Zora Neale Hurston: Their Eyes Were Watching God

(227 str.)

To je lepa ljubezenska zgodba, ki je bila dolga leta krivično spregledana.

Zora Neale Hurston je afro-ameriška pisateljica, ki je pisala v obdobju t.i. Harlemske renesanse, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. V tem obdobju so v Združenih državah Amerike nastajala najboljša literarna dela temnopoltih avtorjev, ki so bila cenjena tako pri bralcih kot pri kritikih. Na Zoro Neale Hurston so po prvih uspehih njenih knjig, kmalu povsem pozabili. Zadnja leta svojega življenja se je preživljala kot sobarica, pokopali pa so jo v neoznačenem grobu. Vzrok za to, da je izginila z ameriškega literararnega neba, je bilo prav gotovo to, da je pisala netipično "črnsko" literaturo.

Roman Their Eyes Were Watching God je njeno najboljše delo. Pripoveduje o življenju mlade in lepe, prav tako pa tudi odločne in samosvoje temnopolte ženske Jany Crawford ter njenih treh moških. Že kot najstnica se je na babičino željo poročila s starejšim moškim - dobro stoječim farmarjem. Babici, ki je večino svojega življenja preživela še v suženjstvu, se je takšna poroka zdela idealna. A Jany - sicer zdaj gmotno dobro preskrbljena, v zakonu brez ljubezni ni mogla živeti. Kmalu je od svojega moža pobegnila in to s čednim, izobraženim ter ambicioznim Joyem Starksom. Ta je s svojimi sposobnostmi in Janyjino pomočjo kmalu postal župan enega prvih, popolnoma temnopoltih mest v Združenih državah Amerike - Eatonvilla na Floridi. A tudi v tem zakonu Jany ni bila srečna. Motila jo je popolna podrejenost možu. Jany je bila sposobna in pametna ženska, ki bi bila lahko v drugem času podobno uspešna kot njen mož, a v prvi polovici 20. stoletja se je od nje pričakovalo predvsem to, da bo tiho in da se bo držala doma. Mož tudi ni odobraval njenega druženja z ostalimi ljudmi v mestu, saj se za županovo ženo to ni spodobilo.

Srečo je Jany našla šele s tretjim moškim, ki je vstopil v njeno življenje. To je bil Tea Cake. Ja, tako mu je bilo ime:-) A ime ni bilo tisto, kar ga je delalo posebnega in neprimernega za Jany. Nenavadna imena so imeli tudi mnogi drugi temnopolti moški - imenovali so se npr. Motor Boat, Stew Beef ali pa Sop-de-Bottom. Nenavadno je bilo to, da je bil precej mlajši od nje, bistveno temnopoltnejši in povsem brez denarja. A vendar je bil to moški - čeprav ne brez napak, ob katerem je Jany končno polno zaživela. Vsi njeni talenti in vse njene želje "so se razcveteli kot popki na hruški v zgodnji pomladi". Z njim je odšla na pot - tako fizično (iz osrednje Floride v južni, močvirni del Evergladesa) kot duhovno, na kateri se je iz zavrtega bitja spremenila v pogumno in odločno žensko, ki je vedela, kaj hoče in se je vsega tega tudi polotila. Moč za svoja dejanja je črpala iz ljubezni do Tea Cakea, njegova ljubezen pa jo je podpirala in ji pomagala preko preprek.

Slog pisanja je izredno poetičen. Navzoč je preko cele knjige in ne samo ob opisovanju velike ljubezni med Jany in Tea Cakom. Kot primer naj navedem odlomek, ki govori o tem, kako na življenje gledajo moški in kako to delajo ženske. Stoji na samem začetku romana. Rada bi ga podala v slovenščini, a ga ne znam primerno prevesti. Torej v angleščini:

"Ships at a distance have every man's wish on board. For some they come in with the tide. For others they sail forever on the horizon, never out of sight, never landing until the Watcher turns his eyes away in resignation, his dreams mocked to death by Time. Thats is the life of men. Now, women forget all those things they don't want to remember, and remember everything they don't want to forget. The dream is the truth. Then they act and do things accordingly."

Takšnemu pisanju stojijo nasproti dobesedni navedki iz dialogov med posameznimi nastopajočimi. Ti so povsem drugačni od lirične tretjeosebne pripovedi. Napisani so v pogovornem jeziku, ki so ga uporabljali temnopolti prebivalci južnih predelov Združenih držav Amerike. Težko jih je bilo brati in razumeti. Potem ko sem dobila nekaj izkušenj, je bilo sicer bolje, a še vedno sem težko dovolj natančno razumela za kaj gre. Prepričana sem, da sem zaradi svojega nerazumevanja spregledala marsikatero pomenljivo malenkost, ki knjigi dviga vrednost. Samo za okus, kakšen jezik je to:

"What dat ole forty year ole 'oman doin' wid her hair swingin' down her back lak some young gal? Where she left dat young lad of a boy she went off here wid? Betcha he off wid some gak so young she ain't even got no hairs - why she don't stay in her class?"

Ta privoščljivo obrekljiva vprašanja si zastavljajo Janyjini someščani iz Eatonvilla, ko se Jany po pobegu v Everglades vrne v svoje staro mesto. Do Afro-Američanov - predvsem moških, je pisateljica zelo kritična. Belcev in njihovega (krivičnega) vedenja do temnopoltih skoraj ne omenja; temnopolti moški so tisti, ki Jany preprečujejo, da bi polno zaživela.

Halle Berry kot Jany v filmu Their Eyes Were Watching God (2005)

Zaradi neprizanesljivega pisanja do svojih sonarodnjakov je jasno, zakaj Zore Neale Hurston niso cenili niti njeni temnopolti pisateljski kolegi. Richard Wright, priviligiran pisatelj Harlemske renesanse, je njena dela ocenil za slaba. Pozval jo je, naj preneha s pisanjem knjig, ki sprožajo smeh med belci. Namesto tega naj se raje posveti resni, socialno realistični rasni tematiki in opisuje, kako težko je življenje temnopoltih in kako nepravično se do njih vedejo belci. Takšne knjige je pisal on sam.
A Zora Neale Hurston je vedela, da za vse težave, na katere so naleteli temnopolti Američani, niso krivi belci. Prepričana je bila, da morajo Afro-Američani (in to predvsem ženske) sami nekaj storiti za spremembe na boljše in ne samo stokati in za svoje težave kriviti drugih. S tem šele bodo dokazali, da so polnokrvna človeška bitja, enakovredna belcem, ki so sposobna samostojnega življenja. Življenje temnopoltih namreč še zdaleč ni samo boj proti belcem in njihovi rasni politiki.

V knjigi je poleg osrednje teme o odnosu med žensko in moškim še marsikaj drugega, kar je vredno branja. Opisan je potek bolezni pri okužbi s steklino; zelo prepričljivo pa tudi doživetje orkana, ki je sicer dokaj pogosta naravna katastrofa na Floridi. Ko se je v romanu ozemlju okrog jezera Okeechobee približeval orkan, ki bi lahko povzročil velike poplave, so bili Indijanci tisti, ki so prvi zapustili področje in se umaknili na višje ležeče predele. A indijanskih svaril pred orkanom si ostali prebivalci niso preveč gnali k srcu. "Če bi Indijanci kaj vedeli, ne bi dopustili, da so jim zavladali belci," so se posmehovali. Za Indijanci so območje zapustile živali. Kače so množično lezle iz svojih lukenj in se začele premikati proti vzhodu. Če je bilo glede kač leta 1928, ko je področje okrog jezera Okeechobee res prizadel orkan, tako, kot je opisano v knjigi, so ljudje množično umirali od ugrizov kač, ki so jih ponevedoma pohodili.
Ko je v eni naslednjih noči orkan le prišel, so ljudje, ki so ostali, sedeli po svojih bivališčih in prisluškovali vetrovom. Spraševali so se, kaj jim bodo prinesle naslednje ure. Njihove oči niso gledale v temo, ki je bila povsod okrog njih, njihove oči so gledale Boga.

Roman Zore Neale Hurston, Their Eyes Were Watching God je odličen primer afro-ameriške literature, ki je bil ob svojem izidu nekaj posebnega - malce feminističen, a ne preveč in ne skrajno. V njem ima prvič osrednjo vlogo temnopolta ženska, ki se odloči sama krojiti svoje življenje.
Takšen način pisanja je postal vzor za marsikatero drugo afro-ameriško pisateljico. Ena od njih je bila Alice Walker - avtorica romana Nekaj vijoličastega, ki je tudi tista, ki ji gre največja zahvala za to, da so po tridesetih letih pozabe ponovno začeli tiskati dela Zore Neale Hurston. Raziskovala je življenje Hurstonove in o tem napisala odmeven esej. Poskrbela je tudi za to, da je njen grob končno dobil spominsko ploščo, pisateljica pa pozornost, ki ji pripada.

Knjiga mi je bila všeč. Ljubezenski romani me težko navdušijo, saj so pogosto preveč "posladkani" in brez globine, a tale tu je bil prav v redu:-)
Prav tako sem dobila nekaj vtisa o tem, kako težavno je bilo še do pred kratkim življenje Afro-Američank  in to brez nepotrebnega moraliziranje, na katerega sicer (pre)pogosto naletimo v afro-ameriški literaturi.

Zora Neale Hurston (1891-1960)

Marjorie Kinnan Rawlings: V pomladi življenja

(418 str.) 

Marjorie Kinnan Rawlings je pisateljica, na katero so na Floridi še posebno ponosni. Njeno najbolj znano literarno delo, ki je postalo ameriška uspešnica in je prevedeno v številne tuje jezike, je roman V pomladi življenja. Leta 1939 je zanj dobila najprestižnejšo ameriško literarno nagrado Pulitzer.

Med prebiranjem tega romana se nisem mogla znebiti dveh vprašanj:
- Ali bi knjiga, če bi bila napisana v današnjem času, tudi dobila Pulitzerjevo nagrado? 
- Kdo so tisti, ki dandanes še berejo to knjigo?

Dogajanje je postavljeno v čas po ameriški državljanski vojni, torej v drugo polovico 19. stoletja, na osrednji del Floride. Tričlanska družina Baxter živi v popolni divjini. Da so postavili hiško in zasejali polja, so morali posekati del gostega gozda. Medvedje se sprehajajo po gozdnih poteh in do bližnjih sosedov je dolga pot. Življenje je težko in nevarno. Samo zato, da preživijo, morajo vsi člani družine krepko poprijeti za delo. Ogrožajo jih divje živali. Mimogrede lahko človeka ugrizne kača ali pa mu divjad poje ves poljski pridelek.

Takšno življenje oblikuje posebne vrste značajev. Mama je groba, na videz neobčutljiva in ne kaže svojih čustev. Svojemu možu in edinemu (preživelemu) otroku, sinu Jodyju težko pokaže ljubezen - kot bi jo potegnil s kakšnih odmaknjenih goratih predelov Švice (ali pa kar Gorenjske) nekaj desetletij nazaj, ko svet še ni bil tako majhen. Je praktična in trpežna - ravno pravšnja za neusmiljeno življenje v divjini.
Oče in sin sta drugačna. Njun medsebojni odnos oblikuje velika ljubezen do narave. Oba imata rada divjino gozda, pohajkovanje po brezpotjih, živali in lepoto rastlinja. Tako je njuno medsebojno razmerje bolj kot odnos oče-sin, podobno tovarištvu med dvema podobno mislečima. Delujeta človeško toplo in romantično.

Osrednja zgodba je preprosta. Okrog 13-letni Jody za domačo žival posvoji srnjačka siroto in se nanj močno naveže. Skupaj preživita nekaj lepih mesecev. A ljubki mladič odraste in postane škodljiv. Zgodba se za srnjaka seveda tragično konča. V tem ključnem letu svojega življenja se Jody iz otroka spremeni v odraslega moža, ki je sposoben sprejemati pomembne življenjske odločitve.

Knjiga Marjorie Kinnan Rawlings V pomladi življenja je bila napisana za odrasle, a danes velja za mladinsko literaturo. V knjižnicah stoji na policah med ostalimi knjigami za otroke stare od 9 do 12 let. Težko si predstavljam povprečnega, akcije željnega 12-letnika, ki bi danes prostovoljno posegel po tej knjigi. Če ga že zanimajo živali in odnos glavnega junaka do njih, bi ga motilo dolgo in natančno opisovanje divje in neokrnjene narave Floride pred skoraj 150 leti in težkega življenja, v katerega so bili primorani tamkajšnji prebivalci. Poetični opisi narave, ki so glavna odlika knjige, bi bolj zanimali odrasle ljudi - še posebno tiste, ki si namesto hrupa in potrošništva polnega sodobnega načina življenja, želijo živeti v samoti neokrnjene narave - ni jih malo. A njih bi motila zgodba, ki je vendarle preveč naivna, da bi zamotila odraslo osebo.
Tako še vedno ne vem, kdo v današnjem času z velikim veseljem in zanimanjem bere to knjigo. Mogoče tisti, ki se odpravljajo na Florido:) Vsekakor pa sem prepričana, da knjiga dandanes ne bi več dobila Pulitzerjeve nagrade.

M.K.Rawlings (1896-1953)
foto:
Carl van Vechten-Library of Congress

Začetek oktobra je čas za nagrade

V začetku oktobra podelijo vsaj tri pomembne literarne nagrade.
Največja med njimi je Nobelova nagrada za literaturo. Pred podelitvijo nagrade se je omenjalo kar nekaj imen pisateljev in pisateljic, ki naj bi bili glavni favoriti.
Med njimi je bil spet in kot vedno zadnja leta Haruki Murakami - meni sicer ne preveč simpatičen japonski pisatelj, ki ima veliko knjig prevedenih tudi v slovenščino.
Drugi večni kandidat za nagrado je bil Philip Roth - cenjen ameriški pisatelj, pri katerem se glede Nobelove nagrade že kar malo mudi, saj jo lahko podelijo samo živečim pisateljem. Tudi Roth ni med mojimi najljubšimi pisatelji.

Zanimivo ime favoritke, ki je pricurljalo v javnost, je ime beloruske novinarke Svetlane Aleksijevič. Nobelova nagrada za neleposlovno pisateljevanje, ki bi ga lahko dobila, bi bilo malo presenečenje.
Sama sem bila prepričana, da bo nagrado dobil kenijski pisatelj Ngugi wa Thiong'o. To se mi je zdelo še posebno verjetno potem, ko sem slišala za intervju člana švedske Akademije Horaca Engdhala, ki ga je imel dan pred podelitvijo nagrade. Povedal je, da literatura zahodnega sveta ni več tako živa in barvita, kot je na primer v Afriki, in bi si tako mogoče kateri od afriških avtorjev bolj zaslužil Nobelovo nagrado kot kdo iz Evrope. Potem je podal še skoraj bogokletno izjavo, da so evropsko in ameriško literaturo uničile pisateljske štipendije in delavnice kreativnega pisanja - da zaradi njih vsi pisatelji pišejo enako (nezanimivo).
Verjetno bo v tem kar nekaj resnice. Snov, ki jo pisatelj za svoje knjige črpa iz resničnega življenja, je prav gotovo kvalitetnejša od tiste, ki jo pridobi na potovanju, ki ga krije štipendija. Znanje, ki ga pisatelj pridobi na delavnicah kreativnega pisanja pa lahko pomaga le, če preveč ne omejuje pisateljeve svobode.

Patrick Modiano

Ob razglasitvi letošnjega dobitnika za Nobelovo nagrado se je vseeno izkazalo, da je dolgočasna Evropa premagala barvito Afriko. Nobelovo nagrado je namreč dobil francoski pisatelj Patrick Modiano, ki ga pred podelitvijo ni nihče omenjal. Tudi sama ga ne poznam. Označujejo ga kot modernega Prousta, kar je zelo pogumna oznaka za katerega koli pisatelja. Težko si namreč predstavljam, da bi kdo - posebno pa v to današnjem času - pisal tako kot je pisal Proust (V Swannovem svetu, V senci cvetočih deklet...). Vsekakor pa bom v bližnji prihodnosti prebrala kakšno njegovo delo. Na srečo jih je kar nekaj prevedenih tudi v slovenščino.

Če je bila podelitev Nobelove nagrade za literaturo vsaj nekoliko presenetljiva, pa ni bilo velikega presenečenja pri dobitniku Deutscher Buchpreis. Dobil jo je Lutz Seiler. Ne samo žirija, tudi večina nemške strokovne javnosti se je strinjala, da je njegov roman Kruso najboljši od vseh finalistov. O romanu sem že nekaj napisala ob razglasitvi šesterice finalistov za nagrado v začetku septembra. Roman je pisateljev prozni prvenec. Odlikovala naj bi ga poetičnost jezika, kar pa ni čudno, saj je bil pisatelj do sedaj predvsem znan (in tudi nagrajevan) kot odličen pesnik.

Zadnja velika nagrada - Man Booker Prize, je bila podeljena včeraj pozno zvečer. Njeno podelitev sem spremljala na twiterju. Zanimiva izkušnja. Na domeno #ManBooker2014 so prihajali tviti z vseh koncev sveta. Bralci so držali pesti za svoje favorite in nestrpno čakali uradno razglasitev zmagovalca. Vleklo se je, a razpoloženje je bilo odlično. Čutila se je tesna povezanost ljubiteljev dobre knjige, ki smo bili razpršeni po vsem svetu! V Avstraliji so likali šolske uniforme svojim otrokom in že pripravljali zajtrke; v Evropi smo si nekateri želeli v postelje, a nismo zmogli, ker smo si pred tem preveč močno želeli izvedeti ime dobitnika nagrade.
Moja favorita sta bila Richard Flanagan in Ali Smith. O Flanaganovem romanu sem nekaj malega napisala že ob razglasitvi širših kandidatov za nagrado konec julija; o romanu Ali Smith, How To Be Both, pa ob razglasitvi finalistov za nagrado.

Richard Flanagan

Nekaj pred enajsto ponoči je postalo jasno, da je zmagal avstralski pisatelj Richard Flanagan. Nagrado je dobil za svoj roman, The Narrow Road to the Deep North, ki pripoveduje o življenju avstralskega vojaka v japonskem vojnem taborišču v Burmi med drugo svetovno vojno.
V govoru ob podelitvi nagrade se je zahvalil svoji ženi Majdi (ki je slovenskih korenin!) za vso podporo in spregovoril o romanu kot literarni zvrsti. Povedal je, da se mu roman zdi največji duhovni, estetski in intelektualni izum človeške vrste. Romani niso ogledalo življenja. Niti ne razlagajo življenja. Niso vodilo za življenje. Romani enostavno so življenje - ali pa jih ni.

Sočasno z izbiranjem dobitnika nagrade booker, časopis Guardian podeljuje zanimivo nagrado Not the Booker Prize. Nagrada naj bi pomagala k večji prepoznavnosti angleških knjig preteklega leta, ki so jih pri izbiranju dobitnika bookerjeve nagrade spregledali. Glasovanje za nagrado je izredno demokratično. Pri izbiri zmagovalca sodelujejo tako bralci časopisa kot posebna žirija.
Med letošnje finaliste za Not the Booker Prize so se uvrstili naslednji romani:

• Simon Sylvester: The Visitors 
• Donna Tartt: The Goldfinch 
• Tony Black: The Last Tiger 
• Luis Armand: Cairo 
• Iain Maloney: First Time Solo 
• Mahesh Rao: The Smoke Is Rising

Prepričana sem bila in želela sem si, da bi zmagala Donna Tartt, letošnja dobitnica Pulitzerjeve nagrade, a se to ni zgodilo. Da njen roman The Goldfinch bralcem in kritikom časopisa Guardian ni tako zelo všeč kot meni, je nakazovala že uničujoča kritika vodje bralnega krožka, Sama Jordisona. Skritiziral je tiste stvari v romanu, ki so se meni zdele odlične. Začeten del romana, ko glavni junak čaka na mamino vrnitev in sluti, da je ne bo, se je meni zdel enkraten, Jordisonu pa dolgovezen. Za zadnjih 30 strani romana, ki so se meni zdele odličen povzetek ideje romana, so bile zanj primer pisanja, ki si ga dober pisatelj nebi smel privoščiti. No, Lišček bo vseeno ena mojih najboljših knjig prebranih v tem letu, Donno Tartt pa tudi ne bo preveč potrlo, ker ni dobila nagrade.
Not the Booker Prize je dobil Simon Sylvester za svoj prvenec The Visitors. Zgodba se dogaja na osamljenem škotskem otoku, na katerga se nihče ne priseli, pač pa prav rad odseli in kjer mladostniki nimajo početi drugega, kot da popivajo. A ljudje se z otoka ne samo odseljujejo, ampak tudi izginjajo. Kriminalka, torej. Z dodatkom fantazije, saj v romanu nastopajo tudi selkiji. To so tjulnom podobna bitja, ki na kopnem lahko odvržejo svojo kožo in zaživijo kot normalni ljudje.

Oh, toliko zanimivih knjig in tako malo časa za branje!

moški selki

Viri slik:

Patrick Modiano: wordpress.com

Richard Flanagan: businessinsider.com

selki: deviantart.com

Ernest Hemingway: Imaš in nimaš

(188 str.)

Ernest Hemingway je knjigo Imaš in nimaš napisal med svojo pisateljsko sušo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je živel na jugu Floride. Roman Zbogom orožje je bil takrat že med bralci; njegova najboljša dela (Komu zvoni, predvsem pa Starec in morje) pa še niso bila napisana.
Imaš in nimaš velja za njegov najslabši roman. Če ne bi iskala knjig, ki so na kakršen koli način povezane s Florido, se ga verjetno nikoli ne bi lotila. Pa bi bilo škoda. Knjiga ni (tako) slaba.

Je pravi "mačo" roman, ki kipi od testosterona. Največ moške energije poseduje osrednji lik romana.
Harry Morgan, Konč, (kakor so imenovali avtohtone, večinoma revne prebivalce Key Westa) se preživlja s tem, da bogate in razvajene turiste s svojo barko vozi na ribolov po morju med Florido in Kubo. Delo je nezanesljivo in stranke goljufive, zato je v osnovi pošten mož prisiljen narediti tudi kaj nezakonitega. Svet, v katerega vstopi, je krut in poln nasilja. Da preživi, mora biti drzen in pogumen.
Veliko je tudi popivanja. Opisani so vsi odtenki pijanosti in rehabilitacije v naslednjih dneh, s čimer je imel Hemingway bogate osebne izkušnje (glej sliko spodaj;)

Prva polovica romana je silovita. Začne se s streljanjem v lokalu v Havani, nadaljuje z ribolovom, kjer poteka (pozneje v noveli Starec in morje natančneje opisan) boj med ribo in človekom ter nadaljuje s tihotapljenjem beguncev s Kube v Ameriko. Sicer razumen Harry Morgan me je presenetil s svojo hladnokrvnostjo in preračunljivostjo. Jasno je tudi postalo, da mu je vest zaradi načina življenja že popolnoma otopela, saj je bil sposoben tudi hudo nasilnih dejanj, celo ubijanja.

V drugi polovici romana se zgodba razleze na številne druge osebe in izgubi svojo ostrino. Pisatelj cinično obračuna z ležernimi, denarja polnimi turisti, ki poležavajo po svojih jahtah in so - po Morganovem, a tudi pisateljevem mnenju, vir vsega zla. Ob tem pisatelj jasno pokaže svojo simpatijo do socialističnih in komunističnih idej, ki so takrat vrele na sosednji Kubi. S tem pravzaprav ni nič narobe, če pisatelj ne bi bil tako pristranski in ne bi bilo vse skupaj preveč črno-belo prikazano. Bogatini so vsi po vrsti goljufivi in pokvarjeni, revni domačini pa pošteni in pokončni.

Pa to še ni bilo tako hudo. Eno ali pa celo obe očesi sem morala zatisniti, ko so v zgodbo vstopile ženske protagonistke. Hemingway namreč pozna samo dve vrsti žensk.
Ene so zveste in popolnoma vdane svojim moškim. So tudi malce naivne in svoje moške neizmerno občudujejo, spoštujejo in bi zanje brez premisleka vse naredile. Ponavadi niso lepotice. Takšna je Morganova žena Marie.
Druge so na zunaj lepe, navznoter pa sila pokvarjene - nezveste svojim možem, nimfomanke, prepirljive, nesramne in brezobzirne. Takšne so bogate turistke na Key Westu.
Odlomke, kjer nastopajo ženske, sem težko brala. Ne vem, kako je mogoče, da tako dober pisatelj kot je bil Hemingway, opravi z ženskami na tako površen in stereotipen način.

Ernest Hemingway je namreč odličen pisatelj. Ne spomnim se nobenega drugega pisatelja, ki bi samo s pomočjo dialogov tako zelo spretno razvijal zgodbo in orisal značaje nastopajočih, kot je to počel on. Iz pogovorov med osebami izvemo vse - v kakšnem razpoloženju je govoreči, kaj ga tare, kaj premišljuje, kako se počuti; obenem pa nam je popolnoma jasno tudi to, kaj se dogaja v njegovi okolici. Nobena dodatna razlaga ni potrebna, samo gole besede bolj ali manj zgovornih junakov romana. Vse to velja tudi za pričujočo knjigo. Dialogi so odlični.

Roman je pisan iz različnih perspektiv. Pogosto gre za prvoosebno pripoved, ki jo podajajo različni pripovedovalci, včasih pa imamo vsevednega pripovedovalca, ki bralca tudi poučuje in mu deli nauke. Zanimiva mešanica različnih načinov pripovedovanja, ki večinoma delujejo osvežujoče, včasih pa tudi motijo.
Dogajanje se giblje skozi obdobja, ko človek nekaj IMA (denar, barko, družino...) in obdobja, ko tega NIMA (dela, zaslužka, sreče, roke...).

Roman Imaš in nimaš me je pritegnil, čeprav so v njem tudi stvari, ki so me motile. Všeč mi je bil prvi del, kjer je dogajanje strnjeno in ideja zgodbe jasna. Lepo je prikazana dilema, pred katero se je znašel človek, ki bi si želel le to, da solidno poskrbi zase in za svojo družino, pa zaradi tega, kakršen je in zaradi družbene ureditve, v kateri živi, tega ne zmore in je tako prisiljen delati stvari, ki se mu upirajo.

Če je to res Hemingwayev najslabši roman, je mogoče čas, da (ponovno) preberem njegova ostala dela. So menda vsa boljša:)
No, Zbogom, orožje že ni, v to sem prepričana! - ta roman mi je tako zoprn, da se ga ne dotaknem nikoli več.

E.Hemingway, v času, ko je pisal Imaš in nimaš

Čarovniške blodnjave

(287 str.) 

V muzeju Knauf v Iphofnu je do začetka novembra zanimiva in pretresljiva razstava o čarovniških procesih v Frankoniji z naslovom Hexen Wahn in Franken (Čarovniške blodnjave, po naše). Ob razstavi je nastal tudi obsežen in natančen katalog, ki sem ga z zanimanjem prebrala. Prispevke so napisali številni nemški strokovnjaki, katalog pa sta uredila Markus Mergenthaler in Margarete Klein-Pfeuffer.
Razstava in katalog odgovarjata na marsikatero vprašanje, ki se zastavlja ob razmišljanju o tem temačnem in neracionalnem dogajanju v evropski zgodovini, ko je umrlo na tisoče nedolžnih ljudi. Kustosi razstave in pisci kataloga so pogumno zakoračili na delikatno področje nemške zgodovine, a s tem omogočili spoštljivo rehabilitacijo žrtev. Pri postavitvi razstave sta sodelovali tudi katoliška in protestantska Cerkev.

Nemčija je bila pri pregonu čarovnic posebno temeljita. Samo na območju te države je bilo v čarovniških procesih ubitih preko 10 000 ljudi. Številka je ogromna in komaj verjetna. Med žrtvami je bilo 80% žensk, 20% moških in kar nekaj otrok starih od 9 do 15 let. Preganjanje čarovnic je doseglo svoj višek v obdobju prehoda srednjega v novi vek - konec 16. in v začetku 17. stoletja. V Frankoniji na severu Bavarske se je najprej pojavilo v protestantskih predelih pokrajine, nato še v katoliških.

Pieter Brügel starejši, 1565

V letih med 1560 in 1630 je srednja Evropa doživela pomembno klimatsko spremembo - temperature ozračja so se naenkrat občutno znižale, zime so bile nenavadno hladne in dolge. To je bil čas, ko so nizozemski slikarji vsi po vrsti začeli na svojih slikah upodabljati zaledenelo pokrajino. Sprememba podnebja je imela pomemben vpliv na gospodarstvo. Poljskih pridelkov je bilo manj, njihova cena je naraščala, pojavila se je lakota. Zaradi potrebe po dodatni kurjavi, se je velikost z gozdom prekrite pokrajine spustila na zgodovinski minimum.
Poleg tega je bil to čas, ko so ljudje doživeli ponovno epidemijo kuge; z vojaki - udeleženci Tridesetletne vojne, pa je v deželo prišel še sifilis.

Vse te neprijetnosti, ki so močno prizadele ljudi, so bile idealna podlaga za razmah lova na čarovnice. Ljudje so se spraševali, zakaj jih je doletelo toliko slabega in kdo je za to odgovoren. Vladajoča elita je poiskala najpreprostejši odgovor in za nastale razmere obdolžila konkretne osebe, po možnosti tiste, ki ljudem že tako niso bile preveč všeč, jih obsodila čarovništva in usmrtila. Takšen način postopanja dobro opisuje tudi roman Oliverja Pötzscha Rabljeva hči. Če se razmere po usmrtitvi "povzročiteljev nesreč" niso izboljšale, so določili nove žrtve.
To je seveda zelo zelo preprosta razlaga dogodkov, (ki pa vseeno nosi resnico) - za boljši uvid v zadevo, bi bil potreben natančnejši študij. Veliko pomembnih podatkov in svojevrsten pogled na čarovniške blodnjave, mi je priskrbela prav razstava v Iphofnu.

Čarovniški procesi so potekali po natančno določenem redu. Začetno zaslišanje obtoženke se je dogajalo pred mestnimi veljaki - županom, pisarjem, predstavnikom knezškofa (če je bi proces v manjšem mestu kot je npr. Iphofen) ali knezškofom samim. Za zaslišanje je bil dovolj že majhen sum na čarovništvo - recimo pričevanje obrekljivih sosedov o nenavadnem vedenju obtoženke. Po tem prvem zaslišanju je bilo veliko obtoženk izpuščenih - predvsem v času, ko so bili čarovniški procesi še dokaj redki in še niso pobegnili izpod nadzora; ali pa sodniki niso slepo verjeli v čarovništvo. Če pa se je sodnikom po prvem zaslišanju zdel sum čarovništva utemeljen, so obtoženko zadržali. V naslednjih dneh je sledilo novo zaslišanje, tokrat skupaj z mučenjem. Pri zaslišanju je bilo posebno pomembno, da je obtoženka priznala prostovoljen pakt s hudičem in da je imenovala še kakšne druge čarovnice. Če ni povedala novih imen, je veljala za posebno zakrknjeno čarovnico. Zaradi teh "novih imen" so čarovniški procesi pobegnili izpod nazora, saj so se ljudje začeli braniti in ovajati nedolžne, kar je vodilo v nove in nove procese in nedolžne žrtve.

Usmrtitev čarovnice je lahko odobril samo knezškof. Nekateri knezškofi so bili pri preganjanju čarovnic bolj zagnani od drugih. Tisti najbolj zagnani so brezpogojno verjeli v čarovništvo in bili ponavadi globoko verni. Prepričani so bili, da delujejo po božjih navodilih. Veliko so se ukvarjali z dobrodelnostjo, ustanavljali ubožnice in bolnišnice, a vendar o empatiji in toleranci pri teh ljudeh ni mogoče govoriti. Prežeti z aroganco in napuhom, so bili prepričani, da samo oni vedo, kaj je resnica in kako je potrebno postopati.
V določenih primerih pa jih je vodilo tudi osebno maščevanje. Knezškof Philipp Adolph von Ehrenberg, pod vlado katerega je v Würzburgu zgorelo največ nedolžnih žrtev, je čarovništva obtožil tudi svojega nečaka. 15-letni fant je bil izredno bister in kot kaže trn v stričevi peti, zaradi česar je končal na grmadi. Njegova zgodba je na razstavi v Iphofnu natančno predstavljena.

Tisto, kar se me je na razstavi tudi sicer najbolj dotaknilo, niso bile na primer mučilne naprave, s katerimi so iz obtoženk izsiljevali priznanja, stol, na katerem so umirili obtoženko ali pa tunika iz raševine, v katero so na zaslišanju oblekli domnevno čarovnico, pač pa povsem konkretne, osebne zgodbe obtoženk, ki so bile predstavljene tudi z imeni in priimki. Njihove zgodbe so povzete po natančnih zapisih zaslišanj, ki so jih ustvarjalci razstave poiskali po arhivih.

Nekatere zgodbe so dokaj klišejske in predvidljive kot na primer ta o rdečelasi vdovi, ki je menda z gladenjem glave porodnice in izgovarjanjem čarovniških besed povzročila njeno smrt in smrt novorojenčka. Ob tem dogodku si lahko vsak sodoben človek povsem jasno predstavlja, kako je dogajanje v resnici potekalo. Ženska, pozneje obtožena čarovništva, je verjetno prišla le na obisk k svoji oslabeli sosedi, ki je ravno rodila. Pogladila jo je po laseh in ji govorila tolažilne besede. Porodnica in novorojenček pa sta nekaj dni pozneje umrla zaradi, recimo, poporodne krvavitve ali infekcije, poškodb ob porodu, kar se je v tistih časih pogosto dogajalo. Povsem jasno pa si predstavljam tudi pokojničnega moža, ki je v svoji stiski iskal razlog za tragični dogodek in našel vsaj nekaj utehe v tem, da je naznanil sosedo, ki mu je bila že sicer zoprna in jo obtožil čarovništva.

Druga žrtev, vdova Walburga Rabenstein, je na čarovniškem zaslišanju podala izjavo, ki je jasen primer tega, kaj vse je človek pripravljen izreči pod težo mučenja - pripoved o resničnih dogodkih se meša z domišljijo in tistim, za kar se predvideva, da bi zasliševalci radi slišali.

"Heksenšus" v nogo,
Johann Zainer

Walburga Rabenstein je namreč priznala, da jo je obiskal hudič v podobi 23-letnega mladeniča, ki je bil oblečen v zeleno obleko in pokrit s klobukom. Ponujal ji je veliko denarja. Trikrat se mu je dala krstiti in po vsakem krstu je nečistovala z njim. Pri spolnem odnosu je bil hladen, a precej nežnejši kot kakšen drug moški. Po prvem krstu si je roko namazala s čarovniško mastjo (Schmier, po nemško) in z njo pogladila kravo, ki je čez dva dni poginila. Po drugem krstu je z roko pogladila ovco in tudi ta je čez  dva dni poginila. Z drugimi čarovnicami se je srečevala na bližnjem hribu in plesala z njimi. In tako dalje. Povedala je točno to, kar so zasliševalci želeli, da pove.

Rdečelaske in vdove brez zaščite so bile še posebno primerne kot povzročiteljice raznih čarovniških dejanj - ne samo nenadnih smrti ljudi in živali, ampak tudi pojava bolezni in nenadnih bolečin (Hexenschuss -a oz. čarovničinega strela v hrbet ali koleno), kraje mleka (ki so ga potem molzle iz debel dreves) in kuhanja čarovniške masti iz trupel dojenčkov. Obtožbe, ki se nam v današnjem času zdijo smešne in neverjetne, so bile takrat še kako verjetne in za mnoge tudi resnične.

Kako se je sicer lahko zgodilo, da so sodniki z vso resnostjo prisluhnili 9-letni Barbari Ankenblank, ki se je sama prijavila, da je čarovnica. Otroško naivno je z "ja, ja," odgovarjala na vsako sodnikovo vprašanje in razlagala, kako je mazala jedilne vilice s čarovniško mastjo in se srečavala z drugimi čarovnicami, ki so ji obljubljale lepe obleke. Trdila je, da se je svojega čarovniškega znanja naučila od staršev.
S tem pričevanjem se je deklica poskušala maščevati svojemu očetu in mačehi, ki sta z njo izredno grdo ravnala. Naj tudi onadva zgorita na grmadi, si je mislila; njej sami je bilo namreč - to je sama zatrdila na zaslišanju, tako ali tako vseeno, če umre, saj ji je bilo življenje v domači hiši zaradi trpinčenja nevzdržno. Mačeha se je na zaslišanju branila in trdila, da ona ni tista, ki jo je učila čarovništva in da se je "Babelein" vsega tega naučila od svoje prave matere.
Kako se je končala ta tragična zgodba, ni znano. Samo upamo lahko, da 9-letni otrok zaradi pravljic, ki jih je pripovedoval, ni zgorel na grmadi. So pa sodniki vsekakor preverjali, kje so tiste vilice pomazane s "šmirom", o katerih je pripovedovala. Niso jih našli in namestnik knezškofa Valentin Pfaff, ki je vodil zaslišanje, je zaključil, da so vilice - dokaz čarovništva, vsi vpleteni prav gotovo še pravi čas odstranili, da ni prišel v roke zasliševalcev.
Na razstavi je predstavljenih še več drugih zgodb, a ta z devetletnico se mi je zdela najbolj pretresljiva. Pri srcu me stisne, ko pomislim, da je deklica, ki je bila v domači hiši tako hudo trpinčena, da si je želela umreti, pa četudi na grmadi, resnično živela.

Friedrich Spee
(1591-1635)

Že v tistem času pa so bili ljudje, ki so obsojali čarovniške procese. Eden od njih je bil jezuit Friedrich Spee. Živel je v Würzburgu, ko je bil tam pregon čarovnic najhujši. Zagovarjal je načelo, ki se nam v današnjem času zdi nekaj povsem normalnega in logičnega. Menil je, da izjave, ki jih obtoženke podajo med mučenjem ali zaradi strahu pred mučenjem, niso zanesljive. Da obtoženke priznajo marsikaj, le da bi se izognile bolečinam. O tem je celo napisal knjigo, Cautio Criminalis, ki jo je odobril tudi njegov redovniški red. Friedricha Speeja je v svoji izjavi, ki ji lahko prisluhnemo ob koncu razstave, omenil tudi predstavnik katoliške cerkve v Würzburgu.

Zdi se mi izredno korektno, da so pri postavitvi razstave sodelovali tudi predstavniki katoliške in protestantske Cerkve. Na koncu sta predstavnika obeh vej krščanstva podala svoji izjavi, ki sta zelo na mestu in naj bosta tudi zaključek mojega zapisa.

Priznala sta, da so bili cerkveni veljaki tisti, ki so bili najodgovornejši za smrt nedolžnih in se zato tudi opravičila. Povdarila pa sta tudi to, da se moramo zavedati, da so bili to kljub vsemu povsem drugačni časi, ki jih težko razumemo. To temno poglavje zgodovine bi moralo služiti kot učna lekcija za to, da se kaj podobnega ne bi več ponovilo (čeprav se je pravzaprav že ponovilo - s holokavstom in drugimi totalitarnizmi). Poleg tega se moramo zavedati svoje omejenosti in nikakor, sploh pa ne za vsako ceno, iskati preprostih odgovorov in razlag za dogajanja v naravi in družbi, ki jih ne razumemo - kot so v času pregona čarovnic iskali preproste razloge za nenadne smrti ljudi in živali ter podnebne spremembe.

Vsega pač (še) ne moremo dojeti.

Jane Austen: Mansfield Park

(657 str.)

Knjigo sem odložila po prvih stotih straneh - in to kljub temu, da imam Jane Austen rada.
Opozorili so me, da je Mansfield Park za Jane Austen neznačilna knjiga in da imajo sodobni bralci težave z njenim prebiranjem. Mogoče me je ravno zaradi tega mikalo, da jo poizkusim. Knjiga je v času svojega izida doživela velik uspeh - večji kot Prevzetnost in pristranost, ki je bila napisana nekaj let pred tem.
A kaže, da sem tipična sodobna bralka, ki je stvari, ki so navduševale pred dvestotimi  leti, ne zanimajo več ali pa se ne znam vživeti v ljudi tistega časa - za to drugo mi je žal.

Težave sem imela z glavno junakinjo romana.
Fanny Price je izhajala iz siromašne družine. Ko je bila stara 11 let, sta se njeni teti (ki sta bili obe bistveno bolje omoženi kot Fannijina mama) v navalu dobrohotnosti odločili, da se zavzameta za nečakinjo in ji priskrbita primerno vzgojo in izobrazbo. Povabili so jo na posetvo Mansfield Park, kjer je potem odraščala skupaj s svojima bratrancema in sestričnama, pod budnim očesom predvsem ene od tet, gospe Norris. Druga teta je bila preveč lena, da bi se vtikala v vzgojo deklet.
In potem se začne... Fanny je bilo omogočeno udobno življenje v priviligiranem okolju, vendar pa ji dobrotniki niso dovolili, da bi pozabila, kakšno veliko srečo ima, ker ji je bilo takšno življenje omogočeno. Jasno ji je bilo tudi povedano, da nikoli ne bo čisto enakovredna svojima sestričnama.

Pred bralcem se začne oblikovati pravljica o Pepelki. No, Fanny nima niti te sreče, da bi bila lepa kot Pepelka. Zaradi siromašnega otroštva je majhne postave in slabega zdravja, nobena lepotica.
Fannyjini sestrični sta kot Pepelkini sestri. Nista sicer tako zlobni kot sestri iz pravljice, a njuna brezbrižnost do sestrične je verjetno še hujša od odkrite zlobe. Tata Norris je seveda hudobna mačeha - prikrita sadistka.

Ob vsem tem bi kot bralka morala čutiti naklonjenost in empatijo do Fanny, pa nekako ni šlo. Motilo me je, da se ta Pepelka ni zavedala niti tega, da je Pepelka. Prepričana je bila, da je tako kot je čisto pravično in edino pravilno. Niti enkrat se ni potegnila sama zase. Družba (in z njo tudi jaz kot bralka) jo je zaradi tega na trenutke kar pozabila. Kot da je ni. Malo čuden položaj za glavno junakinjo nekega romana.
Zaradi te Fannijine prostovoljne podrejenosti sem knjigo težko brala in potem z branjem tudi prenehala. Zmrazilo me je ob misli, da bi naslednjih štiristo strani še naprej brala o drobnih hudobijah in ponižanjih vseh vrst, ki so jo čakale in bodo ostale bolj ali manj nekaznovane - dokler se roman, seveda, ne bo srečno zaključil s poroko. Kdo bo Pepelkin princ, je bilo pa tako ali tako jasno že od prvih strani romana dalje.

Mansfield Park mi ni bil všeč. O Fanny  sem težko brala. Raje imam junakinje kot sta  Elisabeth Benneth iz Prevzetnosti in pristranosti ali pa Ema iz istroimenskega romana. A mogoče Jane Austen delam krivico. Mogoče je Fanny točno takšna kot mora biti. Vzgoja, ki jo je bila deležna, mogoče lahko rodi le takšno osebo kot je bila Fanny - ponižno in nesamozavestno. Kako le bi lahko ravnala drugače kot je?
Glede glavne junakinje je roman res neobičajna knjiga Jane Austen, glede vsega ostalega pa nikakor ne. Tudi v tem romanu sem lahko občudovala pisateljičin slog pisanja in gladko drsenje besed v dialogih, zanimive človeške značaje. Zaradi tega mi je žal, ker knjige nisem zmogla do konca prebrati.

Jane Austen
(1775-1817)