese. V romanu je kritika takšnega postopanja diskretno, a zelo jasno predstavljena, kakor tudi nestrinjanje s kapitalistično miselnostjo in željo po vedno večjem dobičku.

Roman Johna Williamsa, Klavčev prehod, je vestern kot se šika. Razkrije, da se za vsakim zapuščenim mestom na Divjem zahodu skrivajo tragične usode mnogih ljudi. Razloži, kako pomembna je bila železnica, ki je vodila z vzhoda na zahod, saj je imela nepredstavljive posledice za množico ljudi. Razkrije, s kakšnim tveganjem je bilo povezano preseljevanje na zahod in kakšni junaki so bili ljudje - preprosti kmetje ali lovci, ki so se namenili, da bodo živeli v divjini.  Pomenljivo je tudi to, da pisatelj za zanimiv potek zgodbe in za razglabljanje o značilnih temah z Divjega zahoda ne potrebuje Indijancev. Roman Klavčev prehod je vestern brez Indijancev in zato še zanimivejši, saj se zaradi tega lahko bolj poglobi v dileme poseljevanja ameriškega Zahoda v 19. stoletju.
Moj najboljši vestern vseh časov. Vsekakor in nedvomno.

★★★★★

sobota, 10. junij 2023

Edward M. Forster: The Machine Stops

Začelo se je z ozvezdjem Orion.
Vashtijin sin Kuno je namreč med vožnjo z "air-ship"-om opazil skupino zvezd, ki bi jih prav lahko povezal v podobo vojščaka z bogato okrašenim pasom in mečem. Zaželel si je, da bi si ozvezdje ogledal tudi s površine Zemlje. 

A v času, v katerem se dogaja zgodba The Machine Stops, je to prav čudna želja, saj se nihče več ne zanima za zvezde in jih ne povezuje v ozvezdja. Ljudje živijo pod zemljo, vsak sam v svoji sobi - kjer je prijetna svetloba, čeprav ni ne oken ne luči, kjer se po prostoru širi glasba po želji poslušalca, kjer je čist zrak in kjer je edino pohištvo udoben naslanjač. No, še nekaj je: številni gumbi, s katerimi naročijo hrano, toplo ali hladno kopel, posteljo in vse ostalo, kar potrebujejo za udobno življenje.

Ljudje se v tem svetu dobro počutijo. Tudi osamljeni niso. Vashti, na primer, pozna več tisoč ljudi širom sveta in se z njimi vsak dan pogovarja in izmenjuje ideje. To ji omogoča "blue plate", nekakšna tablici podobna naprava, s katero lahko pokliče prijatelje in se z njimi pogovarja. Preko nje tudi redno predava o različnih temah, ki jih raziskuje in o njih premišljuje. Udeležuje pa se tudi predavanj, ki so jih pripravili drugi. Če ji je stikov z ostalimi ljudmi dovolj, se enostavno "izolira" in postane nedosegljiva za kakršnakoli sporočila in klice.

Vam zveni znano? Meni vsekakor. Tole o komunikaciji med ljudmi preko različnih digitalnih povezav in družbenih omrežij ter o zoom predavanjih je kot bi opisovali današnji čas. Tudi to, da ima večjo veljavo mnenje naključnega predavatelja kot pa resnična dejstva, podkrepljena z znanstvenimi metodami, grozljivo spominja na današnji čas.

Pa je bila zgodba The Machine Stops napisana že pred več kot stotimi leti - prvič je bila objavljena leta 1909. Napisal jo je Edward Morgan Forster, ki ga precej bolj kot po znanstveni fantastiki poznamo po romanih Soba z razgledom (tudi zaradi odličnega filma, ki je bil posnet po knjigi) in Potovanje v Indijo
S kratko znanstveno fantastično zgodbo pa se je izkazal za velikega preroka. Ker je tako strašljivo pravilno ugotovil, kako bomo živeli v 21. stoletju, se mu splača prisluhniti tudi pri nadaljnjih predvidevanjih - torej, kako bo šlo s takšnim načinom življenja dalje.

Stroj ali "Machine" je tisto, kar ljudem omogoča brezskrbno življenje, ki je opisano zgoraj. Preko stroja ljudje komunicirajo in stroj je tisti, ki poskrbi za vse njihove fizične in psihične potrebe. Ta stroj je, seveda, ustvaril človek in mu potem postopoma prepuščal vsa svoja dela. Ljudje so se ukvarjali samo še z idejami in verjeli, da postajajo vse bolj poduhovljeni. 
A v resnici ni bilo tako. Postajali so vse bolj površinski, niso bili več sposobni daljšega koncentriranega razmišljanja in bili so vse manj inteligentni.

Le redki med njimi so se zavedali, kakšna je pot, po kateri se giblje človeštvo in kako usodna je lahko popolna odvisnost od stroja. Eden izmed njih je Kuno, ki svojo mamo zato, da bi ji razložil svoje dvome in strahove, povabi na obisk.
Vashti je nad povabilom svojega sina skoraj zgrožena. Zakaj le bi hodila na obisk, ko se vendar enako dobro vidita in pogovorita preko blue-plate? Zakaj bi šla, ko je vendar povsod povsem enako? In potovanje na drugo stran planeta je naporno ter ne prinaša nobenih novih idej. Poleg tega pa nima časa, saj mora iti na to ali ono predavanje, sama pripraviti predavanje in ga posredovati drugim, se pogovoriti s tem in onim prijateljem. Kaj če se v tem času, ko bo odsotna - se pravi, ko bo na obisku pri svojem sinu, zgodi kaj pomembnega in bo to zamudila? 
Tako to gre v digitalnem svetu samozadostnosti.

Kratka zgodba se konča - kot že nakazuje naslov, s tem, da stroj preneha delovati - ne naenkrat, ampak postopoma in v začetku skoraj neopazno. Predvajanje glasbe, na primer, je rahlo moteno in voda za kopel začne nekoliko zaudarjati. Ljudje se zaradi tega razburjajo in pritožujejo na višje nivoje, tudi na centralni komite - ta pa obljubi, da bodo napake rešili v najkrajšem možnem času. Pa jih ne. Stvari gredo iz slabega na slabše in ljudje - pasivni kot so, se prilagodijo novim razmeram in živijo dalje. Do končne katastrofe.

Kratka znanstveno fantastična zgodba The Machine Stops, E.M. Forsterja je odlična in vredna branja vsaj zaradi dveh stvari. Prva je neverjetna točnost predvidevanja, kakšno bo življenje v prihodnosti, se pravi v našem času; druga je jasna in zelo plastična predstavitev tega, kako zelo občutljivi smo, če se preveč zanašamo na tehnologijo - v tem primeru na umetno inteligenco, ki nas lahko s svojimi sposobnostmi brez težav preraste in potem, ko nas več ne potrebuje, tudi zavrže.

Zgodbo sem prebrala na priporočilo Elona Muska. On podobno kot Kuno iz zgodbe prisega na človeka. "Man is the measure" - Človek je mera sveta, pravi Kuno.
Elon Musk pa s svojimi dejavnostmi želi pomagati pri ohranitvi človeške vrste tudi s tem, da bi nas naselil na drugih planetih. Sega po zvezdah, bi lahko rekli, kar je povsem nekaj drugega kot življenje pod zemljo, ki ga živijo junaki zgodbe The Machine Stops.


Če vas kratka zgodba zanima, jo zlahka najdete brezplačno na internetu. Brezplačna zvočnica pa je tudi na YouTube kanalu. Mene je kar precej pretresla.