Elisa Shua Dusapin: Ein Winter in Sokcho

Mestoma je roman malce nagnusen. Tudi nevaren - kakor je nevarna riba napihovalka, ki lahko s svojim strupom omrtviči žrtev, da se ta potem pri polni zavesti zaduši. Napihovalka lahko ubija tudi po smrti - tiste, ki uživajo njeno menda izredno okusno meso, a so pripravo jedi zaupali malomarni kuharici ali kuharju, ki ribe nista znala pravilno očistiti.

Elisa Shua Dusapin je spretna. Tekom romana se uspešno izogne temu, da bi nabodla jetra in razlila strup, čeprav se včasih giblje na meji še sprejemljivega. Okus romana je takšen, kot je verjetno okus fongoja: nekaj posebnega in tveganega, eksotičnega, a kakovostnega. Ena mala delikatesa za literarne gurmane.

Sokcho je letoviško mesto na vzhodni obali Južne Koreje, le nekaj deset kilometrov stran od meje s Severno Korejo. Poleti se v mestu gnetejo turisti, pozimi pa je mesto kot izumrlo. V zanikrnem hotelu, kjer se odvija zgodba romana, so nastanjeni samo trije gostje: japonski hribolazec, mlado dekle, ki okreva po lepotni operaciji obraza in francoski ustvarjalec stripov. Zanje skrbi - se pravi, jim pripravlja zajtrk in kuha večerjo, čisti sobe in pere perilo, 25-letna domačinka, ki se je pred kratkim vrnila iz Seula, kjer je končala študij korejske književnosti in francoskega jezika.

Japonskega hribolazca in operirano dekle lahko pozabimo. Nepomembna sta. V romanu sta samo zato, da lahko preberemo kakšno pikro na račun Japoncev, ki se menda do Korejcev vedejo precej vzvišeno, in spremljamo tiho kritiko dandanašnjega čaščenja lepote in mladosti.

Mlada uslužbenka hotela, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka, in 48-letni ustvarjalec stripov Yan Kerrand sta tista, okrog katerih se plete zgodba romana. Razmerje, ki se razvije med njima, je daleč od vseh klišejev, ki jih ponavadi srečamo v - recimo, ljubezenskih romanih. Vleče ju drug k drugemu, a obenem je med njima velika razdalja, za katero se zdi, da ne bo nikoli presežena. V trenutku, ko začutita, da sta si preveč blizu, pobegneta drug od drugega - zbežita stran, zdaj eden zdaj drugi. Se pa občasno skupaj sprehajata in vozita ne izlete. Tukaj je potem čas za njune pogovore in medsebojno spoznavanje. 

Yan Kerrand tako kot njegov stripovski junak osamljeno potuje po svetu in išče žensko, ki bi jo uspel narisati v svojem stripu. Pripovedovalka pa je na pomembni prelomnici v svojem življenju, ko se mora odločiti, ali bo sledila nenapisanim pravilom, ki jih je pod vplivom okolja in družbe, v kateri živi, zanjo pripravila mama, ali pa se bo podala na samostojno, tvegano in samosvojo pot.

Knjiga je za evropskega bralca precej zanimiva - ne samo zato, ker so v odnos med junakoma romana zakuhane vzhodnjaške začimbe, skrivnostne in še vedno tako drugačne od teh, ki jih imamo sami, ampak tudi zato, ker lahko s pomočjo te knjige povsem konkretno in precej dobro spoznamo način življenja v današnji Južni Koreji. Preko cele knjige se vije vonj po morski hrani, od ulova različnih rib in glavonožcev, njihove prodaje na trgu in skrbne priprave za večerjo. Nekaj prostora je namenjeno opisu odnosa med materjo in hčerjo, ki se v marsičem razlikuje od našega zahodnjaškega odnosa med starši in otroci. Opisan je praznik Seollal ali praznovanje korejskega novega leta, ko se ljudje oblečejo v posebne noše, obiščejo družino in svoje prednike na pokopališčih, se zabavajo in uživajo tradicionalno pripravljene jedi. Odmeva K-pop glasba. 

In ker je mesto Sokcho nedaleč od meje s Severno Korejo, se junaka romana odpravita tudi na izlet na Nikogaršnje ozemlje - 238 km dolg in 4 km širok pas, ki teče po 38 vzporedniku in loči Severno od Južne Koreje. Tam so posebne razgledne ploščadi, s katerih se lahko s pomočjo daljnogledov opazuje Severno Korejo. No, v romanu je bila v času obiska megla in se ni dalo nič videti:)

Drobne gnusobe, o katerih sem pisala na začetku in so me ob prebiranju romana malo stresle in za trenutek vzele veselje do branja, so natrosene preko celega romana. To so napadi bulimije ali pa kri iz ureznine na roki, ki se meša z zelenjavo za večerjo, pa kapljice sline, ki kapljajo iz materinih ust na pripovedovalčin trebuh, tudi črnilo, ki na široko teče v usta stripovske junakinje in jo zaduši. Grozljiva je tudi pripoved o plavalki, ki jo je ustrelil severnokorejski vojak, ker je nevede zaplavala preko meje med državama. A takšni opisi me pravzaprav niso preveč motili. Preko romana potegnejo neko senco, ki poskrbi za to, da knjigo obravnavamo kot nekaj resnega in premisleka vrednega.

Elisa Shua Dusapin je mlada v Franciji rojena švicarska pisateljica, ki piše v francoskem jeziku. Roman - v nemškem prevodu z naslovom Ein Winter in Sokcho, je njen prvenec, ki je dosegel veliko pozornost, tako med kritiki kot tudi med bralci. 

Pisateljica in prvoosebna pripovedovalka iz knjige imata kar nekaj skupnega. Ko je roman leta 2016 izšel, sta bili obe enako stari. Obe imata tudi podobne rodbinske korenine, saj sta njuni materi Korejki, očeta pa Francoza. Yan Kerrand iz romana tako ni samo možni ljubimec, ampak tudi oče prvoosebne pripovedovalke, kar romanu daje dodatno širino.

Roman Elise Shue Dusapin, Ein Winter in Sokcho, sem brala kot na trnih - ves čas na preži, da se mi slučajno ne pripeti kaj nevarnega. Kot bi jedla fongo. A okus romana je bil dober. Kar pri mladih kuharicah ni nekaj samoumevnega;)

★★★★☆

Elisa Shua Dusapin
(vir: Wikipedia)